Jedro

Vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za (delno) razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe. To ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja, merilo pri tem pa je povprečen razumen odrasel človek.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper popravni sklep se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v II. točki izreka glede glavnice 7.702,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2010 in v IV. točki izreka ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 9.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2010 in 594,44 EUR pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.

2. Z izpodbijanim popravnim sklepom je sodišče prve stopnje znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožniku, spremenilo z 9.400,00 EUR v 3.358,00 EUR.

3. Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka. Najprej meni, da je prišlo v izreku sodbe do administrativne napake, saj je sodišče v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da mora toženka tožniku plačati le še razliko med prisojeno odškodnino in že plačanim valoriziranim zneskom 6.042,00 EUR (torej 3.358,00 EUR), v izreku pa je toženko zavezalo plačati 9.400,00 EUR. Tožena stranka predlaga izdajo popravnega sklepa, sicer pa naj se povzete navedbe štejejo kot pritožba.

V nadaljevanju pritožbe pa tožena stranka navaja, da je sporna še odločitev glede glavnice 1.660,00 EUR s pripadki.

Izpostavlja, da sodišče ni upoštevalo njenih navedb, da je zavarovanje sklenjeno z odbitno franšizo 250,00 EUR oziroma se do trditev tožene stranke ni opredelilo, zato je v tem delu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Tožena stranka še meni, da je sodišče napačno zavrnilo ugovor tožnikovega soprispevka k nastanku škode in ji neutemeljeno očitalo, da ni dovolj natančno opredelila, v čem točno vidi toženčevo premalo previdno ravnanje.

4. Zoper sklep pa se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka. Pojasnjuje, da s popravnim sklepom ni mogoče popravljati napak pri oblikovanju volje sodišča, ampak le tiste, ki so nastale pri pisni izdelavi izdane sodbe oziroma pri sestavljanju prepisa – napake, ki se nanašajo na tehniko pisne redakcije, ne pa na odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka. S popravnim sklepom ni dopustno popravljati in dopolnjevati razlogov za odločitev, pa tudi ne nasprotij med izrekom in obrazložitvijo. Pritožnik poudarja, da ima kršitev določbe 328. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zanj hude posledice, saj mu je zaradi tega kršena pravica do pritožbe zoper sodbo. S sodbo (odločitvijo v njenem izreku) je bil tožnik zadovoljen, ni pa zadovoljen z odškodnino, kot jo je sodišče prve stopnje neutemeljeno znižalo, ko je s popravnim sklepom vsebinsko poseglo v izrek.

V nadaljevanju pritožbe pritožnik (za vsak slučaj) navaja še vsebinske razloge, zakaj je odškodnina, kakor jo je sodišče znižalo s popravnim sklepom, prenizka.

5. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke zoper sodbo.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

Glede pritožbe zoper popravni sklep:

7. V skladu z določbo prvega odstavka 328. člena ZPP lahko sodišče kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom.

8. V obravnavani zadevi je sodišče v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da pripada tožniku odškodnina 9.400,00 EUR, ki jo je treba znižati za valorizirani znesek izplačane akontacije odškodnine, tako da mora tožena stranka tožeči stranki plačati še 3.358,00 EUR. V izreku pa je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 9.400,00 EUR. Omenjena situacija ne predstavlja napake v številki ali očitne pisne ali računske pomote, ampak nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo (1). Pritožnik utemeljeno opozarja, da s popravnim sklepom ni dopustno popravljati nasprotij med izrekom in obrazložitvijo sodbe, četudi so posledica računskih ali drugih napak (2). Tako neskladje pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, česar pa ne more popraviti tisto sodišče, ki je kršitev zagrešilo, temveč samo inštančno sodišče v zvezi z rednim ali izrednim pravnim sredstvom (3).

9. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožeče stranke zoper sklep ugodilo.

O pritožbi zoper sodbo:

10. Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da se tožena stranka pritožuje glede prisojene odškodnine 1.660,00 EUR in (podrejeno, ker je višje sodišče popravni sklep razveljavilo) še glede 6.042,00 EUR (skupaj 7.702,00 EUR). Odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožniku plačati 1.698,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je torej postala pravnomočna in ni predmet pritožbenega preizkusa.

11. Kot je bilo pojasnjeno v 7. točki obrazložitve te odločbe, v izpodbijani sodbi obstaja nasprotje med njenim izrekom in obrazložitvijo. Podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je višje sodišče ne more samo odpraviti.

12. Tožena stranka tudi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do pravno relevantnih trditev, da je njena obveznost nižja za 250,00 EUR zaradi pogodbeno dogovorjene odbitne franšize.

13. Niso pa utemeljene pritožbene trditve o tem, da je tudi tožnik prispeval k nastanku škode v smislu določbe 171. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ocena sodišča prve stopnje, da so trditve tožene stranke o tem ostale na ravni posplošenega zatrjevanja, je pravilna. Vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za (delno) razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe. To ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja, merilo pri tem pa je povprečen razumen odrasel človek (4). Iz navedb tožene stranke ni mogoče ugotoviti, v čem naj bi tožnik ob škodnem dogodku ravnal neskrbno in kako naj bi ravnal povprečen razumen odrasel človek.

14. V skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu (II. točki izreka za glavnico 7.702,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) razveljavilo. Pritožbeno sodišče poudarja, da je z bistvenima kršitvama obremenjena le izpodbijana sodba, ne postopek pred izdajo le-te, zato zadeve ne vrača sodišču prve stopnje v opravo nove glavne obravnave, ampak le v izdelavo nove sodbe. Ob izdaji nove sodbe se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do navedb tožene stranke v smeri odbitne franšize in odpraviti nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo.

15. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica delne razveljavitve sodbe. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

(1) Če pritožba zoper sodbo v takšni situaciji ne bi bila vložena, bi postal pravnomočen njen (napačen?) izrek, ne glede na drugačno obrazložitev. Če bi tožeča stranka vložila pritožbo, s katero bi zastopala stališče, da ji pripada odškodnina, višja od zneska, ki izhaja iz obrazložitve, pa bi jo moralo višje sodišče zavreči, saj zanjo ne bi imela pravnega interesa.

Nasprotno pa – v situaciji, ki utemeljuje izdajo popravnega sklepa “navidezno napačna“ odločitev ne postane pravnomočna – napako je mogoče popraviti kadarkoli – tudi po pravnomočnosti odločbe.

(2) Lojze Ude v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana, Uradni list, GV Založba, 2005, str 199-202. (3) Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, Cp 2/2002. (4) Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str.964