Jedro

Ker je bilo zemljišče na podlagi planskih aktov razvrščeno v prvo območje varovanih kmetijskih zemljišč, na katerih ni dovoljena gradnja, je pravilna odločitev, da ni dovoljena niti gradnja čebelnjaka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 621/96-9 z dne 14.2.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 14.3.1996. S to odločbo je zavrnila njuno pritožbo zoper odločbo Upravne enote I. z dne 10.3.1995, s katero je prvostopni organ zavrnil izdajo odločbe o priglasitvi gradbenih del za postavitev čebelnjaka s površino 3 x 4 m na zemljišču s parc. št. 155/6 k.o. G.N. Sodišče je na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 67. člena ZUS sledilo odločitvi tožene stranke. Dodalo je, da je neutemeljen ugovor tožnikov v zvezi z razvrstitvijo sporne parcele v prvo območje kmetijskih zameljišč. V skladu z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ/79), ki je veljal v času odločanja prvostopnega organa, se je razvrstitev zemljišč izvedla v planskih aktih občine. Iz teh izhaja, da je sporna parcela uvrščena v prvo območje kmetijskih zemljišč, ki je po 11. členu ZKZ/79 trajno namenjena kmetijski proizvodnji in so na takem zemljišču gradnje dopustne le izjemoma, kar, po presoji sodišča prve stopnje, čebelnjak vsekakor ni. Čebelarstvo je sicer res kmetijska dejavnost, vendar to ne pomeni, da je možno objekte za to dejavnost graditi na prvem območju kmetijskih zemljišč. Potrdilo Oddelka za gospodarjenje občine I. z dne 13.11.1992, ki je bilo izdano prodajalcu sporne parcele, ni potrdilo, na podlagi katerega bi se presojala razvrstitev zemljišč. Sporno zemljišče je v planskih aktih občine in v PUP uvrščeno v prvo območje kmetijskih zemljišč, kar ima točno določene pravne posledice po ZKZ/79. Ob tem je zavrnilo ugovor tožnikov, da bi moral organ prve stopnje odločati po predpisih, ki so veljali v času vložitve njune vloge z dne 2.9.1993, saj je menilo, da mora organ odločiti po predpisih, ki veljajo v času odločanja. Zavrnilo je tudi tožbeni ugovor, da tožena stranka ni odločila o njihovi zahtevi za izločitev uradnih oseb prvostopenjskega organa, in sicer na podlagi določb 44. in 45. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ker bi morali, po mnenju sodišča prve stopnje, tožniki izločitev zahtevati med samim postopkom in ne šele v pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa. Menilo je tudi, da pomanjkljivo obrazložena odločba tožene stranke v zvezi s tem tožbenim ugovorom ni razlog za odpravo odločbe.

V pritožbi tožnika uveljavljata pritožbena razloga bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu in smiselno predlagata, da se sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi. Pri tem vztrajata pri svojih tožbenih trditvah, da iz potrdila Oddelka za gospodarjenje občine I. z dne 13.11.1992 nesporno izhaja, da sporno zemljišče spada v drugo območje kmetijskih in gozdnih zemljišč, saj sta prav zaradi tega to zemljišče lahko tudi kupila. Zaradi potrdila je v prvotnem postopku tožena stranka odpravila odločbo organa prve stopnje, sodišče pa ga v izpodbijani sodbi ne upošteva. Ker je v ponovljenem postopku prvostopni organ odločil enako in po treh letih ugotovil zmoto v potrdilu, sta zahtevala izločitev uradnih oseb prvostopnega organa. Sedaj je drugostopni organ odločil na podlagi dopisa Komisije za kmetijstvo pri Izvršnem svetu I. in na podlagi novosprejetega PUP, čeprav te kasnejše spremembe, po njunem mnenju, na že pridobljene njune pravice ne bi smele vplivati.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da mora o upravnih stvareh odločati organ po predpisih, ki so veljali v času odločanja organa prve stopnje in da je zato v obravnavanem primeru prvostopni organ ravnal pravilno, ko je svojo odločitev oprl na tedaj veljavna občinski prostorski plan in Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za območje PUP 4 - C. del (Uradni list RS, št. 34/93, v nadaljevanju PUP). Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je PUP, ki je podlaga za odločitev o zaprošenem dovoljenju, pričel veljati, preden sta tožnika vložila vlogo za priglasitev del (2.9.1993). V PUP pa so upoštevane usmeritve dolgoročnega plana Občine I., in sicer za obdobje od leta 1986 do 2000, v katerem je bilo sporno zemljišče že predvideno samo za kmetijsko proizvodnjo in s tem razvrščeno v prvo kategorijo varovanih kmetijskih površin.

Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati ugovori tožnikov, ki jih sedaj ponavljata kot pritožbene ugovore, o napačni razvrstitvi spornega zemljišča, ker naj bi njuno zemljišče moralo biti razvrščeno v drugo kategorijo kmetijskih zemljišč, na katerih je možno zgraditi objekte, tudi čebelnjake, ki so namenjeni kmetijstvu. Napačna razvrstitev naj bi izhajala iz potrdila Oddelka za gospodarjenje občine I. z dne 13.11.1992. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je navedeno potrdilo bilo namenjeno le pravnemu prometu z zemljiščem. Taka potrdila, ki niso javne listine, pa ne morejo biti edina podlaga za presojo pravilnosti razvrstitve zemljišč, kar je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče na podlagi spisovnih podatkov še dodaja, da sta tožnika za sporno zemljišče opravila geometrsko odmero po izdaji navedenega potrdila, in sicer od parcele, za katero je sicer bilo izdano potrdilo, preko katere pa je že tedaj potekala meja kategorizacije kmetijskih zemljišč, ki so po dolgoročnem planu bila namenjena razvrstitvi v prvo oziroma drugo območje varovanja.

Novonastale parcele imajo tako tudi različno pravno usodo, tožnika pa sta s pripombami tudi sodelovala pri sprejemanju PUP.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da jima je bila s postopanjem delavcev prvostopnega organa povzročena škoda, zaradi česar sta jih izločevala. Pritožbeno sodišče dodaja, da je za tovrstne nadaljnje zahtevke pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.