Jedro

Intervenient lahko vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo. V tej zadevi je stranski intervenient (na strani toženke) v pravdo vstopil potem, ko je tožnica podala tožbo, toženka pa na tožbo odgovorila, tudi že po prvem naroku za glavno obravnavo. Intervenient mora sprejeti pravdo v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (199. do 201. člen ZPP). To velja tako za primer, ko je bil intervenient od začetka seznanjen z vložitvijo tožbe in tekom pravde, pa tudi za primer, ko izve za tekočo pravdo šele kasneje. Iz navedenega sledi, da stranski intervenient lahko navaja nova dejstva in nove dokaze tekom postopka pod istimi pogoji, kot jih lahko stranka (primerjaj 286. člen ZPP), zato so bili njegovi pomisleki o podani aktivni legitimaciji tožnice prepozni.

Ker je bila sporna nepremičnina v letu 2002 vpisana v zemsljiško knjigo kot vodno zemljišče oz. konkretno vodotok ter je bila pri lastniku vpisana družbena lastnina v splošni rabi in v uporabi ObLO Koper, se je po prvem odstavku 182. člena ZV-1 olastninila, prešla v last Republike Slovenije, ki je postala lastnica te nepremičnine in je s tem prenehala obstajati družbena lastnina na predmetnem zemljišču.

Izrek

I. Pritožbe zoper odločitev o glavni stvari se zavrnejo in sodba potrdi (točki I in II izreka), pritožbi tožene stranke zoper odločbo o stroških se ugodi in stroškovna odločba tako spremeni, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (točki III in IV izreka).

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju sodišče) delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica). Tako je pod točko I ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnin z ID znakom 0000-2222/0-0, 0000-3333/0-0, 0000-444/0-0, 0000-5555/0-0, 0000-6666/0-0, 0000-7777/0-0, 0000-888/0-0 in 0000-999/0-0 in 0000-0101/4-0. V preostalem obsegu je tožbeni zahtevek, glede nepremičnine z ID znakom 1111-0202/5-0 zavrnilo (točka II). Toženi stranki (v nadaljevanju toženka) je naložilo, da tožnici povrne 35.818,90 EUR pravdnih stroškov, v petnajstih dneh, v primeru zamude z obrestmi.

2.Zoper ugodilni del sodbe sta se pritožila toženka in stranski intervenient na strani toženke, zoper zavrnilni del sodbe se je pritožila tožnica. Vsi uveljavljajo vse pritožbene razloge.

3.Višje sodišče v Kopru je o pritožbah že odločilo s sodbo I Cp 655/2021 z dne 19.1.2022, pritožbi toženke in stranskega intervenienta na strani toženke je ugodilo in sodbo sodišča v izpodbijanem ugodilnem delu (I. točka izreka) tako spremenilo, da se tožbeni zahtevek zavrne. Pritožbo tožnice je zavrnilo in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu pod točko II izreka potrdilo.

4.Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 126/2022 z dne 1.6.2022 dopustilo revizijo glede preizkusa pravilnosti pravnomočne odločitve sodišča druge stopnje o vprašanju (ne)utemeljenosti toženkinega ugovora pasivne legitimacije. S sklepom II Ips 3/2023 z dne 5.4.2023 je ugodilo reviziji tožnice, izpodbijano sodbo (sodišča druge stopnje) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje ter pridržalo odločitev o stroških revizijskega postopka za končno odločbo.

5.Sodišče druge stopnje je zato ponovno odločalo o vloženih pritožbah.

