Jedro

Določilo 1. odstavka 62. člena ZRud-1C določa, da se šteje, da je nosilcem rudarske pravice za izkoriščanje, ki jim je bila rudarska pravica za izkoriščanje podaljšana na podlagi ZRud-1B do 31. 12. 2013, pa do dneva uveljavitve tega zakona zoper njih ni začet stečajni postopek, rudarska pravica podaljšana do 31. 12. 2015. Poleg tega se v skladu s 4. odstavkom 62. člena ZRud-1C lahko nosilcem rudarske pravice iz 1. odstavka tega člena, ki so v roku iz 2. odstavka tega člena sklenili dodatek h koncesijski pogodbi, podaljša rudarsko pravico od 1. januarja 2016 do najdlje 31. 12. 2016 tudi brez izpolnjevanja pogojev iz 5. in 8. točke 1. odstavka, 2. in 5. točke 2. odstavka in 3. odstavka 50. člena tega zakona.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 38. člena Zakona o državni upravi (ZDU, Uradni list RS, št. 113/05 in nadaljnji) ter 3. odstavka 2. člena v povezavi s 1. členom Zakona o dopolnitvi Zakona o rudarstvu (ZRud-1B, Uradni list RS št. 57/12) z izrekom pod točko 1. zavrnila vlogo tožnice za podaljšanje rudarske pravice za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen – dolomit, na območju pridobivalnega prostora kamnoloma A. Z izrekom pod točko 2. je še odločila, da v postopku izdaje te odločbe ni bilo posebnih stroškov. V obrazložitvi navaja, da je bila tožeči stranki rudarska pravica že podaljšana z odločbo št. 0141-45/2006/DE-55 z dne 2. 8. 2012 (v nadaljevanju: Odločba o podaljšanju koncesije) in sicer do 31. 12. 2013 skladno z določbo 3. odstavka 2. člena ZRud-1B, ki določa, da je rudarsko pravico mogoče podaljšati za obdobje, ki ni daljše od treh let, vendar najdlje do 31. 12. 2013 in ob upoštevanju 1. člena ZRud-1B, ki določa, da se določbe 50. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1, Uradni list RS, št. 61/2010 in nadaljnji) ne uporabljajo za nosilca rudarske pravice za izkoriščanje, ki so imeli na dan 1. 1. 2011 veljavno rudarsko pravico za izkoriščanje. Nadalje v obrazložitvi še navaja, da je pri odločanju upoštevala rok za podaljšanje rudarske pravice, določen z ZRud-1B, skladno z navedenim pa vlagateljičine vloge ni mogoče obravnavati na podlagi določb ZRud-1. Tožnica v tožbi navaja, da se z izpodbijano odločbo ne strinja, ker meni, da za zavrnitev njene vloge toženka ni imela podlage v noveli Zakona o rudarstvu iz leta 2012 (ZRud-1B). Meni nasprotno, da bi morala toženka podaljšanje roka dopustiti ob upoštevanju podlag in pogojev, ki so veljali v času ob podelitvi rudarske pravice tožnici na podlagi 105. člena tedaj veljavnega Zakona o rudarstvu (ZRud, Uradni list RS, št. 56/99 in nadaljnji), češ da je bila tedaj tožnica imetnica dovoljenja za izkoriščanje. Četudi je v svoji vlogi za podaljšanje koncesije navedla med razlogi za podaljšanje tudi razlog obstoja zalog, ki jih zaradi gospodarske krize tožnica še ni mogla izkoristiti do izteka roka iz 6. člena Koncesijske pogodbe št. 354-14/2004-1 z dne 10. 7. 2002, ji toženka na navedeni argument sploh ni odgovorila. Sicer je res tožnica prejela na podlagi novele ZRud-1B s strani toženke izdano Odločbo o podaljšanju koncesije do 31. 12. 2013, vendar tožnica meni, da bi po izteku navedenega roka morala tožnica prenehati izkoriščati mineralne surovine v „svojem kamnolomu“. Meni, da bi si z vlogo za novo koncesijo le-te ne mogla pridobiti v doglednem času, če bi si jo sploh. Prepričana je tudi, da ZRud-1 sploh ne ureja takšnega primera in da si zato nove koncesije tožnica sploh ne bi mogla pridobiti. Obe dejstvi, ki ju navaja, da vse do izteka omenjenega roka dne (31. 