Jedro

Tožnik je bil premeščen z delovnega mesta v VII. tarifni skupini na delovno mesto v V. tarifni skupini in ker tožnik ni izpolnjeval izobrazbenih pogojev na delovnem mestu v VII. tarifni skupini, ni napredoval, zato napredovanj ni mogel prenesti na delovno mesto v nižji tarifni skupini. Zaradi neizpolnjevanja pogojev ustrezne izobrazbe je bila razporeditev tožnika in določitev plačnega razreda pravilna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa (III. točka izreka) delno spremeni tako, da se znesek 1.002,50 EUR zniža na 872,00 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba ter nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba št..... z dne 21. 10. 2009 ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 10. 4. 2009 dalje priznati uvrstitev v 32. plačni razred, obračunati plačo za 32. plačni razred v bruto znesku ter tožniku obračunati bruto razliko med plačo 27. razreda in plačo 32. razreda, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter neto razliko plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti plačila posamezne plače vsakega 6. dne v mesecu do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo. Zavrnilo je tudi zahtevek na povračilo stroškov sodnega postopka in postopka pred delodajalcem (I. točka izreka). S sklepom je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo (II. točka izreka) ter tožniku naložilo, da je dolžan plačati stroške postopka tožene stranke v višini 1.002,50 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni (III. točka izreka).

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva tudi povrnitev vseh stroškov postopka. Po mnenju sodišča prve stopnje je bilo med strankama sporno edino vprašanje, ali je bil tožnik ob uvrstitvi na delovno mesto podčastnik specialist, ki se opravlja v nazivu štabni vodnik specialist z minimalnim 27. plačnim razredom, pravilno uvrščen v plačni razred za obračun plače, kar pa ne drži. Med strankama je bilo sporno tudi vprašanje, ali je tožnik upravičen do vtoževanih 5 plačnih razredov napredovanj, katere bi nedvomno pridobil, če bi ga tožena stranka v skladu s podpisanim soglasjem premestila na delovno mesto, za katero je izpolnjeval pogoj izobrazbe. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo dejstva, da je bil ugovor z dne 19. 11. 2009 po vsebini zahteva za uveljavljanje pravic, v kateri je tožnik enako kot v drugi točki tožbenega zahtevka zahteval povečanje osnovne plače iz naslova pripadajočih, a nepriznanih napredovanj. Razloge, na podlagi katerih je tožnik upravičen do 5 plačnih razredov napredovanj, je tožnik natančno pojasnil, dodatno pa še opozarja na 49. člen KPJS, ki določa, da se javnim uslužbencem v skladu z 49.č členom ZSPJS ob določitvi osnovne plače v skladu z ZSPJS upošteva število napredovanj, ki bi jih zaposleni dosegel, če bi glede na število let, ko je delal na enakih delovnih mestih ali delovnih mestih podobne zahtevnosti, napredoval vsaka tri leta za 1 plačni razred, vendar največ za 5 plačnih razredov. Tožnik je upravičen do 5 plačnih razredov napredovanj glede na vsebino odločbe z dne 21. 10. 2009, zato bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi zahtevku vsaj v delu tožbenega zahtevka najmanj za obdobje od vložitve ugovora t.j. od 19. 11. 2009 dalje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen v odločitvi o stroških postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da je bil tožniku z odločbo z dne 21. 4. 2009 o premestitvi iz delovnega mesta častnik na delovno mesto podčastnik specialist pravilno določen plačni razred. Tožnik je bil premeščen z delovnega mesta v VII. tarifni skupini na delovno mesto v V. tarifni skupini in ker tožnik ni izpolnjeval izobrazbenih pogojev na delovnem mestu v VII. tarifni skupini, ni napredoval, zato napredovanj ni mogel prenesti na delovno mesto v nižji tarifni skupini. Zato ga je tožena stranka z odločbama z dne 21. 4. 2009 in 21. 10. 2009 uvrstila v pravilni plačni razred in s tem pravilno določila plačo. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja, razen v delu odločitve o stroških postopka, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo razlog, zakaj je bil tožniku ob razporeditvi na delovno mesto podčastnik specialist z odločbama z dne 21. 4. 2009 in z dne 21. 10. 2009 pravilno določen plačni razred. Tožnik pred razporeditvijo ni izpolnjeval pogojev za napredovanje. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. list RS št.41/94 in naslednji) je v prvi alinei 2. člena za napredovanje v plačilnih razredih določal kot pogoj zahtevano stopnjo strokovne izobrazbe za delovno mesto, na katerega je javni uslužbenec razporejen. Da tožnik ni napredoval, je posledica njegove razporeditve, s katero je soglašal, njegove stopnje strokovne izobrazbe, določb Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi in osmega odstavka 26. člena Zakona o obrambi (ZObr-D, Ur. list RS št. 40/2004 in naslednji). Zato so neutemeljene tožnikove pritožbene navedbe, da je upravičen do 5 plačnih razredov napredovanja, ki bi jih pridobil, če bi ga tožena stranka v skladu z njegovim soglasjem premestila na delovno mesto, za katerega je izpolnjeval izobrazbeni pogoj. Zaradi neizpolnjevanja pogojev ustrezne izobrazbe je bila razporeditev tožnika pravilna ter posledično tudi pravilna določitev plačnega razreda.

Ob preizkusu odločitve o stroških postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da stroški niso bili pravilno odmerjeni. Sodišče prve stopnje je pri določitvi vrednosti spornega predmeta kot vrednost upoštevalo razliko med 27. in 32. plačilnim razredom, ki znaša 283,54 EUR bruto mesečno za obdobje petih let. V skladu s drugim odstavkom 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. list RS št. 67/2008 in naslednji) se v sporih o uvrstitvi v plačilni razred kot vrednost predmeta upošteva višina triletnega zneska, ki predstavlja razliko med dejanskim in zahtevanim plačilom. Glede na navedeno določbo je pritožbeno sodišče znižalo prisojene stroške, ki jih je dolžan tožnik povrniti toženi stranki tako, da ti stroški znašajo 872,00 EUR in sicer: nagrada za postopek v višini 443,00 EUR (tar. št. 3100), nagrada za narok v višini 409,00 EUR (tar. št. 3102) in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in odločitev o stroških spremenilo tako, da je znesek 1.002,50 EUR znižalo na znesek 872,00 EUR. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in nespremenjeni del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 3. odstavkom 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker je uspeh pritožbe minimalen.