6.Toženka v pritožbi opozarja, da je sodišče navedlo, da je tekom sojenja prišlo do sprememb na strani obeh pravdnih strank. V zvezi s spremembo na strani toženke navaja, da je premoženje, ki je predmet spora, po vložitvi tožbe pridobila Občina A., ki je bila ustanovljena tekom pravdnega postopka z odločbo Ustavnega sodišča U-I-114/11-12 z dne 9.6.2011, konstituirala pa se je v letu 2015. Z oddelitvijo od toženke je premoženje, ki je predmet postopka, prešlo v last Občine A., ki je še v času, ko je bila s toženko skupna lastnica nepremičnin, na strani tožene stranke priglasila stransko intervencijo, kar je sodišče s sklepom z dne 30.5.2016 dovolilo, pri čemer ima v pravdnem postopku položaj sosporniškega intervenienta. Sodišče je Občini A. priznalo položaj stranskega intervenienta (sosporniškega intervenienta), namesto da bi bila Občina A. pozvana, naj postopek prevzame oz. vstopi v pravdo namesto Mestne občine B. kot toženka. Taka odločitev je nepravilna. Ustanovitev Občine A. je vplivala na pasivno stvarno legitimacijo toženke in je položaj primerljiv z odtujitvijo stvari v smislu 190. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) v 139. členu določa, da je občina samoupravna lokalna skupnost. Območje občine obsega naselje ali več naselij, ki so povezana s skupnimi potrebami in interesi prebivalcev. Zakon o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) v 12. členu določa, da se z zakonom, s katerim se ustanovi nova občina, določi njeno območje, ime, sedež, število članov prvega občinskega sveta in druge zadeve, pomembne za konstituiranje občine. Občina A. je bila ustanovljena z odločbo Ustavnega sodišča in obsega naselje A. Takrat je pridobila pravno subjektiviteto. Tako bi lahko bila nosilka pravic in obveznosti (7. člen ZLS). Premoženjska razmerja med občinami, ko pride do nastanka nove občine, ureja 51.b člen ZLS. Načeloma se premoženje razdeli sporazumno. Do sklenitve sporazuma opravljajo posle rednega upravljanja s še nerazdeljenim skupnim premoženjem organi občine, na katere območju je premoženje. 51.c člena ZLS pa ureja položaj v konkretni zadevi, ko do sporazumne razdelitve premoženja ni prišlo v rokih, določenih v 51.b členu ZLS. V takem primeru se premoženje razdeli med drugim tako, da nepremično premoženje, grajeno javno dobro ter javna infrastruktura pripadejo tisti občini, na ozemlju katere ležijo. Mestna občina B. in Občina A. ustreznega sporazuma v rokih iz 51. člena ZLS nista sklenili, nepremičnine po samem zakonu postanejo last tiste izmed njiju, pri kateri so se ob ustanovitvi nahajale in to z učinkom za nazaj (ex tunc). Občini sta naknadno sklenili sporazume, ki so le potrdili stanje, ki je nastopilo že po samem zakonu. Namesto toženke bi zato morala kot toženka vstopiti Občina A.

7.Zatem graja postopanje sodišče, ko je sodbo oprlo tudi na dokaze, ki jih tožnica ni konkretizirano predlagala. Pravočasno je bil v postopku podan tudi ugovor aktivne legitimacije tožnice, ki ni izkazala, da je pravna naslednica takratnega gostinskega podjetja Hotel D. A. p.o. Na to je pravočasno opozoril stranski intervenient na strani toženke. Tožnica kljub pozivu sodišča z dne 30.5.2016 te nesklepčnosti ni odpravila. Prav tako niso podani pogoji za dopustitev stranske intervencije E.E.E. d.o.o. na strani tožnice. Stranski intervenient na strani tožnice je izkazal izključno interes ekonomske narave, ne pa pravni interes. Stranski intervenient mora pravdo sprejeti v stanju, v katerem je, ko stopi vanjo. Navedb in dokazov, ki jih je podal, v obravnavanem primeru sodišče ne bi smelo upoštevati. Za tem razlaga, zakaj meni, da ni podan prenos pravice uporabe, saj ustreznega pravnega akta ni. Konkretizirano graja tudi mnenje izvedenke. Določene nepremičnine so lokalnega pomena, tudi zato tožnica na njih ni mogla pridobiti lastninske pravice po določbah Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Določene pa so grajeno javno dobro. Graja tudi stroškovno odločbo. Toženka ni lastnica nepremičnin. Sodišče se kljub opozorilom ni prepričalo o pravilni vrednosti spornega predmeta, ta je bila višja, je pa tožnica tožbo delno umaknila, ni v celoti uspela. Tudi intervenientu ne gredo stroški, saj mu je ta položaj napačno priznan. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni v I. in III. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži, da toženki povrne pravdne stroške.

