Jedro

Pritožbeno sodišče izpodbijanega sklepa o zavrženju tožbe sicer res ni moglo s sodbo spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti ter s tem namesto prvostopenjskega sodišča opraviti sojenje o utemeljenosti zahtevka (z drugimi besedami: izreči, da se tožbeni zahtevek zavrne). Kajti če bi to storilo, bi tožnika prikrajšalo za pravico do ustne obravnave (ki jo v tem primeru, ko gre za spor zaradi izpodbijanja očetovstva, zagotavlja prvi odstavek 412. člena ZPP - s tem ko izključuje uporabo določb o sodbi na podlagi pripoznave, sodbi na podlagi odpovedi in zamudni sodbi ter določb o sodni poravnavi) in za pravico do senatnega sojenja tudi na prvi stopnji (prim. 34. člen ZPP). Vendar zavrženje tožbe zaradi nesklepčnosti pomeni po svojih (pravnih) učinkih prav to. Tožniku onemogoča sodno varstvo zatrjevane pravice v korektnem postopku. Sklepčnost tožbe zato tudi ni procesna predpostavka in ni pogoj za uveljavitev pravice do sodnega varstva. Čeprav je odločba vsebinsko (z vidika uporabe materialnega prava) lahko pravilna, nič ne velja, če ni bila izdana v postopku, v katerem so bila spoštovana vsaj bistvena jamstva poštenega sojenja.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijani sklep in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikovo tožbo, pritožbeno sodišče pa je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Soglaša, da tožnik ni stvarno aktivno legitimiran za izpodbijanje očetovstva.

Zoper ta sklep je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da bi moralo sodišče odločiti v senatu, ne pa po sodnici posameznici. Po njegovem je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), ker tožencema tožba sploh ni bila vročena. Sicer pa meni, da je treba tudi njemu priznati pravico izpodbijati očetovstvo, saj se s tem varuje otrokova pravica do osebne identitete (ki jo med drugim zagotavlja tudi Konvencija združenih narodov o otrokovih pravicah - Uradni list RS, št. 9/92). Po njegovem bi moralo sodišče upoštevati tudi moralna načela, zlasti ker so medicinski testi potrdili, da ni toženčev oče. Toženka je odgovorila na revizijo, pri čemer oporeka revizijskim navedbam in predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Revizija je utemeljena.

Revizija vidi bistveno kršitev pravdnega postopka iz osme točke drugega odstavka 339. čl. ZPP v dejstvu, da sodišče prve stopnje tožencema ni vročilo tožbe. Na to opustitev se tožnik ne more sklicevati. Preprosto zato, ker ni bil on tisti, čigar pravica do izjavljanja (in sploh do sodelovanja v postopku) bi bila s tem kršena. Drugače je glede ostalega.

