Jedro

Pri tožniku so bili s tem, ko je bil vpisan v poslovni register RS kot družbenik in poslovodja v družbi z omejeno odgovornostjo, izpolnjeni pogoji za obvezno zavarovanje v RS ne glede na dejstvo, da je bil tožnik že obvezno zavarovan na podlagi delovnega razmerja v Republik Srbiji, saj v času odločanja tožene stranke Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju še ni veljal.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke, opr. št. ... z dne 20. 1. 2010 in št. ... z dne 22. 9. 2009 ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 1. 2010 in št. ... z dne 22. 9. 2009. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 539,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da iz Poslovnega registra Slovenije izhaja, da je tožnik vpisan kot družbenik in hkrati poslovodna oseba družbe „B. d.o.o.“, ... z dnem 26. 6. 2006 (do 22. 1. 2011). Za to obdobje prijava v zavarovanje ni bila vložena, pravno razmerje in obvezno zavarovanje pa je obstajalo. Tožena stranka je zato pravilno odločila, da ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva v zasebni družbi, v kateri je hkrati poslovodna oseba in sicer na podlagi 2. odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) od 26. 6. 2006 dalje. Glede upoštevanja delovnega razmerja v Republiki Srbiji, ki naj bi se po mnenju sodišča kot zavarovalna podlaga (ob širšem tolmačenju tega pojma) upoštevalo v skladu s 25. členom ZPIZ-1 kot prednostno zavarovanje, tožena stranka meni, da bi bilo tako tolmačenje možno izključno v primeru, če bi bil v navedenih primerih tako v času, ko Sporazum o socialnem zavarovanju med Republike Slovenijo in Republiko Srbijo še ni veljal, kot tudi v času veljavnosti tega sporazuma, izpolnjen pogoj vzajemnosti oziroma recipročnosti med državama, torej da bi v takšnih primerih tudi za srbske državljane, ki so zavarovani v Republiki Sloveniji iz naslova delovnega razmerja in hkrati za njih obstaja zakonska obveznost vključitve v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Srbiji, veljalo prednostno zavarovanje iz naslova delovnega razmerja v Sloveniji. Takšne vzajemnosti pa med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo ni. Prav tak ne vzdrži razlogovanje sodišča prve stopnje, da si je tožnik v Republiki Srbiji uredil materialno varnost za primer starosti. Po podatkih matične evidence zavarovancev ima tožnik pretežno zavarovanje dopolnjeno v Republiki Sloveniji (od 15. 6. 1977 do 15. 12. 2005 s prekinitvami). Tožnik bo pravico do starostne pokojnine v Republiki Srbiji v prihodnosti lahko uveljavil le z upoštevanjem (tudi pokojninske dobe), dopolnjene v Sloveniji v skladu z določbami Sporazuma o socialni varnosti med Republiko Sloveniji in Republiko Srbijo. Kolizija uporabe predpisov v primeru, če sočasno obstajata v več državah (v primeru tožnika gre za Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, ki ni članica EU), eno ali več pravnih razmerij, ki so podlaga za ugotavljanje lastnosti zavarovanca, ni urejena, zato v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti 25. člena ZPIZ-1. Ker tožnik do sedaj še ni uveljavil pravice do starostne pokojnine, tudi 177. člen ZPIZ-1 zaradi sklenjenega sporazuma o socialni varnosti, ne pride več v poštev. Sporazum namreč v 20. členu določa pravila seštevanja zavarovalnih dob pri ugotavljanju pravice do pokojnine. V kolikšni meri in kako se upoštevajo zavarovalne dobe, določajo pravni predpisi pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil zavarovalne dobe, če ni s sporazumom drugače določeno. Pri uveljavljanju pravice do pokojnine v posamezni državi se bo za tožnika preverilo izpolnjevanje pogojev. Če tožnik ne bo izpolnjeval pogojev na podlagi zavarovalne dobe, izpolnjene v eni državi, se bodo zavarovalne dobe, izpolnjene v obeh državah za izpolnitev pogojev seštevale, pri tem pa se bo upoštevalo prekrivanje zavarovalnih dob, zato bo vsaka država od tuje zavarovalne dobe odštela obdobje prekrivanja (obdobje dvojnega zavarovanja). Ko bo tožnik izpolnil zakonske pogoje v posamezni državi pogodbenici za pridobitev pravice do pokojnine, pa mu bo v tej državi odmerjena pokojnina za celotno obdobje plačevanja prispevkov, torej tudi za obdobje prekrivanja, saj je obdobje prekrivanja odšteto od tuje dobe. Tuja doba se torej zmanjša za obdobje prekrivanja. V končni posledici bo torej tožnik v obeh državah pogodbenicah pridobil pravico do pokojnine na podlagi celotne pokojninske dobe, ki je pokrita s prispevki v posamezni državi. To pa pomeni, da razlogovanje sodišča, da bo tožnik za obdobje prekrivanja lahko užival le eno pokojnino, ni pravilno. Obdobje dvojnega zavarovanja, ki bo pomenilo prekrivanje zavarovalnih dob med državama, bo torej vplivalo le na datum izpolnitve pogojev za upokojitev v posamezni držav. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Sodišče je tudi dejansko stanje pravilno ugotovilo, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 1. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 22. 9. 2009, s katero je bilo odločeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva v zasebni družbi B. d.o.o., ..., v kateri je hkrati poslovodna oseba, po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 26. 6. 2006 dalje.

