Jedro

Za preklic ne zadostuje vsako obdarjenčevo ravnanje, ki ga označuje pojem nehvaležnost, temveč mora biti proti darovalcu storjeno tako zavržno ravnanje, da ga je mogoče označiti pod pojmom hude nehvaležnosti. Ta pravni standard mora sodišče zato uporabiti tako, da v vsakem konkretnem primeru ocenjuje, ali se je obdarjenec proti darovalcu obnašal tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi prejeto obdržal.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, naj ji toženka zaradi preklica darilne pogodbe, sklenjene dne 21.09.1978, s katero je bila toženki podarjena 1/4 tožničinega solastninskega deleža na parcelah št. 3564 in 1799/1 k.o. P. (sedaj parc. št. 1065/1 in 1065/2 k.o. P.), vrne podarjeni delež nepremičnin. Glede na neuspeh tožnice v postopku je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 243.687,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09.07.2004 dalje do plačila. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati na strani toženke velike nehvaležnosti, ki bi tožnico opravičevala do preklica darila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščenki. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na preživele in neživljenjske določbe Zakona o dedovanju (ZD) in pravila Občega državljanskega zakonika (ODZ). Predvsem pa je tudi zmotno oziroma pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, saj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Tako ni pregledalo vsebine pravdnih spisov, na katere se je v pravdi tožeča stranka sklicevala. Ne sprejema argumenta sodišča prve stopnje, da od leta 1997, ko se je iz hiše tožnica odselila, pa do leta 1999, ko je bila v obravnavani zadevi vložena tožba, ni bilo dejanj, ki bi kazala na toženkino nehvaležnost. Tožnica je bila namreč poučena, da se s takimi zahtevki, kot je obravnavani, izredno težko uspe, zato je z vložitvijo tožbe dolgo odlašala. Ko pa je leta 1998 toženka zoper tožnico vložila še tožbo na razveljavitev kupoprodajne pogodbe, s katero je tožnica svoj delež na hiši prodala tretjemu in glede na vsa dogajanja v nepravdni zadevi, ki se vodi zaradi razdelitve hiše, je to tožnico privedlo do vložitve obravnavane tožbe. Tudi iz spisa Okrajnega sodišča v P. opr.št. P 86/98 je razviden toženkin nehvaležen odnos do matere. Sodišče ni vpogledalo niti spisa P 59/96 (sedaj P 71/99), kjer toženka od tožnice terja uporabnino v znesku preko 15.000.000,00 SIT. Ni zaslišalo priče M.M., čeprav bi ta o odnosu med strankama vedela kaj povedati. Sodišče je v pretežni meri poklonilo vero toženki in njenemu možu, čeprav je tožničine navedbe o tem, kdaj je začela razmišljati o prodaji deleža na hiši potrdil tudi G.P. To je bilo tedaj, ko je stanje postalo tako nevzdržno, da ga je mati klicarila vsak dan. Tudi priča R.H. je povedal, da so se o nakupu hiše pogovarjali kakšno leto in pol do dve leti pred sklenitvijo pogodbe, kar pomeni, da je bilo stanje za tožnico nevzdržno že od leta 1995. Teh pričanj sodišče ni ocenilo. Načeloma sicer drži, kar pravi sodišče prve stopnje, da sorodniki med seboj zelo redko delijo nepremičnine, vendar če si nekdo poskuša lastiti več, kot mu gre, je normalna posledica tega postopek razdružitve. Če prideš na lastno dvorišče in nimaš kje parkirati avtomobila, je temu tudi verjetno tako. Če pa poleg tistega, kar je nekdo dobil, ta hoče še mansardo, ki je del tvojega stanovanja, ne gre za normalne odnose. Če nekdo hoče hišo deliti celo tako, da predlaga delitev svoje spalnice, sploh ni več dvoma, da je predlog za razdružitev na mestu. Prodaja je bila torej posledica nevzdržnih razmer za tožnico. Čeprav je sodišče zaključilo, da tožnica ni bila napadena niti verbalno niti fizično s strani toženke, pa po mnenju pritožbe odgovarja tudi za opustitev, ker ni storila ničesar, da bi mater obranila pred napadi moža in sina. Z materjo ni spregovorila besede od leta 1993 dalje, kar je sama povedala. Tožnico je smrt vnuka - sina toženke zelo močno prizadela in je potem