Jedro

Vzpostavitev hlajenja in gretja preko skupnega klimatskega sistema sicer ni bila mogoča brez dobave notranjih enot klimatskih naprav, vendar slednje ne pomeni, da sta pravdni stranki sklenili tudi prodajno pogodbo. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč glede na ugotovljeno dejansko stanje in razlog za sklenitev pogodbe, ki je bil znan obema strankama, ključno podjemnikovo delo, to je montaža notranjih enot, priklop na zunanjo enoto ter vzpostavitev hlajenja in gretja preko skupnega klimatskega sistema. V tem primeru se zato pogodba, kljub temu, da vključuje dobavo dveh notranjih enot klimatskih naprav, šteje za podjemno pogodbo in ne za prodajno in podjemno pogodbo, kot to zmotno zaključi sodišče prve stopnje. Tožeča stranka ima sicer prav, da gre za delno izpolnitev (in ne neizpolnitev) obveznosti, vendar slednje ne pomeni, da tožena stranka ni imela pravice odstopiti od pogodbe. Možnost odstopiti od pogodbe je izključena zgolj v primeru, če nasprotna stranka (tožeča stranka) ne bi izpolnila le neznatnega dela svojih obveznosti, za kar pa v konkretnem primeru nedvomno ne gre.

Glede na ugotovljeno možnost vrnitve danih stvari, bi lahko tožeča stranka izgubo vrednosti teh stvari uveljavljala zgolj z odškodninskim zahtevkom, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Vrnitveni in odškodninski zahtevek se ne izključujeta, temveč se lahko dopolnjujeta in kumulativno uveljavljata. Tožeča stranka odškodninskega zahtevka ni uveljavljala, zahtevka za plačilo vrednosti dosežene koristi, pa ob ugotovljeni možnosti vrnitve danih stvari (naturalna restitucija), ne more uspešno utemeljevati s trditvami o zmanjšanju njihove vrednosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 194,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 191785/2013 z dne 2. 12. 2013, v 1. in 3. odstavku razveljavilo in sicer za glavnico v znesku 2.049,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2013 dalje do plačila in za izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2013 dalje do plačila ter tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.049,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (III. točka izreka odločbe). Tožeči stranki je naložilo, da v roku 8 dni od prejema odločbe toženi stranki povrne 439,37 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarskopravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se pravdni stranki ustno dogovorili za dobavo, montažo in zagon dveh notranjih enot klimatskih naprav ter s tem povezan priklop notranjih enot na že obstoječo zunanjo enoto. Nadalje je ugotovilo, da je tožeča stranka sicer dobavila in montirala dve notranji enoti klimatskih naprav, vendar ni izvedla njunega priklopa na zunanjo enoto, kot tudi ne preizkusa montiranih klimatskih naprav, pri čemer brez priklopa na zunanjo enoto klimatski napravi ne delujeta oziroma ne omogočata hlajenja in gretja. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je v sporu majhne vrednosti pritožbeno sodišče vezano (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. Tožeča stranka utemeljeno sodišču prve stopnje očita, da je zmotno zaključilo, da tožeča stranka pogodbenih obveznosti v celoti ni izpolnila, vendar slednje ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je bil namreč skupen namen in s tem kavza pogodbenikov nedvomno priključitev notranjih enot klimatskih naprav na zunanjo enoto in s tem zagotovitev možnosti gretja in hlajenja tožene stranke preko centralnega klimatskega sistema. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je bila med strankama sklenjena podjemna pogodba (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Vzpostavitev hlajenja in gretja preko skupnega klimatskega sistema sicer ni bila mogoča brez dobave notranjih enot klimatskih naprav, vendar slednje ne pomeni, da sta pravdni stranki sklenili tudi prodajno pogodbo. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč glede na ugotovljeno dejansko stanje in razlog za sklenitev pogodbe, ki je bil znan obema strankama, ključno podjemnikovo delo, to je montaža notranjih enot, priklop na zunanjo enoto ter vzpostavitev hlajenja in gretja preko skupnega klimatskega sistema. V tem primeru se zato pogodba, kljub temu, da vključuje dobavo dveh notranjih enot klimatskih naprav, šteje za podjemno pogodbo (tretji odstavek 620. člena OZ) in ne za prodajno in podjemno pogodbo, kot to zmotno zaključi sodišče prve stopnje. Posledično zgolj dobava in montaža dveh notranjih enot klimatskih naprav, brez njune priključitve na zunanjo enoto in vzpostavitve hlajenja ter gretja preko skupnega klimatskega sistema, ne omogoča zaključka o izpolnitvi večine pogodbenih obveznosti. Tožeča stranka ima sicer prav, da gre za delno izpolnitev (in ne neizpolnitev) obveznosti, vendar slednje ne pomeni, da tožena stranka ni imela pravice odstopiti od pogodbe. Možnost odstopiti od pogodbe je izključena zgolj v primeru, če nasprotna stranka (tožeča stranka) ne bi izpolnila le neznatnega dela svojih obveznosti (110. člen OZ), za kar pa v konkretnem primeru kot že rečeno nedvomno ne gre.

8. S pritožbenimi navedbami tožeče stranke, da ne drži, da ni dokazala obogatitve tožene stranke, tožeča stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali, če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Tudi sicer pa po oceni pritožbenega sodišča za odločitev o vrnitvi danega zaradi razveze pogodbe ni bistveno, ali tožena stranka notranji enoti klimatskih naprav uporablja ali ne. Ključno je namreč, da ima v skladu z drugim odstavkom 111. člena OZ stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Prejemnik delne izpolnitve mora vrniti tisto, kar je prejel (naturalna restitucija), sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek 190. člena OZ). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano izhaja, da tožena stranka ni trdila oziroma dokazala, da odstranitev in vrnitev notranjih enot klimatskih naprav ni mogoča. Ugotovilo je tudi, da je tožena stranka tožečo stranka pozivala, da notranji enoti prevzame, pa se le-ta ni odzvala. Ker torej ni dokazala, da vrnitev danih stvari ni mogoča, ne more biti uspešna z zahtevkom na vrnitev vrednosti danih stvari.

9. Nadalje ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditev tožeče stranke o nemožnosti vrnitve vgrajenih notranjih enot klimatskih naprav, ker sta z vgradnjo izgubili vrednost, ker ju z garancijo ne bo mogoče več prodati, in ker sta po dveh letih izgubili vso vrednost. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi s temi trditvami zaključilo, da z vidika obveznosti vrniti tisto, kar je ena stranka dala drugi na podlagi pogodbe, ki je bila razvezana (drugi odstavek 111. člena OZ), niso pravno relevantne. Glede na ugotovljeno možnost vrnitve danih stvari, bi lahko tožeča stranka izgubo vrednosti teh stvari uveljavljala zgolj z odškodninskim zahtevkom (prvi odstavek 111. člena OZ), kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Vrnitveni in odškodninski zahtevek se ne izključujeta, temveč se lahko dopolnjujeta in kumulativno uveljavljata. Tožeča stranka odškodninskega zahtevka ni uveljavljala, zahtevka za plačilo vrednosti dosežene koristi (denarna restitucija iz prvega odstavka 190. člena OZ), pa ob ugotovljeni možnosti vrnitve danih stvari (naturalna restitucija), ne more uspešno utemeljevati s trditvami o zmanjšanju njihove vrednosti.

10. Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrditi.

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Glede na vrednost spornega predmeta in tarifno št. 3210 ZOdvT, je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo nagrado za postopek v višini 139,20 EUR, materialne stroške po tarifni št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in 22 % DDV, skupaj torej 194,22 EUR stroškov odgovora na pritožbo, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).