Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSC Sodba PRp 179/2021

ECLI:SI:VSCE:2021:PRP.179.2021 Oddelek za prekrške

vožnja pod vplivom alkohola preizkus alkoholiziranosti odreditev preizkusa alkoholiziranosti zakonitost dokazov zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti
Višje sodišče v Celju
22. december 2021
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, postopek preizkusa alkoholiziranosti še ni postopek o prekršku, temveč je postopek preizkusa psihofizičnih sposobnosti voznikov v cestnem prometu, ki ga opravljajo policisti kot pooblaščene uradnega osebe prekrškovnega organa v skladu z določbami ZPrCP in v skladu z ZNPPol. Že iz temeljnih določb ZPrCP (določbi členov 12 in 13 ZPrCP) pa izhaja dolžnost prekrškovnih organov – policije, da nadzira promet, opravlja kontrolo spoštovanja vseh določb ZPrCP, med drugim tudi preizkus psihofizičnih sposobnosti voznikov v cestnem prometu, kar je temelj prometne varnosti in garancija, da se iz cestnega prometa med drugim izločijo tisti vozniki, ki vozijo bodisi alkoholizirani, bodisi pod vplivom prepovedanih substanc in kot taki predstavljajo največjo nevarnost za nastanek prometnih nezgod.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 255,00 (dvestopetinpetdeset 00/100) EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, sicer se izterja prisilno.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče spoznalo obdolženca za odgovornega ravnanja v nasprotju z določbo drugega odstavka člena 105 ZPrCP, zaradi česar mu je na podlagi 4. točke četrtega odstavka člena 105 ZPrCP izreklo sankcijo in sicer globo v višini 1.200,00 EUR in pa stransko sankcijo 18 (osemnajst) kazenskih točk (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. V plačilo mu je naložilo še sodno takso.

2. Tako odločitev s pravočasno pritožbo napada obdolženec z uveljavljanjem pritožbenih razlogov kršitev materialnih določb ZP-1, Zakona o meroslovju (ZMer-1), Pravilnika o meroslovnih zahtevah za etilometre, katerih prepise prilaga, zatrjuje pa tudi bistvene kršitve določb postopka o prekršku in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi, postopek o prekršku pa ustavi.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Iz izpodbijane sodbe skladno s spisovnim gradivom izhaja, da je prvo sodišče obravnavani postopek o prekršku vodilo na podlagi določb rednega postopka o prekršku (10. poglavje ZP-1), za katerega je v določbi prvega odstavka člena 67 izrecno določeno, da če ZP-1 določena področja ne ureja, se v rednem postopku o prekršku uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP), glede vročanja pa se uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Prvo sodišče je torej poslovalo na podlagi vloženega obdolžilnega predloga prekrškovnega organa z dne 23. 3. 2021. V tem postopku je obdolžencu ob kontroli cestnega prometa 21. 3. 2021 bilo začasno odvzeto njegovo vozniško dovoljenje, ki pa mu je bilo nato s sklepom prvega sodišča z dne 24. 5. 2021 vrnjeno.

5. Prvi sklop pritožbenih navedb se nanaša na pristranskost sodnice, očita se ji samovoljnost, sestavljalec te pritožbe pa izpodbijano sodbo označuje za pravni zmazek in prvemu sodišču očita, da je za določitev prekrška uporabilo pravno pravljico. Take pritožbene navedbe niso samo nekorektne, temveč so tudi žaljive in brez vsakršne osnove. Spisovno gradivo namreč ne izkazuje, da je storilec pred sodiščem prve stopnje iz razlogov, ki so določeni v določbi člena 84 ZP-1 predlagal sodničino izločitev, okoliščin, ki bi to kakorkoli utemeljevale, pa ne konkretizira niti v pritožbenih navedbah, temveč razloge za izločitev gradi izključno na svojem nestrinjanju z odločitvijo, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, kar pa ni izločitveni razlog. Drži sicer, da je graja odločitev sodišč dopustna tudi po sodni praksi ESČP, vendar pa mora biti taka graja argumentirana, na nivoju konstruktivne kritike, ne pa na nivoju žaljivosti, česar se poslužuje sestavljalec te pritožbe.

6. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, se je obravnavani postopek o prekršku pred sodiščem prve stopnje pričel na podlagi vloženega obdolžilnega predloga prekrškovnega organa, to je Policijske postaje ..., ki je po ugotovitvi suma storitve prekrška sodišču prve stopnje predlagala tudi začasni odvzem obdolženčevega vozniškega dovoljenja, kar je prvo sodišče tudi storilo. Zato je povsem neutemeljen prvi sklop pritožbenih navedb, da se postopek sme začeti le na podlagi uporabe določbe člena 50/I ZP-1, kar nedvoumno kaže na sestavljalčevo popolno nepoznavanje razlik med rednim in hitrim postopkom o prekršku. Določba prvega odstavka člena 50 ZP-1 sodi v 8. poglavje ZP-1, kjer je opredeljen postopek za prekrške s strani prekrškovnega organa, torej hitri postopek, ne pa redni postopek o prekršku, kot je obravnavani. Ker gre v obravnavanem primeru za prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisan tudi izrek stranske sankcije 18 KT, ki posledično pomeni prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, pa hitri postopek o prekršku, kar sestavljalec pritožbe spregleda, ni dovoljen že na podlagi 6. alineje drugega odstavka člena 52 ZP-1 v zvezi z določbo tretjega odstavka člena 51 ZP-1, ki izrecno določa, da v primeru, če hitri postopek ni dovoljen, mora prekrškovni organ vložiti pri pristojnem sodišču obdolžni predlog.

V tej zvezi je tudi napačno razlogovanje pritožnika, da bi obdolženec v postopku preizkusa njegovih psihofizičnih sposobnosti moral prejeti pravni pouk po določbah člena 55 ZP-1, ki so, kar pritožnik prav tako spregleda, določbe, ki izrecno urejajo postopek pred prekrškovnim organom, ne pa pred sodiščem. Že prvo sodišče je namreč (točka 11 obrazložitve) na identične očitke, ki jih je pritožnik izpostavil že v ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja pravilno odgovorilo, da sama sestava zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga opravi na podlagi Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) uradna oseba v okviru uradnega postopka, predstavlja zgolj listino po določbi člena 80 ZUP-a, ki je kot taka določena tudi v členu 107 ZPrCP. Postopek preizkusa alkoholiziranosti se pred prekrškovnim organom, tako kot vsi drugi postopki pred prekrškovnim organom vodi izključno na podlagi pravil upravnega postopka, v konkretnem primeru pa preizkus psihofizičnih sposobnosti voznikov v cestnem prometu še po določbah člena 107 ZPrCP. Kritični trenutek, ko pa preizkušanec v cestnem prometu, ko se postopek vodi po določbah ZPrCP postane še storilec prekrška, pa nastopi šele s podpisom zapisnika, iz katerega izhaja očitek o storitvi prekrška, torej vožnje pod vplivom alkohola, ki presega določeno in dovoljeno količino alkohola v izdihanem zraku. Ali drugače povedano, šele v primeru, ko se ugotovi, da ima preizkušanec v organizmu več alkohola, kot je to dovoljeno in če se strinja z rezultatom preizkusa z indikatorjem in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti podpiše brez pripomb, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru, se torej postopek preizkusa alkoholiziranosti zaključi in se na ta način ugotovi koncentracija alkohola v izdihanem zraku. In če je le-ta prekoračena v mejah, ko hitri postopek ni več dovoljen, ima prekrškovni organ vso zakonito podlago za vložitev obdolžilnega predloga, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru.