iskala stik s toženko, vendar jo je tudi po tem tragičnem dogodku toženka zavrnila. Dopis, ki ga je prejela tožnica leta 1995 ni podpisal M.P. kot zmotno navaja sodišče, ampak toženkin sin A.P. in toženka. Ker pa je bil A. takrat star šele 19 let, je povsem verjetno, da ni bil on avtor tega dopisa. Temu dopisu pa je sledila še tožba za plačilo uporabnine. Toženka je celo sama povedala, da je bil dogovor o uporabi hiše drugačen od kasneje zahtevane delitve, saj naj bi tožnica določene prostore oddajala, zaslužek pa bi šel za vzdrževanje hiše. Ob pravilni dokazni oceni sodišče ne bi moglo mimo zaključka, da ravnanje toženke ne pomeni prav nikakršne hvaležnosti do matere, ki je hčerki podarila kar ji je lahko, s ciljem, da bo imela s svojo družino kje živeti. Zahtevek za plačilo uporabnine v višini 15.000.000,00 SIT bi tožnico, če bi toženka s tem zahtevkom uspela, prisilil, da na stara leta postane podnajemnica, saj zahtevanega denarja nima. Toženka je svojo nehvaležnost odločno izrazila tudi na sami obravnavi, ko je svojo mater naslavljala "gospa" in z njo ni pripravljena komunicirati, temveč je prekinila vse stike. Za zdravje matere je ne skrbi, saj niti vedela ni, da je bila večkrat v bolnišnici. Mater je v letu 1996 tožila zato, ker ni dobila prostorov, ki da so ji po deležu po očetu pripadali, čeprav hiša še vedno ni razdeljena. Tožnica je pričakovala od hčere normalno spoštovanje in ljubezen, ki jo je med sorodniki tudi za pričakovati, očitno pa je bila tožnica dobra le dokler je dajala. Ko pa so bili hčerini zahtevki preveliki, se je temu uprla in takrat je hčerka začela kazati svojo hvaležnost v drugačnem smislu. Zaključuje, da so določbe 126.čl. ZD o dedni nevrednosti le usmerjevalne narave in tudi 948. paragraf ODZ je krepko povozil čas, zato je ta določba lahko le napotilo, kaj bi se utegnilo šteti kot nehvaležnost. Ob dejstvu, da drugih določb v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni bilo, je prosti preudarek tisti, ki bi moral biti sodišču vodilo za odločitev. 42.čl. ZD, ki govori o razdedinjenju, govori o kršitvi moralne dolžnosti zoper zapustnika, prav tu pa je najti oporo za odločitev v prid tožnici.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo 1060.čl. Obligacijskega zakonika (OZ) je sodišče prve stopnje kot pravno podlago tožbenega zahtevka moralo upoštevati pravna pravila ODZ. Ker pa je 948. paragraf ODZ pod veliko nehvaležnostjo, ki mora biti izkazana, da je preklic darila dopusten, opredeljeval taka ravnanja obdarovanca, da se sme zoper njega postopati po kazenskem zakonu, je sodna praksa v času veljavnosti ZOR, ki darilne pogodbe ni posebej urejal, zavzela stališče, da je kot veliko nehvaležnost mogoče opredeliti ravnanja obdarjenca, ki so po pomembnosti taka, da razumno upravičujejo preklic darila. Zato je štela za primernejše od napotitve na določbe o kazenskem pregonu, napotitev na določbo 126.čl. ZD o dedni nevrednosti in 42.čl. ZD, ki opredeljuje vzroke za razdedinjenje. Materialnopravno izhodišče, iz katerega je izhajalo prvostopenjsko sodišče pri odločanju v zadevi je zato pravilo. Da je očitek tožeče stranke v pritožbi o preživelosti pravil, na katere je bila v obravnavani zadevi oprta odločitev, neutemeljen, pa potrjuje vsebina sedaj veljavnega 540.čl. OZ, ki dopušča preklic darila le zaradi hude nehvaležnosti. Za preklic tako ne zadostuje vsako obdarjenčevo ravnanje, ki ga označuje pojem nehvaležnost, temveč mora biti proti darovalcu storjeno tako zavržno ravnanje, da ga je mogoče označiti pod pojmom hude nehvaležnosti. Ta pravni standard mora sodišče zato uporabiti tako, da v vsakem konkretnem primeru ocenjuje, ali se je obdarjenec proti darovalcu obnašal tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi prejeto obdržal. Po oceni pritožbenega sodišča je presoja prvostopenjskega sodišča, da tožeči stranki v obravnavani zadevi ni uspelo dokazati takega toženkina ravnanja, ki bi tožnico opravičevalo do preklica darila, pravilna.

