Jedro

Tožnik je sicer dokazal prejem odškodnine v letu 1997 ter podarjen denar s strani očeta, ne pa tudi, da je ta sredstva porabil za nakup parcel in gradnjo zidanice. Zato ne gre za njegovo posebno premoženje, temveč za skupno premoženje obeh zakoncev.

Dokazna ocena je skladna z določbo 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je vestno in skrbno opravilo presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter pri odločitvi, katera dejstva šteje za dokazana, upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v nepravnomočnem delu izreka glede parcel št. 1464/1, 1464/4 in 1476 k.o. X (zidanica s pripadajočim zemljiščem) in parcele št. 1866/12 k.o. Y (dovoz k hiši) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada stanovanjska hiša (parcela št. 1866/9 k.o. Y) z opremo, zidanica s pripadajočim zemljiščem (parcele št. 1464/1, 1464/4 in 1476 k.o. X) in opremo, posamezne premičnine ter denarna sredstva na tožnikovih računih odprtih pri Banki 1 d.d. in Banki 2 d.d. Glede preostalega premoženja (tri parcele v k.o. Y, osem parcel v k.o. Z in nekaj premičnin) je ugotovilo, da predstavlja tožnikovo posebno premoženje. Deleže na skupnem premoženju je sodišče prve stopnje določilo v razmerju 6/10 v korist tožnika in 4/10 v korist toženke.

2. Zoper tako sodbo sta se iz vseh pritožbenih razlogov pritožili obe pravdni stranki in predlagali, da pritožbeno sodišče njunima pritožbama ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih spremeni. Podredno sta predlagali razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnik je nasprotoval ugotovitvi, da v skupno premoženje sodi zidanica s pripadajočim zemljiščem (parcele št. 1464/1, 1464/4 in 1476 k.o. X), toženka pa ugotovitvi, da so posamezne nepremičnine tožnikovo posebno premoženje. Oba sta nasprotovala tudi višini deležev na skupnem premoženju. Pritožbeno sodišče je o vloženih pritožbah odločalo že s sodbo I Cp 2518/2016 z dne 6. 3. 2017, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnilo, toženkini pritožbi pa delno ugodilo. Razsodilo je, da v skupno premoženje (poleg že ugotovljenih nepremičnin - hiše in zidanice) sodijo še parcele št. 1866/7, 1866/8 in 1866/12 k.o. Y ter da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka.

3. Zoper odločitev pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo, kateri je Vrhovno sodišče RS delno ugodilo s sodbo in sklepom II Ips 239/2017 z dne 6. 12. 2018. Ugotovilo je postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo v delu, v katerem je bilo odločeno, da spadajo v skupno premoženje parcele št. 1464/1, 1464/4 in 1476 k.o. X (zidanica s pripadajočim zemljiščem) in parcela št. 1866/12 k.o. Y (dovoz k hiši) ter mu v tem delu zadevo vrnilo v novo sojenje. V preostalem delu je tožnikovo revizijo zavrglo oziroma zavrnilo.

4. V predmetni zadevi je tako sporno vprašanje skupnega premoženja le še glede nepremičnin parc. št. 1464/1, 1464/4 in 1476 k.o. X ter parc. št. 1866/12 k.o. Y. Pritožbeno sodišče zato o pritožbah pravdnih strank odloča ter jih povzema zgolj v obsegu, ki se nanaša na navedene nepremičnine. O preostalem premoženju pravdnih strank in deležih na njem je že pravnomočno odločeno.

5. Tožnik s pritožbo nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo parcele št. 1464/1, 1464/4 in 1476 k.o. X. Sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev, da se je gradnja zidanice začela v letu 1996. V kolikor bi navedeno držalo, ni logično, da je bila zidanica v letu 1996 v grobem tudi že končana in z vgrajenimi vrati. Gradnja se opravlja na podlagi že predhodno izdelanih projektov, v katerih so natančno določene velikosti odprtin za okna in vrata. Vrata je zato mogoče naročiti, še preden so izdelane odprtine z zidovi objekta. Gradnja zidanice se je pričela v letu 1997, ko je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Ta je bila financirana iz njegovega posebnega premoženja - odškodnine, ki jo je prejel leta 1997. Ne držijo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je sredstva iz prejete odškodnine vezal pri banki. Sredstva za nakup parcel in izgradnjo zidanice je pridobil s pomočjo izplačane odškodnine in denarja, ki mu ga je podaril oče. Pri gradnji so pomagali sorodniki, prijatelji in vaščani, sam pa je njihovo pomoč odslužil z izdelavo električnih napeljav.

6. Toženka v zvezi s parcelo št. 1866/12 k.o. Y v pritožbi navaja, da ta predstavlja uvoz k stanovanjski hiši pravdnih strank, katera je bila dokončana in vseljena že leta 1988. Iz tega obdobja izvira tožnikova ideja o dovozu in posledični dogovor s pokojnim J. V. Sporno parcelo sta pravdni stranki uporabljali že vse od nakupa parcele za gradnjo hiše, zato sta jo priposestvovali. Naknadna kupoprodajna pogodba z dne 6. 4. 2006 predstavlja le zemljiškoknjižno izvedbo predhodno že izvedenega dogovora in priposestvovanja.

