Jedro

Ugovor javnega dobra v zvezi z obsegom pripadajočega zemljišča bi bil lahko utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003. Kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, ki jih je pravilno uporabilo tudi sodišče prve stopnje, so tisti, ki javno dobro razmejijo od pripadajočega zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točko izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da zemljiške parcele št. 396/6, 408/142, 397/30, 397/32, 408/143, 397/33, 397/36, 397/24 in 408/144, vse k. o. X, predstavljajo pripadajoče zemljišče in s tem splošne skupne dele stavbe na naslovu A. 1 in 2 v Ljubljani, z ID znakom 0000-835, stoječe na parcelah št. 397/21, 402/1, 397/10 in 397/4, vse k. o. X (I. točka izreka). Ugotovilo je, da zemljiške parcele št. 402/18, 402/19, 402/20, 402/21, 397/25, 397/12, 397/17, 397/18, 397/14 in 397/11, vse k. o. X predstavljajo posebne skupne dele stavbe (II. točk izreka) in odredilo vknjižbo navedenih parcel v zemljiško knjigo (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sklepa se je pravočasno pritožila druga nasprotna udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog predlagateljev zavrže oziroma zavrne. Podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je sklep v izpodbijanem delu nepravilen in nezakonit. Kot je obrazloženo navajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje in ponovno v pritožbi, predlog pripadajočega zemljišča posega v javne površine, ki se nahajajo na spornih zemljiških parcelah št. 396/6, 408/142, 397/30, 397/32, 408/143, 397/33, 397/36, 397/24 in 408/144, vse k. o. X.1 Navedene parcele namreč predstavljajo grajeno javno dobro lokalnega pomena, in sicer javne zelene površine in cesto, vse to pa izhaja iz elaborata, ki ga je dne 1. 7. 2011 pripravil B., d. d.2 Sodišče je napačno ugotovilo, da navedene parcele predstavljajo pripadajoče zemljišče k stavbi, prav tako je nepotreben in napačen določen odmik od ograje atrijev. Pritožba izpostavlja, da je bila Pot (nekdanja Aleja spominov in tovarištva, v nadaljevanju PST) obravnavana že v Odloku o spremembi in dopolnitvi odloka o sprejetju generalnega plana.3 Po novejšem Odloku o določitvi PST za spomenik skupnega pomena4 naj bi bila skupna širina poti določena celo na 20 m (4 m pohodne poti in 8 m obojestranskega pasa zelenice z drevoredom).

Pritožba navaja, da iz ugotovitve, da so predlagatelji v preteklosti sporne nepremičnine urejali in vzdrževali sami, še ne izhaja zaključek, da je bila njihova uporaba spornih nepremičnin v razmerju do drugih izključujoča. Vztraja pa, da morajo javne površine še naprej ostati namenjene vsem pod enakimi pogoji, saj se le na ta način zagotovi javni interes v okviru celotne soseske, ter nenazadnje mestne občine.

Nadalje navaja, da nepremičnine, kot so javne zelene površine, predstavljajo infrastrukturni objekt, zato je njihovo lastninjenje potekalo po posebnem predpisu, in sicer Zakonu o gospodarskih javnih službah,5 natančneje po 76. členu, ki izključuje uporabo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Infrastrukturni objekti, naprave in omrežja so namenjeni izvajanju gospodarskih javnih služb in prometa. Tudi takrat veljavni Zakon o komunalnih dejavnostih6 je določal, da se za komunalne dejavnosti šteje urejanje javnih parkov, drevoredov, zelenic in drugih javnih površin s pripadajočimi napravami in opremo ter urejanje javnih parkirišč, pešpoti in drugih javnih poti v naselju. Komunalne dejavnosti je določal za dejavnosti posebnega družbenega pomena, med komunalne objekte in naprave skupne rabe pa je štel javne parke, drevorede, zelenice, pešpoti in druge javne površine v naseljih. Pritožba izpostavlja, da tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 38/2016 izhaja, da je iz predloga ZGJS jasno razvidno, da javne poti sodijo med infrastrukturo, ki je predmet lastninjenja po ZGJS ter da infrastrukturo na področjih gospodarskih javnih služb7 predstavljajo tudi javne površine v ureditvenih območjih naselij (konkretno javni parki, nasadi in zelenice v posameznem stanovanjskem območju). Glede na navedeno je druga nasprotna udeleženka lastninsko pravico na spornih zemljiških parcelah pridobila na originaren način, po samem zakonu, z dnem uveljavitve ZGJS.

Sodišče prve stopnje naj bi po mnenju pritožbe tako nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter nepravilno uporabilo materialno pravo.

3. Prva nasprotna udeleženka odgovora na pritožbo ni podala. Predlagatelji so v odgovoru na pritožbo nasprotovali vsem pritožbenim trditvam ter predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo nobenih kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 3. čl. Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča8 in 42. čl. Zakona o nepravdnem postopku9).

