Jedro

Podpisan IOP obrazec s strani računovodkinje ne predstavlja izjave volje.

S podpisom IOP obrazca s strani računovodkinje, ni prišlo do pretrganja zastaranja terjatve.

Glede na to, da upnik tožeče stranke H. d. o. o. ločitvene pravice v stečajnem postopku ni prijavil, je ta na podlagi določila petega odstavka 298. člena ZFPPIPP prenehala. Iz tega sledi, da je zmotno pritožbeno stališče, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v tej pravdi.

Iz končnega seznama preizkušenih terjatev je razvidno, da je bila tožena stranka kot upnik tožeče stranke napotena na pravdo, vendar tožbe na ugotovitev obstoja prerekane terjatve, ni vložila. Zato je njena terjatev na podlagi določila četrtega odstavka 300. člena ZFPPIPP prenehala. Glede na navedeno je zmotno pritožbeno stališče, da je prišlo na podlagi 261. člena ZFPPIPP do ex lege pobota ob začetku stečajnega postopka.

Pri odločanju o ugovoru sodišče prve stopnje ne sme upoštevati tistih novih dejstev, ki jih v prid utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe upnik navede šele po izdanem sklepu o začasni odredbi.

Konkretizacija posameznih pravotvornih dejstev je stvar pravdnih strank. Izven okvirov tega določila pa mora sodišče prve stopnje skladno z določilom 285.člena ZPP postopati le takrat kadar manjkajo posamezne navedbe o odločilnih pravnih dejstvih, ne pa takrat, kadar manjka cel sklop navedb, ki pa bi, če bi jih ena stranka zatrjevala, morda utegnil pripeljati do drugačne odločitve. S takim postopanjem pa bi sodišče poseglo v ustavno zagotovljeno enako varstvo pravic strank pred sodiščem iz 22. člena Ustave RS.

Izrek

I. Pritožba proti I. točki izreka se zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi.

II. Pritožbi proti II. točki izreka se ugodi in se izpodbijani sklep v tem delu razveljavi.

Obrazložitev

**Uvodno pojasnilo**

1. Postopek v tej zadevi se je začel z dne 26. 5. 2016 vloženim predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi plačila 578.653,24 EUR s pripadki. Na podlagi tega predloga je Okrajno sodišče v Ljubljani - COVL 7. 6. 2016 pod VL 58998/2016 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Po ugovoru tožene stranke pa je 22. 6. 2016 ta sklep v izvršilnem delu razveljavilo in sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

2. Tekom pravde pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani je tožeča stranka hkrati s prvim pripravljalnim spisom 4. 9. 2017 vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Temu predlogu je sodišče prve stopnje delno ugodilo in s sklepom z dne 15. 9. 2017 (v nadaljevanju: začasna odredba) dolžniku prepovedalo odtujiti ali obremeniti 24 nepremičnin, ki so natančno opredeljene v 1. točki izreka začasne odredbe. Predlog za izdajo začasne odredbe na prepoved obremenitve ene od nepremičnin, za katero je ugotovilo, da ni več v lasti tožene stranke, je zavrnilo (II.1. točka izreka). Zavrnilo pa je predlog za izdajo začasne odredbe tudi na prepoved organizaciji za plačilni promet dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu odreči izplačilo nad iztoževanim zneskom (II.2. točka izreka). Odločilo je, da ta začasna odredba velja še 60 dni po pravnomočno zaključeni pravdi (III. točka izreka) in dolžniku naložilo v plačilo stroške postopka, povezane z začasno odredbo v znesku 886,77 EUR s pripadki.

3. Proti izdani začasni odredbi je tožena stranka 27. 9. 2017 vložila ugovor, tožeča stranka pa pritožbe ni vložila. Zato je sklep o začasni odredbi v zavrnilnem delu postal pravnomočen, o ugovoru pa je odločilo sodišče prve stopnje.

**Izpodbijani sklep**

4. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor zavrnilo (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da mora v 8 dneh plačati tožeči stranki na 1.707,48 EUR odmerjene "pravdne stroške" s pripadki (II. točka izreka). Presodilo je, da ugovor v nobeni točki ni utemeljen.

**Pritožba tožene stranke in odgovor tožeče**

5. Proti sklepu o zavrnitvi ugovora se je tožena stranka 29. 11. 2017 pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

6. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

**K odločitvi o pritožbi**

7. Pritožba ni utemeljena. Na posamezne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

Pravna podlaga za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve

8. Po določilu 270. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo zoper dolžnika nastala (prvi odstavek). Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek).

