Jedro

Neutemeljeno je stališče toženke, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z odpoklicem s funkcije izvršnega direktorja in pisnim obvestilom o tem ter da zato sodišče ne bi smelo presojati očitkov v izredni odpovedi, ker je bila ta dala zgolj iz previdnosti. Toženka tožniku delovnega razmerja ni zaključila z odpoklicem 30. 9. 2013, niti ga o tem, da naj bi mu pogodba o zaposlitvi prenehala z odpoklicem, ni pisno obvestila. Z obvestilom z dne 30. 9. 2013 je tožnika obvestila zgolj o tem, da zoper njega uvaja postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da ga je kljub odpoklicu še naprej štela za delavca v delovnem razmerju.

Določila tožnikove pogodbe o zaposlitvi (čeprav so nekoliko nejasna) omogočajo različne načine prenehanja delovnega razmerja, tako z odpoklicem samim, kot tudi po postopku izredne odpovedi, za katerega se je toženka sama odločila in ga izvedla.

Izrek

I. Revizija zoper odločitev o plačilu razlike v plači za čas od 1. 1. 2013 do 14. 10. 2013 in razliki v nadomestilu za neizrabljen dopust za leto 2013 (del I. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s VI. in VII. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) se zavrže. II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 1.344,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 10. 2013 nezakonita; da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 14. 10. 2013, temveč je trajalo do 14. 11. 2013 in da je toženka dolžna tožnika za ta čas vpisati v obvezna zavarovanja in matično evidenco ZPIZ, mu obračunati bruto nadomestilo plače v višini 6.600,00 EUR, povišano za dodatek za minulo delo in zmanjšano za plače, ki jih bo tožnik v tem obdobju prejel pri drugih delodajalcih ter mu izplačati denarno povračilo namesto reintegracije v višini 17.242,50 EUR bruto (kar je tožnik zahteval več iz naslova delovnega razmerja, vpisa v matično evidenco ZPIZ, obračuna oz. izplačila nadomestila plače ter denarnega povračila, je zavrnilo). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku za čas od 1. 1. 2013 do 14. 10. 2013 obračunati in izplačati razliko v plači v višini 12.223,01 EUR bruto ter nadomestilo za neizrabljen letni dopust v višini 236,79 EUR bruto. Presodilo je, da toženka očitkov v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 10. 2013 ni uspela dokazati, zato je ta nezakonita.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika in toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Toženka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je bil tožnik 30. 9. 2013 odpoklican z mesta izvršnega direktorja toženke, s čimer mu je prenehala pogodba o zaposlitvi, toženka pa ga je o tem v skladu s 17. členom pogodbe o zaposlitvi morala le obvestiti. Po mnenju sodišča druge stopnje je bila kljub temu potrebna še izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Takšno stališče je v nasprotju z določili tožnikove individualne pogodbe. Toženki jemlje korporacijskopravno pravico do odpoklica, saj mora tožnika kljub odpoklicu s funkcije še vedno obdržati na delovnopravni funkciji izvršnega direktorja, in to kljub dogovorjenemu prenehanju pogodbe o zaposlitvi z odpoklicem. Sodišče bi moralo izhajati iz 17., 20. in 2. člena pogodbe o zaposlitvi, po katerih je individualna pogodba sklenjena do izteka mandata. Sodišče je vprašanje razlogov za odpoklic presojalo samo zato, ker je toženka po odpoklicu in obvestilu, zgolj iz pravne previdnosti, izpeljala še postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, četudi je to v skladu z odločbo VS RS VIII Ips 209/2015 nepotrebno. Z izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje je prišlo tudi do neenotne sodne prakse dveh senatov istega sodišča. Pred sodiščem druge stopnje je namreč potekal spor I Pd 2953/2013, v katerem je imel tožnik identična določila pogodbe o zaposlitvi kot v konkretnem primeru, pa je sodišče v tistem sporu odločilo drugače, v skladu s sodbo VIII Ips 209/2015. Sodba sodišča druge stopnje vsebuje tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišči sta verjeli tožniku, da tripartitne pogodbe ne pozna. Toženka je že v pritožbi opozorila na pričanje priče A., ki je izpovedal, da mu je tožnik izpiske stanja za družbo T. prinašal osebno že pred 2. 7. 2013, to pa je kot obveznost določeno prav v tripartitni pogodbi. Na vprašanje, kako lahko nekdo izpolnjuje pogodbo, ki je ne pozna, sodišče druge stopnje ni odgovorilo.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Toženka z revizijo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v celoti, torej tudi odločitev, ki se nanaša na izplačilo razlike v plači za čas od 1. 1. 2013 do 14. 10. 2013 in nadomestilu za neizrabljen letni dopust za leto 2013. Gre za denarna zahtevka, ki nista povezana s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, temveč se nanašata na čas pred prenehanjem le te. Zoper takšno odločitev bi bilo mogoče skladu z 31. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) revizijo vložiti le, če bi jo vrhovno sodišče predhodno dopustilo. Ker predlog za dopustitev revizije v tem delu ni bil vložen, zneski, ki jih uveljavlja tožnik, pa ne presegajo 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), je Vrhovno sodišče v tem delu revizijo na podlagi prvega odstavka 374. člena ZPP zavrglo.