7. V tej zvezi so v nadaljevanju pravno tudi povsem napačna navajanja, da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti nedovoljen dokaz, kajti, kot je prav tako pravilno obrazložilo že prvo sodišče, niti ustavno sodišče v svojih odločbah, ko je že nekajkrat presojalo pomen zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti kot dokaza, ni izrazilo nikakršnih pomislekov, da bi zapisnik o preizkusu psihofizične sposobnosti voznika v cestnem prometu predstavljal nezakoniti dokaz zgolj zato, ker preizkušanec pred samo opravo preizkusa alkoholiziranosti ni bil opozorjen na svoje pravice, ki jih pritožnik sicer izpostavlja kot tiste, ki so predpisane v hitrem postopku o prekršku (določba drugega odstavka člena 55 ZP-1). Postopek preizkusa psihofizičnih sposobnosti voznika v cestnem prometu, kot je bilo že pojasnjeno, še ni postopek o prekršku, ta se v primeru ugotovitve take stopnje alkoholiziranosti, ki ima lahko za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, začne šele z vložitvijo obdolžilnega predloga. Tega pravnega pouka pa bi bil obdolženec deležen v primeru, če bi se, kot izhaja iz izpodbijane sodbe zglasil na zaslišanje pred sodiščem prve stopnje, ki je bilo razpisano že 30. 4. 2021, oziroma bi se udeležil tudi narokov za zaslišanje poslujočih policistov, vendar pa se je temu sam odrekel, zato je prvo sodišče ugotavljalo njegovo odgovornost za storitev opisanega prekrška le na podlagi njegovih vlog, ki jih je vložil v spisovno gradivo in pa na podlagi dokazov, ki jih je predložil prekrškovni organ, med drugim tudi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga je pritožnik brez pripomb podpisal in katerega je prvo sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami smelo šteti kot povsem dovoljen dokaz, na podlagi katerega je bila ugotovljena v času vožnje obdolženčeva alkoholiziranost. 8. Naslednji sklop pritožbenih navedb se nanaša na očitek, da je obdolženčeva alkoholiziranost bila nepravilno ugotovljena na podlagi indikatorja, ki ni merilna naprava. Drži sicer, da alkotest ni merilna naprava. Sestavljalcu te pritožbe in tudi obdolžencu v tem postopku je bilo že s strani prvega sodišča pravilno odgovorjeno, da je alkotest ustrezno in zakonito tehnično sredstvo za hitro ugotavljanje psihofizičnih sposobnosti voznikov v cestnem prometu. Sicer indikatorji niso podvrženi meroslovnemu nadzoru in nimajo predpisanih postopkov testov, v nasprotju s pritožbenimi navedbami pa morajo alkotesti biti redno kalibrirani, kar je prvo sodišče za indikator, ki je bil uporabljen v konkretnem primeru tudi preverilo in s čemer je bil obdolženec tudi seznanjen. Že prvo sodišče pa je obdolžencu pravilno pojasnilo, da je v konkretnem primeru imel obdolženec dve možnosti in sicer, da se z rezultatom, ki ga je pokazal indikator ne bi strinjal in v teh primerih bi poslujoči policist moral odrediti bodisi strokovni pregled ali pa preizkus z merilno napravo, to je z etilometrom. Druga možnost pa je strinjanje z rezultatom, ki ga pokaže alkotest in podpis zapisnika, kar se je v obravnavanem primeru, kot je ugotovilo prvo sodišče na podlagi izpovedb poslujočega policista in policistke tudi ugotovilo in ko je obdolženec izrecno s svojim podpisom izrazil strinjanje z rezultatom, ki ga je pokazala alkotesna naprava. To pa je podlaga za končanje preizkusa psihofizičnih sposobnosti na kraju samem in v primeru, kot je tudi obravnavani, ko je preizkus alkoholiziranosti pokazal stopnjo alkohola v obdolženčevem organizmu, ki je presegala 0,52 mg/l, je obstajala zakonita podlaga za vložitev obdolžilnega predloga zaradi storitve prekrška po 4. točki četrtega odstavka člena 105 ZPrCP. Zato so vse pritožbene navedbe, v katerih pritožnik vztraja pri tem, da je samo etilometer zakonito sredstvo za preizkus alkoholiziranosti, medtem ko je preizkus alkoholiziranosti na podlagi indikatorja, tudi v primeru, če preizkušanec podpiše zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, nezakonit, neutemeljene in v nasprotju z določbami člena 107 ZPrCP.

