Jedro

Čeprav je tožena stranka ukinila delovno mesto skladiščnika, na katerega je bil razporejen tožnik, to ne pomeni, da tožena stranka ni bila dolžna ugotavljati presežnih delavcev med delavci iste kategorije, to je med vsemi delavci, ki jih je mogoče razporediti na delovno mesto, za katero se ugotovi, da delo na njem ni več potrebno. Presežne delavce je možno ugotavljati tudi na ravni organizacijske enote, upoštevajoč konkretne okoliščine, take konkretne okoliščine pa so lahko tudi omejitve pri razporejanju delavcev iz kraja v kraj glede na določbo 1. odstavka 18. člena panožne pogodbe, da se lahko delavce razporedi iz kraja v kraj brez njihove privolitve, če mu je zagotovljen prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi ali s službenim vozilom, pri čemer lahko traja pot na delo in z dela največ dve uri dnevno oziroma tri ure, če je to ekonomsko utemeljeno.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in razveljavilo sklep tožene stranke ob prehodu delavca k drugemu delodajalcu, izdan s strani predsednika uprave tožene stranke dne 28.5.2001 in v zvezi s tem sklep pritožbene komisije tožene stranke z dne 2.7.2001. Ugotovilo je, da tožnik pri toženi stranki ni postal trajno presežni delavec. Sklenilo je, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti povzročene stroške v višini 89.404,00 SIT, v roku 8-ih dni pod izvršbo. Zahtevek, da se naj ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 28.5.2001 in mu še traja ter da ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz dela in po delu, mu čas od 28.5.2001 do vrnitve nazaj na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico in mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče plače in ostala nadomestila kakor če bi delal, z zamudnimi obrestmi od posameznih mesečno zapadlih zneskov do plačila, vse v roku 8-ih dni, da ne bo izvršbo, je zavrglo.

Zoper sodbo in sklep se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo na 1. odst. 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD - Ur. l. RS, št. 40/97), po mnenju tožene stranke pa je pravno pomembno tudi dejstvo, ali so podani pogoji za zakonito prerazporeditev tožnika na ravni celotne družbe. Sodba o tem nima razlogov. Po 15. členu Kolektivne pogodbe za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost (Ur. l. RS, št. 14/99) se lahko delavca razporedi iz kraja v kraj, če mu je zagotovljen javni prevoz, pot na delo in z dela pa lahko traja dve oz. tri ure, če je to ekonomsko utemeljeno. Tožnik bi za pot do najbližje organizacijske enote v Murski Soboti porabil tri ure in pol v eno smer. Trajanje poti torej presega dovoljen čas po kolektivni pogodbi, poleg tega pa je tudi ekonomsko neutemeljena glede na višino prevoznih stroškov. Za zakonito razporeditev tožnika v drug kraj torej ni pogojev, zato se presežni delavci v organizacijski enoti Ptuj ne morejo primerjati na ravni celotne družbe.

