Jedro

Ustavna pravica enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS je v postopku dodeljevanja sredstev na podlagi javnih razpisov zagotovljena s tem, da lahko na javnem razpisu uspešno kandidira le tisti prijavitelj, ki v trenutku prijave izpolnjuje pogoje, določene z javnim razpisom. V postopku dodeljevanja sredstev na podlagi javnih razpisov se torej načelo enakosti pred zakonom odraža v enakopravnem obravnavanju vseh zainteresiranih subjektov, ki so se prijavili na isti javni razpis in to na podlagi enakih pogojev in jasnih meril za vse.

Tekmovanje je že po sami naravi stvari povezano z ugotavljanjem, kdo je boljši oziroma uspešnejši, torej z merjenjem rezultatov in njihovo primerjavo oziroma „rangiranjem“ ter selekcioniranjem. Evidenca pa je namenjena sistematičnemu spremljanju in vpisovanju podatkov. Glede na te okoliščine se že po sami naravi stvari športni programi, ki sodijo na področje tekmovalnega športa, bistveno razlikujejo od športnih programov, ki ne sodijo na to področje in so torej namenjeni športni vzgoji in rekreaciji. Pri programih, ki sodijo na področje tekmovalnega športa, je torej podan stvaren in razumen razlog za drugačno urejanje kot pri programih, ki na to področje ne sodijo, zato navedeni posebni pogoj javnega razpisa ni diskriminatoren.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Mestna uprava Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MU MOL oziroma prvostopenjski organ) v zadevi Javnega razpisa za sofinanciranje programov, dodelitev domicila in dodelitev uporabe prostora programom Letnega programa športa (v nadaljevanju LPŠ) v MOL za leto 2019 (v nadaljevanju javni razpis) odločila, da se vloga tožnika v delu, ki se nanaša na dodelitev prostora v celoti zavrne za dejavnost Športna vzgoja otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport (vloga na obrazcu P3a), program: 1.4 Športna vzgoja otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport in za dejavnost Kakovostni šport mlajših članov (vloga na obrazcu P3d), program: 2.1.2. Dejavnosti vadbe in tekmovanj uradnih tekmovalnih sistemov za mlajše člane (I. točka izreka); ugotovila, da tožnik ni zaprosil za dodelitev domicila (II. točka izreka); odločila, da morebitni ugovor zoper odločbo ne zadrži podpisa pogodb z ostalimi vlagatelji (III. točka izreka) in da se tožnika ne pozove na podpis pogodbe, ker je njegova vloga zavrnjena (IV. točka izreka) ter da v postopku niso nastali posebni stroški (V. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila vloga tožnika v delu, ki se nanaša na dodelitev prostora za izvajanje dejavnosti oziroma programa „Športna vzgoja otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport“ zavrnjena, ker je prvostopenjski organ ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje posebnega razpisnega pogoja, in sicer da se lahko na razpis prijavi vlagatelj, ki izvaja dejavnosti vadbe in tekmovanj uradnih tekmovalnih sistemov za otroke in mladino, usmerjene v kakovostni in vrhunski šport, v vseh starostnih kategorijah uradnega tekmovalnega sistema in izvaja dejavnosti, v katere so vključeni športniki, ki so aktivni člani, registrirani pri nacionalni panožni športni zvezi in nastopajo v uradnem tekmovalnem sistemu zveze. Po mnenju prvostopenjskega organa se na razpis za sofinanciranje dejavnosti vadbe in tekmovanj uradnih tekmovalnih sistemov za otroke in mladino, usmerjene v kakovostni in vrhunski šport in dodelitev uporabe prostora lahko prijavi le vlagatelj, ki izvaja dejavnosti, v katere so vključeni športniki, ki so aktivni člani, registrirani pri nacionalni panožni športni zvezi in nastopajo v uradnem tekmovalnem sistemu zveze. Ker je krovna nacionalna panožna zveza za karate Karate Zveza Slovenije, tožnik pa je član Zveze karate organizacij Slovenije, ki ni nacionalna panožna športna zveza (v nadaljevanju NPŠZ), njegovi vadeči skladno z 32. členom Zakona o športu (v nadaljevanju ZŠpo-1) ne morejo biti registrirani kot športniki, saj tožnik ni registriran pri NPŠZ in ne nastopa v uradnem tekmovalnem sistemu zveze.

3. V delu, ki se nanaša na dodelitev prostora za izvajanje dejavnosti oziroma programa „Kakovostni šport mlajših članov“ - “Dejavnosti vadbe in tekmovanj uradnih tekmovalnih sistemov za mlajše člane“ pa je bila vloga zavrnjena zato, ker je prvostopenjski organ ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje posebnega razpisnega pogoja, in sicer da se lahko na razpis prijavi vlagatelj, ki izvaja dejavnosti vadbe in tekmovanj uradnih tekmovalnih sistemov za otroke in mladino, usmerjene v kakovostni in vrhunski šport, v vseh starostnih kategorijah uradnega tekmovalnega sistema ter izvajajo dejavnosti, v katere je vključenih najmanj šest športnikov v individualnih športnih panogah, izvajajo dejavnosti, v kateri so vključeni športniki, stari med 18 in 23 let, imajo stalno prebivališče v Mestni občini Ljubljana (v nadaljevanju MOL), izvajajo dejavnosti, v kateri so vključeni športniki, ki so aktivni člani, registrirani pri NPŠZ in nastopajo v uradnem tekmovalnem sistemu zveze. Po mnenju prvostopenjskega organa se na razpis za sofinanciranje dejavnosti vadbe in tekmovanj uradnih tekmovalnih sistemov kakovostnega športa mlajših članov in dodelitev uporabe prostora lahko prijavi le vlagatelj, ki izvaja dejavnosti, v katere so vključeni športniki, ki so aktivni člani, registrirani pri NPŠZ in nastopajo v uradnem tekmovalnem sistemu zveze. Ker je krovna nacionalna panožna zveza za karate Karate Zveza Slovenije, tožnik pa je član Zveze karate organizacij Slovenije, ki ni NPŠZ, njegovi vadeči skladno z 32. členom ZŠpo-1 ne morejo biti registrirani kot športniki, saj tožnik ni registriran pri NPŠZ in ne nastopa v uradnem tekmovalnem sistemu zveze.

4. Tožnik se je zoper izpodbijano odločbo pritožil. Župan Mestne občine Ljubljana je kot drugostopenjski organ tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi pritožbene odločbe drugostopenjski organ navaja, da je v besedilu javnega razpisa določen pogoj za včlanjenost1 v nacionalno panožno zvezo, ki ga določa ZŠpo-1. Citira vsebino 32. člena, ki opredeljuje izraz „športnik“; navaja merila, ki se skladno s 16. členom ZŠpo-1 uporabljajo pri izbiri programov oziroma področij letnega programa športa (v nadaljevanju LPŠ) za program „Športna vzgoja otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport“; citira vsebino 40. člena ZŠpo-1, ki določa oziroma opredeljuje pojem NPŠZ; citira pomen izrazov „dopolnilno strokovno delo“ in „kakovostni šport“ iz 2. člena ZŠpo-1. Navaja, da je v skladu s točko 1.3 dokumenta „Pogoji, pravila in kriteriji za registriranje in kategoriziranje športnikov v Republiki Sloveniji“ (v nadaljevanju Pogoji) Strokovni svet RS za tekmovalni šport na 20. redni seji potrdil tekmovalne sisteme za leto 2018 (št. dokumenta 3-29/2018-3), ter da imajo NPŠZ možnost urejanja tekmovalnih sistemov enkrat letno preko verificiranega informacijskega sistema glede na spremembe in dopolnitve, ki nastanejo. Pojasnjuje, da se na razpis za sofinanciranje dejavnosti vadbe in tekmovanj uradnih tekmovalnih sistemov za otroke in mladino, usmerjene v kakovostni in vrhunski šport (1.4) in sofinanciranje dejavnosti vadbe in tekmovanj uradnih tekmovalnih sistemov kakovostnega športa mlajših članov (2.1.2.) lahko prijavi le vlagatelj, ki izvaja dejavnosti, v katerih so vključeni športniki, ki so aktivni člani, registrirani pri NPŠZ in nastopajo v uradnem tekmovalnem sistemu zveze. Glede na navedeno in glede na ugotovitev, da je tožnik član Zveze karate organizacij Slovenije, ki ni NPŠZ, je zaključil, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo. V tožbi navaja, da ima status nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu na področju športa. Trdi, da je toženka z izpodbijano odločbo nezakonito posegla v njegovo ustavno zavarovano pravico do svobode delovanja in združevanja. Poudarja, da športne programe na področju karateja izvaja že 28 let in da je prvič po 28 letih ključni razlog za zavrnitev vloge v tem, da ni član NPŠZ, ter da se njegovi tekmovalci ne udeležujejo uradnega tekmovalnega sistema v sestavi te zveze. Meni, da članstvo v NPŠZ oziroma v katerikoli zvezi in sodelovanje na enem samem tekmovalnem sistemu ne more biti izločitveni pogoj pri LPŠ na lokalni ravni, temveč je dopustna zgolj prednostna klasifikacija, pri kateri imajo prednost (in ne izključno pravico) tisti tekmovalni sistemi, ki so bolj reprezentativni, in sicer po objektivnih kriterijih (množičnost, razširjenost, leta delovanja, mednarodna uspešnost...). Takšni razpisni pogoji so nezakoniti in posegajo v njegove ustavne pravice, saj so neposredno diskriminatorni in brez pravne ali dejanske podlage. Razlogi iz izpodbijane odločbe posegajo v njegove pridobljene pravice na področju družbeno koristne dejavnosti, ki jo izvaja. Tudi Zakon o društvih (v nadaljevanju ZDru) v uvodnih členih (členih 1, 2 in 4 ) določa, da je članstvo v društvih in zvezah društev prostovoljno in da društva s svojim temeljnim aktom sama določijo svoje delovanje v okviru pravnega reda RS. Takšnemu delovanju so zavezane tudi/zlasti javne inštitucije, kamor sodi toženka. ZŠpo-1 in Pogoji nista zadostni podlagi za izpodbijano odločbo. Poleg tega Pogoji v drugem odstavku točke 1.2.1 govorijo v prid njegovi argumentaciji. Ne Pogoji ne ZŠpo-1 nikjer ne omenjata izrecnega pogoja, da morajo biti športna društva člani NPŠZ, če želijo kandidirati na lokalnih razpisih LPŠ. Zato je v tem delu javni razpis nezakonit, v posledici česar je nezakonita tudi izpodbijana odločba, kar naj ugotovi sodišče, ali pa naj poda pobudo Ustavnemu sodišču RS za oceno ustavnosti določenih členom ZŠpo-1. Meni, da gre pri stališču toženke iz izpodbijane odločbe za nedopustno redukcijo zakonskih določb, saj s tem, ko določi zgolj ene vrste zvezo in njen tekmovalni sistem za edini veljaven, posega v ustavne pravice tistih društev, ki niso člani te zveze. Meni namreč, da ima vsako društvo, ustavljeno na podlagi ZDru, kot tudi zveza društev, ne glede na to, ali je panožna ali ne, pravico do sodelovanja na javnih razpisih, in sicer na tistih programih, ki jih dejansko izvaja. Avtonomija delovanja je namreč sestavni del vseh športnih organizacij kot tudi drugih organizacij civilne družbe. Javni sofinancer programov športa lahko postavi hierarhijo programov kot tudi športnih organizacij po ključu prednosti, nikakor pa ne po ključu popolnega izločanja. V tem smislu so določene zveze (v konkretnem primeru panožne) lahko višje rangirane in tako dobijo več vadbenega prostora in sredstev, ne morejo pa biti določene zveze oziroma članstvo v njih izločitveni pogoj za vse druge zveze, ki prav tako združujejo prebivalce krajev, v katerih delujejo in opravljajo družbeno koristno delo oziroma uresničujejo javni interes. V primeru izpodbijane odločbe gre za nedopustno diskriminacijo na podlagi nezakonitih razlikovalnih kriterijev in s tem za poseg v njegovo ustavno varovano pravico do enakosti iz 14. člena Ustave RS. Toženka na tak način stigmatizira člane drugih športnih organizacij, tako da so le-ti v svojem okolju postavljeni v drugorazredni položaj in se počutijo manjvredne ter so oškodovani že pri osnovnih pogojih delovanja. Opozarja, da Nacionalni program športa v uvodnem delu določa, da so programi športa namenjeni vsem prebivalcem. V konkretnem primeru gre za člane Zveze karate organizacij Slovenije, katere član je tudi tožnik, ki združuje 8 stilskih in nazorskih zvez, skupaj 82 klubov oziroma cca 7000 članov. Toženki očita, da na nedopusten in škodljiv način tolmači določbe ZŠpo-1, tako da pravno napačno kombinira različne člene in tako pride do svoje razlage, pri čemer ne upošteva temeljnih načel zakonitosti, enakosti, tehtanja višjih in nižjih vrednost ter temeljnih postavk javnega interesa, ki mu je zakon namenjen in so razvidne iz njegovega 1. člena in 4. člena. Pri razlogih izpodbijane odločbe gre za povsem napačno interpretacijo ZŠpo-1, spregled osnovnih postulatov pravne razlage in popoln „obid“ temeljnih načel in namena ZŠpo-1 iz 3. člena. Predlaga zaslišanje strank in pa zaslišanje prič, predstavnikov Karate klubov P., R. in Zveze karate organizacij Slovenije.

6. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi in izvedenih dokazih razsodi: 1. da sta razpisna pogoja javnega razpisa, ki se nanašata na članstvo v NPŠZ in udeležbo v uradnem tekmovalnem sistemu v sestavi teh zvez, zaradi posega v njegove ustavne pravice nezakonita; 2. da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno obravnavo, skladno s 1. točko; 3. da mu je toženka dolžna zagotoviti prvotne razpisne pogoje skladno s 1. točko; 4. da mu je toženka dolžna povrniti pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in 5. da je zaradi povzročene škode upravičen do odškodnine.

7. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Vztraja pri izreku in obrazložitvi iz izpodbijanih odločb. Ni res, da članstvo v NPŠZ ne more biti izločitveni pogoj pri LPŠ na lokalni ravni, saj 6. člena ZŠpo-1 izhaja, da LPŠ sestavlja več športnih programov, pri čemer pa je članstvo potrebno le pri programih pod točkami 4, 5 in 6 prvega odstavka tega člena, torej pri programih „športna vzgoja otrok in mladine, usmerjenih v kakovost in vrhunski šport“, „kakovostni šport“ in „vrhunski šport“. Zahteva po članstvu športnega društva v NPŠZ pri teh programih izhaja iz naslednjih določil ZŠpo-1: 2., 3., 13., 14., 16., 17. in 18. točke 2. člena, ki določajo pomen izrazov „kakovostni šport“, „kategoriziran športnik“, „športna vzgoja otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport“, „športnik“, „uradni tekmovalni sistem“, „vrhunski šport“ in „vrhunski športnik“; 32. člena, ki opredeljuje pojem športnika in 40. člena, ki opredeljuje pojem NPŠZ in določa, da so NPŠZ nosilci uradnih tekmovalnih sistemov v RS in skrbijo za strokovno usposabljanje v svojih športnih panogah. Pojasnjuje, da glede na določila zakona navedeni trije programi predstavljajo področje tekmovalnega športa in da so v njih vključeni športniki. Po ZŠpo-1 pa je športnik lahko le posameznik, ki ima potrjen nastop v tekmovanjih uradnega tekmovalnega sistema ter je vpisan v evidenco registriranih športnikov. Uradni tekmovalni sistem potrdi OKS, in sicer v skladu s točko 1.3 dokumenta Pogojev. V Pogojih je tudi jasno opredeljena NPŠZ. Toženka nadalje navaja, da navedenemu sledi obrazložitev zavrnitve dejavnosti na programu 1.4. Športna vzgoja otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport in obrazložitev zavrnitve dejavnosti na programu 2.1.2 Dejavnosti vadbe in tekmovanj uradnih tekmovalnih sistemov za mlajše člane. V zvezi z očitkom tožnika, da zakon nikjer ne navaja izrecnega pogoja, da morajo biti športna društva člani NPŠZ, če želijo kandidirati na lokalnem razpisu LPŠ, pa poudarja, da tožniku ni preprečevala kandidiranja na javnem razpisu. Na javni razpis se namreč lahko prijavi vsak, uspešno pa lahko kandidira le tisti prijavitelj, ki v trenutku prijave izpolnjuje pogoje, določene z javnim razpisom. Meni, da je dejansko stanje popolno in točno ugotovila in uporabila tudi ustrezne procesne in materialne predpise, zato je njena odločitev pravilna in zakonita.

8. Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke iz odgovora na tožbo kot neutemeljene. Navaja, da se toženka izogiba vprašanju skladnosti v tožbi očitanih pogojev javnega razpisa z zakonom, ki je predmet presoje v predmetnem sodnem postopku. Tudi enakopravna obravnava v postopku je namreč protipravna v primeru, ko so razpisni pogoji v neskladju z zakonom oziroma v nasprotju s pravnim redom. S postavljanjem nedopustnih ovir v javnem razpisu v obliki posebnih pogojev mu toženka vsiljuje izvajanje programov, ki jih nima zastavljenih, in zahteva opustitev tistih programov, ki jih izvaja že 28 let, s čimer nedopustno posega v svobodo njegovega delovanja. Pod 2. točko 13. člena ZŠpo-1 je izrecno navedeno, da program, s katerim je kandidiral, izvajajo športna društva ter NPŠZ (in ne športna društva, ki so vključena v NPŠZ). V zvezi z vsebino 40. člena ZŠpo-1 poudarja, da je tudi Zveza karate organizacij Slovenije, v katero je vključen, članica Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenje športnih zvez (v nadaljevanju OKS - ZŠZ). Pravila OKS – ZŠZ v 1. točki 12. člena izrecno določajo, da je članstvo v OKS – ZŠZ prostovoljno, kar pomeni, da so storitve, ki jih OKS – ZŠZ izvaja za svoje članice, dogovorne narave, da torej niso in ne morejo biti zakonska kategorija, ki presega prosto voljo dogovarjanja, razen če bi bila podana izrecna zakonska določba, da je temu tako, kar ni. Meni, da je postavljanje takih storitev (seznami, evidence, razvidi itd.) kot obveznih pogojev, na način kombiniranja pomenov izrazov in prepletanja določenih členov zakona, pravno povsem nedopustno, saj medsebojno meša dispozitivna in kogentna pravna razmerja. Poudarja, da je (prav tako kot tudi športna zveza, katere član je) zaradi zagotavljanja dodatnih pogojev delovanja na nacionalni in mednarodni ravni, že registriran kot pravna oseba na podlagi ZDru-1 in ima prav tako svoje verodostojne evidence in sezname ter tekmovalne sisteme. Toženka napačno razume in neprimerno upošteva besedi „registriranost“ in „uradnost“, s čimer mu povzroča zelo veliko neposredno škodo, s svojim zgledom pa povzroča posredno škodo tudi drugim članicam „nepanožne“ zveze. Navedena termina sta evidenčne narave, torej namenjena preverjanju verodostojnosti in dejanskosti napovedanih dogodkov, in nimata statusne veljave. Bistvo zanimanja toženke bi moralo biti „ali tožnik dejavnosti, predvidene v programu, za katerega je kandidiral, dejansko izvaja“, in ne v katero zvezo je vključen. Različne evidence in organizacijske oblike so lahko le podlaga za postavljanje prioritet in prednosti, ne morejo pa biti podlaga za izključevanje glede temeljnih pogojev delovanja, saj bi šlo v takem primeru za čisto arbitrarnost in samovoljno odločanje državnega/lokalnega organa, ki je v nasprotju s temeljnimi že pridobljenimi zagotovljeni ustavnimi pravicami. Poudarja, da je bistvo pravice do enakopravne obravnave enaka dostopnost do uspešnosti na razpisu in ne zgolj formalna dostopnost do prijave na razpis. S tem, ko ga toženka preusmerja s programov, ki jih izvaja, na programe, ki jih ne izvaja, in to podkrepi z odvzemom vadbenega prostora, škodljivo posega v njegovo pravico do svobode delovanja in ga nedopustno diskriminira v odnosu do ostalih primerljivih pravnih oseb. S pogojevanjem uspešnosti na razpisu s članstvom v določeni športni zvezi pa je posegla tudi v svobodo njegovega združevanja in kršila načela enakosti njegovih članov.

9. Sodišče je v zadevi dne 20. 12. 2021 izvedlo glavno obravnavo. Na glavni obravnavi sta tožnik (z vlogo oziroma z izjavo z dne 20. 12. 2021) in toženka pojasnila svoja stališča glede predmeta spora.

10. V dokaznem postopku je sodišče prebralo listine v sodnem spisu, in sicer listine tožnika (priloge A 1 do A 12) in listine toženke (priloge B 1 do B 4), ter listine v upravnem spisu, tožnikove dokazne predloge za zaslišanje strank in prič (predstavnika Karate kluba R., predstavnika Karate kluba P. in predstavnika Zveze karate organizacij Slovenije) pa je kot neprimerne in nepotrebne zavrnilo, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med tožnikom in toženko ni sporno, temveč je med strankama spor o uporabi prava.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da odločanje o tožnikovi vlogi za sofinanciranje iz javnih sredstev po presoji Vrhovnega sodišča RS2 ne predstavlja upravne zadeve v smislu 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), temveč drugo javnopravno stvar v smislu 4. člena ZUP, ki določa, da se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu tega zakona, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Pridobitev sredstev (oziroma v konkretnem primeru pridobitev vadbenega prostora) na podlagi javnih razpisov je namreč bodoče negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja predpisanih pogojev oziroma meril vseh konkurentov, in ne pravica, ki bi bila kot takšna iztožljiva. Gre za poseben postopek, v katerem je ključnega pomena, da so vsi, ki so se prijavili na razpis, enako obravnavani in da se onemogoči vsaka arbitrarnost pri odločanju.

13. Po ustaljeni sodni praksi je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju javnih sredstev, zato se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost njegove vsebine, pogojev, kriterijev oz. meril z zakonom, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa. Sodna presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev je glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga, glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev pa zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. Sodišče presoja le pravilnost uporabe materialnega in procesnega zakona. Odločitev v tovrstnih zadevah sodišče odpravi le v primeru, če je argumentacija, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, očitno nerazumna3. Sodišče po povedanem presoja le, ali je strokovna komisija svojo oceno ustrezno utemeljila in pri tem upoštevala vsa ključna dejstva, kot jih določa javni razpis, in ali je pri obravnavi vloge upoštevala vsa merila - kriterije iz javnega razpisa ter ravnala po predpisanem postopku.

