Jedro

Začasno odredbo ureditvene vsebine je v obravnavani zadevi, upoštevaje zlasti tudi vsebino sodbe SEU v zadevi C-287/22, mogoče izdati tudi ob izpolnjenosti pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora v roku 15 dni povrniti 373,32 EUR stroškov odgovora a pritožbo, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne od izteka izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v vsebini, kot je povzeta tudi v izreku izpodbijanega sklepa (točka I izreka) ter sklenilo, da tožeči stranki sami trpita svoje stroške postopka za izdajo začasne odredbe (točka II izreka).

2. Zoper sklep se tožeča stranka po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter navaja, da sklep izpodbija v celoti. Neutemeljen je zaključek sodišča, da predlog ni utemeljen iz razloga, ker naj tožeča stranka ne bi izkazala težko nadomestljive škode, vsled česar naj presoja obstoja terjatve sploh ne bi bila potrebna. Za izdajo začasne odredbe mora upnik najprej izpolnjevati predpostavko iz prvega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) - obstoj terjatve ter dodatno še eno izmed predpostavk iz drugega odstavka tega člena. V kolikor sodišče ne ugotavlja verjetnosti obstoja terjatve in pri tem ne upošteva vseh navedb v enotnem postopku, je s tem tožeči stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in je neenakopravno obravnavana (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP - v zvezi s členom 15 ZIZ), s tem pa ji sodišče krši tudi pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (URS) in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Sodišče v konkretnem primeru povsem neutemeljeno sploh ni presojalo verjetnosti obstoja terjatve niti se ni ukvarjalo z dvema alternativnima pogojema iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. V drugem odstavku 272. člena ZIZ je zapisano, da mora upnik izkazati eno izmed predpostavk, ki so naštete v treh alinejah, kar pomeni, da so predpostavke v medsebojnem razmerju izključevanja, zato zadošča obstoj ene izmed njih, pomen besedila pa je jasen in ne sme povzročati razlagalnih težav. Sodniki so vezani na Ustavo in zakon, zato v konkretnem postopku sodnik zakonu ne sme dajati vsebine, ki ni skladna z Ustavo, vezanost na Ustavo pa vključuje tudi vezanost na odločbe Ustavnega sodišča. Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-275/97 izhaja stališče, da so dopustne tudi začasne odredbe s katerimi se začasno uredi sporno pravno razmerje a le pod pogojem, da je mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje (reverzibilnost). Na podlagi 272. člena ZIZ in precedenčnega učinka te ustavne odločbe so dopustne tudi začasne odredbe z vsebino, ki se ujema s tožbenim zahtevkom, pod pogojem reverzibilnosti, ureditvena začasna odredba pa se lahko izda na podlagi predpostavk, ki jih določata druga in tretja alineja drugega odstavka tega člena. Po določbi 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo zoper dolžnika nastala, pri tem pa mora upoštevati vse navedbe in dokaze, tako iz predloga za izdajo začasne odredbe, kot iz tožbe in drugih vlog. Na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje lahko zaključilo, da presoja verjetnosti terjatve sploh ni potrebna in se ob tem celo oprlo zgolj na eno alternativno postavko iz 272. člena ZIZ, tožeči stranki ni jasno. Več kot očitno je namreč, da je verjetnost terjatve izkazana in sta izpolnjeni vsaj dve predpostavki iz 272. člena ZIZ, čeprav zadostuje zgolj ena, o kateri prav gotovo ni mogoče dvomiti. Nikakor namreč ni verjeti, da bi banka zaradi izdaje začasne odredbe lahko utrpela hujše neugodne posledice od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je zmotno navedlo, da tožeča stranka brez izdaje začasne odredbe ne bi utrpela težko nadomestljive škode in to kljub dejstvu, da je tožeča stranka potrošnik, ki živi s svojo ženo in dvema mladoletnima otrokoma ter pričakuje tretjega otroka, poleg tega pa je bilo večkrat poudarjeno, da se obrok z apreciacijo tečaja CHF konstantno povišuje in tako na primer ob vložitve te pritožbe znaša že več kot 630,00 EUR. Če se ob tem upošteva še znano dejstvo, da banke poslujejo z