Jedro

Če je tožeča stranka organizirala nagradno igro, ki je ob nakupu časopisa obljubljala avto, je to dejanje nelojalne konkurence.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 15.12.1999. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo tržne inšpektorice Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota Maribor z dne 24.11.1998. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da se zaradi vložene ovadbe tožeči stranki, na podlagi 2. odstavka 28. člena Zakona o varstvu konkurence (Uradni list RS, št. 18/93 - ZVK), začasno prepove reklamiranje in oglaševanje nagradne igre "Z igro do avtomobila" ter objavljanje nagradnih kuponov in sicer v dnevniku ..., na Radiu ... in na televizijskih kanalih ... Tožena stranka je navedla, da je tožeča stranka z družbo A. d.o.o. z dne 12.10.1998 sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju za izvedbo nagradne igre. V skladu z dogovorom je tožeča stranka reklamirala nagradno igro in žrebanje prve nagrade - avtomobila znamke ... Vsak ponedeljek je v svojem dnevniku objavila nagradni kupon, od torka do petka pa po eno nagradno vprašanje. Za sodelovanje v nagradnem krogu je bilo treba na kupon nalepiti vprašanje z izbranim pravilnim odgovorom ter tako izpolnjeni kupon poslati tožeči stranki. Nagradno igro je reklamirala tudi preko Radia ... in televizije (...). Objavila je oglas z naslednjo vsebino: " S ponedeljkovim časopisom ... do avtomobila ..., ki ga poklanja A." Tako je kupce dnevnega časopisa pridobivala z reklamiranjem privlačne nagrade. Odločitev potrošnika za nakup dnevnika ni temeljila samo na njihovem prepričanju o kvaliteti časopisa, ampak na prvi nagradi oziroma na njenem pričakovanju. Takšno nastopanje na trgu je v nasprotju z zakonom. Ne gre za običajno konkurenčno dejanje, saj je tržna vrednost nagrade občutneje presegla znesek nakupa. Tožeča stranka je torej poskušala pridobiti ugodnejši tržni položaj, na način, ki nasprotuje dobrim poslovnim običajem. Nedvomno je povzročalo škodo konkurenčnim podjetjem. Gre za pritisk na povprečnega potrošnika, ki ga odvrača od realne presoje ekonomske upravičenosti nakupa.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pojasnjuje vsebino zakonske določbe 13. člena ZVK in navaja okoliščine, ki morajo biti podane, da je lahko določeno ravnanje na trgu predstavljalo nelojalno konkurenco. Pritrjuje presoji tožene stranke, da gre pri ravnanju tožeče stranke za takoimenovane premijske posle v smislu določbe 13. člena ZVK. Ugotavlja, da je bila zoper tožečo stranko in njeno odgovorno osebo podana ovadba za gospodarski prestopek. Zavrača tožbene ugovore in ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Tožeča stranka se pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da je bila le prenosnik informacije. Ni bila organizator igre. Njen cilj ni bil pridobivati kupcev. Nagradno igro je le oglaševala. Tudi škoda ni izkazana. Zaznamuje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot to navajata tožena stranka in sodišče prve stopnje Zakon o varstvu konkurence (Uradni list RS, št. 18/93, ZVK) za nelojalno konkurenco določa določene načine tržnega obnašanje gospodarskih subjektov pri nastopanju na trgu. Po določbi 2. odstavka 13. člena ZVK predstavlja nelojalno konkurenco dejanje pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrim poslovnim običaji in s katerimi se povzroči ali utegne povzročiti škodo drugim udeležencem na trgu. Po navedeni generalni klavzuli morajo biti podani naslednji elementi: da gre za gospodarske subjekte, da gre za ravnanja pri nastopanju na trgu, da so ravnanja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, ter da se z navedenimi dejanji povzroči ali utegne povzročiti drugim udeležencem na trgu. Med tipična dejanja nelojalne konkurence pa ZVK med drugim šteje takoimenovane premijske posle. Po določbi 13. alinee 13. člena ZVK tako ni dovoljeno pridobivanje kupcev z dajanjem ali obljubljanjem nagrad ali kakšne druge premoženjske koristi ali ugodnosti, ki po vrednosti občutneje presegajo vrednost blaga ali storitve, s katero naj kupec pridobi možnost nagrade. Odločitvi obeh upravnih organov in sodišča prve stopnje temeljijo na ugotovitvi, da je tožeča stranka s podjetjem A. d.o.o., dne 12.10.1998 sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanje na področju izvedbe nagradne igre. Obvezala se je, da bo organizirala nagradno igro v dnevniku ... Naročila je oglaševanje na Radiu ... in televizijskem Kanalu ... Naročila je oglas z vsebino: "S ponedeljkovim časopisom ... do avtomobila ..., ki ga poklanja A." Iz takšnega dejanskega stanja tudi po presoji pritožbenega sodišča nedvomno izhaja, da je bila tožeča stranka organizator navedene nagradne igre ter, da pri tem sodelovanju ni šlo zgolj za nudenje oglasnega prostora s strani tožeče stranke. Vsebina in način oglaševanja kakor tudi sama pogodba o medsebojnem sodelovanju ne dopuščata drugačnega zaključka, kot tistega, ki so ga sprejeli tržna inšpektorica, tožena stranka in sodišče prve stopnje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča so bili pravilno ugotovljeni vsi elementi nelojalne konkurence, iz generalne klavzule po 2. odstavku 13. člena ZVK, kakor tudi ravnanja iz 13. alinee istega člena. Tožena stranka je prepričljivo ocenila vse pomembne okoliščine in z logičnimi zaključi pojasnila, kateri so odločilni kriteriji za oceno ravnanja tožene stranke v zvezi z objavo navedene nagradne igre. Tej presoji je sodišče prve stopnje utemeljeno pritrdilo. Pritožbeno sodišče se s takšno presojo strinja.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker gre za izrek začasne prepovedi (izrekel jo je tržni inšpektor), zadošča glede škode že možnost njenega nastanka. Sicer pa tožeča stranka v pritožbi ponavlja ugovore, ki jih je navajala že v tožbi, pa je na njih pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno pritožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava ni podan. Zato in ker je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato bo morala sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena in 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS).