Jedro

Pravdna stranka v obravnavani zadevi so tožnikovi dediči in so namesto njega vstopili v pravdo v trenutku smrti po sili zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 154.178,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.10.2006 dalje do plačila, vse v 15 dneh. Višji stroškovni zahtevek tožene stranke je zavrnilo.

Proti takemu sklepu se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. Navaja, da je tožeča stranka že zdavnaj umrla, zato se z določitvijo stroškov in z izdajo številnih odločb po njeni smrti, le po nepotrebnem povzročajo stroški izključno njenemu pooblaščencu, tako kot so se mu povzročili tudi z izdajo izpodbijanega sklepa. Tožeča stranka je umrla po kar nekaj let trajajoči pravdi in po sojenju v nerazumnem roku, kar je poleg ostalih povzročila tudi sedanja tožena stranka, ki pa sedaj samo zaradi tega, ker je tožnik umrl, uveljavlja te stroške, saj do njih sicer ne bi bila upravičena. Pokojni tožnik je namreč ravno zaradi nje utrpel omenjeno škodo, ker se ni vedelo, da se je delo izvajalo in kdo je bil izvajalec del, česar posledica je to, da se je postopek pred vložitvijo tožbe "vlekel" toliko časa in je tudi to pripisati sedanji toženi stranki, ki bi pri izvajanju del morala imeti ustrezna obvestila na gradbišču, sedaj po smrti tožnika, ki svojih pravic za življenje nikoli ni uspel uveljavljati zaradi sojenja v nerazumnem roku, pa se naloži, da toženi stranki poravna še tako visoke stroške in se toženo stranko s tem pravzaprav nagradi, čeprav je za vse to največ sama kriva. Tožnik ima dediče, ki se nikoli niso oglasili pri njegovem pooblaščencu, saj je to bilo tudi za pričakovati, ker je pooblaščenec zastopal tožnika v času, ko je bil še živ, tudi v zvezi z nekaterimi dediči in je torej bil pooblaščenec nasprotne stranke. Zato je bilo potrebno pozvati dediče, da se o pravdi izjasnijo, namesto tega pa se kar naprej pošilja sklepe pooblaščencu že zdavnaj pokojnega tožnika in se s tem nadaljuje s pravdo (tudi stroški so del pravde) le še z eno stranko, saj druge stranke ni več. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in zavrne zahtevek za plačilo stroškov, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tožeče stranke, saj jih je sama povzročila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba izhaja iz napačnega izhodišča, da je v obravnavani zadevi še vedno tožnik I. P., ki je tekom pravde umrl. Pravdna stranka v obravnavani zadevi so sedaj tožnikovi dediči in so namesto njega vstopili v pravdo v trenutku smrti po sili zakona. Napačno je tudi stališče pritožbe, da bi moralo sodišče pozvati dediče, da se o pravdi izjasnijo. Pokojni I. P. kot tožnik je namreč imel pooblaščenca, zato je pooblaščenec imel pravico še naprej opravljati procesna dejanja za pooblastiteljeve naslednike (100. člen ZPP). Tako je pooblaščenec ravnal tudi na glavni obravnavi dne 16.3.2005, saj je že tedaj opravljal procesna dejanja za pooblastiteljeve naslednike. Okoliščina, da se dediči pokojnega I. P. nikoli niso oglasili pri njegovemu pooblaščencu, kar naj bi bilo tudi pričakovati, ker je pooblaščenec zastopal tožnika v času, ko je bil še živ, tudi v zvezi z nekaterimi dediči in je bil pooblaščenec nasprotne stranke, so okoliščine, ki na odločitev v obravnavani zadevi nimajo pravno upoštevnega vpliva, saj, kot je bilo zgoraj povedano, je pooblaščenec na glavni obravnavi dne 16.3.2005 že (brez pomislekov in opozoril) opravljal za njih procesna dejanja. Pritožba s ponavljanjem trditve, da zavrnitev tožbenega zahtevka ne pomeni neuspeha v pravdi, kot tudi s trditvijo, da je do zavrnitve tožbenega zahtevka prišlo zaradi sojenja v nerazumnem roku, za katerega je največ kriva tožena stranka, ne more uspeti. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. I Cp 482/2005 z dne 14.3.2006 pojasnilo, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo o stroških pravdnega postopka na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnilo tožbeni zahtevek zato, ker je šlo za terjatev nepremoženjske škode, do te pa dediči tožnika niso upravičeni (204. člen Zakona o obligacijskih razmerjih-ZOR, ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ).

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani - višino stroškov, ki jo je tožeča stranka po izpodbijanem sklepu dolžna plačati toženi stranki pa pritožba ne izpodbija - ter tudi niso podane kake kršitve določb postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker je pritožniki niso zahtevali (1. odstavek 163. člena ZPP).