Jedro

V pravdi za dodelitev preživnine sodišče ugotovi potrebe otrok in zmožnosti staršev, nato pa na podlagi vrednotenja določi ustrezen znesek preživnine. Ker preživninska pravda ni matematičen postopek, je pravilno in zadošča, če sta nižji sodišči dejstvi otroškega dodatka in tožničinega lastnega zaslužka ugotovili, navedli v obrazložitvi in upoštevali pri končnem vrednotenju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo k mesečnemu plačevanju preživnine tožnici v višini 25.000 SIT. Obenem mu je naložilo, naj povrne tudi tožničine pravdne stroške v višini 73.116 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2004 do plačila.

Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga revizijo toženec. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje. Revident opozarja na 129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št.15-644/1976 do Uradni list RS, št.16/2004; ZZZDR), v katerem je določeno, da se preživnina določi po potrebah upravičenca in možnostih zavezanca.

Slednje se ugotavlja glede na čas sojenja. Potrebno je torej upoštevati dohodke, prilive, premoženje, ki ga ima zavezanec v času sojenja in ne premoženje, ki ga je morebiti imel, pa ga je že odtujil in porabil za potrebe skupnega gospodinjstva sedaj že razvezanih zakoncev. Pritožbeno sodišče pa ni upoštevalo le dohodka, ki ga je toženec še imel v času sojenja, pač pa se sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje glede prilivov, premičnega premoženja, kar vse je toženec že odtujil oz. porabil pred vložitvijo tožbe s strani tožnice. Obe sodišči sta tako zmotno ugotovili premoženjsko stanje toženca in s tem njegove možnosti za plačilo preživnine. V času, ko je toženec večvredne predmete, ki ju naštevata sodišči, še imel, je bil položaj v družini drugačen. Živeli so skupaj, zaradi česar plačevanje preživnine ni bilo potrebno. Sedaj pa ima toženec nove stroške, ki jih v času skupnega življenja ni imel. Nadalje je treba upoštevati tudi vse dohodke, ki jih ima tožeča stranka, saj slednji vplivajo na njene potrebe oziroma na zmanjšanje potreb, za katere mora prispevati toženec. Sodišči nista pojasnili, v kolikšnem obsegu sta upoštevali otroški dodatek in zaslužek tožnice.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375.člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tudi v sporih zaradi plačila preživnine velja, da v revizijskem postopku ni dovoljeno uveljavljati razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člen ZPP) ter je revizijsko sodišče vezano tako na obseg kot vsebino dejanskega stanja, ki je ugotovljeno v sodbah nižjih sodišč. To pomeni, da revizije tudi ni mogoče opirati na dejstva, o katerih sodbi prve in druge stopnje ne govorita. Takšna je revizijska trditev, da je toženec premoženje, ki ga je imel, porabil za potrebe skupnega premoženja oziroma skupnega gospodinjstva. Ker gre za nedovoljen revizijski razlog, tudi ne terja vsebinskega odgovora revizijskega sodišča. Obe sodišči sta ugotovili le to, da je toženec večvredne predmete prodal. To pa seveda ne pomeni, da se je na ta način zmanjšalo njegovo premoženje, marveč le to, da je to premoženje sedaj drugačne oblike. Sodišči sta torej ravnali pravilno, ko sta pri ocenjevanju toženčeve preživninske zmožnosti upoštevali tudi to premoženje.

Glede na premoženjsko stanje, kakršnega sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, tudi revizijsko sodišče ne dvomi, da bo toženec sposoben za tožnico plačevati preživnino v višini 25.000 SIT ter ob tem ustrezno materialno poskrbeti tudi za mladoletnega sina K. Ob dejstvih: da tožničine potrebe, ovrednotene v denarju, stanejo 78.000 SIT, da njena mati, ki zanjo tudi skrbi, prejema med 73.000 SIT in 81.000 SIT plače, da prejema tožnica 21.000 SIT otroškega dodatka ter da tudi tožnica sama preko vikenda kdaj zasluži do 6.000 SIT, pa je na dlani, da na drugi strani tudi tožničine potrebe terjajo najmanj tolikšen preživninski prispevek s strani toženca, kot sta ga določili nižji sodišči. Revizijski očitek, da sodišči nista pojasnili, v kolikšnem delu sta upoštevali otroški dodatek in tožničin lasten zaslužek, ni utemeljen. Če ima revizija pri tem v mislih, da bi moralo sodišče vse ugotovitve, ki bodisi predstavljajo denarne zneske (npr. otroški dodatek) bodisi v denarju ovrednotene preživninske zmožnosti in potrebe, predstaviti v matematični enačbi, katere rezultat bi bil nato enak prisojeni preživninski obveznosti, se moti. Otrokove potrebe niso matematičen pojem, ravno nasprotno: otrokove potrebe so predvsem vrednoten pojem. Obseg otrokovih potreb ni nekaj objektivnega, niti te niso monolitne. Nahajajo se na lestvici, kjer nujnost njihove zadovoljitve upada od primarnih bioloških potreb po hrani, prek tistih civilizacijsko pogojenih po obleki, zdravstveni skrbi in ustreznem domu, dalje prek izobraževalnih in naposled do prostočasnih dejavnosti in celo povsem gole zabave. Podobno je tudi s prispevki staršev. Tudi ti niso zgolj materialni, marveč, predvsem pri mladoletnem otroku (v konkretnem primeru je to pomembno z vidika tožničinega brata) tudi nega, vzgoja in skrb. Ko sodišče vse navedene dejavnike ugotovi, jih nato v skladu z 129. členom ZZZDR vrednoti, ne pa obračuna, ter nato določi preživnino glede na vrednotno ravnotežje med potrebami in možnostmi, ne pa na podlagi matematičnega izračuna. Tisto, kar je glede na revizijski očitek v konkretni zadevi pomembno, je to, da sta sodišči dejstvi višine otroškega dodatka in tožničinega lastnega zaslužka ugotovili, navedli v obrazložitvi in ga upoštevali pri končnem vrednotenju. Revizijsko sodišče pa po preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da je bilo to vrednotenje tudi materialnopravno ustrezno.

Neutemeljeno revizijo je zato v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo.