Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da montaža tende na streho predstavlja napako v izvršenem poslu. Pravdni stranki sta se dogovorili za montažo na steno; po ogledu in izmerah komercialista in s strani toženke podanih podatkov je bila predlagana tenda z montažo na steno. Da bi bil med strankama dogovorjen določen način montaže na steno, tožnica ni trdila. Med pravdnima strankama je bila dogovorjena le montaža na steno. Način/vrsta montaže na steno ni bil poseben predmet dogovora. Res je bila po poskusu montaže na steno dogovorjena montaža te iste tende na streho. Vendar pa je to toženka sprejela na podlagi informacij tožnice, ki niso bile strokovno ustrezne oz. pravilne. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila montaža na steno - ne glede na odstopanje posredovanih podatkov - izvedljiva.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 599 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2019 dalje (I. točka izreka) in tožnici naložilo, da toženki povrne njene potrebne pravdne stroške, pri čemer bo o njihovi višini izdalo sklep po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določba pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Višjemu sodišču predlaga, naj spremeni sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku; podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbene navedbe je razdelila na več sklopov.

Tožnica očita nepravilnost presoje, da gre v obravnavani zadevi za stvarno napako. Poudarja, da je dobavila naročeno senčilo in izvršila montažo brez napak - skladno z naknadnim dogovorom in po pravilih stroke. Čeprav je bila ob naročilu dogovorjena montaža na steno, je poskus montaže dne 30. 8. 2019 pokazal, da podatki toženke glede debeline fasade in materiala za fasado ne držijo in da stenska montaža ni mogoča na način, kot bi bila, če bi bili podatki toženke točni. Toženki na drugačno montažo ne bi bilo treba pristati. Stranki sta prvotni dogovor spremenili. Toženka je sprejela odločitev za montažo na streho in je sama pripravila nosilce. Toženka je imela čas za premislek. Montaža na streho je bila najbolj primerna. Zato tožničino delo ni obremenjeno s stvarno napako.

Sodišče je izostali zahtevek za pravilno izpolnitev zmotno okvalificiralo kot dolžnost tožnice. Po 639. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) je primaren zahtevek za odpravo napak. Toženka bi morala najprej zahtevati odpravo napake in tožnici dopustiti dodaten rok. Ni naloga podjemnika ponujati odpravo napake, ampak je to dolžnost naročnika. Ugovori toženke glede znižanja plačila so zato povsem nerelevantni. Sodišče je sicer zapisalo, da ne gre za napako, ki bi jo bilo smiselno odpravljati, a toženka tega nikdar ni ugovarjala. Iz sicer spornega mnenja izvedenca, ki ga sodišče nekritično sprejema, izhaja nasprotno. Izvedenec je predlagal premontažo. Spisni podatki kažejo, da je tožnica ponudila možnost montaže na steno, a z večjim posegom. Sodišče je tako z razlogovanjem in odločitvijo storilo zgoraj očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Pobotni ugovor toženke pomeni priznanje tožbenega zahtevka. Ker sodišče ni obravnavalo pobotnega ugovora, je zagrešilo procesno kršitev. Sodišče mora odločati v mejah postavljenih zahtevkov in ne more odreči odločitve o zahtevku. S pobotnim ugovorom za znesek 1.109,50 EUR je želela toženka svojo terjatev pobotati s terjatvijo tožnice.

Če je toženka menila, da je bilo senčilo zaradi napake v montaži predolgo in napačne barve, bi morala podati notifikacijo napake na senčilo in ne na montažo. Zaradi drugačne izvedbe montaže se senčilo ni podaljšalo ali spremenilo barve. Z dolžino in barvo je toženka soglašala oz. ji je bila znana še pred montažo na streho. Če bi toženka res štela, da gre za napako, montaže ne bi zahtevala in bi tožnico obvestila o ugovorih iz prodajne pogodbe. Ponudba za senčilo z montažo na steno je bila dana na podlagi toženkinih podatkov. Če bi podala pravilne podatke, bi bila montaža opravljena, kot je bilo dogovorjeno. Tožnica dela zaradi zavajajočih navedb toženke ni mogla opraviti v predvidenem času. V skladu z 240. členom OZ je tožnica prosta odgovornosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, odpraviti in se jim izogniti.

Sodišče ne pojasni, zakaj je sledilo izvedencu, ki je svoje mnenje gradil na domnevah in verjetnostih. Izvedenec je, ne da bi zagotovo vedel, kakšen material je za praznim prostorom za fasado, in brez poznavanja smernic proizvajalca, ocenil, da je možna montaža na steno.

Sodišče je kršilo pravilo o upoštevanju vlog v sporu majhne vrednosti. Poleg dveh vlog vsake stranke je upoštevalo tudi vlogi strank z izjavami o mnenju izvedenca. Vendar pa je toženka v vlogi z 22. 5. 2023 navajala tudi dejstva in dokaze, ki se ne tičejo izvedenskega mnenja. Morebitno upoštevanje teh dejstev pomeni kršitev določb ZPP; tožnici pa je bila zaradi omejitve števila vlog odvzeta pravica do izjave.

Odločitev o znižanja plačila je nepravilna in obremenjena s postopkovnimi kršitvami ter zmotno uporabo materialnega prava. Toženka ni uspela dokazati manjvrednosti storitve. Sodišče je znesek nedoločene višine pravno označilo kot znižanje plačila. Noben od razlogov, ki jih je sodišče brez podlage v toženkinih trditvah upoštevalo, ne more biti razlog za znižanje plačila. Sodišče ni pravilno uporabilo določbe 640. člena OZ. Sodba ne poda nobenega razloga, zakaj bi bila montaža na strehi manj vredna od montaže na steni. Toženka ni omenila, da bi bilo s samo montažo in uporabo senčila kaj narobe. Sodišče s tem, ko je čas in obseg dokazovanja omejilo, dokazovanje pa izvedlo po prosti presoji, ni zagotovilo sorazmernosti med varstvom tožničine pravice in naravo postopka. Zaradi pomanjkljive obrazložitve se sodbe ne da preizkusiti, sodišče pa tudi ni pojasnilo, zakaj razloge, na katerih utemeljuje odločitev, šteje za neprerekane. S tem, ko je sodišče razširilo trditveno podlago toženke, je tožnici odvzelo možnost izjasniti se o samih razlogih. Sodišče ni upoštevalo, da se je toženka strinjala z montažo na streho. Do nastale situacije so pripeljale toženkine napačne informacije. Ves postopek izvira iz napačnih podatkov, ki jih je dala toženka. Dolžina in barva senčila ni napaka v storitvi, temveč v prodaji, ki je toženka ni notificirala. Ugotovitev o hitrejši obrabi materiala senčila, ki je namenjeno zunanji uporabi, nima podlage v dokaznem postopku, saj je senčilo shranjeno v kaseti.

Sodišče je prekoračilo višino znižanja plačila, saj je toženka zahtevala znižanje v višini 20 % nabavne cene, torej 301,80 EUR; v vlogi toženke zapisan znesek 318 EUR je verjetno pisna pomota. Sodišče pa je s tem, ko je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek v višini 599 EUR, prekoračilo toženkin ugovor.

3.Toženka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj vtoževana terjatev ne presega zneska 2.000 EUR. Po prvem odstavku 458. člena ZPP se sme odločba v tovrstnem sporu izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. To pomeni, da stranka ne more uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je vezano na ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi.

6.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo naslednje dejansko stanje:

-da se je tožnica s pogodbo med pravdnima strankama zavezala, da bo toženki dobavila in na steno montirala tendo za ceno 1.509 EUR; toženka se je za tožnico odločila zaradi stenske montaže tende, saj ji prvi ponudnik te ni mogel zagotoviti; o tem, da si želi montažo na steno in ne na streho, je bila tožnica izrecno seznanjena/obveščena;

-da je tožnica še pred predvideno prvo montažo opravila ogled na toženkinem domu; prvi obisk julija 2019 je opravil komercialist tožnice A., ki je svetoval montažo tende na steno;

-da je toženka pred prvo montažo tožnici sporočila podatke glede izolacije in zidakov; da je toženkin mož podal informacije o širini izolacije 15 cm in da gre za zidano hišo, kar je A. ob ogledu kraja zapisal na dobavnico, ki jo tožnica pripravi kot navodilo za monterja; da je toženka sporočila tudi širino izolacije 12 cm, a to je bilo po prvem obisku monterja, kar ni imelo odločilnega pomena;

-da je tožnica na podlagi ponudbe z 22. 7. 2019 za predlagano in dogovorjeno tendo plačala 60 % od predvidenega zneska;

-da je monter B. 30. 8. 2019 prvič montiral tendo, ki je bila dogovorjena po ogledu, in tedaj v steno napravil pet lukenj;

