Jedro

Druga toženka utemeljeno očita obema sodiščema napačno presojo pravnega standarda potrebne skrbnosti in nadzorstva šole nad otroci. Res je poleg drugih nalog osnovna šola dolžna skrbeti tudi za varstvo otrok, vendar je taka razlaga dolžnega varstva, kot sta jo sprejeli obe sodišči, preozka in tudi po mnenju revizijskega sodišča že meji na objektivno odgovornost. Osnovna šola je dolžna razvijati otrokovo osebnost in njegove ustvarjalne sposobnosti, med drugim skrbeti tudi za njegov skladen telesni in duševni razvoj in za to, da se otrok razvije v svobodno, ustvarjalno, samostojno in celovito osebnost. Pouk, vzgoja in varstvo se prilagajajo vsakokratni starosti otroka. Zato so pouk, vzgoja in varstvo sedemletnega otroka drugačni kot dvanajstletnega otroka. Toliko star otrok mora biti na področju udeležbe v cestnem prometu vsaj do določene stopnje samostojen.

Prav tej samostojnosti je namenjen pouk o cestnoprometnih predpisih v nižjih razredih in izvedba tečajev za izpite iz kolesarjenja. Zato se nadzorstvo učencev višjih razredov v cestnem prometu ne organizira na enak način kot pri prvošolcih. Otroci višjih razredov osnovne šole večkrat v okviru pouka obiskujejo galerije, muzeje, predstave, živalski vrt itd. v kraju šolanja in se razred z učiteljem dobi na dogovorjenem mestu izven šole. Tak dogovor omogoča dosežena samostojnost otrok v cestnem prometu. Otroci samostojno hodijo v šolo na razne krožke izven rednega pouka, na tečaje, v glasbeno šolo itd., seveda pa tudi samostojno hodijo k rednemu pouku v šolo in iz nje. Zahteva prvega sodišča, da bi morala druga toženka nadzorovati in kontrolirati učence petega razreda na poti k telovadbi od šole do bazena (oziroma zahteva pritožbenega sodišča, da bi morala biti pot od šole do bazena organizirana), je torej prestroga in zato materialnopravno zmotna. Tak nadzor tudi ne bi bil v skladu z eno od osnovnih nalog šole razvijati otroka v samostojno osebnost.

Izrek

Revizija prve toženke se zavrne.

Reviziji druge toženke se ugodi, sodbi obeh sodišč se glede tej toženki naloženega plačila prvemu tožniku razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Tožnik je bil učenec petega razreda osnovne šole in je 19.3.1990 med glavnim odmorom šel na redni pouk telovadbe na plavanje v dislocirani bazen, ko ga je na prehodu za pešce, na katerega je pritekel z vozničine leve strani, z avtomobilom zadela in hudo poškodovala prva toženka. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju prvi toženki kot voznici osebnega avtomobila in drugi toženki, ki ni ustrezno poskrbela za varstvo otrok, naložilo v nerazdelno plačilo prvemu tožniku 7.443.590 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Izračunalo jo je tako, da jo je odmerilo na 13.700.000 SIT, od tega odštelo 10% zaradi tožnikovega soprispevka in 4.868.410 SIT, kolikor znaša valorizirano plačilo zavarovalnice. Toženkama je naložilo tudi plačilo 48.150 SIT odškodnine za premoženjsko škodo prvega tožnika in tako v izreku pod točko 1 odločilo, da morata toženki solidarno plačati prvemu tožniku iz teh dveh naslovov 7.491.740 SIT odškodnine, v izreku pod točko 2 pa je njegov presežni tožbeni zahtevek zavrnilo. V izrekih pod točkami 3 do 8 je še odločilo o rentnem zahtevku prvega tožnika, o zahtevkih druge tožnice in tretjega tožnika za njuno premoženjsko škodo in o pravdnih stroških.

Proti tej sodbi so se pritožili prvi tožnik, druga tožnica in obe toženki. Sodišče druge stopnje je o pritožbah odločilo tako, da je v izreku pod točko 1 sodbe prve stopnje spremenilo odločitev o prisoji 48.150 SIT odškodnine za premoženjsko škodo prvemu tožniku in ta del tožbenega zahtevka zavrnilo. Razveljavilo je odločitev o zavrnitvi njegovega rentnega zahtevka za znesek 50.000 SIT mesečno.

Razveljavilo je tudi prisojo in zavrnitev tožbenega zahtevka druge tožnice za plačilo njene premoženjske škode, prisojo odškodnine za premoženjsko škodo tretjemu tožniku in stroškovno odločitev ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem še izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu je v izrekih pod točko 1 in 2 potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta obe toženki vložili pravočasni reviziji.

Prva toženka uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se prisojeni tožbeni zahtevek prvega tožnika zoper njo zavrne ali podrejeno prisoja zmanjša zaradi bistveno večjega deleža tožnika oziroma obe sodbi v izpodbijanem delu razveljavita in zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, ker sodišče ni uporabilo drugega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o oprostitvi odgovornosti, podrejeno pa je nepravilno uporabilo tretji odstavek istega člena o prispevku oškodovanca. Prva toženka poudarja, da ni šlo za majhnega otroka, saj je bil tožnik star že 12 let, torej v višjem razredu osnovne šole, imel je izpit za kolo, poznal je osnovne cestnoprometne predpise, kljub temu pa je stekel na prehod za pešce, ne da bi prej nakazal svojo namero. Tako ravnanje je bilo za prvo toženko nepričakovano, nepredvidljivo, predstavljalo je popolno presenečenje. Otrokovo ravnanje je edini adekvaten vzrok škodnemu dogodku. Vsakega skoka ali teka otroka, ki ga je toženka prej videla hoditi po pločniku, pač ni mogoče pričakovati in predvideti. Tožnik je hodil po pločniku po nasprotni strani ceste. Podrejeno prva toženka uveljavlja večji delež tožnika. Sodišče prve stopnje je sicer omenilo pozitivne razloge na tožnikovi strani (poznavanje ceste, opravljen izpit za kolo, poznavanje osnov cestnoprometnih predpisov, preglednost), sodišče druge stopnje pa negativne razloge (nenadno prečkanje in tek čez prehod), vendar nobeno od sodišč ne pove, zakaj ocenjujeta otrokov prispevek le v višini 10%. Gre za pomanjkanje oziroma nejasnost razlogov in zato za procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ne glede na to pa toženka podrejeno meni, da sicer nesporno ugotovljene okoliščine na strani tožnika utemeljujejo zvišanje njegovega prispevka na najmanj 50%.

Druga toženka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev oziroma tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne ali zaradi večjega deleža spremenjene odmere odškodnine ustrezno spremeni. Zmotno je uporabljen pravni standard potrebne skrbnosti in potrebnega nadzora šole ter pravni standard pravične denarne odškodnine. Sodišči bi morali odgovoriti na vprašanje, ali je možno očitati šoli oziroma njenim delavcem, da bi morali vedeti in predvideti situacijo, da dvanajstletni učenec, ki je že samostojen udeleženec v prometu, na poti na plavanje krši prometne predpise. Odgovoriti bi morali tudi na vprašanje, ali je šola dolžna nadzorovati in varovati učence v prometu tudi na poti v šolo in iz nje ter ali je dolžna zagotoviti tak nadzor nad učenci v času pouka, da le ti ne morejo biti samostojni udeleženci v prometu, čeprav jim tak status omogočajo cestnoprometni predpisi. Druga toženka meni, da je v času nezgode storila vse, kar se je po takratnih predpisih in smernicah zahtevalo od šole pri opravljanju šolske dejavnosti. Ker je otrok lahko samostojen udeleženec v prometu tudi na poti v šolo oziroma iz nje, je nepravilno stališče, da bi morala šola na poti na plavanje nadzorovati otroke. Ni mogoče zaključiti, da v tem primeru taka posledica ne bi nastala. Revizija ponavlja pritožbene trditve, da naj bi se otroku nesreča zgodila na poti od starih staršev na plavanje, ker naj bi iz šole skočil najprej k njim in tam odložil torbo. Ne strinja se s stališčem sodišča druge stopnje, da naj to dejstvo ne bi vplivalo na nesrečo, saj je determiniralo otrokovo ravnanje. Revizija meni, da bi sodišči morali ugoditi dokaznemu predlogu za izvedenca za šolo, kakšen je potreben nadzor šole v takem primeru glede na starost otroka. Če sodišče meni, da bi moralo biti nadzorstvo šole tako, da prepreči vsako ravnanje učenca v prometu, torej tudi vse nepredvidljive situacije, potem je ta pravni standard tako ozek, da dejansko določa objektivno odgovornost šole. V zvezi s pravično denarno odškodnino pa revizija zatrjuje, da je ta pravni standard napačno uporabljen, ker sodišči nista dovolili, da bi se izvedel dokaz o zdravstvenem stanju oškodovanca pred nezgodo in da bi se tako razjasnile okoliščine dejanske škode, ker je imel tožnik težave z držo že pred nesrečo. Reviziji sta bili vročeni nasprotni stranki, ki v odgovoru predlaga njuno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija prve toženke ni utemeljena, je pa utemeljena revizija druge toženke.