**Odgovor na pritožbeno zatrjevanje, da je terjatev verjetno izkazana**

9. V nadaljevanje se je pritožbeno sodišče opredelilo najprej do posameznih pritožbenih navedb, da tožeča stranka svoje terjatve ni izkazala za verjetne.

**Odgovor na zatrjevano arbitrarnost in enostranskost sodišča prve stopnje**

10. Pritožnica sodišču prve stopnje uvodoma očita arbitrarnost in enostranskost, češ (1) da je kot pravno veljaven dokaz upoštevalo Pogodbo o posojilu z dne 28. 6. 2012 (v prilogi A13), Pogodbe o prevzemu dolga z dne 1. 4. 2013 (v prilogi B3) pa ne, čeprav nobena od teh pogodb ni podpisana. S takim ravnanjem naj bi kršilo pravico do enakosti oziroma enakega obravnavanja strank, rekoč da vzajemno nepodpisane dokumente med pravdnima strankama sodišče prve stopnje enkrat priznava, drugič pa ne. Sodišču očita tudi, (2) da je svojo odločitev oprlo na pogodbo o kratkoročnem posojilu, ki je tožeča stranka v trditveni podlagi niti z najmanjšo besedo ni omenila.

11. Oba pritožbena očitka sta neutemeljena.

12. Pritožbeno sodišče najprej odgovarja na drugi pritožbeni očitek. V zvezi s tem pritožbenim očitkom pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v II. točki prve pripravljalne vloge z dne 4. 9. 2017 (na 7. strani, list. št. 53) navedla, (1) da sta pravdni stranki 28. 6. 2012 sklenili pogodbo o prevzemu dolga, po kateri se je tožeča stranka zavezala plačati dolg, ki ga je imela tožena stranka do družbe M. d. o. o. v višini 498.154,86 EUR, (2) da tega dolga ni prevzela neodplačno, pač pa sta se pravdni stranki dogovorili, da izpolnitev obveznosti s strani tožeče stranke predstavlja posojilo toženi stranki, (3) da sta iz tega razloga istega dne sklenili še pogodbo o kratkoročnem posojilu ter (4) da bi dolg iz te pogodbe tožena stranka morala vrniti do 31. 12. 2012. Pritožbena navedba, da se tožeča stranka v trditveni podlagi ni sklicevala na pogodbo o kratkoročnem posojilu z dne 28. 6. 2012, torej ne drži. 13. V zvezi s prvim pritožbenim očitkom pa sledeče: Zgoraj povzetim navedbam, razvidnim iz ležečega tiska, tožena strankam med postopkom pred sodiščem prve stopnje (doslej) ni niti z besedo ugovarjala. Skladno z določilom drugega odstavka 214. člena ZPP se neprerekana dejstva štejejo za priznana. Zato v ugotovitvi sodišča prve stopnje iz 7. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, da večji del dolga (v višini 498.154,86 EUR) izvira iz pogodbe o kratkoročnem posojilu in da mora ta dolg tožena stranka vrniti do 31. 12. 2912, ni zaznati nobene kršitve.

14. Z vprašanjem morebitne hibnosti omenjene pogodbe se sodišče prve stopnje očitno ni ukvarjalo zato, ker tožena stranka nanjo ni opozorila. Zaradi odsotnosti ugovorov tožene stranke na vsebino te pogodbe pa je utemeljeno štelo, da sta pravdni stranki šteli za veljavno vse, kar je (v ležečem tekstu) povzeto v 12. točki te obrazložitve. Sicer pa tožena stranka nastanku terjatve na podlagi kreditne pogodbe z dne 12. 6. 2012 ni nasprotovala.

15. Ker tožena stranka niti vsebini niti veljavnosti pogodbe o kratkoročnem posojilu z dne 28. 6. 2012 med postopkom pred sodiščem prve stopnje ne ugovarja, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico do enakosti oziroma enakega obravnavanja strank, ker je nepodpisano pogodbo o kratkoročnem posojilu z dne 28. 6. 2012 štelo kot pravno veljaven in upošteven dokaz, pogodbe o prevzemu dolga z dne 1. 4. 2013 (ta se nahaja v prilogi B3), ki prav tako ni bila podpisana, pa ne (o tej pogodbi več v nadaljevanju).

