Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Prvostopenjski organ je pravilno določil kot skrbnico stranko z interesom glede na pridobljena soglasja večjega števila dedičev, pri čemer ni bilo potrebno (in tega organu ne nalaga ne ZDen in ne ZZZDR), da sta tožnika s temi soglasji tudi seznanjena.
Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ v denacionalizacijskem postopku vračanja odvzetega premoženja pok. upravičenki A.A., s tam navedenimi podatki, za skrbnico za posebni primer, kateri se izroči denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje, postavil B.B. (1. točka izreka), določil njene naloge (2. in 3. točka izreka) ter še ugotovil, da stroški postopka niso bili zaznamovani (4. točka izreka). V obrazložitvi je prvostopni organ navedel, da je organ odločal na podlagi tretjega odstavka 67. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), vpogledal v listinsko dokumentacijo, med drugim tudi v pravnomočni sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, ''D'' II D 525/95 z dne 17. 3. 2010, iz katerega je razviden krog zakonitih in oporočnih dedičev, ter ugotovil, da je bila dana pobuda za postavitev skrbnice za posebni primer B.B. V zvezi s tem so dediči podali izjave, pri čemer sta tožnika oziroma pravni nasledniki, zastopani po pooblaščencu odvetniku C., predlagali, da se za skrbnico postavi D.D. Organ je glede na soglasje večine dedičev in ob upoštevanju, da je B.B. v postopku aktivno sodelovala, bila že postavljena za skrbnico za posebni primer z delno odločbo Upravne enote Žalec ter dala soglasje za postavitev, odločil, da jo postavi kot skrbnico za posebni primer. Ker je odločba izdana pred odločitvijo o denacionalizaciji, v izreku odločbe ni točno precizirano premoženje, ki se daje skrbnici v upravljanje, je pa določljivo. Naloge skrbnice so posli rednega upravljanja z namenom, da se to ohrani za dediče, pri čemer se upoštevajo določbe 191., 194., 196., 197. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).
2. Drugostopni organ je z odločbo zavrnil pritožbo tožnikov in potrdil odločitev prvostopnega organa.
3. Tožnika sta v tožbi uvodoma opredelila svoj pravni interes za tožbo, navedla, da je organ nepopolno ugotovil dejansko stanje, zmotno uporabil materialno pravo ter zagrešil kršitve pravil postopka. Izrek odločbe ni pravilen in se odločbe v tem delu ne da preizkusiti. V izreku ni določeno, da se skrbnica postavlja zgolj za premoženje, ki bo pok. upravičenki vrnjeno po pravnomočnosti odločbe z dne 23. 7. 2011, premoženje ni določno opredeljeno, obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. V izreku premoženje tudi časovno ni opredeljeno, je pa v obrazložitvi, kar pa spet kaže na absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Organ bi (glede na to, da je bil seznanjen s stališčem dedičev, da bi moral poleg skrbnice E.E. postaviti še D.D.) moral izvesti posebni ugotovitveni postopek po 145. in 146. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnika pred odločitvijo nista bila seznanjena s soglasjem večjega števila dedičev za postavitev B.B. V takem postopku, kjer so udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, pa je razpis ustne obravnave obvezen, sicer pa z odločbo ni bilo odločeno o vseh vprašanjih, saj je bil podan predlog za postavitev D.D. Postavitev dveh skrbnikov pa je povsem zakonita in skladna s prakso. Tožnika sta se sklicevala na navedbe v pritožbi z dne 23. 8. 2011 in še dodala, da je tudi odločitev drugostopnega organa napačna. V zadevi pa je prišlo tudi do spremenjenih okoliščin, ki jih drugostopni organ ni upošteval, saj je bil izdan sklep o dedovanju, ''D'' II D 525/95 z dne 17. 3. 2010, pravnomočen 2. 2. 2011, ki je priložen tožbi. Tožnika sta predlagala, da sodišče po izvedbi glavne obravnave, na kateri naj izvede predlagane dokaze, tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.
4. Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.