9. Pritožnik na nekaj mestih, z nejasnimi pritožbenimi navedbami, s katerimi prihaja tudi sam s seboj v nasprotje navaja, da preizkus alkoholiziranosti ne sodi v dejanja, ki jih lahko opravljajo pooblaščene uradne osebe. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, postopek preizkusa alkoholiziranosti še ni postopek o prekršku, temveč je postopek preizkusa psihofizičnih sposobnosti voznikov v cestnem prometu, ki ga opravljajo policisti kot pooblaščene uradnega osebe prekrškovnega organa v skladu z določbami ZPrCP in v skladu z ZNPPol. Že iz temeljnih določb ZPrCP (določbi členov 12 in 13 ZPrCP) pa izhaja dolžnost prekrškovnih organov – policije, da nadzira promet, opravlja kontrolo spoštovanja vseh določb ZPrCP, med drugim tudi preizkus psihofizičnih sposobnosti voznikov v cestnem prometu, kar je temelj prometne varnosti in garancija, da se iz cestnega prometa med drugim izločijo tisti vozniki, ki vozijo bodisi alkoholizirani, bodisi pod vplivom prepovedanih substanc in kot taki predstavljajo največjo nevarnost za nastanek prometnih nezgod. Prvo sodišče je torej v nasprotju s pritožbenimi navedbami, ki se gibljejo izključno v polju očitkov o pristranskosti prvostopnega sodišča, česar pritožnik ne konkretizira ter v polju očitkov o napačni uporabi materialnih določb in v vztrajanju pri tem, da v konkretnem primeru ni bil uporabljen etilometer, zaradi česar naj bi bil postopek že pred prekrškovnim organom nezakonit, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sicer, da je obdolženec v kritičnem času v cestnem prometu vozil alkoholiziran, kar je bilo ugotovljeno po policijski patrulji, v kateri sta bila policist M. F. in policistka K. C., ki sta obdolženca ustavila kot voznika v cestnem prometu na relaciji ... – ... Takrat je bilo z indikatorjem ugotovljeno, da je obdolženec imel najmanj 0,74 mg alkohola v litru izdihanega zraka, kar je bilo ugotovljeno na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga je obdolženec brez pripomb, kot je pravilno pojasnilo že prvo sodišče, podpisal in zaradi česar tudi ni bilo nobene nadaljnje podlage, da bi se obdolženčeva psihofizična sposobnost preizkušala še z etilometrom oziroma s strokovnim pregledom. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je prvo sodišče s prepričljivimi razlogi pojasnilo tudi storilčev subjektivni odnos do storjenega prekrška (točka 12), takim razlogom pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, pritožnik pa jih izrecno tudi ni problematiziral. Na podlagi določbe 4. točke četrtega odstavka člena 105 ZPrCP je prvo sodišče obdolžencu izreklo tudi zakonito sankcijo, kar je izrecno obrazložilo v točki 13) izpodbijane sodbe. Globa mu je bila izrečena na spodnji meji, 18 KT pa je prvo sodišče, kot je pravilno pojasnilo v skladu z določbo drugega odstavka člena 22 ZP-1 tudi bilo dolžno izreči, kar pa pritožnik izrecno, vendar z nejasnimi pritožbenimi navedbami znova problematizira z vztrajanjem, da v konkretnem primeru ni bila izkazana konkretna nevarnost. Iz določbe prvega odstavka člena 22 ZP-1 namreč določno izhaja, da se KT v cestnem prometu predpišejo v višini od 1 do 18 KT, odvisno od tega, kolikšna je povzročena (abstraktna) nevarnost za nastanek hude posledice, zakonodajalec pa je tisti, ki mora takrat, ko se odloča za predpis izreka KT za kršitve posameznih norm v določbah ZPrCP upoštevati kriterij nevarnosti, ta pa je lahko samo abstraktna. Sodišče, ki pa odloča o odgovornosti takega storilca prekrška, oziroma že prekrškovni organ v hitrem postopku, pa mora KT v primeru, če so za posamezni prekršek predpisane, vselej tudi izreči, konkretna nevarnost za nastanek posledice pa ni zakonski znak prekrška, kot si to neutemeljeno razlaga pritožnik. Povedano pomeni, da so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za izrek KT, kajti izrek 18 KT je izrecno predpisan prekršek s stopnjo alkoholiziranosti, ki presega 0,52 mg/l, kot je tudi v konkretnem primeru, vozniki s tolikšno stopnjo alkoholiziranosti, s katero je vozil tudi obdolženec v kritičnem času v cestnem prometu, pa pomenijo povečano nevarnost za nastanek prometnih nezgod z najhujšimi posledicami, kar pa pritožba povsem nekritično prezre.

10. Do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo prvo sodišče z izpodbijano sodbo ne pripelje niti sklicevanje na priloge pritožbe (prepis sodbe IV Ips 17/2008 z dne 24. 2. 2009) in nepotrebno preslikavanje Pravilnika o meroslovnih zahtevah z etilometre in Pravilnika o načinu izvajanja meroslovnega nadzora nad merili ter Zakona o meroslovju (ZMer-1) ter navodil za etilometre in alkoteste, kajti sodišče, ki odloča v prekrškovni zadevi pravo, ki se nanaša na uporabo tehničnih sredstev za preizkus psihofizičnih sposobnosti voznikov v cestnem prometu pozna, prav tako kot pozna tudi sodno prakso, na katero se neutemeljeno sklicuje pritožnik in ki v nobenem primeru ni primerljiva z obravnavanim primerom, o katerem je odločalo z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje.

11. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialnopravne določbe ZP-1 ter ZPrCP, s prepričljivimi razlogi se je izreklo tudi o obdolženčevem subjektivnem odnosu do storjenega prekrška ter obdolžencu izreklo tudi zakonito sankcijo, ki jo je pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru uradnega preizkusa (člen 159 ZP-1) in ugotovilo, da je ta izrečena zakonito in poseg vanjo ni potreben, je bilo potrebno tako pritožbo obdolženca, ki je v celoti neutemeljena zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.

12. Obdolženec ni uspel z vloženo pritožbo, zato bo v skladu z določbo prvega odstavka člena 147 ZP-1 moral plačati sodno takso za pritožbo v višini 255,00 EUR. Sodna taksa je odmerjena v skladu s tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), k plačilu tako odmerjene sodne takse pa bo obdolženec pozvan po sodišču prve stopnje v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, v primeru neplačila pa se bo ta sodna taksa izterjala prisilno.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia