Jedro

Naročitelj je posredniku odškodninsko odgovoren za škodo, ki mu je nastala, če je v postopku pogajanj in sklepanja prodajne pogodbe z osebo, ki jo je našel posrednik, ravnal nepošteno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost zneska 3.900 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije, na dan plačila z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, kot jo priznava Nova Ljubljanska banka za devizne vloge v DEM na vpogled, za čas od 14.4.1994 do plačila.

Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 96.972,50 SIT. Prisojeni znesek pomeni odškodnino za škodo, ki jo je toženec kot naročitelj po pogodbi o posredovanju povzročil tožeči stranki kot posredniku, ko v postopku sklepanja kupoprodajne pogodbe za stanovanje ni ravnal pošteno v smislu 817. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter izločitev razpravljajoče sodnice zaradi njene pristranskosti. V pritožbi navaja, da sodba ni sprejemljiva v svojem izreku, ker obstaja v državi uradno plačilno sredstvo tolar in ne DEM in bi moralo sodišče naložiti tožniku, da tožbeni zahtevek modificira in prilagodi veljavni valuti. Sodišče je bistveno kršilo postopek, ko ni upoštevalo upravičene odsotnosti zastopnika toženca in je narok opravilo brez prisotnosti toženca in njegovega zastopnika. Sodišče je narok razpisalo prvi delovni dan po prvomajskih praznikih. Ta dan 5.5.1998 se zastopnik toženca še ni vrnil na delo, ker je bil na prvomajskih počitnicah v tujini (predvidoma bi se moral vrniti 4.5.1998) in je sporočil svojo zamudo tako, da je tajnica pisarne po sprejemu obvestila 5.5.1998 ob 8,22 uri to odsotnost javila sodišču. Zastopnik se je vrnil šele 6.5.1998. Iz tega opravičenega razloga, ki je dokazljiv, bi sodišče moralo narok preložiti in omogočiti tožencu ter zastopniku sodelovanje na naroku iz razlogov zaslišanja toženca kot stranke in možnost, da zastopnik predlaga še nove dokaze.

Napadena sodba je zato enostranska, protežira izključno tožnika.

Sodišče je zmotno uporabilo tudi materialno pravo, ker je zmotno ugotovilo dejanski stan. Napadena sodba na 5. strani v 2. odstavku zahaja v nasprotja sama s seboj, ko najprej govori o osnutku kupoprodajne pogodbe, potem pa nadaljuje in sprejme kot dokaz to, kar izjavi direktor tožnika. Takega dokaza sodišče ne more uporabiti, ker je enostranski. Sodba sama navaja, da gre za osnutek pogodbe, kar pomeni, da ne gre za dokončno pogodbo ali predpogodbo, ki bi bila zavezana obligacijskim predpisom. Osnutek je čisto nekaj drugega kot dokončna definitivna pogodba. Tožnik je toženca s takim osnutkom celo zavedel in ga spravil v zmoto, saj mu je zamolčal bistvene elemente, kot so to, da stanovanja ni mogoče v zemljiški knjigi prenesti na toženca. Če bi s tem podatkom seznanil toženca, bi ta odstopil od pogodbe, ker ne bi mogel najeti kredita.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi zatrjevana kršitev postopka ni podana. Dejanske ugotovitve in pravna utemeljitev prvostopnega sodišča o tem so pravilne. Na sedmi narok za glavno obravnavo dne 5.5.1998 toženec in njegov pooblaščenec nista pristopila, čeprav sta bila oba pravilno vabljena, toženec tudi opozorjen, da bo zaslišan kot stranka. Toženčev odvetnik zatrjuje, da se je pred obravnavo opravičil, kar drži, saj prvostopno sodišče v sodbi skladno z listino ugotavlja, da je sodišče pred obravnavo dne 5.5.1998 po faksu prejelo dopis iz pisarne toženčevega pooblaščenca, da se odvetnik M. P. še ni vrnil z dopusta, čeprav bi predvidoma moral priti tega dne. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na omenjeno opravičilo in zatrjuje kršitev postopka, ker je bilo toženi stranki onemogočeno sodelovanje na naroku. Taka pritožbena trditev ni utemeljena, kajti zaradi odvetnikovega opravičila sodišče ni bilo dolžno preložiti naroka, ampak bi to lahko storilo, če bi bili podani opravičeni razlogi (1. odstavek 116. člena ZPP). Prvostopno sodišče je ravnalo pravilno, ko navedenega naroka ni preložilo, saj je pravilno ocenilo, da okoliščina, da se odvetnik še ni vrnil z dopusta (ob tem, ko je bil predhodno obveščen o obravnavi) ni opravičljiva okoliščina, zaradi katere bi bilo mogoče preložiti narok. Nobenega opravičenega vzroka za zamudo pooblaščenec ni navedel, v pritožbi pa še dodatno zavaja sodišče, da je to narok razpisalo prvi delovni dan po prvomajskih praznikih. V resnici je bil 5.5.1998 torek in je bil delovni dan že pred tem 4.5.1998, tako da je sklicevanje na prvomajske praznike nerelevantno. Nadalje pa toženi stranki na noben način ni bilo onemogočeno sodelovanje v postopku, kajti zaslišanje toženca kot stranke bi bilo mogoče, če bi prišel na obravnavo in je bil na to okoliščino tudi opozorjen, vendar ga ni bilo. Pritožbena trditev o tem, da bi zastopnik na naroku predlagal še nove dokaze, pa je brezpredmetna glede na pisne možnosti predlaganja dokazov in glede na dejstvo, da je šlo že za sedmi narok v tej zadevi, ne da bi se pooblaščenec toženca kateregakoli udeležil. Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da ni šlo za nikakršno kršitev postopka ko je prvostopno sodišče dne 5.5.1999 opravilo narok, izvedlo dokaze in postopek zaključilo. Zatrjevanje, da je sodba enostranska, je neutemeljeno, posledice neaktivnosti pa nosi tožena stranka sama. Pritožbeno sodišče nadalje pripominja, da pri uradnem preizkusu ni ugotovilo kršitev postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti in zaključuje, da pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

Pritožba trdi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je zmotno ugotovilo dejanski stan. Po presoji pritožbenega sodišča pritožbeni trditvi ni pritrditi. Pritožba konkretizira svojo uvodno trditev z navajanjem, da je sodba v nasprotju sama s seboj in da najprej govori o osnutku kupoprodajne pogodbe, kar ni isto kot dokončna pogodba, ki bi bila zavezana obligacijskim predpisom, kot dokaz pa sprejme sodišče enostransko izjavo direktorja tožnika. Vse te navedbe pritožbe so zmotne, saj prvostopna sodba ni nikjer v nasprotju sama s seboj in zelo natančno ter podrobno ocenjuje dokaze ter ugotavlja dejstva, ter izvaja pravne zaključke, ki so podrobno opredeljeni. Kot dokaz je prvostopno sodišče res upoštevalo tudi izpoved direktorja tožeče stranke M. K., ki ga je zaslišalo za stranko, pri čemer je pravilno pojasnjeno, da toženec ni bil zaslišan kot stranka, ker pravilno vabljen ni prišel na sodišče (2. odstavek 265. člena ZPP). Sicer pa pritožba ne pove, kaj naj v izpovedi direktorja tožnika ne bi držalo. Ko pa pritožba opozarja na različnost osnutka pogodbe in dokončne pogodbe, prezre da prvostopno sodišče nikjer ne ugotavlja, da sta prodajalec M. P. in toženec kot kupec po posredovanju tožeče stranke sklenili kupoprodajno pogodbo za stanovanje. Prvostopno sodišče nasprotno ugotavlja, da si je najprej toženec sporno stanovanje ogledal, nato so na osnutek pogodbe, ki jo je pripravil prodajalec, vnašali pripombe kupca in prodajalca, nakar je toženec na osnutku prodajne pogodbe podpisal izjavo, da potrjuje nakup stanovanja in naroča pripravo kupoprodajne pogodbe po tem osnutku. Končno je tožeča stranka pripravila čistopis osnutka prodajne pogodbe in povabila toženca na podpis pogodbe, vendar se toženec ni več odzval. Tem ugotovitvam in zaključku, da kupec in prodajalec prodajne pogodbe za stanovanje nista sklenila, pritožba ne nasprotuje. Po nepotrebnem pa trdi, da osnutek pogodbe pomeni nekaj drugega kot dokončna pogodba, kar ni sporno. V tej zadevi namreč ne gre za plačilo provizije posredniku zaradi sklenjene prodajne pogodbe (813. člen ZOR), ampak za plačilo odškodnine, ki je nastala tožeči stranki zaradi nepoštenega ravnanja toženca, ki se je s posredovanjem tožeče stranke spustil v pogajanja za sklenitev pogodbe s prodajalcem stanovanja, ki ga je našel posrednik (817. člen ZOR). Izpodbijana sodba vsebuje dejanske ugotovitve o nepoštenem ravnanju toženca v pogajanjih za sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema skupaj s pravnimi zaključki (smiselna uporaba 2. in 3. odstavka 30. člena ZOR), tožena stranka pa v pritožbi vsemu navedenemu ne nasprotuje. Ponavlja le trditev, postavljeno že med postopkom, da je tožnik toženca z osnutkom zavedel, ker mu je zamolčal bistvene elemente, da stanovanja ni mogoče v zemljiški knjigi prenesti na toženca. Te pritožbene trditve ne držijo in je nanje pravilno odgovorilo že prvostopno sodišče s sklicevanjem na osnutek kupoprodajne pogodbe, ki ga je toženec poznal in so ga stranke obravnavale, predno je toženec potrdil nakup stanovanja in naročil pripravo prodajne pogodbe po tem osnutku. V osnutku pogodbe (A3) je namreč v 6. členu zapisano, da prodajalec ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik stanovanja, da pa se zavezuje izvesti (popravljeno: začeti oziroma nadaljevati) potrebni zemljiškoknjižni postopek vpisa lastništva v zemljiško knjigo. Ne drži torej, da bi tožnik ali prodajalec tožencu zamolčal navedeni podatek. Zaključek o nepoštenem ravnanju toženca v postopku pogajanj in sklepanja prodajne pogodbe je torej v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilen, ugotovitvi nastanka in obsega škode v smislu izgube plačila provizije kot izgubljenega dobička tožnice pa tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje. Trdi pa, da je sodba nesprejemljiva v izreku zaradi plačilnega sredstva, ki je tolar in ne DEM. Tudi pri tem je v zmoti, saj je toženi stranki naloženo plačilo odškodnine v domači valuti, to je v tolarski protivrednosti 3.900 DEM ob navedbi ustreznega menjalnega tečaja. Gre le za uporabo devizne klavzule, ki jo devizni predpisi dovoljujejo, je pa posledica predhodne uporabe devizne klavzule v pogajanjih med prodajalcem stanovanja in tožencem in posledično v pogodbenem razmerju med pravdnima strankama.

Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da ni podan nobeden izmed uveljavljanih pritožbenih razlogov, da glede na ugotovljeno dejansko stanje ni bilo kršitev materialnega prava in da ni bilo kršitev postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP).