Jedro

Možnost pritožbene obravnave in v zvezi s tem pravnomočnega odločanja sodišča druge stopnje je izključena, če meritornega obravnavanja z dokaznim postopkom pred sodiščem prve stopnje sploh ni bilo - torej tudi glede prvostopenjskega procesno pravnega sklepa o zavrženju tožbe.

Zavrnilna prvostopenjska sodba po svoji naravi sicer predstavlja odločitev meritorne narave, vendar pa le-ta v celoti temelji na predhodnem (in po oceni sodišča druge stopnje napačnem) procesno pravnem zavrženju tožbe, zato jo je zaradi vsebinske odvisnosti tožbenih zahtevkov pritožbeno sodišče utemeljeno razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala razveljavitev sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS (v nadaljevanju: Komisija) št. 10051-279/2006 z dne 5.4.2006 in sklepa ministra za notranje zadeve št. 1003-31/2005/15 z dne 17.2.2006. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko razporediti na delovno mesto tajnice V/I – ministra v Kabinet ministra (šifra delovnega mesta 21760) in ji za obdobje od 2.3.2006 do ponovne razporeditve na navedeno delovno mesto obračunati razlike med pripadajočimi in prejetimi bruto plačami in dodatki v tem obdobju, poravnati davke in prispevke ter ji izplačati neto razlike plač oziroma dodatkov, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 103.785,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske odločbe do plačila. Zavrženje tožbe je sodišče oprlo na ugotovitev, da je bil s tožbo izpodbijan le prvostopenjski sklep tožene stranke, šele tekom sodnega postopka, kar je po preteku 30 - dnevnega roka za sodno varstvo (drugi odstavek 25. člena Zakona o javnih uslužbencih, ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) pa je tožeča stranka tožbeni zahtevek razširila tudi na izpodbijanje sklepa Komisije. Ker sta oba sklepa tožene stranke postala pravnomočna, tožeča stranka ne more zahtevati ponovne razporeditve na prejšnje delovno mesto in razlike v plači. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo in sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. S tem, ko je tožeča stranka tožbeni zahtevek razširila tudi na izpodbijanje sklepa Komisije, je v skladu s prvim odstavkom 184. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) do konca glavne obravnave spremenila tožbo, sodišče pa je to spremembo dovolilo. Šteje se, da je bil tožbeni zahtevek že od vsega začetka sklepčen, tožba pa vložena v zakonitem roku. Ker je po oceni pritožbenega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje glede odločilnih dejstev povsem nerazčiščeno, le-to ni postopalo po 30. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), temveč je vrnilo zadevo v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Zoper sklep o razveljavitvi odločbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v novo sojenje se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da bi moralo sodišče druge stopnje samo zaključiti postopek in meritorno odločiti o zahtevku, saj je to v korist pravici do sojenja v razumnem roku in do učinkovitega sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je vpogledalo v vse dokazne listine, tako da je ostal neizveden le še dokaz z zaslišanjem tožeče stranke, katerega pa bi lahko brez zamude zaradi ponavljanja postopka izvedlo na obravnavi tudi sodišče druge stopnje. Tožena stranka predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi 366. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1 in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-55/2004-10 in Up-90/2004-15 z dne 6.4.2006 je bila pritožba vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi določb prvega odstavka 30. člena ZDSS-1 zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi v novo sojenje v nasprotju s prvim odstavkom 30. člena ZDSS-1, je dovoljena pritožba (drugi odstavek citiranega člena). Pri odločanju o tej pritožbi se Vrhovno sodišče ne sme opredeljevati do (ne)pravilnosti zavzetih materialnopravnih stališč nižjih sodišč, temveč presoja drugostopenjski razveljavitveni sklep izključno z vidika obstoja utemeljenega pritožbenega razloga iz ZDSS-1, t. j. ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, do katere je prišlo zato, ker sodišče ni upoštevalo določbe prvega odstavka 30. člena ZDSS-1. Upoštevaje izrecno dikcijo določila prvega odstavka 30. člena ZDSS-1 je sodišče druge stopnje le pri odločanju o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila sprejeta na podlagi obravnave, dolžno presoditi, ali bo razpisalo pritožbeno obravnavo ali pa bo izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navedeno pomeni, da je možnost pritožbene obravnave in v zvezi s tem pravnomočnega odločanja sodišča druge stopnje izključena, če meritornega obravnavanja z dokaznim postopkom pred sodiščem prve stopnje sploh ni bilo - torej tudi v tistem delu predmetne zadeve, ki se nanaša na prvostopenjski procesno pravni sklep o zavrženju tožbe.

Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da tožeča stranka zoper izpodbijana sklepa tožene stranke ni pravočasno uveljavljala sodnega varstva, zato sta postala pravnomočna. Upoštevaje takšno ugotovitev je sodišče prve stopnje s sodbo zavrnilo zahtevek za razporeditev na delovno mesto in reparacijski zahtevek, ki sta bila vtoževana kot pravna posledica za primer predhodne ugoditve zahtevku za razveljavitev sklepov tožene stranke. Gre torej za primer, ko je odločitev o zahtevku za razveljavitev sklepov tožene stranke bistvenega pomena za sprejem nadaljnje odločitve o preostalih dveh tožbenih zahtevkih (razporeditvi in reparaciji).

Zmotna je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče druge stopnje samo meritorno odločiti o stvari, češ da so bili v postopku na prvi stopnji izvedeni že vsi predlagani dokazi, razen zaslišanja tožeče stranke. Da je drugostopenjska razveljavitev sklepa o zavrženju tožbe za razveljavitev sklepov tožene stranke (gledano zgolj z vidika določila 30. člena ZDSS-1) utemeljena, izhaja že iz zgoraj podane obrazložitve, da je v primeru pritožbenega odločanja o procesno pravnih prvostopenjskih odločitvah pritožbena obravnava oziroma postopanje po 30. členu ZDSS-1 izključeno. V ponovljenem postopku bo torej sodišče prve stopnje moralo glede vtoževane razveljavitve sklepov tožene stranke izvesti dokazni postopek in na podlagi njegovih ugotovitev meritorno odločiti o tem zahtevku. Zavrnilna prvostopenjska sodba pa po svoji naravi sicer predstavlja odločitev meritorne narave, vendar pa le-ta v celoti temelji na predhodnem (in po oceni sodišča druge stopnje napačnem) procesno pravnem zavrženju tožbe, zato jo je zaradi zgoraj obrazložene vsebinske odvisnosti tožbenih zahtevkov pritožbeno sodišče utemeljeno razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje.

Ker upoštevaje vse navedeno v obravnavni zadevi ne gre za primer, ko bi lahko pritožbeno sodišče na podlagi 30. člena ZDSS-1 samo odločilo o tožbenem zahtevku na podlagi dopolnjenega ali ponovljenega dokaznega postopka oziroma izvedbe drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, je Vrhovno sodišče pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.