6. Druga nasprotna udeleženka v pritožbi ponavlja navedbe, da predlog pripadajočega zemljišča posega v javne površine ter sodišču prve stopnje očita, da je njeno stališče neutemeljeno zavrnilo ter posledično dejansko stanje nepravilno ugotovilo. Pritožbeni očitek je neutemeljen iz sledečih razlogov.

Ugovor, da gre za javno dobro (v zvezi z obsegom pripadajočega zemljišča), bi bil lahko utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen s tem, da je bila namembnost zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, že v času pred 1. januarjem 2003.10 Ni namreč pomembno, ali je bilo neko zemljišče razglašeno za javno dobro po današnjih področnih predpisih, bistveno je, ali je bilo zemljišče v času pred 1. 1. 2003 namenjeno splošni rabi vseh in vsakogar ali redni rabi stavbe.

7. Elaborat, ki ga je leta 2011 pripravilo podjetje B., d. d., in na katerega se tekom postopka in ponovno v pritožbi sklicuje druga nasprotna udeleženka, ne predstavlja akta o določitvi spornih parcel za javno dobro, prav tako pa ne izkazuje namembnosti spornih parcel kot javnega dobra v času pred 1. 1. 2003. 11

8. Kriteriji iz 1. odst. 43. čl. ZVEtL-1,12 ki jih je pravilno uporabilo tudi sodišče prve stopnje, so tisti, ki javno dobro razmejijo od pripadajočega zemljišča. Sodišče je prepričljivo ugotovilo, da individualno pripadajoče zemljišče k predmetni stavbi sestavljajo pretežno manjše zelenice tik ob stavbi in med posameznimi atriji. Tovrstne zelenice, ki obkrožajo stavbo, so namenjene emisijski zamejitvi stavb in predstavljajo prostor za redna vzdrževalna dela.13 Ugotovilo je, da je obseg teh zemljišč opredeljen v osnovnem14 in modificiranem15 zazidalnem načrtu (oz. prostorskih izvedbenih aktih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena), prav tako namen in raba zunanjih površin. Omenjena prostorska akta določata obseg zelenic ob stavbi (ki predstavljajo zaščito pred hrupom, zelenje in omejitev pogledov v pritlična stanovanja), ki so namenjena za redno rabo stavbe. Izvzete so zgolj morebitne površine, za katere bi se izkazalo, da so v rabi širšega urbanega prostora (kot na primer Pot spominov in tovarištva - PST).16 Sodišče je utemeljeno sledilo mnenju izvedenke urbanistične stroke, da je del spornih parcel (zelenice ob PST) primarno v javni rabi ter da je treba izvesti parcelacijo in novo geodetsko izmero. Po izvedeni parcelaciji so bile iz parcel, ki so bile predlagane za pripadajoče zemljišče, javne površine izločene.17 Pri tem je izhajalo iz neizpodbite ugotovitve, da za manjše okrasno grmičevje in zelenice tik ob stavbi skrbijo etažni lastniki že vse od izgradnje stavbe, medtem ko za večje drevje, ki je že del PST, skrbi druga nasprotna udeleženka. Kot je pojasnilo v 17. točki obrazložitve sklepa, je ugovorne navedbe preverjalo s pomočjo sodne izvedenke urbanistične stroke, vpogledom v projektno in prostorsko dokumentacijo v spisu ter nenazadnje z neposrednim ogledom spornih zemljišč. Posebej je izpostavilo, da je ravno ogled spornih zemljišč potrdil, da sporne zelenice ne predstavljajo grajenega javnega dobra, in da noben del PST ni del tako ugotovljenega pripadajočega zemljišča.18 Iz obrazložitve sklepa tako jasno izhaja, da je upoštevajoč vse okoliščine primera, zlasti razmejitev med zasebno rabo posamezne stanovanjske zgradbe in splošno javno rabo, sodišče pripadajoče zemljišče k predmetni stavbi ugotovilo pravilno, upoštevaje tudi njihovo umeščenost v sklop celotne soseske.

Ob upoštevanju neprerekanih navedb predlagateljev, da navedena zemljišča že vseskozi redno uporabljajo in vzdržujejo etažni lastniki, je zaključek sodišča, da so obravnavana zemljišča namenjena predvsem rabi konkretne stavbe in ne nedoločenemu krogu uporabnikov, edini logični. Zanesljivo je izkazano, da površina spornih parcel že vse od izgradnje stavbe predstavlja minimalni prostor za potrebe funkcioniranja izključno obravnavane stavbe in ne služi javnemu namenu.

9. Nerelevantne so pritožbene navedbe, da naj bi trasa PST v skupni širini merila 20 m. V konkretnem primeru bi upoštevanje takšnih pritožbenih zatrjevanj pomenilo, da bi PST mestoma posegala v atrijske vrtove stavb in samo stavbišče. Prav tako je splošno znano dejstvo, da trasa PST takšnim merilom na več odsekih ne ustreza.19

10. Vseh navedenih dejstev, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo pripadajoče zemljišče v skladu s pogoji iz 43. člena ZVEtL-1, pritožba konkretizirano sploh ne izpodbija. ZVEtL-1 sodišču omogoča, da s sočasno uporabo vseh naštetih enakovrednih meril na najprimernejši način določi obseg pripadajočega zemljišča. To je storilo tudi sodišče v obravnavani zadevi, pri čemer je upoštevalo tudi javni interes.

11. Pritožbene navedbe, da je druga nasprotna udeleženka na izviren način pridobila lastninsko pravico na spornih parcelah, saj gre za javne zelene površine in pešpoti, ki se štejejo za infrastrukturne objekte, ki so se lastninili na podlagi ZGJS (v povezavi z ZKD in ZSZ), so pritožbena novota (1. odst. 337. čl. ZPP v zvezi s 3. čl. ZVEtL-1 in 37. čl. ZNP). Ker pritožnica ne zatrjuje nobenih okoliščin zaradi katerih bi bilo uveljavljanje pritožbenih novot dopustno oziroma ne pojasni, zakaj teh trditev ni postavila že v postopku pred sodiščem prve stopnje, so zato kot nedovoljena pritožbena novota neupoštevne.

12. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. čl. ZPP v zvezi s 3. čl. ZVEtL-1 in 42. čl. ZNP-1).

1 Sodišče nadalje ne navaja več katastrske občine, saj vse parcele sodijo pod isto, in sicer k. o. X. 2 Na podlagi koncesijske pogodbe za izvajanje storitev ureditve nepremičnega premoženja Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL), sklenjene med MOL in B., d. d. 3 Uradni list SRS št. 23/75. 4 Uradni list SRS, št. 3/1988. 5 Uradni list RS, št. 32/1993, v nadaljevanju ZGJS. 6 Uradni list SRS, št. 8/82, v nadaljevanju ZKD. 7 V smislu 35. čl. Zakona o stavbnih zemljiščih, Ur. l. SRS, št. 18/1985, v nadaljevanju ZSZ. 8 Uradni list RS, št. 34/17, v nadaljevanju ZVEtL-1. 9 Uradni list RS, št. 16/19, v nadaljevanju ZNP-1. 10 M. T. Fajs, J. Debevec, Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, revija Pravnik, Ljubljana, št. 4 (82), 2017, str. 15-16. 11 Strokovni elaborat tudi ni dokaz o obstoju javnega dobra na obravnavanih parcelah, temveč je upoštevan zgolj kot del trditvene podlage druge nasprotne udeleženke. 12 Na podlagi tega člena se pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upoštevajo zlasti: 1. katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali je opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli; 2. katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno; 3. preteklo redno rabo zemljišča in 4. merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. 13 Razvidno iz fotografij v izvedenskem mnenju in pojasnjeno v 17. točki obrazložitve sklepa. 14 Odlok o sprejetju zazidalnega načrta za območje zazidalnega otoka BS-3 Bežigrad (Ur. l. SRS, št. 23/11). 15 Sprememba odloka o sprejetju zazidalnega načrta za območje zazidalnega otoka BS-3 Bežigrad (Ur. l. SRS, št. 13/74). 16 Tudi gradbena in lokacijska dokumentacija, ki obsega pripadajočega zemljišča sicer ne določata nedvoumno, sta povzeti po izvedbenem prostorskem aktu (modifikacija zazidalnega načrta). 17 Iz nekdanjih parcel so nastale nove, in sicer naj bi bile v javni rabi parcela št. 397/7 (nekdanja 396/5), 397/29 (nekdanja 397/9), 397/31 (nekdanja 397/13), 397/34 (nekdanja 397/19), 397/35 (nekdanja 397/23). 18 Kot pripadajoče zemljišče pa so bile ugotovljene parcele št. 396/6 (nekdanja 396/5), 397/30 (nekdanja 397/9), 397/32 (nekdanja 397/13), 397/33 (nekdanja 397/19), 397/36 (nekdanja 397/23). 19 Pri tem sodišče še dodaja, da tudi novejši Odlok o občinskem prostorskem načrtu MOL, na katerega se sklicuje druga nasprotna udeleženka, določa, da je PST izvedena kot peščena pot z drevoredom _povsod tam, kjer prostor to dopušča._ Pri tem nadalje opredeli, da je treba pri predvidenih območjih _novogradenj_ zagotoviti najmanj 20 m širok zeleni pas z obojestranskim drevoredom.