8. Toženka v zvezi s presojo o seznanjenosti tožnika s tripartitno pogodbo uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Z ugovorom, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo pričanja priče A. v zvezi s seznanjenostjo tožnika s tripartitno pogodbo (sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj šteje, da z njo ni bil seznanjen), toženka v resnici ne uveljavlja bistvene kršitve, pač pa izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Ugotovitev sodišča, da tožnik s tripartitno pogodbo ni bil seznanjen, namreč predstavlja dejansko ugotovitev, zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa z revizijo, ki je izredno pravno sredstvo, ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožnik s toženko sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 11. 2011 za delovno mesto izvršnega direktorja. Ta je v 17. členu določala, da lahko toženka tožnika z mesta izvršnega direktorja enostransko odpokliče in mu odpove to pogodbo s pisnim obvestilom brez odpovednega roka, tudi v primeru, če tožnik huje krši svoje obveznosti in če ni sposoben voditi poslov ali če mu upravni odbor toženke iz krivdnih razlogov izreče nezaupnico ter ga razreši s funkcije člana upravnega odbora. Poleg tega je pogodba o zaposlitvi v 20. členu določala, da preneha veljati v vseh primerih, določenih v Zakonu o delovnih razmerjih, ter v primeru predčasnega prenehanja funkcije člana upravnega odbora.

11. Upravni odbor toženke je na seji 30. 9. 2013 tožnika razrešil z mesta izvršnega direktorja družbe. Istega dne je toženka tožniku vročila „Obvestilo o uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi na podlagi določil individualne pogodbe o zaposlitvi ter Poslovnika o delu upravnega odbora“ ter mu izrekla ukrep prepovedi opravljanja dela. Dne 8. 10. 2013 mu je vročila pisno seznanitev s kršitvami in vabilo na zagovor 14. 10. 2013 ter mu po opravljenem zagovoru istega dne (14. 10. 2013) vročila izredno odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi. Delovno razmerje je bilo tožniku zaključeno s 14. 10. 2013. 12. Neutemeljeno je stališče toženke, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z odpoklicem s funkcije izvršnega direktorja in pisnim obvestilom o tem ter da zato sodišče ne bi smelo presojati očitkov v izredni odpovedi, ker je bila ta dana zgolj iz previdnosti. Toženka tožniku delovnega razmerja ni zaključila z odpoklicem 30. 9. 2013, niti ga o tem, da naj bi mu pogodba o zaposlitvi prenehala z odpoklicem, ni pisno obvestila. Z obvestilom z dne 30. 9. 2013 je tožnika obvestila zgolj o tem, da zoper njega uvaja postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da ga je kljub odpoklicu še naprej štela za delavca v delovnem razmerju. Še več. Z obvestilom o uvedbi postopka ga je obvestila tudi o „ukrepu prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka“. To pomeni, da ga je takrat štela za delavca, ki je še vedno v delovnem razmerju (ki mu po tem obvestilu za čas prepovedi dela pripada tudi nadomestilo plače), saj sicer ne bi bilo prav nobenega razloga in potrebe za to, da bi mu odredila prepoved opravljanja dela. V nadaljevanju je toženka izvedla postopek izredne odpovedi v skladu z zakonskimi določili (seznanitev s kršitvami, zagovor) ter mu 14. 10. 2013 vročila akt, iz katerega jasno izhaja, da gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi1 in na podlagi katere je tožniku delovno razmerje pri toženki tudi dejansko prenehalo 14. 10. 2013. Sodišči prve in druge stopnje sta zato ravnali pravilno, ko sta presojali zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

