Jedro

Četudi drži, da je bilo pritožniku naloženo plačilo celotnih stroškov rubeža, to ne pomeni, da ni dolžan plačati sorazmernih stroškov obeh javnih dražb, kot to zmotno zatrjuje v pritožbi; očitno je, da ko je izvršitelj od njega zahteval celotne stroške rubeža, ni skladno z 2. odst. 38. c čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), upnik vložil zahteve, da o obračunu plačila za delo odloči sodišče in je zato obračun postal dokončen. Glede na to je predmet razpravljanja lahko le obračun stroškov v zvezi z obema neuspelima javnima dražbama, za kateri pa je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da bremeni pritožnika le sorazmerni del stroškov za delo.

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi, sklep se v izpodbijanem delu (2. tč. izreka) r a z v e l j a v i in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) dolžniku naložilo, da mora v roku 8 dni povrniti upniku njegove nadaljnje izvršilne stroške v znesku 57.901,68 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila; 2.) izvršitelju D.R. odmerilo stroške v višini

15.915,54 SIT, ki mu jih je dolžan povrniti upnik v roku 8 dni od prejema sklepa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje tega sklepa do plačila.

Proti navedenemu sklepu je glede njegove 2. tč. upnik po svoji pooblaščenki vložil pritožbo in predlagal njegovo spremembo tako, da pritožbeno sodišče znesek 15.915,54 SIT naloži v plačilo preostalim sedmim upnikom. Navaja, da je iz listin, ki so v sodnem spisu (napr. dopis izvršitelja z dne

14.5.2003, vloga tretjega z dne 27.5.2003) in drugih podatkov, razvidno, da je izvršitelj opravil rubež za osem različnih upnikov. Vse stroške rubeža v znesku 57.901,68 SIT pa je kljub temu obračunal le upniku M. d.o.o., ki je, kot je razvidno iz potrdila, ki je tudi v sodnem spisu, te stroške dne 19.5.2003 v celoti poravnal. Tudi javna dražba je bila opravljena za osem različnih upnikov. Vsi stroški javne dražbe pa so kljub temu spet obračunani le upniku M. d.o.o., kar pa ni v skladu z določbami ZIZ. Po določbah tega zakona (in po določbah podzakonskih predpisov) je namreč treba v primeru, ko se opravijo izvršilna dejanja v interesu več upnikov, stroške opravljenih izvršilnih dejanj porazdeliti med vse upnike. Glede na to, da je upnik M. d.o.o. sam in v celoti poravnal stroške rubeža, ki je bil opravljen v korist osmih različnih upnikov, so dolžni stroške neuspele prve javne dražbe (in tudi druge dražbe in/ali prodaje z neposredno pogodbo) trpeti preostali upniki. Upnik je v svojih vlogah večkrat predlagal, da se izvršilni stroški v skladu z določbami ZIZ razdelijo med vse upnike, vendar pa se sodišče v izpodbijanem sklepu do tega upnikovega predloga sploh ni opredelilo. V tem delu se zato izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Znesek stroškov, ki je naveden v drugi točki izreka sklepa, se tudi ne ujema z zneskom, ki je naveden v predzadnjem odstavku na drugi strani izpodbijanega sklepa. Povsem nejasna in nerazumljiva je tudi ugotovitev, da naj bi znesek 1.463,00 SIT "upnik?? razdelil med vsemi osmimi upniki". Če je (verjetno izvršitelj in ne upnik) razdelil med vse upnike stroške kilometrine, potem bi moral na enak način postopati tudi glede drugih stroškov.

Pritožba upnika je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnik v pritožbi zatrjuje, da je izvršitelj opravil rubež dolžnikovih premičnin tudi še za sedem drugih upnikov, vendar pa je kljub temu stroške rubeža v znesku 57.901,68 SIT obračunal le upniku M. d.o.o., torej pritožniku; to pa je razlog, da je treba sedaj po njegovem mnenju stroške prve in druge javne dražbe, odmerjene v 2. tč. izpodbijanega sklepa, naložiti v plačilo preostalim sedmim upnikom ne pa pritožniku. Vendar pa pritožbeno sodišče v zvezi s tem meni, da četudi drži, da je bilo pritožniku naloženo plačilo celotnih stroškov rubeža, to ne pomeni, da ni dolžan plačati sorazmernih stroškov obeh javnih dražb, kot to zmotno zatrjuje v pritožbi; očitno je, da ko je izvršitelj od njega zahteval celotne stroške rubeža, ni skladno z 2. odst. 38. c čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), upnik vložil zahteve, da o obračunu plačila za delo odloči sodišče in je zato obračun postal dokončen. Glede na to je predmet razpravljanja lahko le obračun stroškov v zvezi z obema neuspelima javnima dražbama, za kateri pa je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da bremeni pritožnika le sorazmerni del stroškov za delo (ob tem pa še za obračun zamudnih obresti, obračun stroškov ter sorazmerni del kilometrine - v zvezi s slednjo pritožba brez potrebe izpostavlja, da je nerazumljiv zapis v tem delu, saj je jasno, da je bil izvršitelj tisti, ki je razdelil stroške kilometrine med upnike, ne pa upnik).

Končno pa pritožba utemeljeno opozarja, da se znesek stroškov, ki je naveden v 2. tč. izreka sklepa, ne ujema s (končnim) zneskom, ki je naveden v obrazložitvi, zaradi česar je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ in je moralo pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugoditi, sklep v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri katerem bo moralo odločitev o tem, kolikšen znesek stroškov je dolžan upnik povrniti izvršitelju, uskladiti s specifikacijo stroškov, ki je navedena v obrazložitvi.