Jedro

Zmote ali prevare ni mogoče uveljavljati z ugovorom, ampak s tožbo, ki vsebuje oblikovalen zahtevek.

Osnovna skrbnost terja, da se človek seznani z vsebino listine, ki jo podpisuje. V poroštveni izjavi je bilo v jasnem in vsakomur razumljivem jeziku napisano, da tožnik s to izjavo jamči banki za plačilo obveznosti po kreditni pogodbi z vsem svojim premoženjem in bo banki na njen poziv obveznost, ki je dolžnik ne bo poravnal, tudi plačal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnica od toženca kot solidarnega poroka s tožbo zahteva plačilo zneska 49.570,24 EUR s pripadki. Zahtevku je sodišče prve stopnje v večjem delu ugodilo (prvi odstavek točke I izreka sodbe) in tožencu naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov (točka II izreka sodbe).

2. Toženec je zoper ugodilni in stroškovni del odločitve vložil pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Kot bistveno navaja, da iz izpovedbe priče A. A. izhaja, da tožencu poroštvena izjava ni bila pojasnjena. Ne drži, da priča ob podpisu ni bila prisotna, saj so 28. 3. 2019 skupaj podpisovali celotno dokumentacijo in je podpisana na kreditni pogodbi. To vzbuja dvom v njeno kredibilnost. Vztraja, da je bila izjava toženca dana v zmoti. Res je že nastopal kot kreditojemalec, a se v vsebino poroštvene izjave ni poglabljal in jo je smatral za sestavni del pogodbe, saj je obveznosti vedno poravnal. Bil je prepričan, da bo tokrat enako in ni računal na okoliščine, na katere ni imel vpliva in so povzročile stečaj podjetja. Ostalo je nepojasnjeno, ali je tožnica terjatev prijavila v stečajno maso. V kolikor tega ni storila, je njen odnos do toženca nepošten. Najprej bi morala poskusiti dolg izterjati od dolžnika, šele nato od poroka. Poroštveno izjavo je podpisal zaradi pojasnila A. A. Če bi poznal njen pomen, tega ne bi storil. S strani priče A. A. mu to ni bilo ustrezno pojasnjeno, o tem se, kar je ob zaslišanju izpovedala, niti niso pogovarjali. Sklepa, da je bil zaveden v zmoto. V kolikor je priča opazila, da je v zmoti, bi mu morala dati dodatna pojasnila. Zaradi načina črpanja kredita konkretni znesek obveznosti ni bil znan in zato zahteva po njeni zadostni določenosti oziroma določljivosti ni izpolnjena. Zaključek sodišča, da je poroštvena izjava vsebovala vse potrebne podatke za vsebinsko identifikacijo toženčeve obveznosti, zato ni pravilen. Res je bil toženec direktor podjetja, ki je najelo kredit, a to ni relevantno. Položaj poroka mora biti obravnavan enako, ne glede na to, kdo je porok.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. V njem opozarja na pritožbene novote, navedbe pa ocenjuje kot neutemeljene. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi ni konkretiziran. Takšno uveljavljanje v pogledu kršitev, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ne zadostuje. Pritožbeni preizkus je bil zato opravljen zgolj v pogledu ostalih, uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ugotovljeno je bilo, da niso bile storjene.

6. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, mora biti po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča, da je zadoščeno pogoju po 1013. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v poroštveni izjavi opredeljena obveznost, na katero se poroštvo nanaša in sicer tako, da jasno razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega položaja, zlasti teže in pomena posledic njegove zaveze. Za napolnitev standarda opredeljenosti je pomembno tudi, ali je porok gospodarski subjekt ali posameznik.

7. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je obveznost v konkretni poroštveni izjavi opredeljena tako, da je tožencu omogočila njeno vsebinsko identifikacijo in s tem tudi definiranje njegovega pravnega položaja. Poleg zneska kredita so v njej navedeni podatki o sklenjeni kreditni pogodbi. Vsebina te pogodbe, vključno s podatki, ki so dodatno opredeljevali obveznost, pa je bila tožencu poznana, saj jo je podpisal kot zakoniti zastopnik kreditojemalca. Pravno zgrešeno je pri tem stališče, da sodišče dejstva, da se je z vsebino kreditne pogodbe seznanil kot zakoniti zastopnik, ne bi smelo upoštevati. Kljub dejstvu, da je toženec pri konkretnem poslu nastopal v dvojni vlogi, gre še vedno za eno (fizično) osebo. Na presojo, ali je bila obveznost dovolj identificirana, dejstvo, da v obravnavani zadevi ni šlo za klasičen kredit, ne vpliva. Pomembno je, da je bila v poroštveni izjavi definirana glavnica kredita. Kolikšna bo (če bo) dejanska obveznost toženca kot poroka, pa v trenutku sklepanja poroštvene pogodbe tudi sicer ni bilo znano. Obveznost se namreč s plačili zmanjšuje, na stanje dolga v določenem časovnem trenutku vplivajo tudi druge okoliščine (na primer morebitna zamuda). Tožnica v zvezi s tem v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da se v pogledu opredelitve višine obveznosti ta kredit ne razlikuje od običajnega kredita, saj se tudi pri njem opredeli (le) višina glavnice, ne pa vsakokratno stanje dolga, ki se v času trajanja pogodbenega razmerja spreminja.

8. Toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja pri trditvi, da je poroštveno izjavo podpisal v zmoti in nadaljnji trditvi, da je takšno zmoto pri njem povzročila tožnica. Zmote oziroma prevare namreč ni mogoče uveljavljati z ugovorom, ampak s tožbo, ki vsebuje oblikovalen zahtevek (prvi odstavek 95. člena OZ). Dokler pogodba ni razveljavljena s sodno odločbo, velja.

9. Ker pa je navedbe o zmoti oziroma prevari sodišče prve stopnje vsebinsko obravnavalo in po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da toženec s strani bančnih uslužbenk ni bil zaveden, morebitno zmoto o pomenu solidarnega poroštva in naravi obveznosti pa je z neskrbnostjo povzročil sam, se pritožbeno sodišče zaradi popolnosti odgovora na kratko opredeljuje tudi do očitkov povezanih s temi ugotovitvami. Pri tem ugotavlja najprej to, da je dokazna ocena v tem delu narejena vestno, skrbno in natančno, upoštevaje metodološki napotek iz 8. člena ZPP, zaključki so logično in življenjsko prepričljivi, pa tudi preverljivo obrazloženi. Pritožnik z navajanjem dela izpovedbe priče A. A. in trditvijo, da ne drži, da ni bila prisotna pri podpisu poroštvene izjave, dvoma v pravilnost ugotovitve, da ga bančni uslužbenki nista zavajali,1 ne more vzbuditi. Del pričine izpovedbe, ki ga izpostavlja,2 namreč potrjuje tisto, kar je sodišče ugotovilo oziroma tej ugotovitvi ne nasprotuje. Enako velja za tisti del izpovedbe, v katerem je priča povedala, da pri podpisu poroštvene izjave ni bila prisotna, saj trditvi pritožnika, da to ne drži, ni mogoče slediti. Kreditna pogodba, na kateri je njen podpis in poroštvena izjava, ki je bila sopodpisana le s strani B. B., namreč nista bili podpisani sočasno. Pogodba je bila podpisana 28. 3. 2019, poroštvena izjava pa dan za tem. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je pritožnik sam odgovoren za svojo (morebitno) zmoto o pomenu poroštva in odgovornosti za obveznost glavnega dolžnika, saj že osnovna skrbnost terja, da se človek seznani z vsebino listine, ki jo podpisuje. V tej listini (to je poroštveni izjavi) pa je bilo v jasnem in vsakomur razumljivem jeziku napisano, da tožnik s to izjavo jamči banki za plačilo obveznosti po kreditni pogodbi, ki jo je sklenil glavni dolžnik in sicer z vsem svojim premoženjem in bo banki na njen poziv obveznost, ki je dolžnik ne bo poravnal, tudi plačal. 10. Banka kot gospodarski subjekt mora poroka, ki je posameznik, pred podpisom pogodbe res na nedvoumen način seznaniti z vsebino in obsegom poroštvene obveznosti, vendar to ne pomeni, da je to dolžna storiti ustno. Varstvu poroka oziroma njegovi seznanitvi z vsebino poroštva oziroma z vsebino in obsegom obveznosti je namreč v prvi vrsti namenjena pisna oblika poroštvene izjave. Ker je konkretna izjava napisana razumljivo in jasno, dodatnih ustnih pojasnil ni terjala. To še posebej velja ob upoštevanju dejstva, da pritožnik ni poslovno neuka oseba, ampak oseba, ki je vešča gospodarskega poslovanja ter oseba, ki je pred tem že podpisala več poroštvenih izjav. Povedano drugače: toženec posledic svoje neskrbnosti, ko je opustil branje poroštvene izjave, ki jo je podpisal, ne more prevaliti na tožnico z očitkom, da mu vsebine ni ustno pojasnila.

11. Navedba, ki se nanaša na (ne)prijavo terjatve v stečajnem postopku je nova in, saj ni z ničemer opravičena, posledično neupoštevna. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da to, ali je tožnica terjatev v stečajnem postopku glavnega dolžnika prijavila ali ne, na odločitev ne more vplivati. Tudi če tega ni storila, takšno opustitev ni mogoče označiti za nepošteno. V primeru solidarnega poroštva lahko upnik zahteva izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali od obeh hkrati (tretji odstavek 1019. člen OZ). Neprijava terjatve ne vpliva niti na obstoj obveznosti.3

12. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. v zvezi z 165. členom ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Tožnica stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila.

1 Zagotavljali naj bi mu, da gre pri poroštvu le za formalnost in da zavarovanja banka ne bo uveljavljala. 2 Priča naj bi izpovedala, da tožencu poroštvena izjava ni bila pojasnjena in da se o tem niso posebej pogovarjali. 3 Glej odločbo VS RS II Ips 200/2014.