5. Stranka z interesom B.B. v danem roku na tožbo ni odgovorila.
6. Tožba ni utemeljena.
7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o postavitvi skrbnice za posebni primer B.B. v denacionalizacijskem postopku po pok. A.A Organ se je pri svoji odločitvi oprl na tretji odstavek 67. člena ZDen. Ta določa, da se, če je oseba iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena (denacionalizacijski upravičenec) umrla ali je razglašena za mrtvo, z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere (211. člen ZZZDR); za skrbnika za posebne primere je lahko postavljen tudi upravičenčev pravni naslednik. Tožnika ugovarjata, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen in v nasprotju z obrazložitvijo, ker ne določa premoženja, s katerim naj bi postavljena skrbnica začasno upravljala, premoženje pa v izreku tudi ni časovno opredeljeno. Po presoji sodišča izpodbijana odločba ni obremenjena z zatrjevanimi kršitvami pravil postopka. Iz 1. točke izreka odločbe jasno izhaja, da gre za postavitev skrbnice za posebni primer za upravljanje s premoženjem, odvzetim pok. upravičenki A.A., iz 2. točke izreka pa, da gre za premoženje, ki bo pok. upravičenki (šele) vrnjeno (pri čemer ne more biti povsem jasno, katero premoženje oziroma v kakšni obliki bo to premoženje vrnjeno), in to po pravnomočnosti te odločbe, torej, ko bo izpodbijana odločba pravnomočna in s tem izvršljiva, dolžnost upravljanja s premoženjem pa je tudi časovno določena in sicer od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji do pravnomočnosti sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja.
8. Organ je po presoji sodišča tudi pravilno določil kot skrbnico B.B. glede na pridobljena soglasja večjega števila dedičev, pri čemer ni bilo potrebno (in tega organu ne nalaga ne ZDen in ne ZZZDR), da sta tožnika s temi soglasji tudi seznanjena, kot pa izhaja iz podatkov spisa, pa sta bila nedvomno seznanjena s predlogom za postavitev B.B. in pozvana, da podata o tem izjavo, česar pa nista storila. Sodišče se tudi ne strinja z nadaljnjim razlogovanjem tožnikov, da bi moral organ, ker sta podala predlog za postavitev skrbnice za posebni primer D.D. in kar po njunem mnenju pomeni, da v postopku nastopajo stranke z nasprotujočimi interesi, izvesti posebni ugotovitveni postopek in opraviti glavno obravnavo. Več različnih predlogov strank v enem postopku za postavitev skrbnika za posebni primer še ne pomeni, da gre za stranke z nasprotujočimi interesi, saj je (oziroma naj bi bil) v postopku postavitve skrbnika za posebni primer poglavitni oziroma edini interes varstvo in skrb za posameznika, kadar je to potrebno za varstvo njegovih pravic in koristi, oziroma varstvo in skrb za premoženje, kot v obravnavanem primeru (211. člen ZZZDR). Svoje odločitve pa organ tudi ni oprl zgolj na dejstvo, da je večina dedičev soglašala s postavitvijo B.B. kot skrbnice za posebni primer, temveč tudi na ugotovitev, da gre za večje število dedičev, med katerimi prihaja do različnih interesov, da je B.B. v denacionalizacijskem postopku aktivno sodelovala, bila že postavljena za skrbnico za posebni primer po delni odločbi Upravne enote Žalec z dne 23. 11. 2000 in tudi pristala, da bo naloge skrbnice opravljala, kar pomeni, da je presodil svojo odločitev z vidika najbolj primernega varstva denacionalizacijskega premoženja. Če pa tožnika menita, da bi moral organ še posebej odločiti o njunem predlogu (za postavitev D.D. za skrbnico za posebni primer), pa lahko pri organu vložita zahtevo za izdajo odločbe o tem predlogu v skladu z določbami ZUP.
9. Tožnika se v tožbi sklicujeta tudi na razloge, ki sta jih podala že v pritožbi v postopku. Tožba v upravnem sporu je samostojno pravno sredstvo, zaradi česar mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Po drugem odstavku 37. člena ZUS-1 sodišče po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta. Ker mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, se sodišče v tem upravnem sporu torej ni opredelilo do navedb, ki sta jih tožnika navajala v upravnem postopku, ne pa tudi v tožbi.
10. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na odločitev drugostopnega organa, pa sodišče pojasnjuje, da po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po drugem odstavku navedene določbe je upravni akt upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Ker je v obravnavanem primeru odločba, s katero je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov, (upravni akt) izpodbijana odločba prvostopnega organa in ne odločba drugostopnega organa, sodišče ugovorov, ki se nanašajo na odločbo drugostopnega organa, ni presojalo.
11. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnikov je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.