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker tožnik ni aktivno legitimiran za izpodbijanje očetovstva. To pravico daje namreč zakon samo taksativno naštetemu krogu oseb: domnevnemu očetu otroka, materi otroka, otroku in tistemu, ki misli, da je otrokov oče (96. do 99. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, U. l. SRS, 15/76 in nasl. - ZZZDR). Revizijsko sodišče zato soglaša s pravnim stališčem prvostopenjskega in pritožbenega sodišča, da tožnik ni upravičen izpodbijati svojega (priznanega) očetovstva. Ni namreč domnevni oče, pač pa tisti, ki je otroka, ki ni bil rojen v zakonski zvezi, priznal za svojega. Pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da je vse, kar lahko v takem položaju stori, izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva, če je ta obremenjena z napako volje (gl. četrti odstavek na drugi strani izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče ima tudi prav, ko pravi, da je vprašanje aktivne legitimacije materialnopravne (in ne procesne) narave, da je torej pogoj za utemeljenost zahtevka in ne za dovoljenost tožbe, ter da bi "moralo zato Šsodišče prve stopnjeĆ tak tožbeni zahtevek s sodbo zavrniti, ne pa zavreči tožbo". Kljub temu pa je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje. To je utemeljilo z naslednjim stavkom: "Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče izpodbijane odločitve ni moglo ustrezno spremeniti oziroma s sodbo zavrniti tožbenega zahtevka, saj bi bilo to v nasprotju s tožnikovim pravnim interesom." S tem stališčem se revizijsko sodišče ne strinja. Pritožbeno sodišče izpodbijanega sklepa sicer res ni moglo s sodbo spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti ter s tem namesto prvostopenjskega sodišča opraviti sojenje o utemeljenosti zahtevka (z drugimi besedami: izreči, da se tožbeni zahtevek zavrne). Kajti če bi to storilo, bi tožnika prikrajšalo za pravico do ustne obravnave (ki jo v tem primeru, ko gre za spor zaradi izpodbijanja očetovstva, zagotavlja prvi odstavek 412. čl. ZPP - s tem, ko izključuje uporabo določb o sodbi na podlagi pripoznave, sodbi na podlagi odpovedi in zamudni sodbi ter določb o sodni poravnavi) in za pravico do senatnega sojenja tudi na prvi stopnji (prim. 34. čl. ZPP). Vendar zavrženje tožbe zaradi nesklepčnosti (za kar gre v obravnavanem primeru) pomeni po svojih (pravnih) učinkih prav to. Tožniku onemogoča sodno varstvo zatrjevane pravice v korektnem postopku. Sklepčnost tožbe zato tudi ni procesna predpostavka in ni pogoj za uveljavitev pravice do sodnega varstva. Čeprav je odločba vsebinsko (z vidika uporabe materialnega prava) lahko pravilna, nič ne velja, če ni bila izdana v postopku, v katerem so bila spoštovana vsaj bistvena jamstva poštenega sojenja. In prav za to gre v tem primeru. Pod zunanjim videzom zavrženja tožbe (ki ustvarja privid, da ni bilo vsebinske presoje zahtevka) je sodišče odločilo o utemeljenosti zahtevka. Kajti meje pravnomočnosti sklepa o zavrženju tožbe v takem primeru onemogočajo vložitev nove tožbe z istim zahtevkom1. Razlog zavrženja tožbe namreč ni postopkovne narave (kar bi moral biti), ampak vsebinske: tožba je bila zavržena zato, ker po mnenju sodišča zahtevek ni utemeljen. Ko je tako, se po tem ravnajo tudi meje pravnomočnosti, se pravi, da so učinki enaki, kot če bi bil zahtevek zavrnjen2. Na raven občega "zakona" prevedeno stališče pritožbenega sodišča, da bi bilo o neutemeljenosti tožbenega zahtevka mogoče odločati že v fazi predhodnega preizkusa tožbe in to v obliki sklepa (kar naj bi bila za tožnika ugodnejša rešitev), pomeni denegacijo vseh ostalih (a za pošteno sojenje bistvenih) faz prvostopenjskega postopka.

Glede na to, da so v obravnavanem primeru učinki zavrženja tožbe enaki učinkom zavrnitve zahtevka, ima revizija prav, ko opozarja, da sodišče prve stopnje ni bilo pravilno sestavljeno. Če si je že vzelo pravico odločati o utemeljenosti zahtevka v najzgodnejši fazi postopka (pri tem, kot je pojasnjeno v prejšnjem odstavku, nič ne spremeni, če je svojo odločitev sprejelo v obliki sklepa o zavrženju tožbe - učinki so namreč enaki učinkom zavrnitve), bi moralo spoštovati (med drugim tudi) določbe 34. čl. ZPP, da sodi v sporih o izpodbijanju očetovstva senat3. S tem, ko je sklep o zavrženju tožbe zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije (ki ima enake učinke kot zavrnitev zahtevka) izdala sodnica posameznica, je podana kršitev postopka iz prve točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, na kar bi moralo po uradni dolžnosti paziti sodišče druge stopnje (drugi odstavek 350. čl. ZPP).

Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo, izpodbijani sklep in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje (drugi odstavek 380. čl. ZPP v zvezi z četrtim odstavkom 384. čl. ZPP), ki bo moralo odločiti o utemeljenosti zahtevka (v korektnem postopku).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. čl. ZPP.

Op. št. (1): Da so tudi sklepi o zavrženju tožbe materialno pravnomočni - pri čemer se meje pravnomočnosti raztezajo na dejstva, zaradi katerih je bila tožba zavržena, gl. Fasching, Zivilprozeßrecht, Lehr- und Handbuch, 2. Auflage, Manz, Dunaj, r. št. 1507; enako Triva, Dika, Gradjansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb, 2004, str. 629 (v kritiki nasprotnega stališča nekdanjega vrhovnega sodišča nekdanje Jugoslavije - ZSO1/71 - 175). Op. št. (2): Tožba je bila zavržena, ker tožnik ni otrokov domnevni oče in še manj tisti, ki misli, da je njegov oče. Brez posebnega razčlenjevanja je zato jasno, da tožbe z zahtevkom za izpodbijanje očetovstva nikoli ne bo mogel narediti sklepčne - spremeniti dejstva, zaradi katerega mu je sodišče prve stopnje in za njim še pritožbeno sodišče odreklo aktivno legitimacijo za izpodbijanje očetovstva. Op. št. (3): Analogija s situacijo iz tretjega odstavka 318. čl. ZPP je izključena (že zato), ker se v sporih za izpodbijanje očetovstva ne uporabljajo določbe o zamudni sodbi (prvi odstavek 421. čl. ZPP).