12. 2013) tožnica iz objektivnih razlogov zaradi gospodarske recesije ne bo mogla izkoristiti vseh zalog mineralne surovine v „svojem kamnolomu“, ter da si nove koncesije ne bo mogla pridobiti, sta sprožili odločitev tožnice, da je vložila predmetno vlogo z dne 29. 6. 2013 za podaljšanje trajanja koncesije, ki jo je toženka zavrnila z izpodbijano odločbo. Tožnica meni, da je toženka napačno uporabila materialno pravo in s tem nezakonito posegla v tožničine pridobljene pravice. Tožnica poudarja, da je z elaboratom o zalogah dokazala, da ima znotraj odobrenega prostora še zadostno zalogo mineralne surovine za večletno obratovanje, zato naj bi bilo utemeljeno njeno pričakovanje glede podaljšanja roka trajanja koncesije. Dodatno uveljavlja še tožbeni ugovor bistvene kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, češ da se toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje med drugim tudi na določbe ZRud-1 brez navedbe konkretne določbe oziroma konkretnega razloga, ki bi predlaganemu novemu podaljšanju nasprotoval, češ da to onemogoča preizkus izpodbijane odločbe. Glede določitve roka dne 31. 12. 2013 z novelo ZRud-1B, tožnica meni, da je veljal zgolj za enkratno podaljšanje trajanja rudarskih pravic brez preverjanja pogojev za podaljšanje. Toženki zato očita napačno uporabo tega zakona (ZRud-1B ) pri odločitvi v konkretnem primeru, češ da naj logično ne bilo več mogoče uporabiti te novele za zavrnitev nove vloge tožnice, ampak meni, da bi naj morali veljati enaki pogoji, kot so veljali ob podelitvi pravice. V tej zvezi tožnica meni, da bi se naj pravila v pravni državi ne smela spreminjati med trajanjem pogodbenega razmerja, češ da zanjo obenem to pomeni, da bi se o podaljšanju trajanja koncesije moralo odločiti brez upoštevanja novele ZRud-1B, ampak zgolj na podlagi 99. člena ZUP ob upoštevanju 50. člena ZRud-1. V nasprotnem primeru gre po mnenju tožnice za neustavno stanje. Prav to naj bi moralo ugotoviti Upravno sodišče in pričeti postopek pred Ustavnim sodiščem. V tožbenem zahtevku tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) v danem roku sodišču predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno in vztraja pri svoji odločitvi iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi. Dodatno v zvezi z ugovorom v tožbi, češ da je v pravni državi nesprejemljivo, da mora zakonodajalec z zakonom popravljati napake uprave in namesto nje opraviti delo, ki bi ga moral opraviti sam upravni organ, toženka izpostavlja, da navedena trditev nima nobenega vpliva na vprašanje nezakonitosti izpodbijane odločbe. Navaja še, da je upravni organ v skladu s 6. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (načelo zakonitosti) dolžan odločati o upravni zadevi po zakonu, podzakonskih predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Kot zmotno označuje stališče tožnice, da je mogoče trajanje rudarske pravice podaljšati na podlagi 99. člena ZUP, češ da navedena določba ureja podaljšanje procesnih rokov, za kar pa očitno ne gre pri podaljšanju rudarske pravice za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine, ker gre v tem primeru za materialni rok, ki se ga lahko podaljša le ob pogojih in na način, kot to določa materialni predpis.

Tožnica v danem roku niti pozneje vse do odločitve sodišča ni vložila odgovora na navedbe toženke v odgovoru na tožbo.

K točki I. Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je uvodoma navedena zavrnilna odločba o prošnji tožnice z dne 29. 6. 2013 za podaljšanje rudarske pravice za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen – dolomit, na območju pridobivalnega prostora kamnoloma A. Toženka se pri odločitvi opira na določila 3. odstavka 2. člena v povezavi s 1. členom ZRud-1B, Uradni list RS št. 57/12), po katerem je rudarsko pravico mogoče podaljšati za obdobje, ki ni daljše od treh let, vendar najdlje do 31. 12. 2013, v dejanskem pogledu pa na ugotovitev, da je bila na navedeni pravni podlagi tožnici že predhodno podaljšana rudarska pravica s posebno odločbo toženke št. 0141-45/2006/DE-55 z dne 2. 8. 2012, česar tožnica v tožbi ne izpodbija, pač pa temu izrecno pritrjuje.

Kljub temu pa sodišče tožbe ni zavrglo, ampak jo je obravnavano po vsebini, ker je ob njenem predhodnem preizkusu v skladu z določili 36. člena ZUS-1 presodilo, da so v tem primeru kumulativno podane vse procesne predpostavke, ki jih je zakonodajalec taksativno opredelil v določilih od 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka (2. odstavek 36. člena ZUS-1), kot sledi: Sodišče je tako ob predhodnem preizkusu tožbe, glede vprašanja, ali je tožba tožeče stranke, ki je po svojem pravnem statusu pravna oseba gospodarska družba s statusom družbe z omejeno odgovornostjo, vložena po upravičeni osebi, na podlagi podatkov v tožbi ugotovilo, da je tožbo podpisala fizična oseba, direktorica B.B., ki je upravičena za zastopanje tožeče stranke kot pravne osebe.

Sodišče je nadalje ugotavljalo, ali je podana procesna predpostavka iz 1. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, da odločanje v sporu spada v sodno pristojnost. Pri tem je ugotovilo, da je v obravnavani sporni zadevi, ki se nanaša na odločitev o podaljšanju rudarske pravice, podana sodna pristojnost upravnega sodišča za odločanje o tovrstnih spornih vprašanjih, o čemer že obstaja tudi sodna praksa (npr. sodne odločbe upravnega sodišča št. I U 1526/2011, IV U 113/2012, IV U 18/2014 ipd.).

Nadalje sodišče po vpogledu podatkov v listinah predmetnih upravnih spisov, ki mu jih je skladno z določili 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka, ugotovilo, da je izpolnjena tudi procesna predpostavka iz 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer, da je tožba pravočasno vložena pred iztekom zakonsko določenega tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1. Po podatkih upravnega spisa je bila izpodbijana odločba tožeči stranki vročena dne 24. 7. 2013, tožba pa je bila priporočeno na pošto oddana dne 22. 8. 2013, torej pravočasno.

Tudi kar se tiče obstoja procesne predpostavke iz 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, to je glede procesne legitimacije tožeče stranke, je sodišče ugotovilo, da je ta procesna predpostavka izkazana že s tem, da je tožena stranka v konkretnem primeru odločila z izpodbijano odločbo o vlogi tožnice za podaljšanje veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje z dne 29. 6. 2013, tožena stranka pa jo je prejela 1. 7. 2013. Prav tako je že iz podatkov v tožbi in listin predloženega upravnega spisa razvidno, da je podana procesna predpostavka iz 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, da gre pri izpodbijanem aktu, kot je predhodno povzet v 1. točki obrazložitve te sodbe, za dokončni upravni akt, ki ustreza definiciji upravnega akta iz 2. odstavka 2. člena ZUS-1, torej za akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu, saj je tako iz njegove oblike in vsebine razvidno, da gre za upravno odločbo, s katero je bilo v upravnem postopku odločeno o vlogi tožnice z dne 29. 6. 2013 za podaljšanje časovne veljavnosti koncesije tako, da je bila ta zahteva zavrnjena ob upoštevanju določbe 3. odstavka 2. člena ZRud-1B, ki določa, da je rudarsko pravico mogoče podaljšati za obdobje, ki ni daljše od treh let, vendar najdlje do 31. 12. 2013 in ob upoštevanju 1. člena ZRud-1B, ki določa, da se določbe 50. člena ZRud-1 ne uporabljajo za nosilca rudarske pravice za izkoriščanje, ki so imeli na dan 1. 1. 2011 veljavno rudarsko pravico za izkoriščanje.