enormnimi čistimi dobički (tožena stranka je v prvem četrtletju leta 2022 ustvarila 274 milijonov EUR čistega dobička), potem se jasno razgali nepoštenost predmetnega postopka in neenakopravno obravnavanje pravdnih strank. Zaključek sodišča, da bi lahko toženi stranki z izdajo začasne odredbe nastale hujše neugodne posledice kot tožeči stranki, v obrazložitvi sklepa sploh ni pojasnjeno. V celoti neutemeljen je tudi zaključek sodišča v 11. točki obrazložitve, da tožeča stranka ni predložila nikakršnih dokazov za svoje navedbe. Za regulacijske začasne odredbe namreč velja, da so v bistvenih delih identične s tožbenim zahtevkom. Kadar se začasna odredba predlaga v zvezi z vloženo tožbo, je jasno, da se bo vprašanje verjetnosti terjatve reševalo glede na navedbe v tožbi in da se bodo glede tega vprašanja upoštevali predlagani dokazi glede tožbenega zahtevka (npr. VSC sklep Cp 691/2007). Povsem neutemeljen je zaključek, da tožeča stranka ne bi predlagala nikakršnih oziroma zadostnih dokazov za izdajo začasne odredbe. Takšen zaključek je toliko bolj neverjeten, ker se sodišče v 2. točki obrazložitve sklicuje na dokaze, ki so predloženi v pravdnem postopku za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in se torej sklicuje na navedbe in dokaze tožeče stranke, ki jih niti v pravdnem postopku sploh še ni izvedlo. Sodišče prve stopnje bi uvodoma moralo ugotoviti verjetnost obstoja terjatve. Vprašanje verjetne izkazanosti terjatve je vprašanje tehtanja okoliščin, na podlagi katerih je mogoče sklepati o verjetni utemeljenosti oziroma neutemeljenosti terjatve in s tem uspeha tožeče stranke v pravdi, pri čemer mora sodišče upoštevati vse navedbe pravdnih strank in predložene dokaze. Če bi sodišče upoštevalo navedbe pravdnih strank in predložene dokaze ter pri tem tudi razlago Direktive 93/2013 iz najnovejših sodnih odločb, ne bi bilo razumnega razloga za neizdajo začasne odredbe, saj je obstoj terjatve izkazan, izkazan pa je tudi nastanek težko nadomestljive škode. Ni dvoma o tem, da bodo tožeči stranki nastale hujše neugodne posledice, če začasna odredba ne bo izdana, kot bi nastale banki, če bi bila ta izdana. Če se ob tem upošteva še reverzibilnost, potem ne more biti nikakršnega dvoma, da je izdaja začasne odredbe nujna in utemeljena. Drži, da sodna praksa zavzema stališče, da je pri izdaji začasnih odredb potreben restriktiven pristop, vendar se je tožeča stranka v tem kontekstu sklicevala na povsem konkretno stanje in sicer, da je že plačala višino kredita, ki presega glavnico nične pogodbe, posledično pa bi v primeru, da predlogu za izdajo začasne odredbe ne bi bilo ugodeno, morala bodisi razširiti obseg svojega prvotnega zahtevka po plačilu vsakega mesečnega obroka, bodisi po odločitvi o ugotovitvi ničnosti te kreditne pogodbe vložiti novo tožbo, katere predmet bi bilo plačilo mesečnih obrokov, plačanih med prvim postopkom, za vsako razširitev ali vložitev tožbe pa plačati stroške postopka. Ob tem ne gre spregledati, da bi bilo v primeru za tožečo stranko neugodne sodbe pri toženki mogoče vzpostaviti prejšnje stanje in z izdajo začasne odredbe nedvomno ne bi moglo priti do prikrajšanja na strani tožene stranke, ki ima svojo terjatev zavarovano s hipoteko na nepremičnini v kateri tožeča stranka prebiva. V sodni praksi je tudi uveljavljeno stališče, da je vsak poseg v lastninsko pravico za lastnika škodljiv. V tem kontekstu pa so v celoti neutemeljeni tudi zaključki sodišča v 10. točki obrazložitve sklepa, da je pričakovano, da se pri najemu kredita poleg glavnice plača tudi obresti, saj je tožeča stranka vložila tožbo za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, saj ta vsebuje nepošten pogoj, posledice ničnosti pa so jasne in izhajajo iz 87. člena Obligacijskega zakonika (OZ). V predmetnem primeru gre za situacijo, o kakršni sodne prakse v Sloveniji še ni. Dne 15. 6. 