14. S tem, ko je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev, lahko uspešno kandidira na javnem razpisu le tisti prijavitelj, ki v trenutku prijave izpolnjuje pogoje, določene z javnim razpisom, s čimer je zagotovljena tudi ustavna pravica enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, ki se odraža v enakopravnem obravnavanju vseh zainteresiranih subjektov, ki so se prijavili na isti javni razpis in to na podlagi enakih pogojev in jasnih meril za vse.

15. V obravnavanem primeru je sporno, ali sta pri sofinanciranju in dodelitvi uporabe prostora za športna programa „Dejavnosti vadbe in tekmovanj uradnih tekmovalnih sistemov za otroke in mladino, usmerjene v kakovostni in vrhunski šport (1.4)“ in „Dejavnosti vadbe in tekmovanj uradnih tekmovalnih sistemov za mlajše člane (2.1.2.)“ v javnem razpisu določena posebna pogoja, in sicer da vlagatelj izvaja dejavnosti, v katere so vključeni športniki, ki so aktivni člani, registrirani pri nacionalni panožni športi zvezi (NPŠZ) in nastopajo v uradnem tekmovalnem sistemu zveze, zakonita in če sta zakonita, ali je toženka zakonito presodila tožnikovo prijavo na javni razpis skladno s tema pogojema. Navedena pogoja se torej nanašata na članstvo prijavitelja na javni razpis v NPŠZ in udeležbo v uradnem tekmovalnem sistemu zveze. Tožnikove argumente o kršitvi 14. člena Ustave RS je sodišče obravnavalo v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava v postopku presoje zakonitosti izpodbijane odločbe.

16. Pravna podlaga predmetnega javnega razpisa so določbe Zakona o športu (v nadaljevanju ZŠpo-1) in Odloka o izbiri in sofinanciranju dejavnosti izvajalcev letnega programa športa v Mestni občini Ljubljana (Ur. l. RS, št. 75/17 - v nadaljevanju Odlok).

17. Sodišče je pri svoji presoji upoštevalo tudi Resolucijo o nacionalnem programu športa v Republiki Sloveniji za obdobje 2014 - 2023 (Ur. l. RS, št. 26/2014 - v nadaljevanju ReNPŠ14-23), Letni program športa v Mestni občini Ljubljana za leto 2019 (LPŠ MOL), Pogoje, pravila in kriterije za registriranje in kategoriziranje športnikov v Republiki Sloveniji, ki jih je izdal Strokovni svet RS za šport dne 19. 4. 2017, št. dokumenta 3-29/2018-3 (v nadaljevanju Pogoji) in Pravila skupščine OKS-ZŠZ. Gre za akte, izdane na podlagi določb ZŠpo-1. 18. ZŠpo-1 določa javni interes na področju športa, mehanizme za njegovo uresničevanje, organe, ki so zanj pristojni, in pogoje za opravljanje strokovnega dela v športu, pravice športnikov, javne športne objekte in površine za šport v naravi, športne prireditve, zbirke podatkov ter nadzor na področju športa (1. člen). V prvem odstavku 4. člena določa, da javni interes v športu obsega naloge nacionalnega in lokalnega pomena, ki se določijo v Nacionalnem programu športa v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju NPŠ) in so namenjene zagotavljanju pogojev, da se prebivalci RS več in bolj kakovostno ukvarjajo s športom in gibalnimi dejavnostmi za ohranjanje zdravja, in se uresničujejo zlasti na področjih...., med drugim tudi na področju športnih programov iz prvega odstavka 6. člena. V drugem odstavku 4. člena pa določa, da se javni interes v športu v lokalnih skupnostih določi z občinskimi letnimi programi športa, ki morajo biti v skladu z nacionalnim programom. V prvem odstavku 6. člena določa, da so športni programi po tem zakonu različne pojavne oblike športa, namenjene posameznikom vseh starosti, in sicer določa devet oblik oziroma vrst športnih programov: 1. prostočasna vzgoja otrok in mladine; 2. športna vzgoja otrok in mladine s posebnimi potrebami; 3. obštudijska športna dejavnost; 4. športna vzgoja otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport; 5. kakovostni šport; 6. vrhunski šport; 7. šport invalidov; 8. športna rekreacija; 9. šport starejših. V drugem odstavku pa določa izvajalce športnih programov, med katerimi določa tudi športna društva in športne zveze, registrirane v RS.

19. Tožnik je na javnem razpisu kandidiral za sofinanciranje dveh programov oziroma dejavnosti, in sicer „Dejavnosti vadbe in tekmovanj uradnih tekmovalnih sistemov za otroke in mladino, usmerjene v kakovostni in vrhunski šport (1.4)“, ki glede na določbo 6. člena ZŠpo-1 predstavlja športni program „športna vzgoja otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport“ in za sofinanciranje „Dejavnosti vadbe in tekmovanj uradnih tekmovalnih sistemov za mlajše člane (2.1.2.)“, ki predstavlja športni program „kakovostni šport“. Določba 2. člena ZŠpo-1 v točkah 1 do 19 opredeljuje pomen posameznih izrazov v zakonu. “Kakovostni šport“ so programi priprav in tekmovanj športnikov in športnih ekip v članskih starostnih kategorijah, ki ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa vrhunskega športnika, tekmujejo pa v tekmovalnih sistemih NPŠZ do naslova državnega prvaka ter na mednarodnih tekmovanjih (2. točka). „Športna vzgoja otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni vrhunski šport“ so športni programi, ki jih izvajajo športna društva ter NPŠZ in so namenjeni sistematični pripravi na tekmovanja in tekmovanjem (13. točka). „Športnik“ je posameznik, ki je registriran v skladu z 32. členom ZŠpo-1 (14. točka). „Športno društvo oziroma športna zveza“ je društvo oziroma zveza, ki je registrirana v skladu z zakonom, ki ureja društva, in ima v temeljnem aktu šport opredeljen kot pretežno dejavnost (15. točka). „Uradni tekmovalni sistem“ je sistem tekmovanj v RS in mednarodnih tekmovanj v posamezni športni panogi, ki so stopenjsko razvrščena glede na njihovo medsebojno konkurenčnost, so v skladu s pravili NPŠZ ali pravili mednarodnih športnih zvez (v nadaljevanju MŠZ) in jih je evidentiral OKS-ZŠZ (16. točka). „Vrhunski šport“ so programi priprav in tekmovanj vrhunskih športnikov, usmerjenih v doseganje vrhunskih športnih dosežkov na mednarodni ravni (18. točka). Skladno s prvim odstavkom 32. člena ZŠpo-1 se posameznik registrira kot športnik, če je star najmanj 12 let, je član društva, ki je včlanjeno v NPŠZ ali ZŠIS-POK, in ima s strani OKS-ZŠZ potrjen nastop na tekmovanju uradnega tekmovalnega sistema ter je vpisan v evidenco registriranih in kategoriziranih športnikov. Skladno z drugim odstavkom tega člena pa je ne glede na prvi odstavek športnik tudi posameznik, mlajši od 12 let, vendar ne mlajši od 10 let, ki je registriran v olimpijskih športnih disciplinah individualnih športnih panog, pri katerih lahko na svetovnih prvenstvih v članski kategoriji nastopajo športniki mlajši od 18 let. Določba 33. člena ZŠpo-1 ureja sistem kategorizacije športnikov, pri čemer v drugem odstavku določa, da podrobnejše pogoje in kriterije za registracijo in razvrstitev v naziv kategoriziranega športnika določi strokovni svet na predlog OKS-ZŠZ. Strokovni svet je pristojen za odločanje o strokovnih zadevah in za strokovno pomoč, njegove naloge pa določa 37. člen ZŠpo-1. Skladno s 40. členom ZŠpo-1 je NPŠZ zveza društev, ki je registrirana v skladu z zakonom, ki ureja društva, ki je včlanjena v OKS-ZŠZ ali mednarodno panožno športno zvezo, ki je del mednarodnega olimpijskega gibanja. Skladno s tem členom so NPŠZ nosilci uradnih tekmovalnih sistemov v Republiki Sloveniji in skrbijo za strokovno usposabljanje v svojih športnih panogah. Skladno z 41. členom ZŠpo-1 je OKS-ZŠZ krovna športna organizacija, ki je del mednarodnega olimpijskega gibanja in povezuje nacionalne in občinske športne zveze ter druge športne organizacije in je organizirana v skladu z zakonom, ki ureja društva.

