Jedro

Tožnik je v zvezi z izkazovanjem središča njegovih osebnih interesov, v postopku predložil številna dokazila, davčni organ pa se do vsakega predloženega dokazila posebej ni opredelil. Zgolj pavšalni zaključki davčnega organa v zvezi s predloženimi dokazi in sklicevanje organa na smernice, ki jih je v zvezi s vprašanjem središča osebnih interesov že zavzelo sodišče skozi dosedanjo prakso, ne zadostujejo za odločitev. Davčni organ tudi ni upošteval tožnikovih navedb o posebni naravi oziroma o posebnem načinu izvajanja osebnih vezi in stikih, ki jih je imel tožnik s svojimi otroci. Svojo odločitev pa je vezal tudi na stalno prijavljeno prebivališče žene v Sloveniji, kljub temu, da je tožnik pojasnil, da je leta 1992 zapustil Slovenijo in odšel delat v Avstrijo, kmalu pa se mu je pridružila tudi žena, ki je od leta 2006 dalje dejansko delala in živela izključno v Avstriji.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, 1. in 4. točka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije DT 4218-8/2017-6 z dne 30. 5. 2017 se odpravita in se zadeva v tem obsegu vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi prvostopenjski organ, davčni organ) med drugim zavrnila tožnikov zahtevek za dodelitev nerezidentskega statusa za davčne namene od 1. 1. 2005 do 8. 7. 2014 (1. točka izreka), in odločila, da tožnik sam trpi stroške postopka (4. točka izreka)

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ v konkretnem primeru presojal status rezidenta po 5. točki 6. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), na podlagi kriterija središča osebnih in ekonomskih interesov. Tožnik se je leta 1992 preselil v Avstrijo in se zaposlil pri avstrijskem delodajalcu. Do 30. 11. 2011 je imel prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, z dnem odjave stalnega prebivališča v Sloveniji pa je na istem naslovu prijavil svoje začasno prebivališče. Skupaj z ženo sta bila v obdobju ugotavljanja rezidentskega statusa lastnika stanovanja na Jesenicah, ki sta ga prodala avgusta 2016. Tožnik je torej ohranil dom v okolju, kjer je pred odhodom v Avstrijo stalno živel. Kadar posameznik, ki zapusti Slovenijo, ohrani prebivališče v Sloveniji, se tako prebivališče šteje za rezidenčno vez posameznika s Slovenijo med njegovim prebivanjem v tujini. Tožnikova žena je bila določen čas zaposlena in zavarovana v Sloveniji. V obdobju, ko se je zaposlila v Avstriji, je bila zavarovana kot obmejna delavka in je uveljavljala čezmejno delovno migrantsko davčno olajšavo in stroške za prevoz. Čezmejno delovno migrantsko davčno olajšavo pa so lahko uveljavljali zavezanci, ki so se dnevno ali tedensko vračali v Slovenijo. To pomeni, da se je tožnikova žena v času zaposlitve v Avstriji redno vračala v svoj dom v Sloveniji. Otroci so imeli v času ugotavljanja rezidentskega statusa stalni dom samo v Sloveniji, kjer so imeli prijavljeno stalno prebivališče in so obiskovali slovenske šole. Ne glede na to, da sta stara starša skrbela za otroke v času bivanja tožnika v tujini, to ne spremeni dejstva, da ima tožnik otroke, za katere je dolžan skrbeti in jih preživljati. Tožnik je torej imel v Sloveniji družino, ki jo je vzdrževal in redno obiskoval, v Sloveniji je imel bivališče oziroma dom, ki mu je bil stalno na razpolago. Z Avstrijo so tožnika povezovale predvsem ekonomske okoliščine. Pri presoji vprašanja središča življenjskih interesov posameznika imajo osebni interesi prednost pred ekonomskimi. Tožnik in njegova žena sta v letu 2014 kupila stanovanje v Avstriji. Po končanem šolanju v Sloveniji se je tudi sin A.A. preselil v tujino. Z dnem preselitve otroka v tujino in odjavo prebivališča žene in otroka v Sloveniji je možno šteti, da je tožnik v tujino poleg ekonomskih prenesel tudi središče svojih osebnih in družinskih vezi. Zato se tožnik od 9. 7. 2014 dalje šteje za nerezidenta Republike Slovenije.

3.Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Kot nesporno šteje ugotovitev, da je tožnik živel in prebival v Avstriji, kar izkazuje z listinami (zdravniški izvidi, zavarovanja, bančni računi, ipd.), sporno pa je vprašanje, ali je tožnik ob selitvi v tujino tja prenesel tudi svoje življenjske interese, to pa se presoja predvsem po tem, kje živi zakonec ali zunajzakonski partner oziroma otroci in drugi vzdrževani družinski člani, kje ima osebno premoženje in kje ima družbene vezi. Šteje se, da posameznik središča svojih življenjskih interesov ni prenesel v državo, kjer dela, če je obdržal prebivališče, družino in lastnino v državi, kjer je delal in prebival pred odhodom v tujino. Iz dokazil ne izhaja, da bi pred 9. 7. 2014 s tožnikom v tujini prebivala tudi njegova družina. Otroci so se do leta 2015 šolali v Sloveniji in tam tudi živeli. Dokazila, ki jih je predložil tožnik, in se nanašajo na otroke, se nanašajo na obdobje, ko je bilo tožniku že priznano, da ima status nerezidenta. Tožnikova žena pa je bila v obdobju od 28. 5. 2007 do 11. 5. 2014 zavarovana kot obmejni delavec, stalno prebivališče je odjavila 9. 7. 2014. Glede na navedeno je utemeljeno sklepati, da je vsa tožnikova družina v spornem obdobju dejansko prebivala v Sloveniji in da je tožnik v Sloveniji ohranil dom in s tem močne osebne rezidenčne vezi, ki predstavljajo njegov osebni interes.

4.Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zoper 1. in 4. točko izreka izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5.Navaja, da je stalno prebivališče v Sloveniji na naslovu ... odjavil dne 30. 11. 2011 in na istem naslovu prijavil začasno prebivališče do 15. 6. 2015. Skupaj z družino je uporabljal prebivališče v Avstriji in to ne samo v času službe, ampak tudi v prostem času, zato se za namene obdavčitve šteje, da je tudi pred letom 2011 imel stalno prebivališče v Avstriji. Od preselitve v Avstrijo ni imel središča svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji ampak v Avstriji, kar dokazuje z naštevanjem dokazil, ki naj jih sodišče vpogleda, in se nahajajo v davčnem spisu. Tožnik ne zanika, da je solastnik stanovanja v Sloveniji, vendar hkrati pojasnjuje, da lastništvo nepremičnine ni kriterij za presojanje rezidentskega statusa po 6. členu ZDoh-2. Začasno prebivališče ni isto kot običajno prebivališče, saj po ZDoh-2 običajno prebivališče pomeni prebivališče delojemalca, ki je najbližje mestu opravljanja dela. Tožena stranka je središče vitalnih interesov vezala izključno na bivanje otrok in na stalno prijavljeno prebivališče tožnikove žene. V zvezi z navedenim tožnik pojasnjuje, da je že leta 1992 zapustil Slovenijo in odšel živet in delat v Avstrijo. Kmalu sta se mu pridružila še žena in hčerka C.C., v Avstriji sta se jima rodila še dva otroka. Zaradi problemov z varstvom in visokimi stroški za varstvo sta otroke vpisala v šolo v Slovenijo, kjer sta zanje skrbela stara starša. Po končanem šolanju so se otroci zopet pridružili staršem v Avstriji. Odločitev prvostopenjskega organa o davčnem rezidentstvu tožnikove žene je v nasprotju z odločitvijo davčnega organa v pravnomočnih odločbah o odmeri njene dohodnine za leta 2009, 2010, 2011, 2012 ter 2013, iz katerih izhaja, da se tožnikova žena B.B. za namene obdavčitve v navedenih letih šteje za nerezidenta Slovenije. Izpodbijana odločba je tako v nasprotju z listinskimi dokazili, ki se nahajajo v spisu. Odločb o davčnem rezidentstvu žene tožnik ni mogel predložiti tekom postopka, saj le-te še niso bile izdane oz. drugostopenjski organ ni izvedel predlaganih dokazov pribave in vpogleda v davčne spise žene, zato naj te dokaze izvede sodišče. Tožnik in žena sta živela ves čas skupaj v Avstriji, v Avstriji sta se jima rodila dva otroka in z njima živela do šole, nato sta otroke poslala v šolo v Slovenijo, po končanem šolanju pa so se vsi trije otroci vrnili v Avstrijo k staršem. Opozarja, da tožena stranka presoja rezidentski status izključno po ZDoh-2, kar je nepravilno, saj se ta uporablja šele od 1. 1. 2007 dalje, zato bi bilo potrebno upoštevati tudi Konvencijo med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje.

6.Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in dodaja, da je bil tožnikovi ženi priznan nerezidentski status na podlagi določb KIDO za obdobje od 2009 dalje. Presojo statusa je davčni organ opravil na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je tožnik predložil z vlogo za ugotavljanje rezidentskega statusa in katera so bila znana v času odločanja. Izpodbijana odločba je bila izdana dne 30. 5. 2017, odločbe o odmeri dohodnine, na katere se sklicuje tožnik, pa so bile izdane šele 31. 12. 2018.

7.Tožba je utemeljena.

8.V danem primeru je med strankama sporno, ali je davčni organ z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito zavrnil tožnikov zahtevek za dodelitev nerezidentskega statusa za davčne namene od 1. 1. 2005 do 8. 7. 2014. Temu tožnik nasprotuje in meni, da bi ga moral davčni organ šteti za nerezidenta Republike Slovenije za namene ZDoh-2 že od 1. 1. 2005 dalje.

9.V skladu z določbami ZDoh-2 je davčna obveznost posameznika odvisna od njegovega statusa, to je, ali je rezident ali nerezident Slovenije. Po 5. točki 6. člena ZDoh-2, ki je podlaga za presojo rezidentstva tožnika v konkretnem primeru, je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Kot pomembne rezidenčne vezi, ki se upoštevajo pri presoji, so torej običajno bivališče in življenjski (osebni in ekonomski) interesi tožnika.

10.Kar se tiče ekonomskih interesov, je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je tožnik vzpostavil oziroma, da ima ima ekonomske vezi zlasti v Avstriji. Vendar pa imajo po ustaljeni upravnosodni praksi osebni interesi prednost pred ekonomskimi, družina, ki ostane v Sloveniji, pa šteje za rezidenčno vez posameznika s Slovenijo tudi v času, ko je v tujini, kar je oboje bilo kot ključna okoliščina upoštevano pri odločanju v konkretnem primeru.

11.Zdravniški izvidi, zavarovanja, bančni računi, potrdilo o šolanju za voznika ipd. tudi po presoji sodišča še ne pomenijo osebnih vezi, spletenih v Avstriji. Zato ostaja osebna vez tožnika - tj. z otroci kot vzdrževanimi družinskimi člani in ženo, ki naj bi ostali v Sloveniji, za obdobje od 1. 1. 2005 do 8. 7. 2014 močnejša kot tista, ki jo ima tožnik z Avstrijo. Vendar pa to po presoji sodišča velja zgolj načeloma.

12.Tožnik je v zvezi z izkazovanjem središča njegovih osebnih interesov, ki naj bi bili v Avstriji, v postopku predložil številna dokazila, davčni organ pa se do vsakega predloženega dokazila posebej ni opredelil, na kar utemeljeno opozarja tudi tožnik v tožbi. Zgolj pavšalni zaključki davčnega organa v zvezi s predloženimi dokazi in sklicevanje organa na smernice, ki jih je v zvezi s vprašanjem središča osebnih interesov že zavzelo sodišče skozi dosedanjo prakso, ne zadostujejo za odločitev. Davčni organ tudi ni upošteval tožnikovih navedb o posebni naravi oziroma o posebnem načinu izvajanja osebnih vezi in stikih, ki jih je imel tožnik s svojimi otroci. Svojo odločitev pa je vezal tudi na stalno prijavljeno prebivališče žene B.B. v Sloveniji, kljub temu, da je tožnik pojasnil, da je leta 1992 zapustil Slovenijo in odšel delat v Avstrijo, kmalu pa se mu je pridružila tudi žena, ki je od leta 2006 dalje dejansko delala in živela izključno v Avstriji. Do navedenega se davčni organ ni opredelil, ampak je le zaključil, da je bila tožnikova žena v spornem obdobju zavarovana kot obmejni delavec, kar je oznaka za osebo, ki dela v eni državi EU, prebiva pa v drugi in se vsak dan ali vsaj enkrat tedensko vanjo vrača, kar kaže na to, da je tožnikova žena živela v Sloveniji. V postopku je tožnik temu nasprotoval, vztrajal je, da je njegova žena delala in bivala v Avstriji, in v zvezi z navedenim vprašanjem v pritožbi predlagal vpogled v davčni spis žene B.B. o odmeri njene dohodnine v spornem obdobju, kjer so zbrani vsi dokazi glede njenega dejanskega dela in bivanja v Avstriji. Do tega dokaznega predloga se tožena stranka ni opredelila, s čimer je prišlo do kršitve pravice do izjave. Da je bil zaključek davčnega organa v zvezi s tem vprašanjem nepravilen, pa kažejo tudi dohodninske odločbe tožnikove žene (ki so bile sicer izdane v letu 2018, torej po izdaji izpodbijane odločbe in jih davčni organ ni mogel upoštevati, na kar pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na tožbo), iz katerih je razvidno, da je bil tožnikovi ženi priznan nerezidentski status od leta 2009 dalje. Ker je davčni organ odločitev, od kdaj tožniku priznati nerezidentski status, vezal tudi na prebivališče in status tožnikove žene, v zvezi s katerim se pojavljajo neskladja med navedbami tožnika in listinsko dokumentacijo, dejansko stanje po mnenju sodišča ni bilo popolno ugotovljeno.

13.Pri odločanju o tožnikovi vlogi torej po presoji sodišča niso bile upoštevane vse relevantne okoliščine, oziroma to vsaj iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, kršena pa so bila tudi pravila postopka. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem naj ob upoštevanju stališč sodišča o zadevi ponovno odloči.

14.Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, na nejavni seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v zadevi pa ni sodelovala stranka z nasprotnim interesom. Zato tudi ni izvedlo v tožbi predlaganih dokazov.

15.Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).