Nadalje je že iz vsebine izreka izpodbijane odločbe (tožbena priloga A1) razvidno, da sta v konkretnem primeru podani tudi procesni predpostavki iz 5. in 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Že iz samega izreka izpodbijane odločbe (tožbena priloga A1, s katero je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za podaljšanje veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen – dolomit, na območju pridobivalnega prostora kamnoloma A.) je namreč očitno, da ne gre za upravni akt, ki za tožečo stranko ne imel nobenih posledic ali pa bi bile te posledice zanemarljive (5. točka), kot tudi ne, da bi izpodbijani upravni akt očitno ne posegal v (rudarsko) pravico tožeče stranke ali njeno neposredno na zakon oprto osebno korist (6. točka), saj je za poslovanje tožeče stranke kot pravne osebe - družbe z omejeno odgovornostjo navedena gospodarska dejavnost nezanemarljivega pomena.

Prav tako v obravnavani zadevi ni manjkala procesna predpostavka iz 7. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, da bi zoper izpodbijani upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, ne bi bila vložena pritožba, saj jo je po podatkih same izpodbijane odločbe izdal drugostopenjski upravni organ, tedanje Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, v enovitem upravnem postopku, ki je v tem primeru potekal in se zaključil z izdajo izpodbijane odločbe na edini stopnji upravnega odločanja, to je pred pristojnim organom druge stopnje. Tudi iz pravnega pouka, ki je vsebovan v izpodbijani odločbi je razvidno, da zoper to odločbo pritožba ni dopustna, pač pa je dopusten upravni spor. Prav zato je sodišče v tem primeru štelo, da je izpolnjena tudi procesna predpostavka iz 7. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Kar pa zadeva procesno predpostavko iz 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, se je sodišče na podlagi vpogleda podatkov sodnega vpisnika tožb, ki ga uradoma vodi samo upravno sodišče v skladu z določili Sodnega reda, prepričalo, da o isti zadevi v upravnem sporu še ni bilo izdane pravnomočne sodbe, tako da je v konkretnem primeru izpolnjena tudi ta procesna predpostavka.

Po tem, ko je sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da so kumulativno podani vsi formalni pogoji oziroma procesne predpostavke iz 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 za meritorno odločanje o tožbi, je prešlo na njeno vsebinsko obravnavanje.

Pri tem sodišče ugotavlja, da kot rečeno med strankama ni sporno vprašanje dejstvo, da je bila tožnici rudarska pravica že podaljšana z odločbo št. 0141-45/2006/DE-55 z dne 2. 8. 2012, saj tega dejstva tožnica v tožbi ne izpodbija, pač pa ga izrecno potrjuje. Glede na navedeno je po presoji sodišča izpodbijana odločba toženke pravilna in zakonita, saj ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Upravni organ - sedaj tožena stranka je za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Sodišče se na te razloge v skladu s pooblastilom iz 2. odstavka 72. člena ZUS-1 v celoti sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Kar se tiče za tožnico spornih dveh vprašanj, in sicer da vse do izteka v Odločbi o podaljšanju omenjenega roka, to je 31. 12. 2013, tožnica ne bo zmogla izkoristiti vseh preostalih obstoječih zalog mineralne surovine (na območju pridobivalnega prostora „svojega“ kamnoloma A.), in ali si bo po izteku tega roka tožnica lahko pridobila novo koncesijo ali ne, sodišče ugotavlja, da toženka v odgovoru na tožbo tema tožničinima navedbama niti ne nasprotuje, zato ju po presoji sodišča ne gre šteti za med strankama sporni vprašanji. Nenazadnje tej ugotovitvi sodišča v prid kaže tudi naknadno - to je po vložitvi predmetne tožbe (z dne 22. 8. 2013) sprejeta novela Zakona o rudarstvu (ZRud-1C, Uradni list RS, št. 111/2013 z dne 27. 12. 2013), ki jo je strokovno pripravila prav toženka v okviru svojih zakonskih pristojnosti spremljanja stanja na področjih, za katera je pristojna, med drugim rudarstva, ter oblikovanja politik, vključno s pripravo osnutkov zakonskih gradiv za Vlado RS in zakonodajni organ, ki je navedeno vprašanje uredil z določilom 1. odstavka 62. člena ZRud-1C. Ta določa, da se ne glede na določbe 50. člena zakona šteje, da je nosilcem rudarske pravice za izkoriščanje, ki jim je bila rudarska pravica za izkoriščanje podaljšana na podlagi ZRud-1B do 31. 12. 2013, pa do dneva uveljavitve tega zakona zoper njih ni začet stečajni postopek, rudarska pravica podaljšana do 31. 12. 2015. Navedeno pomeni, da je ponovno (že) bila, med drugimi, tudi tožnici ex lege podaljšana rudarska pravica (do 31. 12. 2015) po samem zakonu v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZRud-1C. Poleg tega se v skladu s 4. odstavkom 62. člena ZRud-1C lahko nosilcem rudarske pravice iz 1. odstavka tega člena, ki so v roku iz 2. odstavka tega člena sklenili dodatek h koncesijski pogodbi, podaljša rudarsko pravico od 1. januarja 2016 do najdlje 31. 12. 2016 tudi brez izpolnjevanja pogojev iz 5 in 8. točke 1. odstavka, 2. in 5. točke 2. odstavka in 3. odstavka 50. člena tega zakona. Sodišče po povedanem tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava zavrača kot neutemeljen.