8.Stranski intervenient na strani toženke (v nadaljevanju stranski intervenient) graja uporabo določbe 190. člena ZPP. V konkretnem primeru ni prišlo do odtujitve stvari med pravdo. Sklicuje se na zadržke zoper uporabo te določbe, ki jih je podal že pred tekom postopka, pa se sodišče do njih ni opredelilo. Ne gre za pravno poslovno odtujitev, pač pa gre za "ex lege" prehod premoženja. Ker ustreznih razlogov ni, je podana bistvena postopkovna kršitev iz 14. in tudi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS. Sodišče ignorira sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 513/2000 z dne 15.2.2001. S to sodbo je najvišje sodišče v državi v situaciji, ki je v bistvu identična s predmetno zadevo, uporabo določbe prvega odstavka 190. člena ZPP jasno odklonilo. Vrhovno sodišče se je sklicevalo na nujnost tožbe zoper vse vmes nastale nove občine na ozemlju takrat že bivšega mesta F. Na usklajenost procesne in materialnopravne legitimacije mora sodišče paziti tekom celotnega postopka. Tožba z zgrešeno pasivno legitimacijo je neutemeljena. O sodni praksi se sodišče niti ne opredeli niti z besedo. Pri tem ni pojasnjeno ali sodišče prve stopnje sprejema stališče iz 9. točke drugostopnega razveljavitvenega sklepa I Cp 725/2016. Višje sodišče je zapisalo: "Ne gre namreč za pravno nasledstvo, enako nastanku povsem novih občin po ZUODNO (kar se je očitno obravnavalo v zadevi, na katero se sklicuje sodba - odločba VS RS II Ips 513/2000)." Z navedenim sklep I Cp 725/2016 poskuša utemeljiti distinkcijo med pravno situacijo ob ustanovitvi Občine A. in pravno situacijo ob nastanku povsem novih občin, saj naj bi v prvi situaciji šlo za pravno nasledstvo, v drugi pa naj bi bilo drugače. Če želi s tem povedati, da je sodba VS RS II Ips 513/2000 uporabna le za situacije "nastanka povsem novih občin" v letu 1997, za predmetno zadevo pa ne, zagovarja pravno napačno stališče. Glede nastanka skupnega premoženja sta obe pravni situaciji identični. Predmetno situacijo ob ustanovitvi Občine A. ureja tretji odstavek 51.b člena ZLS, ki se glasi: "Dokler župani ne sklenejo sporazuma iz prvega odstavka tega člena, opravljajo posle rednega upravljanja s še nerazdeljenim skupnim premoženjem organi občine, na katere območju je premoženje, ob soglasju vseh občin, ustanovljenih na območju posameznih prejšnjih občin." Popolnoma enaka ureditev pa je veljala tudi ob "nastanku povsem novih občin" v letu 1997. Predstavljala jo je prehodna določba 2. odstavka 100. člena ZLS (Ur. list RS št. 72/93). Razlik torej ni, in sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 513/2000, čeprav je res bila izdana za situacijo "nastanka povsem novih občin" v letu 1997, v celoti velja tudi za odločanje sodišča v predmetni zadevi.

9.V nadaljevanju graja materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, v delu, ko je zahtevku ugodilo. Pravica uporabe na strani tožnice ni izkazana. Prav tako ni opravljena presoja ali gre za nepremičnine, ki sodijo v javno dobro po pravilih iz 212. člena Zakona o grajenem javnem dobru (v nadaljevanju ZGO-1). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tako ugodi, da sodbo spremeni tudi v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno ter se tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, le podrejeno naj se sodba v ugodilnem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10.Tožnica v pritožbi zoper zavrnilni del navaja, da je sodišče utemeljilo zavrnitev njenega zahtevka z izpiskom iz zemljiške knjige, a se s tem stranka ni seznanila. V času uveljavitve ZLNDL v zemljiški knjigi ni obstajal vpis, da nepremičnina predstavlja vodotok, vpisana je bila družbena lastnina v splošni rabi, ki je bila v uporabi ObLO B. Pritožba izpelje sklep, da je posledično lastninsko pravico pridobila tožnica, posebej, ker je Zakon o vodah (v nadaljevanju ZV-1) pričel veljati 10.8.2002, in zemljišča, ki so bila na dan uveljavitve tega zakona vpisana v zemljiško knjigo kot vodna zemljišča, voda, vodotoki, reka, potok ipd. preidejo z dnem uveljavitve tega zakona v last Republike Slovenije, kot določa 182. člen. Namenska raba sporne nepremičnine se ni spremenila, kot izhaja tudi iz ugotovitev izvedenca, iz priloženega geodetskega izpiska iz geodetskega portala pa je izkazano, da je v katastru zemljiških nepremičnin kot dejanska raba označeno "poseljena zemljišča", namenska pa "območja centralnih dejavnosti", vse 100 %. Tožnica ni trdila, da gre za vodotok, pač pa, da sporna nepremičnina predstavlja del kampa, pod katerim naj bi tekel hudournik. To narekuje ugoditev tožbenemu zahtevku tudi v tem obsegu. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da zahtevku za ugotovitev lastninske pravice ugodi tudi za nepremičnino ID znak 0000 0202/5, podrejeno pa v tem delu zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

11.Toženka je na pritožbo tožnice odgovorila. Meni, da je neutemeljena in priglaša stroške.

