Jedro

Tožeča stranka je metodologijo ekonokalov podrobno pojasnila in glede posameznega obračuna vsem razdelilnikom priložila izpis glede porabniških deležev stroškov toplote za ogrevanje za posamezno obračunsko obdobje. Tožeča stranka je s tem zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine stroškov ogrevanja. S tem je prešlo trditveno in dokazno breme o tem, kaj konkretno je pri vsakem obračunu in delitvi stroškov ogrevanja sporno, na toženca. Toženec svojih pavšalnih ugovornih navedb glede nestrinjanja z obračunom in delitvijo stroškov ogrevanja (glede na konkretne navedbe tožeče stranke) ni zadosti specificiral.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 212045/2012, z dne 3. 1. 2013, ostane v prvem v zvezi s tretjim odstavkom izreka v veljavi, ter je toženec dolžan tožeči stranki povrniti 167,90 EUR pravdnih stroškov.

2. Toženec v pravočasni pritožbi sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je že v vlogi z dne 31. 5. 2013 podal navedbe, da ne priznava stroškov, ki se nanašajo na obračun ogrevanja, in delitev teh obračunanih stroškov. Sodba je nesklepčna, ker enkrat razlaga, da toženec ne pove, česa ni plačal, drugič pa, da je razvidno, čemu je nasprotoval. Sodišču očita, da se ni opredelilo do toženčeve druge pripravljalne vloge in njej priloženih dokazov. Nadalje navaja, da metodologija ekonokalov ni relevanten pokazatelj dejanske porabe toplote ter da so ogrevalni stroški nepravilno obračunani in deljeni, kar je posledica rabe ekonokalov, ki ne kažejo prave porabe toplote in zato tudi delitev ni pravilna. Ekonokali niso sposobni izmeriti dejansko porabo toplote, ki jo za obračun stroškov ogrevanja določa zakon. Pove, da ekonokali niso bili umerjeni in niso bili certificirani. Dodaja, da ne ve, kako bi moralo biti odmerjeno pravilno namesto z zanj sporno metodologijo ekonokalov, ve pa, da takrat, ko je bilo to narejeno, to ni bilo pravilno, ker so ekonokali tako zastareli, da niso več uporabni za namen, za katerega so bili izdelani. Glede višine navaja, da tožnica ni dokazala utemeljenosti terjatev po višini. Ogrevanje je bilo, toda zaradi ekonokalov toplota ni bila pravilno izračunana in obračunana ter razdeljena med lastnike stanovanj. Ekonokali niso ustrezni merilniki in delilniki toplote, zato tudi z njimi izmerjena toplota ter delitev stroška porabljene toplote nista ustrezni. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v konkretni zadevi od toženca kot lastnika stanovanja vtožuje plačilo neplačanih delov računov, izstavljenih za opravljene storitve po pogodbi. Računi se nanašajo na stroške upravljanja, vodenja rezervnega sklada, obračunavanja ogrevanja, porabe elektrike, porabe vode, ogrevanja vode, ogrevanja toplotne postaje, hišnika, tekočega vzdrževanja. Ker je toženec račune plačeval v delnem znesku, pri čemer ni navedel, v katerem delu računov ne priznava, je tožeča stranka štela, da je toženec plačal vsako postavko računa v sorazmernem deležu. 6. Pritožbeno sodišče je v sporu majhne vrednosti vezano na dejstveni substrat zadeve, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.(1) V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati le zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP). Navedeno v konkretnem primeru pomeni, da je sodišče druge stopnje vezano na ugotovitve dejanske narave. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na naslednja odločilna dejstva: * tožeča stranka je upravnik stavbe na naslovih … 7, 9, 11, in 13 v Ljubljani, kjer ima toženec stanovanji št. 1 in št. 2 na naslovu ... 13; * tožeča stranka je v obdobju od 30. 11. 2011 do 31. 1. 2012 tožencu izstavila 12 računov, ki jih je toženec plačal le delno in ni podal posebne izjave, kaj točno je poravnal; * tožeča stranka je prejeta delna plačila poravnala tako, da je tisto, kar je bilo dano na račun izpolnitve, porazdelila na vse obveznosti v sorazmerju z njihovimi zneski; * med etažnimi lastniki večstanovanjske stavbe je veljavno sklenjena Pogodba o medsebojnih razmerjih, ki določa delitev stroškov ogrevanja po metodologiji ekonokalov; * med tožečo stranko in etažnimi lastniki je sklenjena Pogodba o upravljanju upravniških storitev, s katero je dogovorjeno, da je naloga upravnika porazdelitev stroškov in upravnika zavezuje k uporabi metodologije ekonokalov; * na zboru etažnih lastnikov 5. 3. 2012 je bil veljavno sprejet sklep, da se namesto ekonokalov, ki so že zastareli, izvede montaža toplotnih števcev, in jih ni možno umerjati, a do realizacije sklepa ni prišlo, toda ne po krivdi tožeče stranke, zato je ta še naprej uporabljala dogovorjeno metodologijo ekonokalov.

7. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožeča stranka 15. 6. 2013 metodologijo ekonokalov podrobno pojasnila in glede posameznega obračuna vsem razdelilnikom priložila izpis glede porabniških deležev stroškov toplote za ogrevanje za posamezno obračunsko obdobje. Pritožbeno sodišče soglaša, da je tožeča stranka s tem zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine stroškov ogrevanja. S tem je prešlo, kot je pravilo zapisalo že sodišče prve stopnje, trditveno in dokazno breme o tem, kaj konkretno je pri vsakem obračunu in delitvi stroškov ogrevanja sporno, na toženca. Toženec svojih pavšalnih ugovornih navedb glede nestrinjanja z obračunom in delitvijo stroškov ogrevanja (glede na konkretne navedbe tožeče stranke) ni zadosti specificiral. Glede višine pritožnik zgolj pavšalno navaja, da zaradi metode ekonokalov toplota ni bila pravilno odmerjena in obračunana ter posledično tudi stroški niso bili pravilno deljeni. Pri tem je odločilno, da je bila tožeča stranka s pogodbo vezana na uporabo te metodologije.

8. Toženec neutemeljeno uveljavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta se ne nanaša na trditveno podlago strank, temveč na povzemanje dokaznega gradiva v sodbo (kadar obstoji nasprotje navedbami v razlogih sodbe o vsebini listin/dokazov in med temi listinami in dokazi). Zmotno povzemanje trditvene podlage bi lahko predstavljajo kvečjemu relativno bistveno kršitev v primeru njene prekoračitve trditvene podlage strank (česar v sporu majhne vrednosti ne bi bilo mogoče uveljavljati) ali zmotno uporabo materialnega prava (če bi spregled določenih trditev rezultiral v neuporabi določila ali zmotni materialnega prava) ali kršitev pravice do izjave, če se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do bistvenega dela dejanskih navedb stranke. V konkretnem primeru te kršitve niso podane. Sodišče prve stopnje se je do druge pripravljalne vloge opredelilo v 31. točki obrazložitve ter je tudi z razumnimi pravnimi argumenti obrazložilo, zakaj predlagani dokazi niso bistveni in jih zato ni bilo treba izvesti (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Bistveno je, da toženec z njimi ne more nadomestiti pomanjkljivih in ne dovolj konkretiziranih ugovornih trditev.

9. V pritožbi uveljavljane kršitve niso podane, sodišče druge stopnje pa pri preizkusu izpodbijane odločbe tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Pritožbeno sodišče pripominja, da ni spregledalo, da je bilo med istima pravdnima strankama glede istih spornih vprašanj sojeno že v zadevi Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9. 10. 2014, vendar pa je bilo v tisti zadevi dejansko stanje, kot ga je tam ugotovilo sodišče prve stopnje in na katerega je bilo višje sodišče tudi tam vezano, ker je šlo prav tako za spor majhne vrednosti, v bistvenem drugačno od dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v tem postopku.