-da je bila do prihoda monterja 30. 8. 2019 med strankama dogovorjena dobava tende z montažo na steno;

-da je monter ob montaži na steno, ko je naredil peto luknjo na desni strani (nesporno tri levo, dve pa desno), ugotovil, da želena montaža na steno v nobenem primeru ne bi bila zanesljiva in mogoča ter predlagal toženki, da se montaža izvede na streho oz. da lahko poskusijo z montažo na streho, na kar je toženka pod vtisom navedb monterja, da montaža na steno ni mogoča, pristala;

-da bi bila po ugotovitvah sodnega izvedenca ključna šesta luknja, ki pa je monter ni naredil;

-da je bila najprej predvidena in dogovorjena stenska montaža, 26. 10. 2019 pa je bila tenda nameščena na streho;

-da luknje še niso zakrpane;

-da je tožnica 26. 10. 2019 opravila montažo na streho na nosilce, ki jih je pripravil toženkin oče;

-da je toženka pravočasno (v dveh mesecih od montaže) grajala/reklamirala montažo na streho oziroma obvestila o pomanjkljivostih montaže na streho;

-da je toženka takoj po izstavitvi računa izrazila nezadovoljstvo z montažo tende na streho; da je bila zavedena in da bi se ob pravilnih informacijah verjetno odločila za drugačno tendo, da je bilo delo nestrokovno;

-da je tožnica na toženkino reklamacijo odgovorila, da pričakuje polno plačilo, ker je bila zavedena s podatki glede izolacije in fasade;

-da si toženka ni želela montaže na streho, nanjo je pristala zaradi tožničinih stališč, da montaža ponujene tende na steno ni mogoča in da jo lahko montirajo na streho;

-da toženka kot laik ni mogla vedeti, kakšna montaža je primerna;

-da je tožnica v času svetovanja razpolagala z vsemi zahtevanimi podatki in ti niso bistveno odstopali od dejanskega stanja; podatki niso bili bistveno napačni ali zavajujoči;

-da je bila po strokovni oceni in pojasnilu sodnega izvedenca montaža na steno mogoča v vsakem primeru, tudi v primeru s strani toženke sporočenih podatkov; da je bila montaža na steno na želeno mesto mogoča in estetsko ustrezna;

-da je bila montaža na steno mogoča na različne načine, ne le z nosilnimi ploščicami;

-da se je tožnica zavedala, da montaža na streho ni v skladu s prvotnim dogovorom, in se je morala zavedati napačnosti stališča, da montaža na toženkini steni ni primerna;

-da tožnica ni uspela dokazati, da je bil odstop od izrecno dogovorjenih del potreben ali da bi toženka na odstop pristala na podlagi pravih informacij, ki jih je prejela od tožnice kot strokovnjakinje.

7.V obravnavanem primeru gre za mešano pogodbo: prodajno in podjemno pogodbo. Ugotovljeno je, da je tožnica dobavila dogovorjeno tendo. Toženka ni trdila, da bi imela tenda kakšne napake, temveč je ugovarjala tožbenemu zahtevku zaradi storitve (montaže).

8.Na podlagi ugotovljenega dejanskega substrata, ki ga tožnica zaradi narave spora ne more izpodbijati, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da montaža tende na streho predstavlja napako v izvršenem poslu. Pravdni stranki sta se dogovorili za montažo na steno; po ogledu in izmerah komercialista in s strani toženke podanih podatkov je bila predlagana tenda z montažo na steno. Da bi bil med strankama dogovorjen določen način montaže na steno, tožnica ni trdila. Med pravdnima strankama je bila dogovorjena le montaža na steno. Način/vrsta montaže na steno ni bil poseben predmet dogovora. Res je bila po poskusu montaže na steno dogovorjena montaža te iste tende na streho. Vendar pa je to toženka sprejela na podlagi informacij tožnice, ki niso bile strokovno ustrezne oz. pravilne. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila montaža na steno - ne glede na odstopanje posredovanih podatkov - izvedljiva.

9.Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je toženka dala napačne podatke glede izolacije in zidave. V izpodbijani sodbi je bilo ob pomoči sodnega izvedenca ugotovljeno, da posredovani podatki s strani toženke niso bistveno odstopali od dejanskega stanja in da je bila montaža na steno tudi ob ugotovljeni razliki mogoča v vsakem primeru. Ob takšni presoji so brez pomena pritožbena navajanja o tem, v kakšnih okoliščinah bi bila montaža na steno mogoča z uporabo treh vijakov na dveh straneh. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica podala napačno strokovno oceno glede montaže na steno. Njena ocena ni zadostila strokovnemu ravnanju z večjo skrbnostjo (v luči 6. člena OZ), zato je pravilen zaključek sodišča, da je montaža na streho predstavlja napako v izvršenem poslu. Drugačna pritožbena navajanja posegajo na področje ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je pritožbeno sodišče vezano, in ki ga v tem postopku ni dopustno izpodbijati. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neupoštevne.

10.Pravilnosti odločitve tožnica ne omaje s trditvami, da bi morala toženka, če je menila, da gre za napako pri naročilu, zavrniti montažo na strehi. Toženka ni mogla vedeti, katera montaža je primerna. Želela je montažo na steno, tudi tenda je bila ponujena za takšno montažo. Tožnica je vedela in se zavedala, da je montaža na streho v neskladju s prvotnim dogovorom. Toženka pa je sprejela ponujeno drugovrstno montažo na podlagi stališča tožnice, ki ni bilo strokovno pravilno. Za toženko je bila montaža na steno ključna, vendar je zaradi ocene monterja bila zmotno prepričana, da se takšne montaže ne bo dalo izvesti. Odstop od izrecno dogovorjenih del ni bil potreben. Posredovanje tožničine napačne ocene, ki jo je toženka kot laik sprejela, pa kaže, da prvotno dogovorjena obveznost ni bila pravilno izpolnjena. Navedeno ne more iti v breme toženke, ki ni mogla vedeti, katera montaža je primerna oziroma, ali je montaža na steno ob obstoječem stanju res neizvedljiva.

11.V postopku je bilo ugotovljeno, da je montaža na toženkino steno v vsakem primeru mogoča, pa tudi najbolj ustrezna z vidika barve, materiala in velikosti tende. Zaradi tožničine nezadostne strokovne ocene ni bila izpolnjena prvotno dogovorjena obveznost, za kar toženka ne more odgovarjati in nositi posledic napake v izvršenem poslu. Okoliščina, da je toženka prevzela izvršeno delo, ne pomeni odpovedi grajanja napak in uveljavljanja jamčevalnega zahtevka (633. člena OZ, 37.a člen tedaj veljavnega Zakona o varstvu potrošnikov – ZVPot).

12.Pritožnica pravilno povzema določbo 240. člena OZ: dolžnik je prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim izogniti. Vendar se nanjo ne more uspešno sklicevati, saj v postopku ni bilo zatrjevanega dejanskega substrata, ki bi napolnil ta zakonski stan. Na tožnici je tveganje za izpolnitev obveznosti dosežka. Tožnica pa ni trdila, da podatka o izolaciji in sestavi fasade ne bi mogla predhodno preveriti.

13.Iz izpodbijane sodbe res izhaja, da toženka ni podala trditev o napakah tende. Ni sporno, da je tožnica toženki dobavila prav dogovorjeno tendo. Vendar pa je v tej pravdi bistveno, da je bilo zaradi napake v izvršenem poslu (montaža na streho) zaradi tožničine nepravilne ocene, da montaža na steno ni mogoča in ni primerna, predlagano, da se montaža opravi na streho. Tako je bilo na streho nameščeno dogovorjeno senčilo, ki pa se barvno ne ujema s streho in je (pre)dolgo. Toženka napake v izvršitvi montaže ni utemeljevala z napako na senčilu. Iz njenih trditev, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno vključilo v dokazno presojo, izhaja, da je zaradi nestrokovnega ravnanja/svetovanja tožnice, da se opravi montaža na streho, nanjo pristala, kar je privedlo do neustrezne izvedbe montaže, ki se odraža v večji obrabi materiala, neustrezni barvi in dolžini. Bistvena je ugotovitev, da je bila tenda na koncu montirana na lokacijo, ki jo je ob kršitvi svojih dolžnosti predlagala tožnica, toženka pa ni pristala - glede na vsebino reklamacij/grajanj - da bi za takšno slabšo storitev/montažo plačala enak znesek, kot je bil prvotno dogovorjen.