12.Tožnica je odgovorila na pritožbo toženke in stranskega intervenienta. Predlaga zavrnitev pritožb in priglaša stroške. Sodišče je v tem postopku s sklepom z dne 20.1.2019 zavrnilo predlog toženke, da namesto nje vstopi v pravdo Občina A. kot pridobitelj. Iz razlogov sodbe izhaja tudi utemeljitev, da s takim predlogom tožnica in Občina A. nista soglašali. Pritrjuje stališču sodbe, da je prenos spornih nepremičnin mogoče enačiti s položajem, ki ga glede odtujitve stvari med pravdo ureja 190. člen ZPP. Pritožba prezre, da zavrnitev ugovora materialne pasivne legitimacije temelji tudi na sklicevanju na sporazum o delni delitvi skupnega premoženja, ki sta ga 9.11.2018 sklenila Mestna občina B. in Občina A. Sporne nepremičnine so prešle od toženke v last stranskega intervenienta. Bistveno je, da je bila lastninska pravica prenesena na podlagi sporazuma, tako situacijo ureja 190. člen ZPP. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča, da je tožnica pravna naslednica nekdanjega gostinskega podjetja Hotel D. A., ki je sporno premoženje pridobilo kot osnovna sredstva na podlagi odločbe ObLO B. z dne 22.1.1963. Pravilno je bila dovoljena stranska intervencija na strani tožnice. Izdan je bil sklep z dne 13.5.2016, pritožbe ni vložila nobena stranka. V tej zadevi je sodišče že večkrat zavzelo stališče, da stranski intervenient, ki je po prvem naroku za glavno obravnavo, ko je bil s toženko skupni lastnik nepremičnin, priglasil stransko intervencijo, uživa enak položaj kot toženka, toda tožnica je uveljavljala prekluzijo ugovorov, saj je vstopil v položaj stranke. Tudi ni podana analogija z odločbo VS RS II Ips 513/2000, kar naj bi utemeljevalo ugovor o nedopustnosti uporabe 190. člena ZPP. V tej zadevi se je prenos premoženja na podlagi sporazuma že izvedel. Tožnica opozarja na odločbo VS RS II Ips 69/2019.

13.Stranski intervenient je odgovoril na pritožbo, ki jo je vložila toženka. Soglaša s stališči, s katerimi toženka utemeljuje neutemeljeno pritožbeno.

14.Stranski intervenient je odgovoril tudi na pritožbo, ki jo je zoper sodbo vložila tožnica. Meni, da je neutemeljena. Predlaga njeno zavrnitev.

15.Pritožbe zoper odločitev o glavni stvari niso utemeljene, je pa utemeljena pritožba toženke zoper odločitev glede stroškov.

16.V predhodni, s strani Vrhovnega sodišča Republike Slovenije razveljavljeni sodbi, je pritožbeno sodišče štelo, da je tožena napačna stranka, ki ni stvarno pasivno legitimirana ter bi tožnica morala tožbo uperiti zoper lastnico, Občino A. in ne gre več za skupne lastnike ter razlaga v smislu 190. člena ZPP ni več ustrezna.

17.Vrhovno sodišče s temi argumenti ni soglašalo. Razložilo je, zakaj bo sodba, izdana med prvotnima strankama materialnega razmerja v smislu 190. člena ZPP v tej zadevi neposredno z učinkom pravnomočnosti učinkovala tudi proti osebi, ki je stvar pridobila med pravdo (stranski intervenient na strani toženke). Pasivna legitimacija prve toženke zato ni zgrešena, učinki pravnomočne ugodilne sodbe, izdane zoper njo, bi se raztezali oziroma se bodo raztezali tudi na sedanjo zavezanko, Občino A. Z argumenti, ki jih je nanizalo Vrhovno sodišče, pritožbeno sodišče, po ponovni preučitvi zadeve, soglaša, ter se pri odgovoru na pritožbi toženke in stranskega intervenienta, ki uporabo 190. člena ZPP grajata, nanje v celoti sklicuje.

Glede drugih pritožbenih navedb:

K pritožbam toženke in stranskega intervenienta:

Glede toženkine graje procesnih kršitev:

15.Tožnica uveljavlja, da sodišče ugotovi, da je na podlagi predpisov o lastninjenju družbene lastnine pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah, pri katerih se je v zemljiški knjigi kot lastnica že pred vložitvijo tožbe, s katero se je pričel postopek v tej pravdi, na podlagi ZLNDL kot prejšnja imetnica pravice uporabe vpisala toženka, za tem pa stranski intervenient kot njen pravni naslednik. Tožnica se je v utemeljitev svojih trditev, da je bila ob uveljavitvi ZLNDL imetnica pravice uporabe in torej tedaj pridobila lastninsko pravico, sklicevala tudi na listine v spisu P 303/2003 Okrožnega sodišča v Kopru. Sodišče je te listine na naroku 12.5.2014 vpogledalo oziroma prebralo, nahajajo se v prilogi A1 navedenega spisa (sodišče sodbe ni oprlo na mnenje, ki ga je izdelala izvedenka v drugi zadevi, kot očita pritožba, in to tudi pojasnilo pod opombo 1). Toženka v pritožbi očita, da bi tožnica morala kot dokaz predlagati konkretne listine iz tega spisa, vendar spregleda, da je tako kot tožnica tudi sama predlagala, da se kot dokaz vpogleda v ta spis in ob branju listin na naroku 12.5.2014 ni imela na to nobenih pripomb. Res tako postopanje ni procesno dosledno, a če se upošteva predlog obeh strank in njuno soglasje z branjem listin, ki sta kot stranki v navedeni zadevi tudi sodelovali in so jima bile listine poznane, ni mogoče slediti mnenju pritožbe, da naknadni poziv po specifikaciji listin po sodišču na naroku 21.11.2018, ki mu tožnica ni sledila, a so listine ocenjene kot dokaz, pomeni, da je bilo razpravno načelo kršeno, tudi ni kršena pravica do izjave in enakega obravnavanja, saj so stranke imele možnost se seznaniti in opredeliti do procesnega gradiva.

16.Kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se lahko pridruži tej stranki. Intervenient lahko vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo. V tej zadevi je stranski intervenient (na strani toženke) v pravdo vstopil potem, ko je tožnica podala tožbo, toženka pa na tožbo odgovorila. V pravdo je vstopil v letu 2016, tudi že po prvem naroku za glavno obravnavo. Intervenient mora sprejeti pravdo v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (199. do 201. člen ZPP). To velja tako za primer, ko je bil intervenient od začetka seznanjen z vložitvijo tožbe in tekom pravde, pa tudi za primer, ko izve za tekočo pravdo šele kasneje. Iz navedenega sledi, da stranski intervenient lahko navaja nova dejstva in nove dokaze tekom postopka pod istimi pogoji, kot jih lahko stranka (primerjaj 286. člen ZPP), zato so bili njegovi pomisleki o podani aktivni legitimaciji tožnice prepozni.

17.Ni slediti niti graji, da je sodišče kršilo pravila postopka, ko je dopustilo stransko intervencijo na strani tožnice, to je družbe E.E.E., d.o.o. na naroku dne 15.9.2017, ker pogoji niso bili izpolnjeni. Res je stranski intervenient na strani toženke intervenciji nasprotoval, a je sodišče podalo razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema. Ti so pravilni. Intervencijski interes je namreč podan, kadar je intervenient z eno izmed strank v določenem materialnopravnem razmerju na tak način, da lahko odločitev neposredno ali pa posredno vpliva na njegov pravni položaj. V konkretnem primeru ima stranski intervenient na strani tožnice dva poslovna deleža v višini 79,15 % in 4,05 % stalnega kapitala, vsekakor ima pravni interes, da izkaže konkretno aktivnost v zvezi s svojim kapitalom in uveljavlja zatem tudi pravice iz poslovnega deleža, posebej, ker je bil ustanovljen leta 2001 v okviru postopkov preoblikovanja in prenehanja Slovenske razvojne družbe, d.d. na podlagi Zakona o prenosu pooblastil, pravic in obveznosti Slovenske razvojne družbe in o prenehanju Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju ZPPSRD), ki je stopil v veljavo 7.5.2004.

18.Graja pravočasnosti navedb stranskega intervenienta na strani tožnice v zvezi z lastninjenjem, ko pritožba toženke izpostavlja določbo četrtega odstavka 50. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), tudi ni utemeljena, gre za pravno razlago in ne navedbo dejstev.