2023 je bila izdana sodba SEU v zadevi C-287/22, v kateri je sodišče obravnavalo primer, identičen predmetnemu, glede predloga za sprejetje začasnih ukrepov, s katerimi je bila predlagana odložitev izpolnjevanja pogodbe o hipotekarnem kreditu indeksiranem v tuji valuti, do sprejetja končne odločitve o vračilu zneskov, ki so bili neupravičeno plačani na podlagi nepoštenih pogojev te pogodbe. V zvezi s tem je SEU izrecno navedlo, da pravila držav članic ne smejo biti manj ugodna za potrošnike, kot so tista, ki izhajajo iz določil Direktive 93/13 in ugotovilo, da Direktiva nasprotuje nacionalni ureditvi, ki sodišču, ki je pristojno za presojo dejanskega stanja in za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, ne omogoča, da sprejme začasne ukrepe, kot je prekinitev postopka izvršbe, kadar je sprejetje teh ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka njegove končne odločbe, saj lahko ta ureditev ogrozi učinkovitost varstva, ki se želi zagotoviti z navedeno Direktivo (41. točka obrazložitve sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023). Pri tem je pojasnjeno še, da je take ukrepe morda treba sprejeti, zlasti kadar obstaja tveganje, da bo ta potrošnik med sodnim postopkom, ki lahko traja precej dolgo, plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, če bi bilo treba zadevni pogoj zavrniti (42. točka obrazložitve sodbe SEU C-287/22). Na obrazložitev sodbe SEU se je tožeča stranka sklicevala že v predlogu za izdajo začasne odredbe. Da je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog tožeče stranke, pa dokazujeta tudi ugodilna sklepa Okrožnega sodišča v Kranju in Okrožnega sodišča v Mariboru. Predlog za izdajo začasne odredbe je neutemeljeno zavrnjen. Regulacijska začasna odredba je vezana neposredno na tožbeni zahtevek in jasno je, da kadar se začasna odredba predlaga v zvezi z vloženo tožbo, se bo vprašanje verjetnosti terjatve reševalo glede na navedbe v tožbi in se bodo glede tega vprašanja upoštevali predlagani dokazi glede tožbenega zahtevka. Tega pa sodišče prve stopnje ni storilo, saj ni presojalo niti verjetnosti obstoja terjatve niti ni upoštevalo alternativnih pogojev iz 272. člena ZIZ. Upoštevati bi moralo vsebino tožbenega zahtevka in predložene dokaze k tožbenem zahtevku, na katerega se nanaša predlog za izdajo začasne odredbe, v nadaljevanju pa bi moralo še ugotoviti, če bi bilo po morebitni negativni odločitvi v pravdnem postopku mogoče vzpostaviti prejšnje stanje za toženko (banko) ter če bi bila izdaja začasne odredbe za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi kreditne pogodbe, za katero bi bilo mogoče ugotoviti, da je zaradi nepoštenih pogojev, ki naj bi jih vsebovala, neveljavna, potrebna za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki nastane na podlagi te odločitve in posledično učinkovitosti varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13, kot to izhaja iz sodbe sodišča SEU CE-287/2022. Pritožba predlaga spremembo sklepa z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podredno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Priglaša tudi stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka po pooblaščenki obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in se obrazloženo zavzema za zavrnitev pritožbe ter zahteva povrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (odgovora na pritožbo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke zoper toženo stranko v vsebini, kot je opredeljena v izreku izpodbijanega sklepa, z naslednjimi nosilnimi razlogi: (-) da je tožeča stranka predlagala po vsebini ureditveno (regulacijsko) začasno odredbo1, (-) da z navedbami v predlogu ni izkazala pogoja niti po drugi niti po tretji alineji drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)2, (-) da tožeča stranka ni predložila niti določno navedla nobenih dokazov za svoje navedbe glede izpolnjevanja drugega pogoja (pogoja iz drugega odstavka 272. člena ZIZ)3, (-) ker pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ ni izpolnjen, tudi obstoja pogoja iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (izkazana verjetnost, da terjatev upnika obstoji ali da mu bo zoper dolžnika nastala) ni presojalo4. 