Za odločitev v zadev so bistvene sledeče ugotovitve in sicer, da tožnik od 16. 12. 2005 v Sloveniji ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, nadalje, da je bil s 26. 6. 2006 vpisan v Poslovni register Slovenije kot družbenik zasebne družbe, v kateri je od 26. 6. 2006 dalje tudi poslovodna oseba, s tem, da ni vložil prijave v zavarovanje. Iz potrdila Republiškega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pokrajinskega zavoda podružnica ... v Srbiji z dne 5. 10. 2009 pa izhaja, da je tožnik zavarovanec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Srbiji za čas od 16. 9. 2005 do 30. 6. 2009 in tudi od 1. 7. 2009 dalje do prekinitve. Podjetje B. d.o.o. je vpisan v sodni register Trgovinskega sodišča v Beogradu. Tožnik ima stalno bivališče v Sloveniji, začasno pa v Srbiji.

V zadevi je sporno, ali obstaja pravna podlaga za obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji ob dejstvu, da je bil tožnik v istem obdobju že zavarovan na podlagi delovnega razmerja v Republiki Srbiji. Glede na to, da v času odločanja tožene stranke še ni stopil v veljavo Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (Sporazum; Ur. l. RS, št. 30/2010) je glede obveznosti zavarovanja in pridobitve lastnosti zavarovanca potrebno uporabiti določbe ZPIZ-1 in pa Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ; Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami). Tožnik namreč tudi ni zatrjeval vzajemnosti oziroma recipročnosti med državama v primeru obveznega zavarovanja iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, tožena stranka pa obstoj tega načela izrecno zanika. ZPIZ-1 v 2. odstavku 15. člena določa, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je potrebno besedilo „in niso zavarovani na drugi podlagi“, tolmačiti širše, torej da velja tudi za zavarovanje v Republiki Srbiji. Po stališču pritožbenega sodišča pa za tako tolmačenje ni nobene pravne podlage. To bi bilo možno le, če bi bilo to urejeno z mednarodnim sporazumom oziroma po načelih vzajemnosti oziroma recipročnosti. Za presojo je torej odločilno, da tožnik v Republiki Sloveniji po 15. 12. 2005 ni bil vključen v zavarovanje, da pa je z vpisom v poslovni register Republike Slovenije kot družbenih in poslovodna oseba v družbi B. d.o.o., ... s 26. 6. 2006 izpolnjen dejanski stan po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, kar pomeni, da so bili s tem izpolnjeni pogoji za obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji. Skladno z 2. odstavkom 7. člena ZPIZ-1 zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. V 3. alineji 33. člena ZPIZ-1 je določeno, da se obvezno zavarovanje samozaposlenih zavarovancev začne za družbenike zasebnih družb in zavodov z dnem vpisa v register kot poslovodna oseba in se zaključi z izbrisom iz takšnega registra. ZPIZ-1 ureja tudi primere, ko gre za dvojno zavarovanje in sicer je v 19. členu urejen izvzem iz obveznega zavarovanja oseb, ki so vključene v obvezno zavarovanje v tujini. Člen določa, da osebe, ki so obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovane v tujini oziroma njihovi delodajalci, lahko pri ministrstvu, pristojnim za delo, predlagajo izvzem iz obveznega zavarovanja, če je tako določeno z mednarodnim sporazumom. V navedenem členu je torej določen poseben postopek, ki se nanaša na primere dvojnega zavarovanja, vendar je pri tem bistveno, da sporazum med Republiko Slovenijo in Republiki Srbijo v času do izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke še ni bil sprejet. Predmet tega postopka tudi ni bilo odločanje o izvzemu iz zavarovanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 20. 1. 2010 in št. ... z dne 22. 9. 2009 zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka, saj tožnik v sporu ni uspel (1. odstavek 154. člena ZPP).