O reviziji prve toženke: Obe sodišči sta glede samega poteka prometne nesreče ugotovili, da je prva toženka vozila na preglednem delu cestišča s prekoračeno hitrostjo 59 km/h, saj je bila na tem delu hitrost omejena na 50 km/h. Videla je prvega tožnika hoditi po pločniku na nasprotni strani ceste, vendar v nadaljevanju ni bila več pozorna na njegovo gibanje. Ko se je približala prehodu za pešce, je otrok nenadoma z njene leve strani stekel čez prehod. Toženkina reakcija je bila glede na izračune izvedencev zapoznela. Začela je sicer že zavirati, vendar je kljub temu z avtomobilom trčila v otroka, ki ga je odbilo 18 m naprej od mesta trčenja.

Odgovornost voznika motornega vozila v razmerju do pešca je objektivne narave, saj je motorno vozilo nevarna stvar. Toženka se zmotno sklicuje na drugi odstavek 177. člena ZOR o oprostitvi odgovornosti imetnika nevarne stvari. Njeno sklicevanje na to zakonsko določbo bi bilo utemeljeno le, če bi dokazala, da je škoda nastala izključno zaradi takega dejanja oškodovanca, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti. Ena od značilnosti ravnanj otrok v cestnem prometu je prav nepredvidljivost njihovega ravnanja. To je tudi razlog, da so takrat veljavni cestnoprometni predpisi in da tudi sedaj veljavni cestnoprometni predpisi nalagajo voznikom posebno pozornost do otrok. Posebno previdnost in prilagojeno hitrost jim nalagajo tudi, ko se približujejo zaznamovanemu prehodu za pešce. Zato so pravilni razlogi sodišča druge stopnje, da bi prva toženka, ki je videla otroka hoditi na levem pločniku in ki se je približevala prehodu za pešce, morala računati z značilno nepredvidljivostjo ravnanj otrok in temu pravočasno prilagoditi hitrost svoje vožnje. Ker je bila premalo pozorna na otroka, tega ni storila, čeprav ji je to nalagala zahtevana posebna pozornost na otroke in na prehod za pešce. Ni torej mogoče sklepati, da naj bi bil otrokov nenaden tek čez prehod za pešce tako ravnanje, ki bi ga prva toženka ne mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti. Njeno presenečenje zato ni pravno relevantno. Revizijske trditve, da nesreče ne bi mogla preprečiti niti pri hitrosti 39 km/h, nimajo podlage v izbrani varianti poteka škodnega dogodka iz izvedenskega mnenja in tudi sicer ne vplivajo na obstoj njene objektivne odgovornosti.