14.Pritožbeno izpodbijanje dokazne ocene v postopku izvedenih dokazov (izpovedi toženke, njenega moža, zakonitega zastopnika tožnice, motažerja in komercialista ter mnenja sodnega izvedenca) ne more biti uspešno, saj dokazna ocena sodi v sklop ugotavljanja dejanskega stanja, ki pa v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Zato so vse trditve, s katerimi pritožnica izkazuje nestrinjanje z ugotovitvami/zaključki izvedenca in s tem povezano dokazno oceno sodišča prve stopnje, kot tudi, da so določeni zaključki sodišča v nasprotju s spisovnimi podatki, kar se (vse) nanaša na rezultat sodniškega sklepanja, neupoštevne. Enako velja glede pritožbenih trditev, s katerimi povzema izpovedi toženke in priče B. ter podaja svoje dejanske zaključke. Zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje.

15.Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Očitek tožnice, da toženka ne more uveljavljati znižanja plačila, ker ni najprej zahtevala/uveljavljala odprave napake oziroma pravilno izpolnitev, je napačen. Kadar ima podjemnikova izpolnitev napako, ta napaka predstavlja neposredno škodo, ki nastane naročniku. Najpogostejši način, s katerim se doseže odprava škode zaradi napake, je odprava te napake. Namen odprave napake je doseči, da bo opravljen posel ustrezal rezultatu, ki se ga je podjemnik zavezal doseči s sklenitvijo pogodbe. Načeloma je lahko primarni zahtevek v luči določbe 637. člena OZ dovoljenje naročnika oziroma njegovo omogočanje podjemniku, da napako odpravi. Toženka res ni prerekala tožničinih trditev, da ni nikoli zahtevala odprave napake, a tudi tožnica ni ponudila odprave napake, saj je menila, da napake ni. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženka kljub reklamaciji vztrajala pri celotnem plačilu in lastnega interesa po odpravi ni izkazala, je pravilen zaključek, da ni šlo za napako, ki bi jo bilo smiselno odpravljati. Ugotovljeno je, da je toženka po reklamaciji predlagala znižanje kupnine, ki jo je tožnica zavrnila in ni ponudila odprave napake. Pravici naročnika, da zahteva odpravo napake, ustreza podjemnikova pravica, da zahteva od naročnika, da mu dovoli odpravo napake. To pa ne pomeni, da toženka v obravnavanem primeru, ko tožnica uveljavlja plačilo, ni upravičena do znižanja plačila. ZVPot, ki je poleg določb OZ podlaga izpodbijane odločitve, ureja jamčevalne zahtevke v primeru stvarne napake, in priznava večje varstvo; potrošniku dopušča alternativno možnost izbire med več jamčevalnimi zahtevki (27.c člen, 38. člen).1 V situaciji, kot je obravnavana, ko tožnica zahteva s tožbenim zahtevkom plačilo še neplačanega zneska za opravljeno naročilo/delo, pa lahko toženka uveljavlja zahtevek za znižanje plačila z ugovorom, ne da bi ji bilo treba vložiti nasprotno (dajatveno in oblikovalno) tožbo (2. odst. 639. člena OZ). Toženka ni izgubila pravice do znižanja kupnine. Dejstvo, da je v tej pravdi postavljeni sodni izvedenec predlagal „premontažo“, na obstoj pravice nima odločilnega vpliva. Sklepati je, da je toženka sprejela naročilo z napako, a zato uveljavljala znižanje plačila.

16.Toženka je podala ugovor znižanja plačila oz. pogodbene cene in posebej/dodatno procesni pobotni ugovor iz naslova nastanka škode (zaradi petih lukenj na fasadi) kot posledica stvarne napake. Gre za dva različna instituta. Podrejena postavitev pobotnega ugovora, tudi v primeru neutemeljenosti ugovora za znižanje kupnine, ne pomeni priznanja tožbenega zahtevka. Za to ni podlage v ZPP ali OZ. Pripoznava/priznanje tožbenega zahtevka mora biti izrecna, jasna, nedvoumna in brezpogojna, predvsem pa se mora nanašati neposredno na sam tožbeni zahtevek. O procesnem pobotu pa sodišče prve stopnje sploh ni odločalo, saj je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Zato so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ta ugovor, neutemeljene.