6. Tožeča stranka je v pravdnem postopku predlagala izdajo ureditvene (regulacijske) začasne odredbe za zavarovanje le nedenarne terjatve, ki jo tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja v predmetni pravdi, ker predlog po vsebini posega v pravno razmerje pravdnih strank, čemur pritožba ne nasprotuje. V pravdi uveljavlja nedenarni zahtevek (primarno) na ničnost v letu 2007 sklenjenega notarskega zapisa, sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter pogodbe o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo v CHF, ki sta jih tožnika kot potrošnika sklenila s toženo stranko - banko, ter zahtevek za izbris hipoteke, kot tudi denarni zahtevek, ki ga je tožeča stranka tekom pravde tudi spreminjala5. 7. Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve morata biti po določbi 272. člena ZIZ hkrati (kumulativno) izpolnjeni dve predpostavki, predpostavka iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (verjeten obstoj terjatve oziroma verjetnost, da bo terjatev upnika zoper dolžnika nastala), upnik pa mora za verjetno izkazati tudi eno izmed alternativno predpisanih predpostavk iz drugega odstavka tega člena. Regulacijske začasne odredbe v našem pravnem redu niso posebej normativno urejene, Ustavno sodišče pa jih je v odločbi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 opredelilo kot sredstvo, ki začasno, do dokončne rešitve v sodnem postopku, uredijo sporno pravno razmerje. Za izdajo le-teh v sodni praksi velja restriktiven pristop ter v primeru, kadar se začasna odredba ujema s tožbenim zahtevkom, še pogoj reverzibilnosti, ker sodno varstvo namreč ne bi doseglo svojega namena, če bi po izdaji regulacijske začasne odredbe sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, pri tem pa stanja ne bi bilo mogoče več povrniti v stanje pred začasno odredbo.

8. Pritrditi je pritožbi, da je pri odločanju o predmetnem predlogu za izdajo začasne odredbe upoštevati tudi sodbo SEU v zadevi C-287/22 z dne 15. 6. 2023. Odločbe SEU so po načelu primarnosti evropskega prava tudi zavezujoč pravni vir za vsa nacionalna sodišča v državah članicah. V zadevi C-287/22 je bilo razsojeno, da je treba ″člen 6/1 in člen 7/1 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve″. Iz razlogov te sodbe izhaja tudi, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem, pri čemer zahteva po taki skladni razlagi med drugim vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive6. 9. Procesna pravila so po načelu procesne avtonomije držav članic predmet njihovega nacionalnega pravnega reda. Četudi naša sodna praksa ni enotna v stališču, ali je regulacijsko začasno odredbo mogoče izdati (ob izpolnjeni predpostavki iz prvega odstavka 272. člena ZIZ) le ob pogoju iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ali tudi ob pogoju iz tretje alineje tega člena, je pojasniti, da že Ustavno sodišče v prej navedeni odločbi Up-275/97 regulacijskih začasnih odredb ni izrecno omejilo na pogoj preprečitve nastanka škode oziroma sile (pogoj iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ). Zato bi bilo začasno odredbo ureditvene vsebine v obravnavani zadevi, upoštevaje zlasti tudi vsebino navedene sodbe SEU, mogoče izdati tudi ob izpolnjenosti pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. To je sodišče prve stopnje upoštevalo, saj je, kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa7, presojalo tako izpolnjenost pogoja iz druge, kot tudi iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da teh pogojev sodišče ni presojalo8. 10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje najprej moralo presojati pogoj iz prvega odstavka 272. člena (verjetno izkazanost terjatve). Kumulativna izpolnjenost pogoja iz prvega odstavka 272. člena z enim od pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ namreč pomeni, da neizkazanost bodisi pogoja iz prvega odstavka bodisi enega od alternativno določenih pogojev iz drugega odstavka (v danem primeru iz druge ali iz tretje alineje) 272. člena ZIZ, že narekuje zaključek o neutemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe, oziroma povedano drugače, zgolj ob izpolnjenosti ene od dveh kumulativno predpisanih predpostavk za izdajo začasne odredbe te ni mogoče izdati. S tem, ko sodišče prve stopnje ob zaključkih, da tožeča stranka ni izkazala niti pogoja po drugi niti po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ ni presojalo tudi pogoja iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, sodišče prve stopnje ni storilo kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ niti zato ni kršilo določb 14. in 22. člena URS.