20. Glede na citirane določbe ZŠpo-1 tudi po presoji sodišča pogoj, da mora športno društvo biti včlanjeno v NPŠZ, če želi izvajati programe iz 4., 5. in 6. točke prvega odstavka 6. člena ZŠpo-1 (torej programe „športna vzgoja otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport“, „kakovostni šport“ in „vrhunski šport“), jasno izhaja iz določb ZŠpo-1. Ta pogoj oziroma zahteva po članstvu športnega društva v NPŠZ pri teh programih jasno izhaja iz definicij pomena izrazov pod 2., 3., 13., 14., 16., 17. in 18. točko 2. člena, 32. člena in 40. člena ZŠpo-1. Iz pomena navedenih izrazov tudi jasno izhaja, da navedeni programi predstavljajo oziroma sodijo na področje tekmovalnega športa in da so v njih vključeni športniki, ki so registrirani v skladu z določbami 32. člena ZŠpo-1 oziroma posamezniki, stari najmanj 12 let, ki so člani športnega društva, ki je včlanjeno v NPŠZ ali ZŠIS-POK, in imajo s strani OKS-ZŠZ potrjen nastop na tekmovanjih uradnega tekmovalnega sistema ter so vpisani v evidenco registriranih in kategoriziranih športnikov. V zvezi s tožbenim očitkom, da je pod 2. točko 13. člena ZŠpo-1 izrecno navedeno, da program „športna vzgoja otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport“, izvajajo športna društva ter NPŠZ, in ne športna društva, ki so vključena v NPŠZ, sodišče pojasnjuje, da glede na obrazloženo zgolj to dejstvo samo po sebi po presoji sodišča ne utemeljuje drugačnega zaključka.

21. Pogoje, pravila in kriterije za registriranje in kategoriziranje športnikov v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Pogoji) je na podlagi četrte alineje 16. člena in v skladu z drugim odstavkom 38. člena tedaj veljavnega Zakona o športu (Ur. l. RS, št. 22/98, 97/01-ZSDP in 15/03-ZOPA – v nadaljevanju ZŠpo) na predlog OKS-ZŠZ sprejel Strokovni svet RS za šport na 34. redni seji dne 18. 4. 2017. Iz njihovega uvoda med drugim izhaja, da predstavljajo enega najbolj pomembnih sistemskih dokumentov v slovenskem športu, ki celostno in metodološko postavljajo pogoje za prepoznavanje reprezentativnih športih organizacij, evidentiranje tekmovalnih sistemov in registracijo športnikov, predvsem pa opredeljujejo pogoje za pridobitev nazivov, ki so podlaga za pridobitev statusnih pravic športnikov; da je vsebina dokumenta skladna z NPŠ; da se mora sistemska podpora športnikov, ki se ukvarjajo s tekmovalnim športom z namenom doseganja vrhunskih športnih dosežkov, zaradi razvoja potenciala začeti vzpostavljati že zelo zgodaj, zato so programi, v katere so vključeni športniki, v RS opredeljeni kot programi v javnem interesu, vsebinsko pa jih opredeljuje tudi Evropska listina o športu iz leta 1992; da so kriteriji za vrednotenje dosežkov razvojno naravnani in da se z njimi želi prepoznati najprej mlade talentirane športnike, ki predstavljajo potencial za doseganje vrhunskih dosežkov v zreli dobi, v absolutni kategoriji pa tiste posameznike ali ekipe, ki so dosegli vrhunski dosežek; da je vizija kriterijev usmerjena v vzpostavitev t.i. selekcijske piramide v vsaki izmed športnih panog v Sloveniji; da kriteriji ohranjajo dosedanji princip vrednotenja dosežkov, ki primerja dosežke različnih športnih panog in disciplin, dosežene na tekmovanjih primerljivih rangov, s tem da skušajo še bolj upoštevati posebnosti v posameznih panogah; da se posebej skozi kriterije želi vzpostaviti zmeren pristop pri vrednotenju dosežkov v najmlajših starostnih kategorijah; da kriteriji na prenovljen način vrednotijo konkurenčnost tekmovanj v različnih disciplinah, ki so razdeljene glede na mednarodno prepoznavnost krovnih organizacij; ter da se upošteva sistem organiziranosti športa, ki ga opredeljuje Mednarodni olimpijski komite, ki poleg ostalih elementov vključuje predvsem globalno razširjenost športnih panog oziroma disciplin, ki predstavlja merilo za potencial konkurenčnosti športnih panog. Skladno s točko 1.1.5. Pogojev enotno evidenco registriranih in kategoriziranih športnikov oblikuje in objavlja OKS-ZŠZ. Skladno s točko 1.3. Pogojev uradni tekmovalni sistem evidentira oziroma potrdi OKS-ZŠZ, konkretno Strokovni svet za tekmovalni šport. Le-ta je na svoji 20. redni seji dne 4. 6. 2018 izdal dokument „Uradno potrjeni tekmovalni sistemi“. Pogoji pod točko 1.2 opredeljujejo definicije in izraze, na katerih temelji sistem registriranja in kategoriziranja športnikov. Pod točko 1.4 vsebujejo pregled NPŠZ in športnih panog, ki izpolnjujejo pogoje za upoštevanje pri kategorizaciji športnikov. Iz tega pregleda je razvidno, da je v Sloveniji NPŠZ za športno panogo karate Karate zveza Slovenije, kar pa med strankama niti ni sporno. Med strankama tudi ni sporno, da tožnik ni član te zveze in da njegovi člani pri njej niso registrirani, niti ne nastopajo v uradnem tekmovalnem sistemu te zveze. Tožnik je namreč član Zveze karate organizacij Slovenije, ki pa ni nacionalna panožna športna zveza za športno panogo karate. Iz Pravil OKS-ZŠZ, in sicer iz tretjega odstavka 14. člena, jasno izhaja, da ima za posamezno športno panogo status nacionalne panožne zveze lahko samo ena panožna športna zveza.

22. Po presoji sodišča torej navedeni posebni pogoj javnega razpisa jasno izhaja iz citiranih določb zakona ZŠpo-1 in kot tak ni nezakonit. Dejstvo, da v ZŠpo-1 navedeni pogoj ni izrecno določen, namreč po presoji sodišča na njegovo zakonitost ne vpliva, zato ta tožnikov tožbeni očitek ni utemeljen.

23. Posledično tudi določba drugega odstavka 4. člena Odloka (ki določa, kdo so lahko izvajalci po posameznih programih in področjih LPŠ), v delu, ki določa, da so izvajalci za programe športne vzgoje otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport, kakovostni šport in vrhunski šport lahko pravni subjekti, kot jih določa ZŠpo-1 in ki sodelujejo v uradnih tekmovalnih sistemih NPŠZ, ni nezakonita. Prav tako je v skladu z ZŠpo-1 določba 7. člena Odloka, ki določa pogoje in merila za izbiro in način določitve višine sofinanciranja dejavnosti v športnih programih. Ta člen v prvem odstavku kot pogoj za sofinanciranje dejavnosti izvajalcev v športnih programih „športne vzgoje otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport“, „kakovostni šport“ in „vrhunski šport“ določa ustrezno izobrazbo ali usposobljenost strokovnega kadra, skladno z določili ZŠpo-1 in NPŠZ za sodelovanje v uradnem tekmovalnem sistemu v predmetni športni panogi in starostni kategoriji. Navedeni kriterij oziroma posebni pogoj za sofinanciranje (in dodelitev uporabe prostora) pri teh programih je torej skladen z zakonom (ZŠpo-1). Skladno z določbo tretjega odstavka 16. člena ZŠpo-1 namreč Odlok podrobneje določa izvajalce posameznih programov in področij LPŠ, podrobnejše pogoje in merila za izbiro in sofinanciranje izvajanja LPŠ v MOL, način določitve sofinanciranja, postopek izbire in sofinanciranja izvajanja LPŠ, način sklepanja in vsebino pogodb o sofinanciranju ter način izvajanja nadzora nad pogodbami o sofinanciranju (1. člen Odloka).

24. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ navedeni sporni posebni pogoj pri navedenih programih v javnem razpisu določil v skladu s citiranimi določbami ZŠpo-1 in Odloka, ki jih je po presoji sodišča tudi pravilno interpretiral. Navedena sporna pogoja v javnem razpisu sta torej zakonita. Prvostopenjski organ je svojo odločitev po presoji sodišča tudi ustrezno argumentiral. Tožnikov očitek o nezadostni pravni podlagi v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni utemeljen. Prav tako tudi ni utemeljen tožnikov očitek, da se toženka ni izjavila o skladnosti v tožbi očitanih pogojev javnega razpisa z zakonom, saj se je o tem natančno izjavila že v odgovoru na tožbo.

25. Prav tako glede na obrazloženo tudi ni utemeljen tožnikov očitek, da članstvo v NPŠZ ne more biti izločitven pogoj pri LPŠ na lokalni ravni, pri čemer se tožnik z namenom potrditve svojega očitka sklicuje na drugi odstavek točke 1.2.1 Pogojev. Kot že navedeno točka 1.2 Pogojev določa opredelitev definicij in izrazov, na katerih temelji sistem registriranja in kategoriziranja športnikov. Pod točko 1.2.1 opredeljuje „Športno vzgojo otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport“. Iz prvega odstavka te točke izhaja, da so to športni programi, ki jih izvajajo športna društva in NPŠZ in so namenjeni sistematični pripravi na tekmovanja in tekmovanjem, ter da so udeleženci teh programov registrirani športniki, in sicer so evidentirani v sistemu registracije in kategorizacije športnikov. V drugem odstavku te točke, na katerega se sklicuje tožnik, pa je navedeno, da so poleg udeležencev, evidentiranih v sistemu registracije in kategorizacije športnikov, udeleženci navedenih programov tudi udeleženci izredno pomembnih programov, ki jih izvajajo športna društva, vključena v NPŠZ, za otroke starosti manj od 12 oziroma 10 let, pri čemer udeleženci teh programov niso evidentirani s skladu s pogoji, ki jih določajo Pogoji. Iz drugega odstavka te točke torej jasno izhaja, da je tudi za športna društva, ki izvajajo navedene programe, katerih udeleženci niso registrirani športniki, izrecno določen pogoj vključenosti društva v NPŠZ. 26. Pogoji pod točko 1.2.2. kot „Kakovostni šport“ opredeljujejo športne programe priprav in tekmovanj športnikov in športnih ekip v članski (absolutni) starostni kategoriji, ki ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev naziva vrhunskega športnika, tekmujejo pa v tekmovalnih sistemih NPŠZ do naslova državnega prvaka ter na mednarodnih tekmovanjih..., pri čemer so udeleženci teh programov evidentirani v sistemu registracije in kategorizacije športnikov. Navedena opredelitev kakovostnega športa je skladna z opredelitvijo, kot izhaja iz določb ZŠpo-1. Pod točko 1.2.7 pa Pogoji opredeljujejo izraz „Športno društvo“ kot društvo, ki je registrirano v skladu s predpisi, ki urejajo društva in ima v temeljnem aktu šport opredeljen kot pretežno dejavnost in je v skladu s temi pravili včlanjeno v NPŠZ. Iz navedene definicije izhaja, da je skladno s Pogoji včlanjenost v NPŠZ celo eden izmed pogojev, ki društvo opredeljuje oziroma definira kot športno društvo.

27. Prav tako ni utemeljen nadaljnji tožnikov očitek, da je javni razpis nezakonit, ker ne Pogoji ne ZŠpo-1 ne določata izrecnega pogoja, da morajo biti športna društva člani NPŠZ, če želijo kandidirati na lokalnih razpisih LPŠ. Včlanjenost športnega društva v NPŠZ in sodelovanje njegovih članov v uradnem tekmovalnem sistemu te zveze je namreč pogoj le pri izvajanju določenih (in ne vseh) oblik oziroma vrst športnih programov, ki jih, kot že pojasnjeno, določa oziroma predpisuje ZŠpo-1 v 6. členu, in sicer pri izvajanju programov iz 4., 5. in 6. točke prvega odstavka tega člena, torej tudi programov, s katerima je tožnik kandidiral na predmetnem javnem razpisu. Pogoj včlanjenosti športnega društva v NPŠZ in sodelovanje njegovih članov v uradnem tekmovalnem sistemu te zveze je torej povezan s samim izvajanjem teh športnih programov in je torej zakonski pogoj pri navedenih oblikah oziroma vrstah športnih programov, ki vsi sodijo na področje tekmovalnega športa. Ker je torej ta pogoj vezan na sam športni program, ki je predmet sofinanciranja, mora kot tak biti izpolnjen ne glede na to, na kateri ravni se sofinancira športni program, torej ne glede na to, ali se sofinanciranje nanaša na izvajanje LPŠ na državni ali na lokalni ravni.

28. Glede na obrazloženo tudi tožnikov očitek, da je v izpodbijani odločbi toženka napačno uporabila in interpretirala oziroma razložila določbe ZŠpo-1, ni utemeljen. Navedena razlaga zakona (ZŠpo-1) tudi ni v nasprotju z določbo drugega odstavka 14. člena Ustave RS, ki določa, da so pred zakonom vsi enaki. Skladno z ustaljeno ustavno sodno prakso navedena določba zagotavlja splošno enakost pred zakonom, s tem da zakonodajalca zavezuje, da enake položaje pravnih subjektov uredi enako, različne pa ustrezno različno. Bistveno enaka dejanska stanja je torej treba obravnavati enako. Vendar pa lahko zakonodajalec tudi bistveno enake položaje ureja različno, če ima za to razumen razlog, ki izhaja iz same narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom tako ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati enakih položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Za razlikovanje mora torej obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog.

29. Ustavna pravica enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS je v postopku dodeljevanja sredstev na podlagi javnih razpisov zagotovljena s tem, da lahko na javnem razpisu uspešno kandidira le tisti prijavitelj, ki v trenutku prijave izpolnjuje pogoje, določene z javnim razpisom. V postopku dodeljevanja sredstev na podlagi javnih razpisov se torej načelo enakosti pred zakonom odraža v enakopravnem obravnavanju vseh zainteresiranih subjektov, ki so se prijavili na isti javni razpis in to na podlagi enakih pogojev in jasnih meril za vse. Po presoji sodišča je bilo navedenemu v konkretnem primeru zadoščeno. Kot pravilno poudarja toženka, je bila tožniku zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji kot ostali prijavitelji sodeluje v postopku predmetnega javnega razpisa in se poteguje za dodelitev prostorov skladno s pogoji razpisa.