19.Toženka graja postopek dokazovanja z izvedenko, očita, da ji ni bil omogočen vpogled v listine, ki so bile podlaga izvidu in mnenju, kar je večkrat opozorila, nazadnje v vlogi 2.10.2019 (podobno stranski intervenient v vlogi 11.10.2019). Pregled spisa pokaže, da je bila izvedenka nazadnje zaslišana na naroku 30.1.2019, stranke (stranski intervenient) so zahtevali vpogled v listine, ki so bile podlaga mnenju. 13.9.2019 in 12.3.2020 je izvedenka predložila listine in podala pojasnilo, nakar so bile stranke 10.9.2020 pozvane, da predlagajo ponovno zaslišanje izvedenke, tega niso predlagale. Posplošena graja toženke, da izvedenka kljub pozivu sodišča in pripombam strank listin ni predložila, torej ni utemeljena, to velja tudi za grajo, da toženka ni imela možnosti sodelovati pri ogledu, ki ga je opravila izvedenka, saj po omenjenem pozivu sodišča ponovnega zaslišanja izvedenke, kjer bi se ta vprašanja razjasnila oz. po potrebi ogled ponovil, ni predlagala.

Glede pravilne uporabe materialnega prava:

20.Neutemeljena je tudi teza toženke, da so obravnavane nepremičnine prešle direktno med sredstva S.R.D. in je zato tožbeni zahtevek tožnice neutemeljen, ker ni aktivno legitimirana. E.E.E.., d.o.o. je kot naslednik S.R.D. le imetnik poslovnih deležev. Na seji 6.7.1995 skupščine podjetja D. Turistično podjetje p.o., A. je bilo v sklepu pod št. 1 ugotovljeno, da zaradi vložene tožbe družbenega pravobranilca, ki jo je vložil na podlagi 48. in 50. člena ZLPP zoper podjetje pred tedanjim Temeljnim sodiščem v Kopru pod opravilno št. Pg 702/94, podjetje ni moglo začeti oz. nadaljevati postopka lastninskega preoblikovanja do izteka roka iz 20. člena navedenega zakona. Celotni nenominirani družbeni kapital podjetja je na podlagi četrtega odstavka 50. člena s 1.1.1995 prešel v last Sklada, ta je bil dolžan izvesti lastninsko preoblikovanje v roku enega leta od dneva vročitve pravnomočne sodne odločbe, sprejet je bil zato tudi sklep pod točko 4, da je D. Turistično podjetje p.o. na podlagi četrtega odstavka 50. člena ZLPP od 1.1.1995 v lasti S.R.D. d.d. ter se preoblikuje v družbo z omejeno odgovornostjo s firmo D. Turistično podjetje d.o.o., ter je bilo lastninsko preoblikovanje iz p.o. v d.o.o. izvedeno z vpisom v sodni register 6.10.1995. Nastala je torej kapitalska družba z znanim lastnikom S.R.D. d.d., ki je imelo 100 % poslovni delež. Potem, ko je ta kapitalska družba olastninjena, ima tožbeno pravico družba, ker gre za varstvo njenih pravic ter je pravilno zavrnjen ugovor, ki ga ponovi v pritožbi, da aktivna legitimacija tožnice ni podana.

21.Pritrditi je razlogovanju obeh pritožb, da je bil tudi v režimu družbene lastnine za veljaven prenos pravice uporabe potreben veljaven pravni akt. To je upoštevalo v razlogih tudi sodišče (npr. zaključek pod točko 34), ni pa slediti graji, da ga "tožnica ni predložila".

22.Pritožnika se sklicujeta na odločbo VS RS II Ips 154/2002, stranski intervenient tudi na odločbo VSRS II Ips 389/2006 in nekatere druge. Zadeva II Ips 154/2002 ni primerljiva, ugotovljeno je bilo, da tožnik niti pošten graditelj ni. V zadevi II Ips 389/2006 pa je Vrhovno sodišče presodilo, da je bila tožnica v času uveljavitve ZNDL imetnica pravice uporabe dveh parcel in zato upravičenka do lastninjenja po tem zakonu. Konkretni dve parceli sta bili z odločbo z dne 7.5.1962 dodeljeni tožnici kot osnovna sredstva in jih je od tedaj dalje (parceli in objekte na njih, namensko vezani na opravljanje svoje poslovne dejavnosti) uporabljala, upravljala z njimi ter jih ob vednosti in s soglasjem toženke oz. njenega pravnega prednika adaptirala ter dogradila. Pojasnilo je, da predstavlja zgoraj navedena odločba OBLO B. v povezavi z namensko vezanostjo spornih nepremičnin na tožnico pravno podlago za prenos pravice uporabe v smislu določbe tretjega odstavka 12. člena Zakona o združenem delu (v nadaljevanju ZZD).