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je vsak postopek za izdajo začasne odredbe, tudi če je predlog vložen med sodnim (pravdnim) postopkom, samostojen postopek, v katerem mora upnik (tožeča stranka) v predlogu določno navesti dejstva iz svojega dokaznega bremena in predlagati dokaze z upoštevanjem dokaznega standarda verjetnosti9. Predlagatelj (tožeča stranka) mora v predlogu za izdajo začasne odredbe v zadostni meri opravičiti ne le trditveno, ampak tudi dokazno breme ter vključiti trditveno in dokazno podlago v zadostnem obsegu, da bo izpolnil pogoje za izdajo začasne odredbe. Glede obveznosti zbiranja procesnega gradiva je ob določbah 239. in 15. člena ZIZ smiselno uporabiti splošna pravila pravdnega postopka, ki so vsebovana v določbah 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki upniku (tožeči stranki) nalagajo, da navede trditve in predlaga izvedbo dokazov, s katerimi utemeljuje predlog za izdajo začasne odredbe. Če pravdni postopek že teče, kot je primer v obravnavani zadevi, se predlagatelj (tožeča stranka) sicer lahko sklicuje na dejstva in dokaze, ki jih je že predlagal v postopku, vendar jih mora v predlogu določno opredeliti.10 Opisane procesne zahteve izhajajo tako iz teorije11, kot tudi iz sodne prakse.12

12. Pritrditi je razlogom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka z navedbami v predlogu ni zadostno konkretizirala verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode, ki je pravni standard in predstavlja pogoj iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Zgolj z navedbami v predlogu, da je glavnico kredita že preplačala za 30.000,00 EUR in da se je kreditni obrok povečal v času odplačevanja za 25 %, ob tem, ko v ničemer ni konkretizirala trditve o poslabšanju finančnega položaja, temu pogoju ni zadostila. Zaključek sodišča prve stopnje o neizpolnjenosti pogoja iz druge alineje drugega odstavka 272. člena je pravilen in ga pritožba ne more izpodbiti s pritožbenim navedbami, da tožeča stranka (pri čemer ne gre prezreti, da sta tožnika dva) kot potrošnik živi z ženo in dvema otrokoma ter pričakuje še tretjega in da banka posluje z enormnimi čistimi dobički, pri čemer te trditve v pritožbenem postopku tudi niso upoštevne, saj so nove, in z njimi tožeča stranka nedopustno (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ) nadgrajuje trditve, ki bi jih morala podati že v predlogu za izdajo začasne odredbe.

13. Ob vsebini že izpostavljene sodbe SEU v zadevi C 287/2213 bi za presojo izpolnjenosti pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ lahko zadoščale trditve o že preplačanem znesku prejetega kredita, o že za 25% povečanem mesečnem obroku, trditve, da obstoji tveganje, da bo med sodnim postopkom, ki lahko traja precej dolgo, tožeča stranka plačevala mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, trditve, da bi brez izdaje začasne odredbe morala bodisi razširiti obseg svojega prvotnega zahtevka po plačilu vsakega mesečnega obroka bodisi vložiti novo tožbo za plačilo plačanih mesečnih obrokov in plačati stroške, ter trditve, da bi nadaljnje plačevanje mesečnih obrokov tožeči stranki povzročilo tako poslabšanje njenega finančnega položaja, da ne bi mogla več vložiti potrebnih tožb za povračilo zneskov, do katerih je upravičena zaradi neveljavnosti pogodbe, kar izpostavlja povečano tveganje, da ne bi več mogla plačati mesečnih obrokov kredita brez nevarnosti za lastno preživljanje in preživljanje svoje družine, na drugi strani pa bi bilo v primeru za tožečo stranko neugodne sodbe pri toženi stranki mogoče vzpostaviti prejšnje stanje, saj ima na nepremičnini tožeče stranke vknjiženo hipoteko. Vendar pa je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo, da tožeča stranka ni predlagala in ni določno navedla nobenih dokazov za gornje trditve glede obstoja predpostavke iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, pavšalna navedba za dokaze ″kot doslej″ pa ne zadošča. 