30. Tožniku ni bilo preprečeno sodelovanje oziroma kandidiranje na javnem razpisu, saj se je nanj lahko prijavil vsak, uspešno pa je lahko kandidiral le tisti prijavitelj, ki je v trenutku prijave izpolnjeval pogoje, določene z javnim razpisom. Konkretni javni razpis se je nanašal na sofinanciranje vseh devetih oblik oziroma vrst športnih programov, kot jih določa prvi odstavek 6. člena ZŠpo-1. Tožnik pa je nanj kot izvajalec kandidiral s športnima programoma pod točkama 4. in 5. prvega odstavka 6. člena ZŠpo-1, torej programoma, ki, kot že pojasnjeno, skupaj s programom pod točko 6. sodita na področje tekmovalnega športa in za katere je glede na naravo stvari skladno z ZŠpo-1 in Odlokom v javnem razpisu določen posebni pogoj včlanjenosti športnega društva v NPŠZ in sodelovanje njegovih članov v uradnem tekmovalnem sistemu te zveze. Tožniku kot društvu, registriranemu v RS, ni bilo na splošno preprečeno kandidiranje na javnem razpisu, saj je glede na osnovne pogoje za kandidiranje na njem lahko kandidiral kot izvajalec LPŠ v MOL, in sicer kot izvajalec vseh tistih programov, kjer navedeni posebni pogoj ni določen oziroma potreben. Ker je navedeni pogoj vezan zgolj na športne programe, ki sodijo na področje tekmovalnega športa, že po sami naravi stvari ni diskriminatoren, kot to trdi tožnik, ki se v dokaz svoje trditve sklicuje na nacionalni program športa in opozarja, da le-ta v uvodnem delu določa, da so programi športa namenjeni vsem prebivalcem, in na javni interes, kateremu je namenjen ZŠpo-1 (1. člen in 4. člen). Tožnik namreč meni, da so člani njegovega društva oziroma zveze društev, katerega član je, diskriminirani oziroma stigmatizirani, čeprav združujejo prebivalce krajev, v katerih delujejo in opravljajo družbeno koristno delo oziroma uresničujejo javni interes. Kot že pojasnjeno navedeni pogoj tožniku ne preprečuje izvajanja ostalih, in sicer „netekmovalnih“ oblik oziroma vrst športnih programov iz prvega odstavka 6. člena ZŠpo-1, s katerimi se prav tako uresničuje javni interes na področju športa.

31. Skladno z drugim odstavkom 4. člena ZŠpo-1 se javni interes v športu v lokalnih skupnostih določi z občinskimi letnimi programi športa (LPŠ), ki pa morajo biti v skladu z nacionalnim programom športa.

32. ReNPŠ14-23 je na podlagi 5. člena tedaj veljavnega ZŠpo (nacionalni program), ki določa način uresničevanja javnega interesa v športu, in 109. člena Poslovnika državnega zbora, sprejel Državni zbor na seji dne 2. aprila 2014. Pri pripravi njenega predloga sta v skladu z določbami ZŠpo sodelovala Strokovni svet RS za šport (13. člen ZŠpo) in OKS-ZŠZ. Gre za akt državnega zbora, s katerim je le-ta ocenil stanje, določil politiko in sprejel program na področju športa v RS. Iz njegovega uvodnega dela izhaja, da je nacionalni program športa (v nadaljevanju NPŠ) namenjen predvsem javnim, državnim in lokalnim institucijam ter je načelne, orientacijske in politične narave. Z njim je opredeljen javni interes na področju športa v RS in temeljni cilji za doseganje le-tega do leta 2023, med katerimi je naveden tudi cilj „povečati število športnikov v tekmovalnih sistemih za 3%“. Iz NPŠ je nadalje razvidno, da športni program „Športna vzgoja otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport“ predstavlja kakovostno športno dejavnost otrok in mladine, ki se ukvarjajo s športom zaradi doseganja vrhunskih dosežkov; da sofinanciranje teh programov sodi v LPŠ na državni in lokalni ravni; da sta strateška cilja „povečati število otrok in mladine v tekmovalnih sistemih za 5 %“ in „povečati število športnikov mladinskega razreda za 5 %“ ter da sta kazalnika „število otrok in mladostnikov, ki so vključeni v tekmovalne programe NPŠZ“ in „število športnikov mladinskega razreda“. Kakovostni šport pa predstavlja nadgradnjo športne vzgoje otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport, pri čemer se v programe kakovostnega športa uvrščajo vsi športniki in športne ekipe v članskih starostnih kategorijah, ki ne izpolnjujejo pogoja za pridobitev statusa vrhunskega športnika, tekmujejo v tekmovalnih sistemih NPŠZ do naslova državnega prvaka ter na mednarodnih tekmovanjih in so registrirani skladno s pogoji OKS-ZŠZ. 33. Skladno z določbo 8. člena ZŠpo-1 je NPŠ strateški dokument razvojnega načrtovanja športne politike, ki določa: 1. javni interes na področju športa; 2. cilje in prednostne naloge športne politike; 3. športne programe; itd. V njem se opredelijo ukrepi in določijo kazalniki, po katerih se meri njihovo uresničevanje. Sprejema se za obdobje 10 let. Skladno s 13. členom ZŠpo-1 izvajanje NPŠ na lokalni ravni za posamezno koledarsko leto določi občinski svet z LPŠ na lokalni ravni, ki določa programe in področja športa, ki se sofinancirajo v posameznem koledarskem letu, in obseg javnih sredstev, ki se zagotavljajo v proračunu lokalne skupnosti, pri čemer upošteva strukturo in prednostne naloge, opredeljene v nacionalnem programu. Mestni svet MOL je na podlagi 13. člena ZŠpo-1, ReNPŠ14-23 in 27. člena Statuta MOL na 2. seji dne 18. 2. 2019 sprejel LPŠ v MOL za leto 2019. Z njim je v skladu in na podlagi 13. člena ZŠpo-1 določil izvajanje ReNPŠ14-23 (NPŠ) za leto 2019, in sicer je določil programe športa v MOL, ki se sofinancirajo iz javnih sredstev, obseg in vrsto dejavnosti, potrebnih za njihovo uresničevanje, in obseg sredstev, ki se zagotovijo v proračunu MOL. Iz tega programa je med drugim razvidno: da so na področju tekmovalnega športa kot cilji med drugim navedeni povečati število otrok in mladih v programih tekmovalnega športa za 10 %, predvsem v kadetskih in mladinskih kategorijah, povečati število športnikov v mladinskih kategorijah za 15 % in ohraniti 20 % delež športnikov v MOL v sistemu kategorizacije OKS; da se bodo zastavljeni cilji na področju športnega programa „Športna vzgoja otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport“, uresničevali s sofinanciranjem podprogramov „Dejavnosti vadbe in tekmovanj uradnih tekmovalnih sistemov za otroke in mladino, usmerjene v kakovostni in vrhunski šport“ in „Mestne panožne športne šole, v katerih so vključeni otroci in mladina, usmerjeni v kakovostni in vrhunski šport“; da se bodo zastavljeni cilji na področju športnega programa „kakovostni šport“ uresničevali med drugim tudi s financiranjem podprograma „Dejavnosti vadbe in tekmovanj uradnih tekmovalnih sistemov za mlajše člane“. Po presoji sodišča je LPŠ MOL za leto 2019 v skladu z ReNPŠ14-23. 34. Da navedeni sporni posebni pogoj javnega razpisa ni diskriminatoren oziroma da ne posega v tožnikovo ustavno varovano pravico do enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS po presoji sodišča izhaja tako iz uvodnega dela in določb Pogojev kot tudi iz ReNPŠ14-23 in iz LPŠ MOL za leto 2019. Iz zgoraj že povzetih uvodnih določb Pogojev jasno izhaja javni interes na področju tekmovalnega športa, pri čemer je vizija kriterijev za vrednotenje dosežkov na področju tekmovalnega športa usmerjena v vzpostavitev t.i. selekcijske piramide v vsaki izmed športnih panog v Sloveniji, torej na območju cele države. Navedeno pa že po sami naravi stvari oziroma logično predpostavlja oblikovanje oziroma vzpostavitev enotnega oziroma t.i. uradnega tekmovalnega sistema (oziroma uradnih tekmovalnih sistemov za posamezne športne panoge) in vzpostavitev oziroma vodenje enotne uradne evidence registriranih in kategoriziranih športnikov za območje cele države. Tekmovanje je že po sami naravi stvari povezano z ugotavljanjem, kdo je boljši oziroma uspešnejši, torej z merjenjem rezultatov in njihovo primerjavo oziroma „rangiranjem“ ter selekcioniranjem. Evidenca pa je namenjena sistematičnemu spremljanju in vpisovanju podatkov. Glede na te okoliščine se že po sami naravi stvari športni programi, ki sodijo na področje tekmovalnega športa, bistveno razlikujejo od športnih programov, ki ne sodijo na to področje in so torej namenjeni športni vzgoji in rekreaciji. Po presoji sodišča je torej pri programih, ki sodijo na področje tekmovalnega športa, podan stvaren in razumen razlog za drugačno urejanje kot pri programih, ki na to področje ne sodijo, zato navedeni posebni pogoj javnega razpisa ni diskriminatoren.