Tožnik se pritožuje v delu, v katerem ni uspel iz razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo (pravilno sklep) razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred spremenjenim senatom, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje drugostopne sodne odločbe do plačila. Navaja, da so nejasni razlogi zakaj tožnik ni izpolnjeval procesnih predpostavk za ugotovitveni del zahtevka, saj ima pravni interes, ker bi moral drugače dvakrat tožiti isto stvar. Sodišče bi lahko le malenkostno spremenilo zahtevek. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožniku po sklepu z dne 28.5.2001 ni prenehalo delovno razmerje, ker mu je prvostopenjski organ izdal sklep o prenehanju delovnega razmerja šele 10.7.2001. Že v odgovoru na tožbo dne 29.8.2001 pa je navedla, da je tožnik še vedno v delovnem razmerju, ker sklep še ni dokončen.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, je pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje tako, da ni mogoče presoditi o pravilni uporabi materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval razveljavitev sklepa o prehodu delavca k drugemu delodajalcu z dne 28.5.2001 in z dne 2.7.2001 ter ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 28.5.2001, temveč da mu traja z vsemi pravicami iz dela in po delu. Tožena stranka je ukinila delovno mesto skladiščnik, na katerega je bil razporejen tožnik. Ker v organizacijski enoti Ptuj ni bilo na razpolago delovnih mest, ki bi ustrezala njegovi izobrazbi, nalogam in izkušnjam, se je tožena stranka dogovorila z družbo V. M. d.d., da bo s tožnikom sklenila delovno razmerje za nedoločen čas.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da bi tožena stranka morala ugotavljati presežne delavce med vsemi delavci pri toženi stranki in uvrstiti v isto kategorijo vse delavce, ki delajo na takih delovnih mestih, ki jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom in izmed temi delavci opraviti izbiro. Tožena stranka pa je ugotavljala presežne delavce le v okviru organizacijske enote Ptuj, zato je izpodbijana sklepa razveljavilo. Zahtevek tožnika na ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo, pa je zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk za vložitev ugotovitvenega tožbenega zahtevka zavrglo, saj tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 28.5.2001. Po določbi 1. odst. 17. člena SKPGD/97 se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno razporejati v skladu z zakonom. To so delavci, za katere se zahteva enaka stopnja strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti, skladno z aktom o sistemizaciji. V kakšnem okviru bo delodajalec ugotavljal kategorijo presežnih delavcev ali v celotnem podjetju ali posamezni organizacijski enoti, je odvisno od konkretnih okoliščin. Tudi 61. člen podjetniške kolektivne pogodbe določa, da se pri izbiri trajno presežnih delavcev, na podlagi kriterijev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom ter to pogodbo. Izbiro med delavci iste kategorije, v okviru katere so ugotovljeni presežki, opravi poslovodni organ oz. organ upravljanja po kriterijih, ki jih določajo pravila iz 36. b člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93) ter pravila kolektivnih pogodb oz. splošnega akta delodajalca. Krog pripadnikov kategorije delavcev, med katerimi je obvezno opraviti izbiro, ne more biti omejen z upravljalsko odločitvijo, kakršna je ukinitev posameznega delovnega mesta, saj bi dopuščanje takšne razlage "kategorije" izničilo namen zakonskega pravila o "kategoriji" zaposlenih kot o skupini zaposlenih, znotraj katere je treba izbrati presežne delavce. Dokazno breme, da obstajajo nujni operativni razlogi za prenehanje delovnega razmerja, je v postopku vastva pravic in v postopku sodnega varstva na delodajalcu glede na določbo 2. odst. 36. h člena ZDR.

Dejstvo, da je tožena stranka ukinila delovno mesto skladiščnika, na katerega je bil razporejen tožnik, ne pomeni, da tožena stranka ni bila dolžna ugotavljati presežnih delavcev med delavci iste kategorije, to je med vsemi delavci, ki jih je mogoče razporediti na delovno mesto, za katero se ugotovi, da delo na njem ni več potrebno. Pritožbeno sodišče pa se strinja s stališčem pritožbe tožene stranke, da je možno ugotavljati presežne delavce tudi na ravni organizacijske enote, upoštevajoč konkretne okoliščine. Take konkretne okoliščine so lahko tudi omejitve pri razporejanju delavcev iz kraja v kraj glede na določbo 1. odst. 18. člena panožne pogodbe, da se lahko delavce razporedi iz kraja v kraj brez njegove privolitve, če mu je zagotovljen prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi ali s službenim vozilom, pri čemer lahko traja pot na delo in iz dela največ dve uri dnevno oz. tri ure, če je to ekonomsko utemeljeno.

Ker sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov, na podlagi katerih bi lahko ugotovilo, ali pri toženi stranki obstojijo delovna mesta, na katera bi lahko bil razporejen tožnik, glede na svojo strokovno izobrazbo in glede na primerjavo z delavci z isto stopnjo strokovne izobrazbe ter glede na omejitve pri razporejanju delavcev iz kraja v kraj, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo na podlagi 355. člena ZPP vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo v nakazani smeri dopolnilno dokazni postopek in ponovno odločilo o tožbenem zahtevku. Zaradi razveljavitve odločitve je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka (3. tč. 165. člena ZPP).

Pritožbeni ugovor tožnika, da ima pravni interes na ugotovitvenem zahtevku, da mu delovno razmerje ni prenehalo dne 28.5.2001 in mu še traja z vsemi pravicami, je neutemeljen. Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 28.5.2001. Tožnik je zoper sklep z dne 28.5.2001 ugovarjal, senat pritožbene komisije pa je dne 2.7.2001 ugovor kot neutemeljen zavrnil. Ker tožnik po dokončnosti sklepa ni sklenil delovnega razmerja z novim delodajalcem, mu je tožena stranka dne 10.7.2001 izdala nov sklep, tako, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo šele po dokončnosti navedenega sklepa. Tožnik torej nima pravne koristi od vložitve ugotovitvene tožbe, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 2. tč. 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. člena ZPP).