Prva toženka se neutemeljeno zavzema za višjo oceno prispevka prvega tožnika k nastanku škode. Očitanje procesnih kršitev pri teh razlogih obeh sodišč ni utemeljeno. Sodišči sta navedli vse odločilne dejanske okoliščine o poteku prometne nesreče in na podlagi njih ugotovili otrokov prispevek v višini 10%. Prva toženka sodiščema očita, da ne povesta, zakaj ravno ta odstotek in v tem vidi pomanjkanje odločilnih razlogov, vendar nima prav. Gre za materialnopravno oceno prispevkov obeh udeležencev nesreče na podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev. To nenazadnje izhaja tudi iz same revizije, v kateri prva toženka na podlagi istih dejstev ocenjuje, da znaša otrokov prispevek najmanj 50%. Njena ocena pa je zmotna. Ker je motorno vozilo v razmerju do pešca nevarna stvar, je toženkina objektivna odgovornost strožja, ne pa enakovredna otrokovemu ravnanju. Poleg tega iz prej povzetih ugotovitev obeh sodišč izhajajo tudi nepravilnosti pri toženkini prehitri in premalo pozorni vožnji. Otrokova premajhna pozornost in nenaden tek čez prehod za pešce, sta res soprispevala k nastanku škode, vendar v znatno manjši meri od toženkine vožnje. Revizijsko sodišče je glede na konkretno ugotovljene okoliščine in ob primerjavi razsoj o prispevkih otrok pri njihovem nenadnem prečkanju ceste v podobnih škodnih primerih ugotovilo, da sta obe sodišči z določitvijo 10% otrokovega prispevka pravilno uporabili materialno pravo iz tretjega odstavka 177. člena ZOR.

Ker revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkuša le v mejah uveljavljanih revizijskih razlogov, prva toženka pa ni uveljavljala zmotne uporabe materialnega prava iz 200. člena ZOR, se s tem vprašanjem ni bilo treba ukvarjati.

O reviziji druge toženke: Druga toženka neutemeljeno očita sodiščema, da nista s pomočjo izvedenca razjasnili okoliščine o tožnikovih zatrjevanih obolenjih pred nesrečo in da sta zato nepravilno določili pravično denarno odškodnino. Na podobne pritožbene trditve je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje, ki se je sklicevalo na izvedensko mnenje ortopeda, da je sedanja tožnikova asimetrična drža posledica zloma medeničnih kosti in da je izvor vseh težav prav v obravnavani nesreči, ne pa morda v sicer običajnih težavah z nepravilno držo pri odraščajočih otrocih ali celo vakuumskem porodu, kot je neutemeljeno zatrjevala ta toženka v pritožbi.

Neutemeljeno je tudi njeno revizijsko vztrajanje pri pritožbenih trditvah, da naj bi prvi tožnik tega dne najprej odnesel torbo k starim staršem in šele nato odšel proti bazenu. Pritožbeno sodišče je na to trditev na deseti strani svoje sodbe pravilno odgovorilo, da zanjo ni podlage v izvedenih dokazih. Iz vpogledanega kazenskega spisa in fotografij v njem namreč izhaja, da je bila na kraju prometne nesreče na cesti tudi otrokova torba.