35. Upoštevaje obrazloženo se sodišče strinja s toženko, da tožnikov status nevladne organizacije v javnem interesu na področju športa za pravno presojo v konkretnem primeru ni relevanten, saj se javni interes preizkuša z vidika programa, za katerega se prijavitelj prijavlja na razpis.

36. Glede na obrazloženo po presoji sodišča tako ni utemeljen tožbeni očitek, da gre pri zavzetem stališču toženke v zvezi z navedenim posebnim pogojem oziroma razlago, po kateri je določila zgolj ene vrste zvezo in njen tekmovalni sistem za edini veljaven, za nedopustno redukcijo zakonskih določb in za poseg v ustavne pravice društev, ki niso člani te zveze.

37. V kontekstu obrazloženega po presoji sodišča v konkretnem primeru tudi ne gre za poseg v pravico tožnika do svobode delovanja in združevanja.

38. Glede na navedeno tako tudi niso utemeljeni tožbeni očitki, da je tožnik že registriran kot pravna oseba na podlagi Zdru-1 in da ima svoje evidence in svoje tekmovalne sisteme; da je član Zveze karate organizacij Slovenije, ki je članica OKS-ZŠZ ter da Pravila OKS-ZŠZ v prvem odstavku 12. člena izrecno določajo, da je članstvo v OKS-ZŠZ prostovoljno. V kontekstu obrazloženega dejstvo, da ima tožnik svoje evidence in svoj tekmovalni sistem ne zadošča; zadošča oziroma merodajna je namreč le uradna oziroma enotna evidenca registriranih in kategoriziranih športnikov, ki jo oblikuje in objavlja OKS-ZŠZ, in uradno priznan oziroma potrjen tekmovalni sistem s strani Strokovnega sveta za tekmovalni šport pri OKS-ZŠZ. Skladno z določbo prvega odstavka 77. člena ZŠpo-1 OKS-ZŠZ kot upravljavec zbirke podatkov za namen evidentiranja športnikov in razvrščanja v sistem kategorizacije vodi evidenco registriranih in kategoriziranih športnikov, pri čemer te naloge izvaja na podlagi javnega pooblastila. Kot že navedeno je skladno s Pogoji NPŠZ za športno panogo karate Karate zveza Slovenije, ki je tudi nosilka uradnega tekmovalnega sistema v tej športni panogi. Tudi dejstvo, da je Zveza karate organizacij Slovenije, v katero je vključen tožnik, članica OKS- ZŠZ, v kontekstu obrazloženega ne zadošča. Skladno s prvim odstavkom 14. člena Pravil OKS-ZŠZ (v nadaljevanju Pravila) so člani OKS-ZŠZ razvrščeni v pet skupin: A. nacionalne panožne športne zveze, B. lokalne športne zveze (občinske, mestne in medobčinske športne zveze), C. športne zveze in združenja (druge športne zveze/združenja zamejske športne zveze/združenja ter splošne in strokovne zveze/združenja, povezana s športom, D. sponzorji OKS-ZŠZ, E. fizične osebe, med katerimi so individualni ustanovitelj OKS-ZŠZ, član MOK iz Slovenije, v kolikor obstaja in predstavniki športnikov. V tretjem odstavku 14. člena je določeno, da ima za posamezno športno panogo status nacionalne panožne športne zveze lahko samo ena panožna športna zveza. Iz listine OKS-ZŠZ z dne 18. 6. 2013, ki jo je sodišču predložil tožnik (priloga A 12 v spisu), je razvidno, da je Zveza karate organizacij Slovenije, v katero je vključen, kot članica OKS-ZŠZ na podlagi sklepa, sprejetega na 31. seji dne 12. 6. 2013, uvrščena v skupino „Splošna in strokovna športna združenja in organizacije“. Skladno s prvim odstavkom 14. člena Pravil Zveza karate organizacij Slovenije, katere član je tožnik, kot članica OKS-ZŠZ sodi v skupino C in torej nima priznanega statusa nacionalne panožne športne zveze, iz česar izhaja, da tudi njeni tekmovalni sistemi niso priznani kot uradni tekmovalni sistemi.

39. Tudi tožbeni očitek, da je toženka z izpodbijano odločbo nezakonito posegla v tožnikove pridobljene pravice, ni utemeljen. Kot že pojasnjeno je pridobitev sredstev na podlagi javnih razpisov bodoče negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja razpisnih pogojev in meril, in ne pravica. Pravico do sredstev bi tožnik pridobil šele z aktom, s katerim bi mu bila sredstva na podlagi javnega razpisa dodeljena. Tožnikova sklicevanja na predhodne javne razpise niso relevantna, saj je ugotavljanje morebitne nezakonitosti razpisnih pogojev predmet konkretnega javnega razpisa.

40. Ker po presoji sodišča navedene določbe ZŠpo-1 niso v nasprotju z Ustavo, v konkretnem primeru niso podani pogoji za prekinitev predmetnega postopka in za podajo pobude Ustavnemu sodišču RS za presojo njihove ustavnosti. Po presoji sodišča je toženkina razlaga navedenih določb ZŠpo-1 skladna s tem zakonom in ni ustavno nedopustna oziroma nesprejemljiva z vidika ustavne pravice enakosti pred zakonom. Izpodbijana odločba je po navedem pravilna in zakonita, sodišče ni ugotovilo nepravilnosti (ničnost), na katere pazi po uradni dolžnosti, tožbeni očitki so neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

41. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Pravilno: „pogoj včlanjenosti“. 2 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 357/2015 in X Ips 358/ 2015. 3 Prim. sodbe Upravnega sodišča RS I U 1256/2011, I U 1956/2011, I U 1654/2013, I U 1601/2014.