23.Toženka opozori, da tudi če bi držalo, da so bile sporne nepremičnine zavedene med osnovnimi sredstvi tožnice, to ne vodi v sklep o pravici uporabe, saj je potrebna pravna podlaga, ki izkazuje prenos pravice uporabe nanjo in sodišče sicer ugotovi, da naj bi to bila zapisnik o ustanovitvi Hotela D. z dne 31.12.1961 in sklep OBLO B. z dne 7.5.1962, ki sta listini, ki nista bili predlagani kot dokaz, pa tudi sicer se na zapisnik kot podlago za prenos pravice uporabe tožnica ni sklicevala, pač pa na odločbi OBLO B. z dne 27.10.1960 in 7.5.1962. Slednje ni točno, tožnica se je na zapisnik z dne 31.12.1961 sklicevala že v tožbi (npr. točka 3 tožbe). Te listine izkazujejo prenos osnovnih sredstev, Oblo B. je s sklepom 7.5.1962 prevzel osnovna sredstva Hotel G. B. v prisilni likvidaciji in jih izročil v uporabo pravnemu predniku tožnice. Te nepremičnine so bile po ugotovitvah sodišča, ki oceni in sledi mnenju izvedenke, evidentirane kot pridobljene v seznamu že 31.12.1961, navedena je tudi nabavna vrednost, zavedene so bile tudi v inventurnem seznamu dne 31.12.1991, izvedenka jih je identificirala s pomočjo opisa, ogleda, mapne kopije in Registra osnovnih sredstev, ki je usklajen z inventurnimi listinami, upoštevajoč tudi računovodske standarde (večkrat izpostavljena okoliščina v pritožbi toženke, da parcelne številke v bilancah niso navedene, nima ob vseh teh okoliščinah odločilne teže). Te nepremičnine, ki tvorijo zaokrožen kompleks, je tožnica oz. pravni prednik uporabljala, plačevala dajatve, obnavljala,.. Pritoženo sodišče pritrjuje razlogom in zaključku sodišča, da jih je glede na vse ugotovljeno (točke 21 do 38) šteti kot pridobljena osnovna sredstva, ki jih je tožnica ves čas uporabljala za svojo dejavnost in so bila nanjo namensko vezana ter tvorijo zaokrožen, ograjen kompleks ter je upoštevaje tudi navedene akte (četudi konkretne parcelne številke niso navedene - odločba pod B2) bila na pravno prednico tožnice prenešena pravica uporabe, ki je bila družbenolastninski pravni odsev "dela z družbenimi sredstvi."

24.Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), v 19. členu določa, da je javno dobro stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo (splošna raba). Bistvo javnega dobra je torej dostopnost anonimnemu in tudi vnaprej nedefiniranemu krogu oseb pod enakimi pogoji. Kaj je pojem javnega dobra, podrobneje določajo posamezni področni zakoni, pri čemer se javno dobro deli v dve kategoriji: naravno in grajeno javno dobro. Pridobitev statusa naravnega javnega dobra je temeljno urejal Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) grajenega javnega dobra pa ZGO-1, ki je veljal oz. se uporabljal v obravnavanem obdobju - odločba toženke v prilogi B3). Javno dobro ni v pravnem prometu oziroma je na njem možen le omejen pravni promet glede posebne pravice uporabe in na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice na originaren način s priposestvovanjem (prvi odstavek 44. člena SPZ). Status javnega dobra pogosto ni bil pravočasno razglašen z ustrezno odločbo države ali občine. ZGO-1 je zato skušal v prehodnih določbah uskladiti različne predpise, ki urejajo grajeno javno dobro ter v 211. členu določil, da se šteje, da grajeno javno dobro v smislu ZGO-1 urejajo tiste sestavine prostorskih izvedbenih načrtov in lokacijski načrti, ki določajo javne površine, ter naslednji zakoni: Zakon o javnih cestah, Zakon o železniškem prometu (ZZelP), Pomorski zakonik (PZ), Zakon o letalstvu (ZLet), Zakon o vodah, Zakon o športu, Zakon o varstvu pred utopitvami (ZVU), Zakon o varnosti na javnih smučiščih (ZVJS) in Zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč (ZPPDUP). Šteje se tudi, da ima tudi zemljišče, na katerem je zgrajen objekt, ki se na tej podlagi lahko šteje za grajeno javno dobro državnega pomena, pridobljen status grajenega javnega dobra državnega pomena, če je z dnem uveljavitve ZLNDL imela na njem pravico uporabe država ali če je z dnem uveljavitve tega zakona za takšno nepremičnino v zemljiški knjigi vpisano, da je splošno ljudsko premoženje ali družbena lastnina. Na ta način so neposredno na podlagi zakona pridobili status grajenega javnega dobra objekti v družbeni lastnini, ki so bili namenjeni splošni rabi v smislu navedenih zakonov. Pristojno ministrstvo oziroma občinska uprava je morala v zvezi s tem izdati le še ustrezno ugotovitveno odločbo (212. do 214. členi ZGO-1). Za tak primer v tej zadevi ne gre in je pritrditi razlogom sodišča, da zgolj naknadna izdaja odločbe o pridobljenem statusu grajenega javnega dobra lokalnega pomena ni posegla v že predhodno, po zakonu pridobljeno lastninsko pravico tožnice.