**Odgovor na pritožbeno navedbo, da je terjatev zastarana**

16. V 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa se je sodišče prve stopnje sklicevalo na 349. člen OZ, ki uzakonja triletni zastaralni rok za terjatve, ki izvirajo iz gospodarskih pogodb. Ugotovilo je, da je po pogodbi o kratkoročnem posojilu z dne 28. 6. 2012 končni rok vračila 31. 12. 2012. Glede na navedeno je pravilno pojasnilo, da bi terjatev tožeče stranke iz te pogodbe, (to je za znesek 498.154,86 EUR s pripadki) upoštevajoč določilo 249. člena ZFPPIPP, glede na to, da se je 11. 5. 2015 začel stečajni postopek nad tožečo stranko, zastarala 31. 12. 2016 in da je tožeča stranka predlog za izvršbo vložila 26. 5. 2016, torej pred zastaranjem. Tej pravilni pravni presoji pritožnica niti z besedico ni oporeka. Iz te presoje sodišča prve stopnje pa izhaja, da vtoževana terjatev ob vložitvi predloga za izvršbo (vsaj za znesek posojila po tej pogodbi) ni bila zastarana.

17. V 8. točki obrazložite izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da vtoževana terjatev (v višini 578.652,24 EUR) ni zastarana tudi zato, ker je prišlo do pretrganja zastaranja na podlagi pripoznave dolga po 364. členu OZ. Pretrganje naj bi povzročila računovodkinja tožene stranke C. M., ki je 12. 2. 2013 podpisala IOP, iz katerega izhaja vtoževani dolg. Na podlagi navedb tožeče stranke v isti pripravljalni vlogi (list. št. 54), da je bila računovodkinja C. M. 2. 4. 2012 podpisala tudi verižno kompenzacijo za 362.232,00 EUR (A39) ter predloga medsebojno kompenzacijo z dne 13. 9. 2012 (A47), je sklepalo, da je bila pooblaščena tudi za potrditev IOP v tem smislu, da je s tem pripoznala dolg tožene stranke.

18. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je tako sklepanje sodišča prve stopnje pravno zmotno. Podpisan IOP obrazec s strani računovodkinje ne predstavlja izjave volje. Taka je tudi enotna sodna praksa. V zvezi s tem se pritožnica utemeljeno sklicuje na odločbo VSL I Cpg 1482/2010 z dne 27.1.2011. S podpisom IOP obrazca s strani računovodkinje, torej ni prišlo do pretrganja zastaranja terjatve. Vendar pa s to pritožbeno navedbo pritožnica presoje sodišča prve stopnje, da terjatev (oziroma vsaj tisti del terjatve, ki izvira iz omenjene pogodbe o kratkoročnem posojilu z dne 18. 6. 2012) ni zastarana iz razlogov, pojasnjenih v 15. točki te obrazložitve, ni izpodbila.

19. Glede na navedeno se pritožbeno vztrajanje pri izvedbi dokaza za zaslišanje izvedenca grafologa, pokaže za irelevantno.

**Odgovor na pritožbeno vztrajanje pri ugovoru pasivne legitimacije**

20. Po določilu prvega odstavka 427. člena OZ se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. Domneva se, da je upnik dal svojo privolitev, če je brez omejitve sprejel kakšno izpolnitev od prevzemnika, ki jo je ta izpolnil v svojem imenu (tretji odstavek istega člena). Tožeča stranka zanika, da bi dala soglasje k Pogodbi o prevzemu dolga z dne 1. 4. 2013 (B3), ki sta jo sklenila tožena stranka in prevzemnik B. d. o. o. Zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem direktorja odstopnika dolga in direktorja prevzemnika dolga, ki je ista oseba. Še tako vztrajno njegovo izpovedovanje, da je upnik, ki na pogodbi B3 ni podpisan, dal soglasje za prevzem dolga, sodišča ne bi mogel prepričati. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s takim ravnanjem toženi stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, s čemer naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZFPPIPP.

21. Ker je torej upnikovo soglasje odločilno za spremembo dolžnika, upnik pa zanika, da bi soglasje dal, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ravnalo enostransko in arbitrarno, ker te pogodbe (B3) ni upoštevalo kot veljavne, pogodbo o kratkoročnem posojilu z dne 28. 6. 2012 pa je.

