Jedro

To, da je bil toženec v kazenskem postopku obsojen za drugo kaznivo dejanje kot povzročitelj škode in da mu v kazenskem postopku ni bilo očitano, da je povzročitelja napeljeval h kaznivemu dejanju, s katerim je bila povzročena škoda, še ne pomeni, da civilno sodišče ne bi moglo ugotoviti toženčeve odškodninske odgovornosti zaradi napeljevanja k škodnemu dejanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožeči stranki plača 22.205 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi solidarno s C. G., ki je taisto terjatev dolžan plačati po pravnomočnem in izvršljivem sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 123554/2013 s 1. 8. 2013. V presežku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo in tožencu naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Toženec v pravočasni in popolni1 pritožbi izpodbija I. in III. točko izreka. Kot bistveno navaja, da je sodišče v nasprotju s 14. členom ZPP poseglo v predmetni kazenski sodbi, saj je toženca opredelilo kot napeljevalca, kar pa iz kazenskih sodb ne izhaja. Toženec je bil obsojen zgolj za storitev kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami in nedovoljenimi snovmi v športu in ne za napeljevanje h kaznivemu dejanju neupravičene uporabe tujega premoženja, ki ga je storil B. in s katerim je bila tožeči stranki povzročena škoda. Civilno sodišče ne sme preseči ugotovitev kazenskega sodišča in v nasprotju z ugotovitvami kazenske sodbe presojati kazenskopravnih institutov, torej "napeljevanja". Navaja še, da je toženec B. zgolj vprašal, ali mu lahko predmetno snov (rastni hormon) pridobi ceneje, nikakor pa ga ni napeljeval, naj snov ukrade, kar ima za posledico napačno ugotovljeno dejansko stanje. Nasprotuje prisojenim zakonskim zamudnim obrestim ter obračunu pravdnih stroškov tožeče stranke. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača pritožbene očitke o obstoju absolutno in relativno bistvenih kršitev postopka. Sodišče prve stopnje je oblikovalo logično in prepričljivo dokazno oceno, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je toženec B. napeljeval h kaznivemu dejanju neupravičene uporabe tujega premoženja, za katerega je bil B. tudi pravnomočno obsojen, s tem dejanjem pa je predniku tožeče stranke nastala škoda v višini 27.109,84 EUR. Zaradi pritožbenih očitkov, ki se v bistvenem nanašajo na nedopusten poseg v predmetni kazenski sodbi, bo pritožbeno sodišče zaradi lažjega razumevanja sprva orisalo dejstva, na katere je (civilno) sodišče vezano pri odločanju v predmetni zadevi (obstoj kaznivega dejanja in kazenska odgovornost toženca ter B.).

7. Toženec je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII K 1015/2014 s 23. 9. 2015 pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami in nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo drog. Spoznan je bil za krivega, da je neupravičeno, zaradi nadaljnje prodaje, od B. 5. 4. 2014 prevzel 100 kapsul rastnega hormona, ki spada v skupino nedovoljenih snovi v športu, in se mu ob tem zavezal plačati 4.000 EUR.

8. C. G. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VI K 31647/2014 z 18. 8. 2015 pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje neupravičene uporabe tujega premoženja in za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami in nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo drog. Spoznan je bil za krivega, da si je kot zaposleni pri pravnem predniku tožeče stranke protipravno prilastil 100 ampul rastnega hormona, zaradi česar je pravno osebo oškodoval za 27.109,84 EUR, ter da je 5. 4. 2013 neupravičeno prodal takšne kapsule osebi z imenom D., od katerega je v zameno prejel določen denarni znesek.2

9. Iz citiranih sodb res ne izhaja, da bi bil toženec pravnomočno obsojen za napeljevanje h kaznivemu dejanju neupravičene uporabe tujega premoženja, ki ga je storil B. in s katerim je pravnemu predniku tožeče stranke nastala vtoževana škoda, a tudi sodišče prve stopnje ni izhajalo iz drugačne predpostavke.3 Toda to, da toženec v kazenskem postopku ni bil spoznan za soudeleženca pri kaznivem dejanju, s katerim je bila oškodovana tožeča stranka, ne onemogoča civilnemu sodišču, da bi toženčevo ravnanje presojalo strožje - kot napeljevalca tistega (v tem primeru B.), ki je škodo povzročil. Civilna odgovornost je vselej strožja od kazenske4. Celo če bi bil toženec v kazenskem postopku oproščen očitanega napeljevanja h kaznivemu dejanju (in ne le, kot v obravnavani zadevi, ko tak kazenski postopek sploh ni tekel), bi lahko pravdno sodišče ugotovilo njegovo odškodninsko odgovornost. 10. Pritožbeno sodišče pritrjuje teoretičnim izhodiščem, s pomočjo katerih je sodišče prve stopnje ocenjevalo, ali je bil toženec napeljevalec h B. kaznivem dejanju - škodnemu dogodku. Pri tem se je pri presoji napeljevanja pravilno oprlo na ustrezne predpostavke kazenskega prava, obstoj katerih je potreben, da nekoga opredelimo kot napeljevalca, saj OZ takšne definicije ne ponuja. S tem (v nasprotju s pritožbenimi navedbami) ni odločalo o kazenski odgovornosti toženca, temveč je le s pomočjo kazenskopravne teorije presojalo pojem napeljevalca, kot ga določa drugi odstavek 186. člena OZ. Tako ravnanje nenazadnje omogoča drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih. Sodišče prve stopnje je tako presojalo zgolj odškodninsko odgovornost, določeno v drugem odstavku 186. člena OZ.

11. Sodišče prve stopnje je napravilo logično in življenjsko dokazno oceno (20. in 21. točka obrazložitve), da je toženec napeljal B., da je ta storil kaznivo dejanje, za katerega je bil tudi obsojen in s katerim je tožeči stranki nastala škoda. Skope pritožbene navedbe zaključkov ne omajejo, zato jim pritožbeno sodišče sledi. Bogat vir okoliščin privede do logičnega sklepa, da je imel toženec vpliv na izvršitev B. kaznivega dejanja, predvsem, da je B. pravnemu predniku tožeče stranke odtujil 100 kapsul rastnega hormona in jih v zameno za 4.000 EUR izročil tožencu, ta pa je kapsule prevzel z namenom neupravičene preprodaje. Sodišče prve stopnje je nato na podlagi preostalih dejstev (izpostavljena je nekonsistentnost med izpovedbami toženca in B. v kazenskem in pravdnem postopku) prišlo do prepričljivega zaključka, da je bil toženec napeljevalec.5

12. Pritožbene navedbe glede zakonskih zamudnih obresti in prisojenih pravdnih stroškov so povsem pavšalne, zato podrobnejši odgovor nanje ni mogoč.

13. Pritožba tako ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zaznalo razlogov, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženec s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor tožeče stranke pa ni prispeval k vsebinski presoji pritožbenega sodišča in tako ta strošek ni bil potreben (155. člen ZPP).

1 Tožeča stranka je namreč v odgovoru v pritožbi navedla, da je pritožba nepopolna, saj ne določa navedbo sodbe, zoper katero se vlaga. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba sicer natančno ne specificira izpodbijane sodbe (z navedbo sodišča in dneva izdaje sodbe), navede pa opravilno številko predmetne zadeve, kar po oceni pritožbenega sodišča zadošča. 2 Kazenski sodbi je podrobneje predstavilo sodišče prve stopnje v 16. in 17. točki obrazložitve. 3 Pritožnik navaja, da sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve z zapisom "v zvezi s kaznivima dejanjema, ki sta ju izvršila B. in toženec v sodelovanju" posega v ugotovitve kazenskih sodb. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče v sporni točki obrazložitve zgolj orisalo navedbe tožeče stranke in ne gre za presojo sodišča, da iz kazenskih sodb izhaja, da je bilo kaznivo dejanje, s katerim je nastala vtoževana škoda, storjeno v sostorilstvu. 4 Primerjaj npr. sodbo VSL I Cp 1399/2016 z 19. 10. 2016, 14. točka obrazložitve. 5 Toženec navaja, da je za presojo sostorilstva potreben obstoj objektivnih (okoliščine, ki izkazujejo neposredno izvršitveno ravnanje; npr. dejanska prisotnost na kraju in v času storitve kaznivega dejanja) in subjektivnih predpostavk sostorilstva. Res je treba tudi pri napeljevanju kot obliki sostorilstva ocenjevati, ali je napeljevalec bil sprožilec interesa pri storilcu, da je ta izvršil kaznivo dejanje, napeljevalčev naklep pa mora obsegati tako storilčevo odločitev za kaznivo dejanje kot tudi samo storitev kaznivega dejanja. Vse navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo; izkoriščanje težkega finančnega položaja B., vedenje toženca, da B. ne razpolaga s toliko denarja, da bi lahko predmetno snov dejansko kupil, obstoj medsebojnega dogovora o delitvi dela, finančni interes toženca za izvršitev kaznivega dejanja, ki je izkazan že z obsodbo toženca - namen preprodaje predmetne snovi, itd.