Jedro

Pomanjkanja dokazov, kot tudi tožbenih trditev, pa tudi ni mogoče dopolniti s postavitvijo izvedenca finančne stroke (informativni dokaz), zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožnica ni izkazala višine izgube svojega dohodka, če škodnega dogodka ne bi bilo in da bi le ti presegali znesek, ki ga že prejema na podlagi odločbe CSD in ZPIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi s tem, da izrek pravilno glasi: "1. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 1.581,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2000 dalje do plačila.

2. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne."

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo 1.581,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2015 dalje. Sodišče je prisodilo tožnici za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja 9.600,00 EUR ter za bodočo škodo 1.500,00 EUR, za strah 2.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 7.000,00 EUR, torej skupaj 20.100,00 EUR, ob odštetju plačane akontacije 18.500,00 EUR (valoriziran znesek predstavlja 18.513,50 EUR) še 1.581,50 EUR. Tožbeni zahtevek glede odškodnine zaradi skaženosti ter v preostanku zahtevano odškodnino zaradi bodoče škode-rente je smiselno zavrnilo.

2. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, "da pritožbeno sodišče presodi, da tožeči stranki pripada še nadaljnja odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo". Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da poškodbe tetive rotatorne manšete, posttravmatske stresne motnje, postkomacijski sindrom in z njimi povezanimi glavoboli, težave s koncentracijo, nespečnostjo, nočnimi morami, spominom in govorom niso v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Izpostavlja, da nikoli ni imela nobenih težav ali poškodb hrbtenice, ter da so vse njene poškodbe in nevšečnosti izključno posledica nezgode. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da v medicinski dokumentaciji ni zabeleženih nobenih dejstev, ki bi utemeljevala postkomacijski sindrom ter posttravmatsko stresno motnjo, saj se je že od druge polovice 2012 zdravila pri psihiatru in jemala zdravila, ki jih občasno jemlje še danes. Njene posledice na področju psihičnih težav so torej trajne, se ne zmanjšujejo in so izključno posledica poškodb utrpelih v obravnavanem škodnem dogodku. Sodišče prve stopnje je tudi ravnalo napačno, ko je njeno prilagoditveno motnjo kot posledico prometne nesreče upoštevalo v odškodnini za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, saj bi jo moralo upoštevati v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prilagoditvene motnje so namreč pri njej stalno prisotne ter so žal postale del njene spremenjene osebnosti in vsakdana. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da se njena anksioznost ne priznava v obliki sekundarnega strahu, temveč jo je štelo kot posledico poškodb v sklop prilagoditvene motnje. Prepričana je, da sodišče s prenizko odmerjeno odškodnino ni izpolnilo pravnega standarda pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter tudi ni pravilno upoštevalo temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje pa je tudi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni zaslišalo tožeče stranke glede na to, da je njena pooblaščenka na glavni obravnavi 6. 12. 2016 "javila zamudo tožeče stranke in sodišče prosila, da jo počaka, vendar sodišče temu ni sledilo". Izpostavlja, da je sodišče tudi neutemeljeno zavrnilo zahtevek v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi skaženosti, čeprav je izvedenec objektivno podal izvid in mnenje, da posledice poškodb predstavljajo le kozmetični defekt, vendar se tudi to lahko upošteva pri odškodnini za skaženost, v kolikor jih posameznik doživlja izredno negativno, kot jih doživlja v konkretnem primeru tožnica. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri tožnici okrnjeno funkcioniranje na področju za delo in zaposlitev ter bi le to moralo upoštevati v okviru bodoče materialne škode v obliki rente, vendar jo je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo. Tožnica izpostavlja še, da njeno zdravljenje ni zaključeno, kar pomeni, da še vedno čuti posledice prometne nezgode in se zaradi njih še vedno zdravi in v zvezi s tem je tudi predložila listine, in sicer odločbo ZPIZ z dne 4. 1. 2017, izvedensko mnenje z dne 21. 12. 2016, zapisnik ZPIZ z dne 9. 1. 2017, odločbo CSD z dne 28. 12. 2016 ter obvestilo o prekinitvi zavarovalne pogodbe z dne 5. 12. 2016, katere je pridobila šele po opravljenem zadnjem naroku za glavno obravnavo in jih tako brez svoje krivde ni mogla predložiti kot dokaz na sojenju na prvi stopnji. Nedvomno navedene listine dokazujejo, da so njene navedbe podane v postopku pred sodiščem prve stopnje utemeljene ter da le te utemeljujejo tudi višino vtoževane odškodnine. Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede nematerialne škode:

5. Neutemeljeni so tožničini pritožbeni očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in o zmotnem upoštevanju meril za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, določene v 179. členu OZ, prav tako pa tudi ni upravičena pritožbena graja v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z zavrnitvijo odškodnine iz naslova duševnih bolečine zaradi skaženosti in bodoče materialne škode. Temeljno načelo za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, vsebovanih v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti, izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Z upoštevanjem materialnih možnosti družbe in sodno prakso o višini odškodnine v podobnih primerih se preprečuje, da bi šla odškodnina na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo. Obe načeli je sodišče prve stopnje po preizkusu pritožbe pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo.

6. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi izvida in mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, Medicinske fakultete v X., Univerze v X. (v nadaljevanju: komisije), v okviru katerega so pisni in ustni izvid ter mnenje podali prof. dr. M.V., dr. med., izr. prof. P.P., dr. med., ter prof. dr. B.D.O., dr. med., izhaja, da je tožnica v posledici prometne nesreče utrpela: pretres možganov, rano na glavi, udarnino desne rame, nateg vratnih mišic, zlom telesa 11. in 12. prsnega vretenca, udarnino levega kolena, udarnino leve goleni, zvin desnega gležnja in stopala ter zvin levega gležnja in stopala, medtem ko druge poškodbe in posledice poškodb obravnavanega škodnega dogodka, ki jih zatrjuje tožnica, in sicer poškodba tetive rotatorne manšete, posttravmatske stresne motnje in postkomacijskega sindroma v zvezi z njim pa povezani glavoboli, težave s koncentracijo, nespečnostjo, nočne more, niso v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo glede postkomocijskega sindroma, ki bi bil lahko posledica pretresa možganov, ki ga je tožnica utrpela ter se kaže z glavoboli, motnjami koncentracij, spominskimi motnjami, vrtoglavici, da v medicinski dokumentaciji v zvezi z utrpelimi poškodbami v prometni nezgodi o tem ni zabeležnih nobenih dejstev in zato ni okoliščin, ki bi utemeljevala nastop postkomocijskega sindroma pri tožeči stranki v posledici obravnavane prometne nezgode.

7. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost bolečin (točka 9 sodbe) ter nevšečnosti med zdravljenjem (točka 10 sodbe), ki so objektivizirani z izvedenskem mnenjem Komisije, po prepričanju pritožbenega sodišča dosodilo primerno in pravično odškodnino za telesne bolečine in bodočo škodo. Občutenje bolečin je res da subjektivno, vendar pa je izvedensko mnenje tisto, ki služi ne le objektiviziranju obsega škode, ampak tudi preveritvi verodostojnosti oškodovankinih trditev. Ob tem je še zavrniti pritožbeni ugovor tožeče stranke, da je sodišče storilo bistveno kršitev s tem, ko ni zaslišalo tožeče stranke. Tožeča stranka je namreč bila pravilno vabljena na glavno obravnavo, vendar nanjo ni pristopila, zato sodišče prve stopnje njenega zaslišanja ni moglo izvesti, prav tako pa tudi ni bila storjena bistvena kršitev s tem, ko je pooblaščenka tožeče stranke najavila zamudo tožeče stranke, vendar je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti pravilno vabljene tožeče stranke, ki do konca glavne obravnave ni pristopila, zato tudi njeno zaslišanje ni bilo mogoče opraviti.

8. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o prenizki odškodnini za strah. V sodbi je ugotovljeno, s pomočjo Komisije glede intenzitete strahu, kjer je ugotovljeno, da je tožnica trpela hud primarni strah, kot tudi sekundarni strah (točka 14 sodbe), prav tako pa je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo tožbene trditve, da je tožnica po nesreči čutila intenziven kratkotrajen primarni strah, saj se je zbala za svoje življenje ter da se je po nesreči razvil hud intenziven strah pred terapevtskimi posegi in strah pred izidom zdravljenja, ki je intenziven in traja skoraj že štiri leta po nesreči. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da se je pri tožnici pojavila anksioznost, vendar pa ne v obliki sekundarnega strahu, temveč v sklopu prilagoditvene motnje, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine. Pritožbeno sodišče je prepričano, da je v prisojeni odškodnini v višini 2.000,00 EUR sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo intenzivnost in trajanje strahu. Stališče sodbe sodišča prve stopnje zato ustrezno odraža tako okoliščine nastanka škode, kot potek zdravljenja in po mnenju pritožbenega sodišča ni podlage za sklep, ki bi utemeljeval prisojo višje odškodnine, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno v presežku tožbeni zahtevek iz naslova strahu zavrnilo.

9. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o prenizki odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je konkretna in določna in jo pritožbeno sodišče v celoti povzema, v izogib ponavljanju. Pravdni stranki sta sprejeli izvedensko mnenje, enako tudi sodišče prve stopnje, in zato glede na pritožbene navedbe tožnice pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so odločilne za presojo odškodnine tiste zmanjšane življenjske aktivnosti, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja in so objektivizirane (točka 15 in 16 sodbe). Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so izvedenci pri tožnici ugotovili: - blago oviranost na področju splošnih opravil in zahtev, saj ima na tem področju ob gibalni oviranosti v hrbtenici težave pri izvajanju opravil v prisiljenih držah in mora neprestano spreminjati položaj telesa oziroma se pri tovrstnih dejanjih pojavljajo bolečine, - blago oviranost na področju gibanja, ker se težave kažejo pri uporabi prevoznih sredstev, zlasti v primeru uporabe javnega transporta, ko se ji pri daljšem stanju začnejo pojavljati bolečine v predelu hrbtenice, - bolečine, če je dlje časa v istem položaju, na podpodročju spreminjanje in vzdrževanje telesnega položaja, - težave na podpodročju prenašanja, premikanja in ravnanja s predmeti, saj se ji pojavljajo bolečine pri dvigovanju in prenašanju predmetov zaradi ovirane gibljivosti hrbtenice ter - zmerno okrnjeno funkcioniranje na podpodročjih dela in zaposlitve ter ekonomskega življenja, saj je tožničina učinkovitost pri opravljanju teh nalog zmanjšana zaradi gibalne oviranosti v hrbtenici.

10. Izvedenci so izpostavili, da je pri tožnici bila pred obravnavanim škodnim dogodkom že prisotna osebnostna motnja, ki je še vedno prisotna, vendar le te ni mogoče povezovati z obravnavanim škodnim dogodkom. Pojasnili so namreč, da posledic psihičnih motenj, ki bi nastale zaradi obravnavanega škodnega dogodka, to je posttravmatski stres in postkomocijski sindrom, ni mogoče upoštevati pri odmeri odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz tožbenih trditev sicer izhajajo pogosti glavoboli, razdražljivost, nespečnost, težave z motnjami koncentracije in spomina, pogoste nočne more o prometni nezgodi tožnice, ki ji bistveno zmanjšuje njeno življenjsko aktivnost, vendar sodišče upošteva le zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki se sklada z izvidi in mnenjem Komisije. Nedvomno je pri tožnici zmanjšana gibljivost prsno ledvenega predhoda hrbtenice, zmanjšanja zaradi posledic poškodbe, kot tudi zaradi degenerativnega obolenja hrbtenice, medtem ko druge poškodbe, ki jih je tožnica utrpela v prometni nesreči, niso pustile funkcionalnih posledic. Ocena stopnje zmanjšanja življenjske aktivnosti pri tožnici, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, po prepričanju pritožbenega sodišča ne ponuja sklepa za določitev višje odškodnine, saj so v izvedenskem mnenju predstavljene konkretne okoliščine in področja, na katerih so življenjske aktivnosti tožnice zmanjšane izključno zaradi poškodb zadobljenih v obravnavanem škodnem dogodku in vse to je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in zato iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti dosodilo primerno odškodnino.

11. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno odločilo v zvezi z duševnimi bolečinam zaradi skaženosti, ko je zaključilo, da ob upoštevanju strokovne ocene izvedencev fizične poškodbe tožnici niso zapustile zunaj vidnih posledic, razen na glavi, kjer ima tožnica cca. 4 cm veliko brazgotino, skrito v lasišču, ter manjše ranice na uhlju, ki prav tako niso pustile vidnih posledic. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da poškodbe, ki jih je tožnica utrpela v obravnavanem škodnem dogodku, ne ustrezajo kriterijem za določitev odškodnine iz naslova skaženosti, saj za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti morata biti podani dve merili objektivno in subjektivno merilo, vendar ob upoštevanju izvedenskega mnenja Komisije v konkretnem primeru ne obstajajo objektivni kriteriji za priznanje škode in zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti pravilna.