**Odgovor na pritožbeno vztrajanje pri ugovoru aktivne legitimacije**

22. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke neutemeljen. Iz pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 87556/2013 z dne 9. 10. 2013 (B11) v zvezi s sklepom istega sodišča z dne 30. 5. 2013 (B10) je razvidno, da je H. d. o. o. kot upnik tožeče stranke v izvršilnem postopku proti tožeči stranki zarubil vtoževano terjatev tako, da mu je bila v izvršilnem postopku prenesena v izterjavo. Ne glede na to je ta upnik v stečajnem postopku nad tožečo stranko 16. 7. 2015 prijavil celotno svojo terjatev kot terjatev do tožeče stranke v znesku 1.143.350,11 EUR, pri čemer se na (v izvršilnem postopku pridobljeno ločitveno pravico v zvezi s prenosom vtožene terjatve nanj v izterjavo) še skliceval ni. Kot je razvidno iz končnega seznama prijavljenih terjatev z dne 14. 12. 2015 (A72) je stečajni upravitelj tožeče stranke terjatev upnika H. d. o. o. pod št. 8 v celoti priznal kot podrejeno, tako kot je upnik predlagal v prijavi. Da v izvršilnem postopku ( v izterjavo) prenesena (vtoževana) terjatev na upnika H. d. o. o. še ni bila izterjana, ni sporno. Le v primeru, če bi bila zarubljena (vtoževana) terjatev prenesena na H. d. o. o. namesto plačila v smislu 120. člena ZIZ, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, bi držalo pritožbeno stališče, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v tej pravdi.

23. Tako pa je upoštevajoč zatečeno stanje po presoji pritožbenega stališča na podlagi določila 2. točke tretjega odstavka 123. člena ZFPPIPP z začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko (v zadevi VL 87556/2013) prišlo do prekinitve izvršilnega postopka. Omenjeno določilo predpisuje, kako stečajni postopek nad dolžnikom (tožečo stranko) vpliva na začete postopke izvršbe upnikov proti dolžniku pred začetkom stečajnega postopka v posameznih fazah postopka izvršbe.

24. Glede na to, da upnik tožeče stranke H. d. o. o. ločitvene pravice v stečajnem postopku ni prijavil, je ta na podlagi določila petega odstavka 298. člena ZFPPIPP prenehala. Iz tega sledi, da je zmotno pritožbeno stališče, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v tej pravdi. Stališča iz sodnih odločb VSL I Ip 1652/2011 z dne 19. 8. 2011, VSK II P 261/2013 z dne 6. 6. 2013 na katera se sklicuje pritožba pa ne ne obravnavajo enake situacije. Zato s sklicevanjem na te odločbe pritožnik ne more doseči drugačne odločitvene.

**Odgovor na pritožbeno navedbo, da je vtoževana terjatev pobotana**

25. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (14. točka) je razvidno, da je tožena stranka v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijavila svojo terjatev, ki jo je stečajni upravitelj prerekal. Iz končnega seznama preizkušenih terjatev (A72) je razvidno, da je bila tožena stranka kot upnik tožeče stranke napotena na pravdo, vendar tožbe na ugotovitev obstoja prerekane terjatve, ni vložila. Zato je njena terjatev na podlagi določila četrtega odstavka 300. člena ZFPPIPP prenehala. Glede na navedeno je zmotno pritožbeno stališče, da je prišlo na podlagi 261. člena ZFPPIPP do ex lege pobota ob začetku stečajnega postopka.

**Odgovor na na pritožbeno zatrjevanje o neobstoju nevarnosti**

26. V predlogu za izdajo začasne odredbe je tožeče stranka v prid obstoja nevarnosti po II. odstavku 270 člena ZIZ med drugim navedla, da je iz bilance stanja na dan 31. 12. 2016 razvidno, da se je vrednost nepremičnim tožene stranke iz leta 2015, ko je znašala 6,886.961,00 EUR, v letu 2016 znižala na 1,476.934,06 EUR. Ta okoliščina kaže na to, da je tožena stranka svoje nepremičnine odtujila. To naj bi dokazovali podatki iz zemljiške knjige, pa tudi dopis sodišča z dne 3. 3. 2016. Iz njega izhaja, kot navaja, da je bila tožena stranka lastnica oziroma solastnica kar 60 nepremičnin. Pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranki je 11 nepremičnin prenesla na povezano družbo B. d. o. o., pred začetkom predmetnega pravdnega postopka (z dnem učinkovanja vpisa v ZK 11. 2. 2016) jih je odsvojila še 17, po začetku predmetnega postopka pa še 5. Ob tem je pri petih v teku postopek zaradi vpisa lastninske pravice, na vseh pa je tožena stranka ustanovila hipoteke. K tem navedbam je kot dokaz med drugim priložila zgodovinske izpiske za 55 parcel, omenjeni dopis sodišča z dne 3. 3. 2016 in predlagala vpogled v plombe, iz katerih naj bi bilo razvidno, da tožena stranka obremenjuje in odtujuje 35 nepremičnin, za katere so v predlogu navedeni ID znaki.

27. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisalo, da je tožena stranka od leta 2014 do leta 2016 odsvojila več kot 30 nepremičnin, večino od njih na povezano družbo B. d. o. o., na preostalih devetnajstih nepremičninah pa je ustanovila nove hipoteke, ki vrednost nepremičnin znižujejo. Ugotovilo je, da ob tem ni prišlo do povratnega denarnega toka, saj ima tožena stranka na edinem odprtem transakcijskem računu evidentirano pomanjkanje sredstev za poplačilo obveznosti (18. točka obrazložitve). Poudarilo je, da se odsvajanje nepremičnin nanaša tudi na leto 2016, po začetku pravdnega postopka, ko je tožena stranka odtujila pet nepremičnin, še pri petih pa je v teku postopek zaradi vpisa lastninske pravice v korist drugih oseb. Pojasnilo je tudi, da je z dnem učinkovanja 29. 6. 2016 v zemljiški knjigi predlagan vpis hipoteke v korist družbe S. d. o. o. za znesek 2.051,195,33 EUR, kar pomeni, da že zaradi te hipoteke tožeča stranka ob dejstvu, da so po bilanci stanja na dan 31. 12. 2016 nepremičnine vredne 1.476.934,06 EUR, ne bo prejela poplačila svoje terjatve (19. točka obrazložitve).

28. Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je predpostavko o obstoju nevarnosti utemeljilo le na dejstvu, da je tožena stranka od leta 2014 do 2016 odsvojila več nepremičnin in ustanovila hipoteke, s čimer je ob nekonkretiziranih navedbah tožeče stranke samodejno prišlo do nepravilnih zaključkov. Ker so vse hipoteke nastale 5-6 let nazaj, bi moralo sodišče v okviru MPV presojati denarne tokove ter raziskati, zakaj je prišlo do vpisa hipotek. Sicer pa bi moralo upoštevati tudi zgodovinske ZK izpise, iz katerih je razvidno, da so vpisane hipoteke posledica bančnih kreditov tožene stranke za njeno poslovanje. Sklicevala se je na ugovor, v katerem da je izpostavila, da so navedbe tožeče stranke o odtujevanju nepremičnin s strani tožene stranke pavšalne. Dodala je, da so se v predlogu navedene trditve nanašale zgolj na dejstva pred začetkom predmetnega postopka, sodišče prve stopnje pa je samo, mimo navedb tožeče stranke utemeljevalo pravilnost izpodbijanega sklepa tudi na ravnanjih tožene stranke po začetku tega postopka. S tem naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Opozorila je, da upnik v predlogu ni navedel, da je dolžnik izposloval vknjižbo hipoteke šele po vloženih izvršilnih postopkih in k temu dodala, da bi le tako ravnanje kazalo na namen tožene stranke otežiti izterjavo vtoževanih terjatev.

29. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu stališču, da pri odločanju o ugovoru sodišče prve stopnje ne sme upoštevati tistih novih dejstev, ki jih v prid utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe upnik navede šele po izdanem sklepu o začasni odredbi. Konkretno katera so ta dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo, pa jih ne bi smelo, pa pritožnica ni navedla. Namesto tega se je sklicevala na posamezne odločbe Višjega sodišča v Ljubljani. V prvi (sklep VSL II Cpg 975/99 z dne 13. 10. 1999) naj bi sodišče zapisalo, da zgolj dejstvo, da se dolžnik izogiba plačilu upnikove verjetno izkazane terjatve še ne kaže na nevarnost, da bo uveljavitev le-te onemogočena. Iz druge (sklep VSL II Cpg 960/99) izhaja, da subjektivna nevarnost ni izkazana, saj obrazec BON, skromno stanje na žiro računu ali negativno stanje, neodzivanje na opomin, urgenca za plačilo, ne predstavlja okoliščin, ki bi glede na drugi odstavek 270. člena ZIZ utemeljevale nevarnost. V tretji (sklep VSL I Cpg 505/99 z dne 6. 5. 1999) pa naj bi sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo zato, ker je tožeča stranka v navedbah omenjala le možnost, da tožeči stranki bo! onemogočena izpolnitev njene obveznosti. Vsebina teh odločb ne podpira sicer pravilnega zgoraj povzetega pritožbenega stališča. Pa tudi sicer sklicevanje na posamezne odločbe ne pomeni konkretizacije pritožbenih očitkov.