Ni mogoče pritrditi pritožbi, da naj bi sodišče v zadevi dejansko stanje pomanjkljivo ugotovilo. Vse spore, ki jih stranki vodita pred sodiščem in na katere se je tožnica sklicevala, je sodišče v dokazni oceni zajelo. To je storilo na ta način, da je ugotovilo vsebino sporov, v celoti pa prebralo spis opr.št. N 13/2000, ki se vodi zaradi razdelitve nepremičnine, na katero se nanaša tudi preklic darilne pogodbe. Tako je ugotovilo, da je nepravdni postopek že v letu 1991 sprožila tožnica in ne toženka; da je tožnica svoj solastninski delež na nepremičnini prodala tretji osebi, kar pri hišah, ki so v solastnini družinskih članov, ki v tej hiši živijo, ni običajno in je bila zato reakcija toženke, ko je taki prodaji nasprotovala, razumljiva; ugotovilo je tudi, da je bila med pravdnima strankama v teku pravda za ugotovitev lastninske pravice na prizidku, s katero je toženka uspela (kar tudi do določene mere pojasnjuje njeno nasprotovanje tožničinim predlogom glede načina delitve hiše); ocenilo pa je tudi dejstvo, da je med strankama v teku pravda za uporabnino, v kateri toženka zatrjuje, da naj bi mati glede na cenitve izvedencev uporabljala več, kot ji pripada. Vsi ti spori so bili zgolj posledica zaostrovanja odnosov med strankama skozi daljše časovno razdobje, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da udeležba toženke v njih ne predstavlja take nehvaležnosti, ki bi upravičevala preklic darila, saj uveljavljanje pravic v sodnem postopku samo po sebi ne predstavlja hude nehvaležnosti. Katera dejstva bi sodišče lahko na podlagi spisov, če bi jih prebralo v celoti, še ugotovilo, pritožba ne pove.

V nadaljevanju pritožba očita sodišču, da ni zaslišalo predlagane priče M. M. ter da ni ocenilo izpovedi prič R.H. in G.P.. Pri tem pa le pavšalno navaja, da bi prvo navedena priča "o odnosu med strankama vedela kaj povedati". Sodišče dokaz izvede le z namenom dokazovanja jasno in konkretno navedenih dejstev, katera so tista dejstva, ki bi jih predlagana priča potrdila, pa tožeča stranka ni navedla. Na naroku dne 10.03.2004 je predlog za zaslišanje te priče utemeljila s tem, da gre za sodnico v "N spisu" in da pozna okoliščine zadeve, ker so k njej prihajala pisanja, za katere je tožeča stranka predlagala vpogled. O vsebini tega spora pa se je sodišče lahko prepričalo že samo, s tem ko je navedeni spis prebralo. Kateri so bili razlogi, da je tožnica svoj solastninski delež na hiši prodala, je ugotavljalo sodišče predvsem na podlagi njene izpovedbe. Ugotovilo je, da je bila prodaja posledica obojestranskih, med seboj pogojenih odnosov, ki so se zaostrovali. Do izpovedbe priče R.H., da naj bi na nevzdržno stanje za tožnico kazala tudi okoliščina, da mu je svoj delež na hiši prodala po precej nižji ceni od prvotno zahtevane, se je sodišče opredelilo, saj je upoštevalo, da prav zaradi nerazdeljenega premoženja med seboj sprtih lastnikov nepremičnina na trgu ni dosegala cene, kot bi jo sicer, za tako stanje pa sta bili odgovorni obe strani. O nevzdržnosti odnosov, o katerih je pri zaslišanju govoril G.P. (sin tožnice in brat toženke) je torej sodišče presojalo predvsem na podlagi tožničine izpovedbe, ta pa je povedala, da šteje kot nehvaležnost hčere dejstvo, da se je 10 let na sodišču v njenem imenu pojavljal zet, da so ji ves čas delali težave pri parkiranju, zaradi česar je morala večkrat klicati celo policijo, da je zet napadel njenega partnerja in da toženka ni posredovala, ko sta jo zet in vnuk napadala in žalila ter vodenje pravdnih postopkov. Do vseh teh trditev pa se je prvostopenjsko sodišče v dokazni oceni opredelilo. Ugotovilo je, da toženka tožnice niti fizično niti verbalno ni nikoli napadla (izpoved tožnice na listovni št. 58 spisa), napete odnose med tožnico in svojim možem M.P. pa je mirila. Tudi okoliščina, da toženka tudi po smrti svojega sina kljub želji matere z njo ni želela vzpostaviti komunikacije, glede na dalj časa trajajoče in postopno krhanje odnosov zaradi dogodkov, ki jih je tudi toženka zamerila materi in ne le obratno, dokazne ocene ne more spremeniti. Kot izhaja iz zapisa ob zaključku naroka, je toženka (subjektivno) vse dogajanje doživlja kot prestajanje številnih ponižanj in kot je navedla, se je zgodilo "veliko hudega".

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po 2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni našlo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).