Glede materialne škode:

12. Glede bodoče materialne škode tožnica meni, da je upravičena do rente v višini razlike med vsakokratno minimalno bruto plačo, določeno na podlagi ZMP in vsakokrat prejeto socialno pomočjo ter varstvenim dodatkom, določenim z odločbami CSD. Toženka ugovarja in izpostavlja, da iz predloženih dokazov ni razvidno, da bi bila tožnica zaradi posledic obravnavanega škodnega dogodka popolnoma delovno nezmožna in nezaposljiva ter da je bila že pred škodnim dogodkom od leta 2001 brezposelna ter da je tožnici bil že pred obravnavanim škodnim dogodkom priznan status invalida, vendar pa iz odločbe ni razvidno, če ji je bil priznan zaradi skrbi za invalidno hčer, kot izhaja iz navedb tožnice, toženka pa tudi ugovarja, da bo tožnica tudi v prihodnje prejemala denarno nadomestilo od ZPIZ.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo drugi odstavek 174. člena OZ, ki določa, da mora odgovorna oseba oškodovancu plačevati denarno rento, če ta zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek, kot povračilo za to škodo. Za to odškodnino je značilno, da pripada oškodovancu zaradi njegovega prikrajšanja zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo, vendar mora oškodovanec izkazati tudi premoženjsko prikrajšanje zaradi nezmožnosti za delo, ne pa le uveljavljati samo škodo oziroma popolno ali delno nezmožnost za delo. Sodišče mora zato pri presojanju upravičenosti do denarne rente zaradi izgubljenega zaslužka upoštevati tudi oškodovankino pridobitno sposobnost pred škodnim dogodkom.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kar tudi ni pritožbeno sporno, da je bila tožnica poškodovana v prometni nesreči 7. 11. 2011, medtem ko sta ji bila status invalida in pravica do zaposlitvene rehabilitacije priznana 14. 2. 2011, torej že pred škodnim dogodkom, da je tožnica že od januarja 2001 nezaposlena, da je upravičena do denarne socialne pomoči v višini 93,29 EUR mesečno že od 1. 10. 2011, da tožnica ni dokazala (je sicer trdila), da bi pred škodnim dogodkom bila aktivna iskalka zaposlitve, da je tožnici zaradi kroničnega postkomocijskega sindroma in sindroma rotatorne manšete desno ter zaradi degenerativnih sprememb na hrbtenici (kar niso poškodbe, zadobljene v prometni nezgodi, kot izhaja iz izvida in mnenja Komisije) priznana III. stopnja invalidnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da iz odločbe ZPIZ z dne 21. 1. 2016 in 1. 2. 2016 nedvomno izhaja, da je tožnica zmožna le še za delo v skrajšanem delovnem času in bi zato eventualno v takem obsegu bila tudi tožnica upravičena do rente, vendar pa je sodišče kljub vsem tem ugotovitvam pravilno zaključilo, da je potrebno njen zahtevek v zvezi s plačilom rente v celoti zavrniti, ker tožnica ni dokazala premoženjskega prikrajšanja v obliki izgube zaslužka zaradi nezmožnosti za delo kot posledice poškodb, ki jih je utrpela v prometni nesreči, saj že pred obravnavanim škodnim dogodkom dlje časa ni bila zaposlena (približno 10 let), prav tako pa tudi ni dokazala aktivnega iskanja zaposlitve. Prejemala ni plače, ampak je prejemala le denarno socialno pomoč, ki jo zraven varstvenega dodatka še vedno prejema, in zato v posledici zadobljenih poškodb ni dokazala, da je izgubila zaslužek. Pritrditi je zato sodišču prve stopnje, da tožnica glede zatrjevane bodoče premoženjske škode ni dokazala, kakšne dohodke bi lahko imela, če do škodnega dogodka ne bi prišlo. Pomanjkanja dokazov, kot tudi tožbenih trditev, pa tudi ni mogoče dopolniti s postavitvijo izvedenca finančne stroke (informativni dokaz), zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožnica ni izkazala višine izgube svojega dohodka, če škodnega dogodka ne bi bilo in da bi le ti presegali znesek, ki ga že prejema na podlagi odločbe CSD in ZPIZ. Tudi dokazi, ki jih je tožnica priložila v pritožbenem postopku, ne dokazujejo višine izgube tožničinega zaslužka in zato odločitve sodišča prve stopnje ne bi spremenili.

15. Pritožbeni razlogi tako niso podani, v sodbi pa tudi ni kršitev in napak, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).