13. Neutemeljeno je tudi stališče toženke, da ji sodišče jemlje pravico do odpoklica, ker mora kljub dogovorjenemu prenehanju pogodbe o zaposlitvi z odpoklicem tožniku izdati še izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Določila tožnikove pogodbe o zaposlitvi (čeprav so nekoliko nejasna) omogočajo različne načine prenehanja delovnega razmerja tako z odpoklicem samim, kot tudi po postopku izredne odpovedi, za katerega se je toženka sama odločila in ga izvedla. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, se zato sedaj ne more uspešno sklicevati na to, da podaja odpovedi ni bila potrebna in da je tožniku delovno razmerje prenehalo že s samim odpoklicem. Podaja izredne odpovedi res ni bila potrebna in bi tožniku delovno razmerje lahko prenehalo na podlagi obvestila o odpoklicu. Vendar mu ni. Ob upoštevanju, da tožnika o tem, da naj bi mu delovno razmerje prenehalo s samim odpoklicem, ni obvestila, iz vseh njenih ravnanj pa izhaja, da je bila podlaga za prenehanje tožnikove pogodbe o zaposlitvi izredna odpoved z dne 14. 10. 2013, stališče toženke, da je bila odpoved podana le iz previdnosti, ni utemeljeno. Neustrezna je primerjava z odločitvijo Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 209/2015 z dne 8. 3. 2016, saj je bilo v tem primeru z odpoklicem delavcu tudi zaključeno delovno razmerje pri delodajalcu. V konkretnem primeru sam odpoklic ni imel učinka na tožnikovo delovno razmerje pri toženki, temveč je bilo to zaključeno šele 14. 10. 2013 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

14. Neutemeljena je tudi primerjava z odločitvijo v zadevi Pdp 244/2016 z dne 10. 11. 2016. Iz sodbe in sklepa v tej zadevi ne izhaja, da je šlo za identično situacijo (tožnik je trdil, kot izhaja iz povzetka pritožbe, da je sklep o odpoklicu videl šele v sodnem postopku). Tudi sicer stališče, ki ga je zavzelo sodišče druge stopnje v navedeni zadevi, ne zavezuje niti sodišča druge stopnje niti Vrhovnega sodišča, zato se tožnik na neenotno sodno prakso ne more uspešno sklicevati.

15. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Toženka z revizijo ni uspela, zato sama krije svoje stroške revizijskega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroke odgovora na revizijo, in sicer nagrado za postopek z revizijo 1.082,00 EUR, 20,00 EUR pavšal za poštne in telekomunikacijske storitve, 22 % DDV 242,44 EUR, skupaj 1.344,44 EUR.

1 Neutemeljeno je sklicevanje toženke na točko Ad.3 izredne odpovedi, v kateri je toženka navedla, da je zato, ker ni določen postopek izdaje obvestila iz 17. člena pogodbe o zaposlitvi, iz pravne previdnosti uporabila določila o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj iz navedenega ne izhaja, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z odpoklicem 30. 9. 2013.