7. Pravdni stranki odgovorov na pritožbi nista podali.

8. Pritožbi (v obravnavanem delu) nista utemeljeni.

9. Tožnik v tem postopku zatrjuje, da so parcele št. 1464/1, 1464/4 in 1476 k.o. X, ki v naravi predstavljajo zidanico s pripadajočim zemljiščem, njegovo posebno premoženje, saj jih je pridobil z lastnimi sredstvi. Toženka je temu nasprotovala s trditvami, da sta bila nakup parcel in gradnja zidanice financirana iz skupnih sredstev, v času trajanja zakonske zveze, zato gre za skupno premoženje. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinskih dokazov in zaslišanj pravdnih strank ter prič ugotovilo, da navedene parcele in zidanica niso bile financirane iz naslova tožnikove odškodnine in sredstev, ki mu jih je podaril oče, zato ne gre za njegovo posebno premoženje, temveč skupno premoženje obeh zakoncev.

10. Tožnik s pritožbo izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pri pritožbenem sodišču ne vzbudi pomislekov. Dokazna ocena je skladna z določbo 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je vestno in skrbno opravilo presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter pri odločitvi, katera dejstva šteje za dokazana, upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v točkah 13. do 17. izpodbijane sodbe izčrpno obrazložena, s podanimi prepričljivimi in razumnimi argumenti. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožnik sicer dokazal prejem odškodnine v letu 1997 ter podarjen denar s strani očeta, ne pa tudi, da je ta sredstva porabil za nakup parcel in gradnjo zidanice. Iz kupnih pogodb za parceli št. 1464/1 in 1464/4 k.o.X ter sodbe na podlagi pripoznave za parcelo št. 1476 k.o. X izhaja, da je pridobiteljica teh parcel toženka. Gradnja zidanice se je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pričela v letu 1995 oziroma 1996, ko je tožnik naročil izdelavo vrat za zidanico. Po izpovedbi tožnika je bila zidanica v letu 1997 že toliko končana, da je omogočala spravilo trgatve. Upoštevaje dejstvo, da je tožnik odškodnino prejel 20. 2. 1997 (priloga C4 spisa) ter splošno znano dejstvo, da se trgatve vršijo v jeseni, pritožbeno sodišče ne more sledi pritožbenim navedbam, da se je gradnja zidanice začela šele v letu 1997, po prejemu odškodnine. To bi pomenilo, da je bila zidanica v pretežnem delu zaključena v manj kot letu dni, kar je težko verjetno. Tožnikov oče J. G. ob zaslišanju namreč izpovedal, da je bila zidanica pod streho v letu dni (glej list. št. 163 spisa). Pritožbenega sodišča v nasprotno ne prepriča niti dejstvo, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano šele v začetku leta 1997. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, sama izdaja gradbenega dovoljenja še ne pomeni, da se gradbena dela niso začela izvajati že pred tem. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje glede tožnikovih bančnih izpiskov ter tako zaključuje, da parcele št. 1464/1, 1464/4 in 1476 k.o. X sodijo v skupno premoženje pravdnih strank.

11. Toženka je v postopku zatrjevala, da parcela št. 1866/12 k.o. Y, ki v naravi predstavlja dovoz k stanovanjski hiši pravdnih strank, spada v njuno skupno premoženje, saj sta jo pravdni stranki uporabljali vse od leta 1988 dalje ter jo priposestvovali, oziroma jima jo je podaril pokojni J. V. Tožnik je temu ugovarjal z navedbo, da je bila sporna parcela podarjena izrecno njemu, zato predstavlja njegovo posebno premoženje, kar je v izpodbijani sodbi ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

12. Toženka s pritožbo vztraja, da sta s tožnikom parcelo št. 1866/12 k.o. Y priposestvovala. Pritožba v tem delu ni utemeljena. Pravdni stranki sta vedeli, da dovoz k hiši ni v njuni lasti, toženka pa ni uspela dokazati, da je pokojni J. V. sporno parcelo podaril obema pravdnima strankama. O priposestvovanju parcele zato ni moč govoriti. Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da je zemljiškoknjižni lastnik dovoza k hiši na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 6. 4. 2006 tožnik. Pogodbo je podpisal z M. V., medtem ko je ustni dogovor glede parcele sklenil že z njegovim pokojnim očetom J. V. Ta je tožniku parcelo št. 1866/12 k.o. Y podaril, darilo pa je bilo realizirano s pomočjo fiktivne kupoprodajne pogodbe, ki jo je s tožnikom sklenil M. V. Bistveni razlogi o tem so podani že v 32. točki izpodbijane sodbe. Da je bila parcela podarjena osebno tožniku, je ob zaslišanju potrdil M. V. (pri teh trditvah je tožnik vztrajal tudi ob zaslišanju na pritožbeni obravnavi dne 6. 3. 2017). Na tako ugotovljeno dejansko stanje ne vplivajo toženkine trditve, da parcela št. 1866/12 k.o. Y predstavlja skupno premoženje, ker sta jo oba s tožnikom ves čas uporabljala ter bila oba v dobrih odnosih z družino V. Zatrjevane okoliščine toženki ne omogočajo pridobitve lastninske pravice na obravnavani parceli, niti ne zadostujejo za zaključek, da je bila parcela podarjena obema pravdnima strankama. Odločitev sodišča prve stopnje, da parcela št. 1866/12 k.o. Y predstavlja tožnikovo posebno premoženje, je tako pravilna.

13. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v še nepravnomočnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Vrhovno sodišče RS je tožnikovi reviziji ugodilo v delu, ki se nanaša na zgoraj obravnavane štiri nepremičnine ter zgolj v tem delu zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Revizijo zoper odločitev o stroških je zavrglo, odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo. Glede na navedeno je o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka že pravnomočno odločeno s sodbo pritožbenega sodišča I Cp 2518/2016. V tem postopku je potrebno odločiti še o revizijskih stroških pravdnih strank (165. člen ZPP). Ker je tožnik z revizijo uspel le delno ter dosegel polovični uspeh, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).