30. K temu pritožbeno stališče dodaja, da je zmotno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva samo presojati denarne tokove v letih 2011 in 2012 zato, ker vsa hipotečna bremena na premičninah v lasti tožene stranke izvirajo pet do šest let nazaj v preteklost in da bi lahko vpogledalo tudi v zgodovinske ZK izpiske, iz katerih bi lahko razbralo, da so vse vpisane hipoteke posledica bančnih kreditov za njeno poslovanje (prodaja in nakup nepremičnega premoženja).

31. Pritožbeno sodišče v zvezi s to pritožbeno navedbo ugotavlja, da je tožena stranka v ugovoru le na splošno navedla, da je do odtujitve oziroma obremenitve nekaterih njenih nepremičnin prišlo v okviru njenega rednega poslovanja, kar je v izpodbijanem sklepu (19. točk obrazložitve) ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ki je k temu dodalo, da ni navedla, katere nepremičnine so to bile, niti ni pojasnila, zakaj jih je večino odsvojila na povezano družbo B. d. o. o. 32. Konkretizacija posameznih pravotvornih dejstev je stvar pravdnih strank (212. člen ZPP). Izven okvirov tega določila pa mora sodišče prve stopnje skladno z določilom 285.člena ZPP postopati le takrat kadar manjkajo posamezne navedbe o odločilnih pravnih dejstvih, ne pa takrat, kadar manjka cel sklop navedb, ki pa bi, če bi jih ena stranka zatrjevala, morda utegnil pripeljati do drugačne odločitve. S takim postopanjem pa bi sodišče poseglo v ustavno zagotovljeno enako varstvo pravic strank pred sodiščem iz 22. člena Ustave RS.

33. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba proti I. točki izreka ni utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo proti tej točki kot neutemejeno zavrnilo in izpodbijani sklep v tem deli potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) **O stroških postopka**

34. Stališče pritožnice glede stroškov tega postopka pa je pravilno. Kot rečeno je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom toženi stranki naložilo plačilo stroškov ugovornega postopka (II. točka izreka).

35. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je v sodni praksi kljub posameznim drugačnim stališčem1 obveljalo, da so stroški postopka izdaje začasne odredbe in odločanja o pravnih sredstvih del pravdnih stroškov (npr. sklepi VSL: II Cp 1129/2009 z dne 15. 5. 2009, I Cp 202/97 z dne 24. 3. 1998, I Cpg 1072/2010 z dne 29. 9. 2010, II Cp 1162/2013 z dne 19. 6. 20132). Tako se o njih odloči v sodbi ali sklepu, s katerim se pravdni postopek konča. Zaradi odsotnosti drugih določb v ZIZ v postopku zavarovanja veljajo tudi veljajo tudi druge določbe ZPP o stroških, npr. o plačilu stroškov po umiku tožbe (158. člen ZPP)3. 36. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določila 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo, kot je razvidno iz II. točke izreka tega sklepa.

1 Npr. sklep VSC 604/2011 z dne 25. 8. 2011: "Stroškovni zahtevek...se lahko obravnava le v tistem postopku, v katerem so stroški nastali. O stroških, nastalih v zvezi z izdajo začasne odredbe, zato ni moč odločati v posebni pravdi, in to niti v primeru, če je postopek zavarovanja uveden med pravdnim postopkom, saj gre za dva ločena postopka: Odločitev o stroških postopka tako ni preuranjena, saj se je z izpodbijanim sklepom pred prvostopnim sodiščem postopek zavarovanja končal." 2 "...se o stroških postopka, nastalih v zvezi z izdajo začasne odredbe, odloča z odločbo, s katero se pravdni postopek konča. Med pravdnim postopkom odloči sodišče s posebnim sklepom o stroških postopka le tedaj, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari... Šele na podlagi končne odločbe je možno zaključiti, ali so bili stroški v zvezi z izdajo začasne odredbe potrebni ali ne." 3 Povzeto po Neža Pogorelčnik Vogrinc: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih,GV 2015, str. 239-240