K pritožbi tožnice:

25.Pritožbeno sodišče soglaša z razlago sodišča. Vodotoki so se olastninili v korist Republike Slovenije po 182. členu ZV-1, naravni vodotoki so bili dobrine v splošni rabi in družbena lastnina tudi glede na določbe predhodno veljavnega Zakona o vodah iz leta 1974. Ker je bila sporna nepremičnina v letu 2002 vpisana v zemljiško knjigo kot vodno zemljišče oz. konkretno vodotok ter je bila pri lastniku vpisana družbena lastnina v splošni rabi in v uporabi ObLO B., je sodišče prve stopnje pravno pravilno zaključilo, da se je po prvem odstavku 182. člena ZV-1 olastninila, prešla je v last Republike Slovenije, ki je postala lastnica te nepremičnine in je s tem prenehala obstajati družbena lastnina na predmetnem zemljišču.

Glede stroškov postopka na prvi stopnji:

26.Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Skladno s 158. členom ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

27.Sodišče ni ugotovilo, da bi do več delnih umikov tožbe prišlo zaradi izpolnitve zahtevka. Slednjega tožnica niti ni zatrjevala. Ob tem je slediti graji pritožbe toženke, da ni pritrditi zapisu sodbe, da je tožnica kljub temu uspela s pretežnim delom. Tekom postopka je tožbo umaknila z več procesnimi akti glede več parcel, glede ene parcele je tožbeni zahtevek zavrnjen, uspela je z zahtevkom na ugotovitev lastninske pravice, ki ga je uveljavljala s tožbo kot podrejenega. Poleg tega je pritrditi pritožbi toženke, da je po podatkih GURS vrednost parcele 0303/1 k.o. C. (v tem delu je tožba umaknjena z navedbo, da se parcela nahaja izven kompleksa - trditev o vrednosti tožnica v odgovoru na pritožbo ne prereka) nadpolovična glede na celotno vrednost. Tudi stroške za plačilo izvedenke so trpeli tako tožnica kot toženka in stranski intervenient (npr. sklep z dne 19.3.2019). Upoštevaje navedeno je po presoji pritožbenega sodišča uspeh v postopku delen, približno polovičen.

28.Pritožbeni razlogi torej niso podani ter je pritožbeno sodišče neutemeljene pritožbe zoper odločitev o glavni stvari (točki I in II izreka) zavrnilo in sodbo potrdilo, saj tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP) ter pritožbi toženke zoper odločbo o stroških delno ugodilo in stroškovno odločbo v III. točki izreka ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).

29.Toženka je s pritožbo delno uspela glede stroškovne odločitve, sicer pa pritožniki s pritožbami zoper odločbo o glavni stvari niso uspeli, zato sami trpijo stroške pritožb. Odgovori na pritožbo pa niso pripomogli k vsebinski in hitrejši rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 161. členom ZPP in prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/2, 190, 190/1, 199, 200, 201, 286 Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (1992) - ZLPP - člen 50, 50/4 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 19, 44, 44/1 Zakon o graditvi objektov (2002) - ZGO-1 - člen 211, 212, 213, 214 Zakon o vodah (2002) - ZV-1 - člen 182, 182/1 Zakon o lokalni samoupravi (1993) - ZLS - člen 51b, 51c

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.