17.Toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev pravila o omejenem številu vlog v sporu majhne vrednosti. Kršitev določil, ki se nanašajo na število vlog v sporih majhne vrednosti (prim. 452. člen ZPP), pomeni kvečjemu relativno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, ki ni upošteven pritožbeni razlog. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je sodišče glede na to, da se je postopek začel na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, upoštevalo prvi dve vlogi vsake stranke v pravdnem postopku, nato pa še dodatni vlogi obeh strank (toženke z dne 23. 5. 2023 in tožnice z dne 7. 6. 2023), kolikor vsebujejo pripombe na izvedensko mnenje. Drugih nadaljnjih vlog ni upoštevalo. Takšno postopanje sodišča prve stopnje je pravilno. Pritožba ne pojasni, katera nova dejstva in dokaze naj bi sodišče upoštevalo iz toženkine vlog; in tudi ne zatrjuje, da bi bilo zaradi takšnega ravnanja sodišča poseženo v njeno možnost obravnavanja pred sodiščem. Zato (pavšalni) pritožbeni očitek kršitve iz 8. člena 2. odst. 339. člena ZPP ni utemeljen.

18.Neutemeljen je pritožbeni očitek glede višine/vrednosti znižanja plačila. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je ta določljivo opredeljena, saj je sodišče prve stopnje kot vrednost v okviru 640. člena OZ ugotovilo (najmanj) znesek, kot ga vtožuje tožnica, to je 599 EUR. Glede na vrsto spora je sodišče pri presoji ugovora pravilno upoštevalo sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka. Sodišče prve stopnje je pojasnilo razloge za znižanje plačila. Po določbi 640. člena OZ se plačilo za opravljeni podjem zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako. Ta določba služi tudi varstvu enake vrednosti dajatve, vendar pa je zmotno in brez podlage pritožbeno zavzemanje, da je montaža na strehi enako vredna od montaže na steni. Dejstvo je, da ima tožničino delo napako, saj je bila za toženko montaža na steno bistvena. Toženkin pristanek, da se montaža opravi na streho, ne spremeni presoje, da je bila montaža glede na prvotni dogovor napačna. Toženka je bila zavedena s tožničino napačno/nestrokovno oceno, da montaža na steno ni mogoča.

19.Sodišče prve stopnje je ugotovilo negativne posledice stvarne napake; upoštevalo je navedbe glede manjvrednosti in nevšečnostih, za kar je imelo podlago (tudi) v izvedenskem mnenju. Slednjega je dokazno ocenilo, pritožnica pa dejanskega stanja, ki temelji tudi na njem, ne more uspešno izpodbiti, saj zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.

20.Odločitev glede višine se da preizkusiti. Razlogi sodišča prve stopnje niso pomanjkljivi. Očitek, da toženka ni zatrjevala okoliščin, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ovrednotilo znižanje plačila, predstavlja uveljavljanje kršitve razpravnega načela, ki pomeni relativno bistveno kršitev določb postopka. Ta v sporu majhne vrednosti ni upoštevna. Tudi sicer pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je tožnica v (pravočasnih) vlogah, ki jih je sodišče upoštevalo v okviru pravila o omejenem številu vlog v tovrstnem sporu, pojasnila, v čem je manjvrednost in škoda. Omenila je, v čem se kažejo neugodnosti in nevšečnosti zaradi montaže tende na streho, ki si je sicer ni želela, a je nanjo pristala na podlagi tožničinih informacij, ki so se izkazale za nepravilne.

21.Pritožnica neuspešno uveljavlja prekoračitev tožbenega zahtevka. Res je toženka uveljavljala ugovor znižanja plačila v nižjem znesku, kot je njegovo vrednost ocenilo sodišče prve stopnje. Ta kršitev je sicer bistvena kršitev določb pravdnega postopka, a ni ena od kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, ki bi jo bilo mogoče uveljavljati v tem sporu. Odločanje mimo ugovora bi sicer lahko povzročilo tudi kršitev iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožnica jo mora konkretizirano uveljavljati. To pomeni, da bi morala pojasniti, kako je bilo zaradi ravnanja sodišča prve stopnje poseženo v njeno možnost obravnavanja pred sodiščem.2 Pritožba tej zahtevi (le) z navedbo, da je toženka znižanje plačila uveljavljala v višini 20 % dogovorjene cene, ne zadosti.

22.Pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

23.Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. in 155. člena istega zakona. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Enako velja za toženko, ki z odgovorom na pritožbo ni vsebinsko pripomogla k odločitvi o tej pritožbi.

-------------------------------

1Potrošnik lahko uveljavlja različne zahtevke, pri čemer pa ima sekundarni značaj zgolj zahtevek po odstopu od pogodbe in vrnitvi plačane kupnine, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

2Prim. odl. VSL II Cp 186/2023.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 240, 633, 639, 639/2, 640 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 37a, 37c, 38 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/1, 339/2, 458

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.