Prav tako sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni očitek bistvene kršitve pravil postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP, po kateri se za bistveno kršitev pravil postopka v vsakem primeru šteje, če se odločbe ne da preizkusiti, saj tega tožbenega ugovora tožnica podrobneje niti ne obrazloži, pač pa ga le posplošeno uveljavlja z navedbo, da „toženka utemelji zavrnitev vloge za podaljšanje trajanja rudarske pravice tudi na določbah ZRud-1, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe“. Po presoji sodišča je namreč toženka pravilno že v uvodu izpodbijane odločbe precizno in konkretno navedla pravno podlago za sprejeto odločitev v skladu s 1. odstavkom 212. člena ZUP, po katerem uvod odločbe obsega: ime organa, ki je odločbo izdal, predpis o njegovi pristojnosti, način uvedbe postopka, osebno ime stranke in njenega morebitnega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca ter na kratko označeno zadevo, za katero gre v postopku. Po oceni sodišča je namreč toženka s tem, ko se je v uvodu izpodbijane odločbe izrecno oprla na 38. člen ZDU in na 3. odstavek 2. člena v povezavi s 1. členom ZRud-1B s tem obenem povsem jasno opredelila materialno-pravni okvir odločanja v konkretni sporni zadevi in je tudi s svojo obrazložitvijo, kot je predhodno povzeta v tej sodbi pod točko 1, ostala znotraj tako določenega okvira tudi kar se tiče ugotavljanja relevantnega dejstvenega stanja, torej dejstev, ki so za odločitev v tem spornem primeru relevantna, brez obremenjevanja postopka z ugotavljanjem nebistvenih dejstev. Po oceni sodišča je toženka z izpodbijano odločbo, kot je povzeta pod točko 1. te sodbe, zadostila zahtevam zakonodajalca kot izhajajo iz določil 1. odstavka 214. člena ZUP, saj po mnenju sodišča izpodbijani odločbi ni mogoče očitati, da ni pri tem logično navedla svoje razloge za sprejeto odločitev, prav tako tudi ne, da bi izrek nasprotoval obrazložitvi. Ker tega ne navaja niti sama tožnica v tožbi, pač pa le posplošeno uveljavlja očitek o kršitvi 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, ji sodišče pri tem stališču ne more slediti.

Ostalih ugovorov, s katerimi tožnica med drugim zatrjuje, da gre za širši problem, ki zadeva še preko 40 imetnikov rudarskih pravic (koncesij), in da upravni organ ne opravlja svojega dela, ki ga je zato namesto upravnega organa moral opraviti zakonodajalec, pa sodišče ni presojalo, ker na drugačno odločitev ne bi mogli vplivati, saj je izpodbijana odločba utemeljena že iz navedenih razlogov.

Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnice, da prekine postopek odločanja o tožbi in prične postopek pred Ustavnim sodiščem za oceno ustavnosti Zakona o rudarstvu, saj tožničin predlog ni ne konkretiziran in tudi ne kakorkoli obrazložen, pa tudi sicer sodišče v tem pogledu ni vezano na predlog strank. Ker sodišče samo ni našlo neskladnosti določb Zakona o rudarstvu z Ustavo, ni prekinilo postopka na podlagi 156. člena Ustave in vložilo zahteve za presojo ustavnosti.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo, kot v obravnavanem primeru, zavrne.