Jedro

Tožnik v predmetni pravdi ne uveljavlja odškodnine zaradi razlastitve, ampak odmeno, ki naj bi bila posledica (z njegove strani zatrjevanega) toženkinega nedopustnega ravnanja.

Tožnik je nedopustnost toženkinega ravnanja utemeljeval z njenim sprejemom prej omenjenega (in po njegovih trditvah) nezakonitega (in celo) protiustavnega odloka v letu 2005.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo z dne 22. 6. 2017 odločilo, da je primarni tožbeni zahtevek glede podlage v celoti utemeljen.

2. Zoper odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da razsodi, da je primarni tožbeni zahtevek glede podlage v celoti neutemeljen, podrejeno pa, da odločitev razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V predmetni zadevi naj bi bilo bistveno, kar je tožnik navajal in izpovedal zaslišan kot stranka, in sicer da je predmetna cesta po njegovi vednosti potekala po predmetni dolini od nekdaj. To pomeni, da je slednji od nekdaj vedel, da po njegovem zemljišču poteka cesta. V kolikor tega ni vedel, je za to odgovoren sam. Poleg tega je bil v letu 2005 sprejet tudi Odlok o kategorizaciji, s katerim je bilo dejansko stanje na terenu, torej obstoječa cesta, po kateri poteka javni cestni promet in ki poteka po parcelah, le formalizirano z ustrezno kategorizacijo, sicer pa se dejansko ni nič spremenilo. Pritožba v nadaljevanju oporeka sklicevanju sodišča prve stopnje, da naj bi bil tožnik "slab lastnik", in pojasnjuje pomen okoliščine, da je bil predmetni odlok objavljen v Uradnem listu RS. Glede na to, da se tožnik sklicuje, da naj bi mu bila lastninska pravica na nepremičninah odvzeta s sprejetjem Odloka o kategorizaciji občinskih cest v letu 2005, je (najmanj) takrat začel teči zastaralni rok za morebitni zahtevek za plačilo denarne odmene. Nepravilno naj bi bilo tudi sklicevanje sodišča na vsebino sodbe II Ips 163/2013 z dne 30. 7. 2015. Pritožba pojasnjuje, kaj iz nje izhaja in zakaj naj bi šlo v konkretni zadevi za povsem drugačno pravno in dejansko stanje. Zato vsebine omenjenega judikata ni možno uporabiti na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. V predmetni zadevi ne gre za nobeno nekdanjo gozdno cesto, ki je bila spremenjena v državno oziroma občinsko cesto za javni cestni promet, ampak je bila cesta v taki funkciji (uporabi) že vse od začetka. Ker gre za uveljavljanje te terjatve po nastopu zastaranja, določbe 364. člena OZ ni moč uporabiti. V tem oziru je nepravilen zaključek sodišča, da naj bi se tožnik v tem postopku utemeljeno skliceval na njen dopis z dne 29. 9. 2014 (A9). Toženka poudarja, da v njej ni pripoznala dolga, in navaja, zakaj naj bi bilo temu tako (oziroma kaj naj bi bila vsebina dopisa). V dopolnitvi pritožbe z dne 21. 8. 2017 je pojasnila še, da njenega dopisa z dne 29. 9. 2014 ni moč šteti za izrecno pisno pripoznavo zastarane obveznosti.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik zoper toženko s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavlja plačilo odmene za manjvrednost svojih zemljišč, po katerih naj bi slednja, ne da bi bila nanjo v skladu z relevantnimi zakonskimi določbami na njih prenesena lastninska pravica, kategorizirala občinsko cesto.1 Kot je to sodišče poudarilo v (tem pravdnem postopku izdanem) sklepu I Cp 1800/2016 z dne 12. 10. 2016, tožnik v predmetni pravdi ne uveljavlja odškodnine zaradi razlastitve, ampak odmeno, ki naj bi bila posledica (z njegove strani zatrjevanega) toženkinega nedopustnega ravnanja. Upoštevajoč navedeno pritožnica upravičeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da naj bi v posledici njenega dopisa z dne 29. 9. 2014, imenovanega Predlog za ureditev premoženjskopravne zadeve - X (priloga A9), v skladu s 364. členom OZ2 prišlo do pretrganja zastaranja. Kakor je (ne nazadnje) pravilno ugotovljeno v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je toženka3 tožnika z omenjenim dopisom "zgolj" obvestila, pod kakšnimi pogoji je pripravljena zemljišča odkupiti in ne da je pripravljena izpolniti denarni zahtevek, ki ga slednji zoper njo uveljavlja v tej pravdi. O pripoznavi dolga v smislu 364. člena OZ zato ni moč govoriti.

6. Tožnik je nedopustnost toženkinega ravnanja utemeljeval z njenim sprejemom prej omenjenega (in po njegovih trditvah) nezakonitega (in celo) protiustavnega odloka v letu 2005. Ker je bil le-ta objavljen v Uradnem listu RS (in se je zato lahko z njim vsakdo seznanil),4 pritožba nadalje upravičeno oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da se je tožnik, ker naj bi bil "slab lastnik", z njim seznanil šele, ko je prejel vabilo geometra, na terenu.5 Na drugi strani pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravno relevantnih navedb tožnika v zvezi z (njegove strani zatrjevano) neutemeljenostjo toženkinega ugovora zastaranja. Slednji je namreč v prvi pripravljalni vlogi6 (z dne 28. 1. 2016) poudaril, da toženkinega nedopustnega ravnanja7 ne predstavlja le sprejem spornega odloka (kolikor ta kot javno cesto kategorizira tudi odsek ceste, ki poteka preko njegovih zemljišč), ampak tudi dejstvo, da takšno nezakonito stanje s svojo pasivnostjo ohranja. Zato po tožnikovem mnenju o zastaranju njegovega zahtevka ni moč govoriti.

7. Iz omenjenih razlogov je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijano vmesno sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP8), v katerem naj se slednje obrazloženo opredeli tudi do predhodno omenjenega pomembnega sklopa tožnikovih trditev zoper toženkin ugovor zastaranja.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev (3. odstavek 165. člena ZPP).

1 In sicer (kot to v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja sodišče prve stopnje) na podlagi Odloka o kategorizaciji občinskih cest (Uradni list RS, št. 70/2005 z dne 26. 7. 2005 in št. 33/2008 z dne 4. 4. 2008 - spremembe in dopolnitve). Takšna kategorizacija (ne glede na vprašanje (ne)obstoja dejanskih posledic v naravi) spremeni pravni položaj zemljišča in posredno vpliva tudi na druge njegove značilnosti. 2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 3 Kot je pojasnila že na prvem naroku za glavno obravnavo dne 19. 2. 2016. 4 Zaradi česar se na njegovo nepoznavanje ni moč sklicevati (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 220/2008 z dne 26. 5. 2011). 5 Pri tem tudi ne drži, kot to v 15. točki izpodbijane sodbe ugotavlja sodišče prve stopnje, da naj bi Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 163/2013 (z dne 30.7. 2015) odločilo o tem, kdaj naj bi tožnik (v tisti zadevi) in njegova pravna prednika izvedela za kategorizacijo ceste. Omenjeno sodišče se v zvezi s tem "zgolj" sklicuje na relevantne dejanske ugotovitve nižjih sodišč, za katere izrecno navaja, da je na njih vezano (glej 9. točko obrazložitve omenjene odločbe). 6 Določene trditve v tem oziru pa je podal tudi v tožbi in na prvem naroku za glavno obravnavo dne 19. 2. 2016. 7 Da naj bi tako postopala, je (na drugi strani) toženka ugovarjala že v odgovoru na tožbo. 8 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.