14. Pritožba s tem argumentom sodišča prve stopnje konkretno ne polemizira. Navaja sicer, da je zaključek v 11. točki obrazložitve v celoti neutemeljen in pri tem poudarja le: (-) da za regulacijske začasne odredbe velja, da so v bistvenih delih identične s tožbenim zahtevkom, pri čemer je ob tem pojasniti, da obravnavani primer glede na vsebino začasne odredbe in nedenarnih zahtevkov ni tak; (-) ter da je v primeru, kadar se začasna odredba predlaga v zvezi z vloženo tožbo, jasno, da se bo vprašanje verjetnosti terjatve reševalo glede na navedbe v tožbi in da se bodo glede tega vprašanja upoštevali predlagani dokazi glede tožbenega zahtevka, sodišče pa se v 2. točki obrazložitve tudi samo sklicuje na dokaze, ki so predloženi v pravdnem postopku za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, pri čemer pa je pojasniti, da se slednje očitno nanaša le na vprašanje obstoja verjetnosti terjatve, obrazložitev sodišča prve stopnje v 11. točki izpodbijanega sklepa pa se nanaša na dokaze glede obstoja predpostavke iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Načeloma je sicer pritrditi, da se v primeru, ko je predlog za izdajo začasne odredbe vložen med sodnim postopkom, teža dokaznega bremena glede obstoja verjetnosti terjatve lahko sorazmerno znižuje glede na obseg že podanih trditev in dokazov, vendar to ne velja za izpolnitev pogoja iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki zadeva izključno predpostavke za izdajo začasne odredbe. Takšna procesna zahteva v nobenem primeru ne onemogoča ali pretirano ne otežuje uporabe pravil, ki jih tožnikoma daje pravo evropske unije (npr. tudi začasno zavarovanje pod pogoji iz sodbe C 287/2022) in zato ni neskladna z načelom učinkovitosti evropskega prava niti ni v nasprotju z njim.

15. Ob obrazloženem se tako pritožbeni razlogi pokažejo za neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (člen 350/II v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s členoma 239 in 15 ZIZ), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 239 in 15 ZIZ).

16. Tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna, zato njenih pritožbenih stroškov ni šteti za potrebnih stroškov postopka zavarovanja in jih mora kriti sama (člen 38/V ZIZ). Toženi stranki pa mora na podlagi člena 38/VI ZIZ v zvezi s 239. členom ZIZ ter členom 154 ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ povrniti potrebne stroške odgovora na pritožbo. Te predstavljajo odvetniške stroške za sestavo pritožbe po tar. št. 31/7 veljavne Odvetniška tarifa (OT) v višini 500 točk ter 2 % za materialne stroške (10 točk), skupaj 510 točk, kar ob vrednosti 0,60 EUR ter s prištevkom 22 % DDV znaša 373,32 EUR. Ta znesek mora tožeča stranka toženi stranki povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne od izteka izpolnitvenega roka dalje.14 1 7. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa. 2 Točke 8, 9 in 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa. 3 11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa. 4 6. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa, čeprav je sicer v II. točki izreka. povzelo tožbene trditve tožeče stranke. 5 Primerjaj 2. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa ter tožbo in nadalje prvo in drugo pripravljalno vlogo tožeče stranke v spisu. 6 Glej točki 56 in 57 sodbe SEU v zadevi C - 287/22 z dne 15. junija 2023. 7 Glej: Neža Pogorelčnik Vogrinc: Začasne odredbe v civilnih in sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2022, stran 127-129. 8 Glej točke od 7 do 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa. 9 Glej odločbe: VS RS III Ips 1/2000, odločbi VSL I Cp 1224/2020 (7. točka obrazložitve), VSC I Cp 276/2023. 10 Takšno stališče ni v nasprotju z razlogi v sklepu VSC Cp 691/2007, na katerega se sklicuje pritožba. 11 Glej: Neža Pogorelčnik Vogrinc: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2022, stran 148 in 149. 12 Glej npr. sklep VSL I Cpg 1409/2011 z dne 18. 1. 2012, tudi sklep VSC I Cp 276/2023. 13 Glej zlasti točke 42 in 50 do 54 navedene sodbe. 14 Glej: načelno pravno mnenje občne seje VS RS, 13. 12. 2006.