Pač pa druga toženka utemeljeno očita obema sodiščema napačno presojo pravnega standarda potrebne skrbnosti in nadzorstva šole nad otroci. Res je poleg drugih nalog osnovna šola dolžna skrbeti tudi za varstvo otrok, vendar je taka razlaga dolžnega varstva, kot sta jo sprejeli obe sodišči, preozka in tudi po mnenju revizijskega sodišča že meji na objektivno odgovornost. Osnovna šola je dolžna razvijati otrokovo osebnost in njegove ustvarjalne sposobnosti, med drugim skrbeti tudi za njegov skladen telesni in duševni razvoj in za to, da se otrok razvije v svobodno, ustvarjalno, samostojno in celovito osebnost (iz 1. in 4. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o osnovni šoli - Ur. l. SRS, št. 5/80 do Ur. l. RS, št. 12/96). Pouk, vzgoja in varstvo se prilagajajo vsakokratni starosti otroka. Zato so pouk, vzgoja in varstvo sedemletnega otroka drugačni kot dvanajstletnega otroka. Toliko star otrok mora biti na področju udeležbe v cestnem prometu vsaj do določene stopnje samostojen. Prav tej samostojnosti je namenjen pouk o cestnoprometnih predpisih v nižjih razredih in izvedba tečajev za izpite iz kolesarjenja. Zato se nadzorstvo učencev višjih razredov v cestnem prometu ne organizira na enak način kot pri prvošolcih. Otroci višjih razredov osnovne šole večkrat v okviru pouka obiskujejo galerije, muzeje, predstave, živalski vrt itd. v kraju šolanja in se razred z učiteljem dobi na dogovorjenem mestu izven šole. Tak dogovor omogoča dosežena samostojnost otrok v cestnem prometu. Otroci samostojno hodijo v šolo na razne krožke izven rednega pouka, na tečaje, v glasbeno šolo itd., seveda pa tudi samostojno hodijo k rednemu pouku v šolo in iz nje. Zahteva prvega sodišča, da bi morala druga toženka nadzorovati in kontrolirati učence petega razreda na poti k telovadbi od šole do bazena (oziroma zahteva pritožbenega sodišča, da bi morala biti pot od šole do bazena organizirana), je torej prestroga in zato materialnopravno zmotna. Tak nadzor tudi ne bi bil v skladu z eno od osnovnih nalog šole razvijati otroka v samostojno osebnost. Zaradi preozke in zato zmotne materialnopravne presoje o potrebni skrbnosti in nadzoru šole sodišči nista v zadostni meri ugotovili dejanskega stanja, ali sta bila v obravnavanem primeru dolžna skrbnost in nadzor vseeno zanemarjena. Sodbi obeh sodišč vsebujeta razloge, da se je otrokom mudilo k pouku plavanja na bazen. Tako sodišče prve stopnje na šesti strani sodbe ugotavlja, da so otroci na plavanje tudi zamujali, sodišče druge stopnje pa na deseti strani svoje sodbe, da ob pravilnem organiziranju poti otroci ne bi imeli razloga za hitenje. Te ugotovitve bi v obravnavani zadevi lahko utemeljevale krivdno odgovornost druge toženke, če bi bile obširnejše in povezane z oceno izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je namreč v prvem sojenju o tem zasliševalo učitelje, vendar njihove izpovedi v drugem sojenju ni ocenjevalo. Ali so otroci med glavnim odmorom res morali hiteti, da so pravočasno prišli v dislocirani bazen k uri plavanja, je odvisno od tega, kakšnim opravkom je namenjen glavni odmor, ali so jih otroci lahko opravili, kakšen je bil čas, ki ga je otrok potreboval za pripravo na telovadbo in za pot do bazena ob normalni hitrosti hoje, kdaj se je začela ura plavanja itd. Od teh in morebiti še kakih okoliščin je odvisno, ali so otroci imeli dovolj časa, ali pa so morali hiteti. Če otroci niso mogli opraviti tistega, čemur je namenjen glavni odmor in so bili na poti k bazenu v časovni stiski, bi šola to morala predvideti in na ustrezni način ukrepati. K takemu ukrepanju bi jo zavezovala dolžna skrbnost, pri izbiri ustreznih ukrepov pa bi imela več možnosti, med njimi tudi ukrep iz tretjega odstavka 33. člena takrat veljavnega Zakona o osnovni šoli, da s programom življenja in dela osnovne šole določi krajše trajanje telovadne ure.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP in drugega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot v obeh izrekih te revizijske odločbe. Zavrnilni izrek vsebuje tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških prve toženke (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), saj ta odločitev ni odvisna od nadaljnjega uspeha v tej pravdi, o dosedanjih pravdnih stroških vseh treh pravdnih strank pa zaradi razveljavitvene odločbe sodišča druge stopnje ni bilo odločeno. Druga toženka in prvi tožnik nista priglasila svojih stroškov revizije oziroma odgovora na obe reviziji.