Jedro

Pred postavitvijo začasnega zastopnika sodišče ni opravilo vseh potrebnih procesnih dejanj, na podlagi katerih bi lahko pridobilo podatke o bivališču toženca in mu na ta način omogočilo sodelovanje v postopku. Sodišče bi moralo sprožiti postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča toženca pred upravnim organom, še posebej iz razloga, ker je ugotovilo, da je bil zaposlen v družbi s sedežem v Ljubljani.

Sodišče mora odločitev, ali bo postavilo začasnega zastopnika, utemeljiti s tehtanjem med pravico do učinkovitega sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja in pravico do izjavljanja.

Ko gre za položaj z neznanim prebivališčem, se sodišče pri postavitvi začasnega zastopnika ne sme zadovoljiti že z okoliščino, da tožbe ni mogoče vročiti in se je sodna pošiljka vrnila sodišču z dopisom "neznan" ali "odseljen".

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zakonsko zvezo pravdnih strank razvezalo, mld. otroka pravdnih strank je dodelilo v varstvo in vzgojo tožnici, določilo je stike toženca z otrokom in mu naložilo, da mora od 20. 3. 2015 dalje plačevati mesečno preživnino za otroka v višini 190,00 EUR.

2. Začasni zastopnik toženca v pritožbi navaja, da je bila tožencu kršena pravica do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sodišče prve stopnje tožencu ni vročilo vabila na zaslišanje. Pisanja se morajo vročiti na dejanski naslov prebivališča, če je ta znan. Pred izdajo sodbe bi moralo sodišče ugotoviti, ali je toženec prijavil novo stalno prebivališče. Kljub temu, da je bil tožencu postavljen začasni zastopnik, bi sodišče moralo sprožiti postopek ugotavljanja toženčevega stalnega prebivališča pri upravni enoti, česar ni storilo. Vročitev na naslovu stalnega bivališča je bila neuspešna, ker toženec na naslovu, kot ga je posredovala tožnica, več ne živi. Sodišče je zato sodno pošiljko vročalo tožencu na delovnem mestu. Iz dopisa družbe A. d.o.o. ne izhaja, da bi bila pravilno opravljena vročitev sodne pošiljke tožencu, kot to določa drugi odstavek 140. člena ZPP oziroma 144. člen ZPP.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je v tožbi navedla naslov toženca, kjer sta imeli pravdni stranki zadnje skupno bivališče in kjer tožnica z otrokom še vedno živi. Sodišče je tožbo poslalo centru za socialno delo, ki je v poročilu navedel, da toženec več ne živi na naslovu, kjer sta imeli pravdni stranki zadnje skupno bivališče, ker je odšel na delo v Nemčijo. Sodišče je zato pozvalo tožnico, da sporoči pravilen in dejanski naslov toženca, na katerega bo tožencu lahko vročilo tožbo. Tožnica je 4. 11. 2015 poslala sodišču vlogo, v kateri je pojasnila, da iz dopisa Upravne enote Ljubljana z dne 21. 10. 2015 izhaja, da ima toženec prijavljeno stalno bivališče na naslovu, kot ga je navedla v tožbi, čeprav na tem naslovu, kjer živi tožnica z otrokom, dejansko več ne biva, toženec pa naslova začasnega bivališča nima prijavljenega. Predlagala je, da se tožencu postavi začasni zastopnik.

6. Sodišče je s sklepom z dne 2. 12. 2015 tožencu postavilo začasnega zastopnika. Začasni zastopnik je sodišču 11. 4. 2016 poslal vlogo, v kateri je pojasnil, da je toženec nedosegljiv in da mu ni poznan naslov toženčevega bivališča. Na naroku 14. 4. 2016 je tožnica vložila v spis pogodbo o toženčevi zaposlitvi za določen čas, ki jo je toženec sklenil z delodajalcem A. d.o.o. Pojasnila je, da toženec po njenih informacijah dela v tujini. Predlagala je, da sodišče naredi poizvedbe pri delodajalcu toženca o njegovih dohodkih. Sodišče je sprejelo sklep, da bo vročilo tožencu vabilo za naslednji narok na delovnem mestu in da bo na naslednjem naroku zaslišalo pravdni stranki. Sodišče je poslalo družbi A. d.o.o. poziv, da tožencu vroči sodno pismo (vabilo na narok) in da sodišču posredujejo podatke o dohodkih toženca. Sodišče je družbo seznanilo, da razpolaga s pogodbo o zaposlitvi za določen čas, na podlagi katere je toženec sklenil z družbo delovno razmerje za obdobje od 6. 4. 2016 do 6. 6. 2016. Sodišče je družbo še pozvalo, da sodišču pošlje podpisano povratnico s strani toženca. Dne 10. 5. 2016 je sodišče prejelo dopis družbe A. d.o.o., iz katerega izhaja, da je bil toženec zaposlen pri navedeni družbi od 1. 8. 2015 do 31. 12. 2015 in da sodišču vračajo sodno pošiljko, ker je toženec zavrnil podpis in prevzem pošiljke, ker želi, da se mu pisanja vročajo na naslov stalnega prebivališča, ki pa v dopisu ni bil naveden. Sodišče bi moralo po prejemu dopisa zahtevati od družbe, da pojasni nasprotja glede časovnega obdobja zaposlitve toženca pri družbi, glede na vsebino dopisa in pogodbe o zaposlitvi1, predvsem pa, ali je toženec pri družbi (še) zaposlen. Pridobiti bi moralo tudi povratnico o vročitvi sodne pošiljke tožencu, da bi lahko ugotovilo postopek vročitve sodne pošiljke tožencu in razloge, zaradi katerih vročitev ni bila uspešna.

7. Sodišče je na naroku 23. 5. 2016 pojasnilo, da iz Centralnega registra prebivalstva izhaja, da ima toženec še vedno enak naslov, kot je naveden v tožbi, vendar bi sodišče glede na mnenja centra za socialno delo in izjave tožnice, da toženec na naslovu iz tožbe več ne prebiva, kakor tudi glede na dopis družbe A. d.o.o., moralo sprožiti postopek ugotovitve stalnega bivališča toženca, še posebej, ker je začasni zastopnik predlagal sodišču, da sodišče opravi poizvedbe o naslovu stalnega prebivališča in da se tožencu vroči vabilo na zakonit način. Začasni zastopnik je še navedel, da nova prijava stalnega bivališča morda še ni evidentirana v Centralnem registru prebivalstva. Sodišče je na naroku še sprejelo sklep, da se izdaja sodbe pridrži do pridobitve povratnice o vročitvi vabila na narok preko delodajalca.

8. Sodišče teh podatkov oziroma listin ni dobilo oziroma pridobilo, kljub temu pa je 29. 8. 2016 izdalo sodbo. Zoper sodbo je vložil pritožbo začasni zastopnik. Sodišče je 8. 11. 2016 izdalo sklep, s katerim je pozvalo začasnega zastopnika, da se izjasni, ali umika pritožbo, ker je sodišče na podlagi podatkov ZZZS ugotovilo, da ima toženec nov naslov stalnega bivališča na naslovu B. in da je zaposlen pri A. d.o.o. Začasni zastopnik je sodišču 15. 11. 2016 poslal sporočilo, da iz obvestila Upravne enote Ljubljana izhaja, da ima toženec še vedno stalno prebivališče na naslovu, kot je naveden v tožbi. Sodišče je s sklepom z dne 19. 12. 2016 začasnega zastopnika razrešilo, ker je ugotovilo, da ima toženec od 19. 10. 2016 v Centralnem registru prebivalstva prijavljeno stalno prebivališče na naslovu B. Zoper ta sklep se je pritožil začasni zastopnik, njegovi pritožbi pa je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom IV Cp 2121/2017 z dne 8. 12. 2017 ugodilo in sklep razveljavilo. Sodišče je pred tem 11. 1. 2017 pozvalo Upravno enoto Ljubljana, da uvede postopek ugotavljanja stalnega prebivališča toženca. Dne 22. 8. 2017 pa je prejelo obvestilo Upravne enote Ljubljana, da je postopek ugotavljanja dejanskega stalnega bivališča za toženca končan. V postopku je bilo ugotovljeno, da ima toženec stalni naslov na naslovu B., delodajalec toženca pa je upravno enoto obvestil, da je toženec začasno napoten na delo v Belgijo, kjer ima prijavljen „začasni odhod“ na naslovu C. 9. Postavitev začasnega zastopnika dejansko pomeni omejitev pravice stranke do izjavljanja pred sodiščem. Ker gre za poseg v ustavno pravico, mora sodišče odločitev, ali bo postavilo začasnega zastopnika, utemeljiti s tehtanjem med pravico tožnika po učinkovitem sodnem varstvu brez nepotrebnega odlašanja na eni strani in pravico toženca do izjavljanja pred sodiščem na drugi strani. Ko gre za položaj neznanega prebivališča toženca, se sodišče ob odločitvi, da postavi začasnega zastopnika, nikakor ne bi smelo zadovoljiti že z okoliščino, da tožbe ni mogoče vročiti in se je sodna pošiljka vrnila sodišču z dopisom "neznan" ali "odseljen". Sodišče bi pred postavitvijo začasnega zastopnika moralo najprej obvestiti pristojni organ, da izpelje ustrezen postopek po ZPPreb-1. Šele če ta postopek ne bi bil uspešen, bi bil utemeljen sklep, da sodišče tožencu postavi začasnega zastopnika.2

10. Glede na opisane okoliščine konkretnega primera se izkaže, da sodišče prve stopnje ni opravilo vseh potrebnih procesnih dejanj, na podlagi katerih bi lahko pridobilo podatke o bivališču toženca in mu na ta način omogočilo sodelovanje v postopku. Sodišče bi moralo sprožiti postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča toženca pred upravnim organom pred izdajo sodbe, še posebej iz razloga, ker je ugotovilo, da je toženec (lahko) zaposlen v družbi s sedežem v Ljubljani.

11. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo moralo preko delodajalca toženca ugotoviti, ali se toženec (še vedno) nahaja na delu v tujini, od tega pa bo tudi odvisen način oziroma naslov, kamor bo sodišče vročalo sodno pošiljko tožencu, ki se mora seznaniti z vsemi dejanji sodišča, razen, če bo za zastopanje pooblastil začasnega zastopnika kot pooblaščenca.

12. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo oziroma glede stroškov začasnega zastopnika do odločanja o povrnitvi njegovih stroškov pred sodiščem prve stopnje.

1 Glej prilogo A32. 2 Dr. Aleš Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 356.