Jedro

V primeru, ko je kaznivo dejanje rezultat delovanja več oseb, je odgovornost napeljevalca in pomagača vezana le na storitev kaznivega dejanja v objektivnem pomenu (limitirana akcesornost), ne pa tudi na kazensko odgovornost storilca (29. člen KZ). Zato dejstvo, da storilec še ni bil obsojen, ne more biti ovira za vodenje postopka zoper napeljevalca, zoper njega vložena obtožnica pa tudi ne pomeni posega v ustavno pravico domneve nedolžnosti glede storilca.

Zagovornik opozarja na nasprotje med navedbami obtožnice o slabem obtoženčevem premoženjskem stanju kot motivu za storitev kaznivih dejanj ter navedbami izpodbijanih sklepov, ki da ugotavljata obtoženčevo dobro premoženjsko stanje in to okoliščino upoštevata kot podlago za sklepanje o obtoženčevi begosumnosti. Na ta način ne uveljavlja "protispisnosti" ampak ponuja drugačno presojo okoliščin, pomembnih za oceno obtoženčeve begosumnosti. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega G.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi preizkusa, opravljenega po 2. odstavku 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), obtoženemu G.B. podaljšalo pripor iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je s sklepom obtoženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper navedena sklepa je obtoženčev zagovornik dne 13.11.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijana sklepa razveljavi ali pa ju spremeni tako, da pripor zoper obtoženca odpravi oziroma določi milejši ukrep, ki naj zagotovi obtoženčevo navzočnost v postopku.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. je v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, podala mnenje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Tudi sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da so podane okoliščine, ki so podlaga za odločitev, da je pri obtožencu podan priporni razlog begosumnosti. Dejstvo, da storilec kaznivega dejanja še ni bil obsojen, ni ovira za uvedbo postopka zoper obtoženega G.B., saj ta kot napeljevalec odgovarja samostojno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je višje sodišče v svojem sklepu, ko je pritrdilo ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je obtoženčevo premoženjsko stanje dobro, tudi dodalo, "da je to okoliščino treba presojati z vidika njegovih sposobnosti priti do denarja", vendar pa tega zaključka ni obrazložilo in torej po mnenju vložnika zahteve ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih.

Zagovornik izvaja zaključek o navedeni procesni kršitvi na podlagi neobstoječega dejstva. Ugotovitev v zvezi z obtoženčevo sposobnostjo, priti do denarja, pripisuje višjemu sodišču in mu očita, da je ni utemeljilo, čeprav iz obrazložitve sklepa, s katerim je višje sodišče zavrnilo obtoženčevo pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora izhaja, da višje sodišče te okoliščine ne zatrjuje, torej je tudi ni smelo oziroma ni bilo dolžno obrazložiti.

O obtoženčevem premoženjskem stanju in njegovih sposobnostih priti do denarja v tem smislu, kot ga zatrjuje vložnik zahteve, govori sklep prvostopenjskega sodišča o podaljšanju pripora. V njem je sodišče utemeljilo priporni razlog begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP in navedlo: da obtoženec biva pri svojih starših; da nima svoje družine, niti zakonske partnerke, niti otrok; da je po izobrazbi avtomehanik, ki se preživlja z nastopi po lokalih kot slačifant; da je brez redne zaposlitve in da je "po navedbah prič dobro finančno založen in daje vtis premožnosti in čezmernega trošenja, kar napeljuje senat na zaključek, da je premoženjsko stanje obtoženega kljub temu, da ni nikjer zaposlen, ugodno in da bi svoje delo slačifanta, s katerim naj bi si do sedaj pridobival finančna sredstva, lahko opravljal kjerkoli". Tem razlogom, na podlagi katerih je utemeljeno sklepalo na obtoženčevo begosumnost, je dodalo še opozorilo, da je "premoženjsko stanje obtoženega potrebno ocenjevati z vidika njegove sposobnosti priti do sredstev za preživljanje".

Oceno o tem je podkrepilo z ugotovitvami, da si je obtoženec, ki ni nikjer zaposlen, očitno že doslej pridobival sredstva kot slačifant in bi se bil verjetno tudi v tujini sposoben preživljati na ta način. Prvostopenjsko sodišče je s tem tudi obstoj te okoliščine, pomembne za presojo obtoženčeve begosumnosti, ustrezno obrazložilo.

Nadaljnja kršitev iste procesne določbe naj bi se kazala "v nasprotju med razlogi izpodbijanega sklepa in vsebino listin in zapisnikov v spisu ter pravnomočno obtožnico", pri čemer vložnik zahteve teh listin pobliže ne opredeli.

Čeprav vložnik zahteve izrecno zatrjuje "protispisnost" izpodbijanega sklepa, pa iz obrazložitve zahteve jasno izhaja, da nima v mislih te kršite zakona; ta je podana, ko sodišče v obrazložitvi odločbe netočno povzema vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa zagovornik na več mestih opozarja na nasprotje med navedbami obtožnice o slabem obtoženčevem premoženjskem stanju, ki naj bi bilo motiv za storitev obravnavanih kaznivih dejanj, ter navedbami izpodbijanih sklepov, ki da ugotavljata obtoženčevo dobro premoženjsko stanje in to okoliščino upoštevata kot podlago za sklepanje o obtoženčevi begosumnosti. Vložnik zahteve na opisan način ponuja zgolj drugačno presojo obtoženčevega premoženjskega stanja oziroma njegove sposobnosti, pridobivati sredstva za preživljanje, torej okoliščin, pomembnih za oceno obtoženčeve begosumnosti. Na ta način uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga, iz katere bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

V zahtevi zagovornik navaja tudi krištev 27. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), ker obtožba zatrjuje, da je obtoženec napeljal N.M., ko ta še ni bil pravnomočno obsojen, k storitvi kaznivega dejanja umora, torej naj bi bila po mnenju vložnika v odnosu do M. kršena domneva nedolžnosti.

Takšno pravno stališče zagovornika je zgrešeno. Že iz vsebine citirane ustavne določbe (enako vsebuje tudi 3. člen ZKP), ki navaja, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo, sledi, da predpostavka nedolžnosti velja le glede kazenskopravne krivde. V primeru, ko je kaznivo dejanje rezultat delovanja več oseb, je odgovornost napeljevalca in pomagača vezana le na storitev kaznivega dejanja v objektivnem pomenu (limitirana akcesornost), ne pa tudi na kazensko odgovornost storilca (29. člen KZ). Dejstvo, da M. še ni bil obsojen, torej ne more biti ovira za vodenje postopka zoper obtoženega B., vložena obtožnica zoper tega obtoženca pa po navedenem tudi ne pomeni poseg v ustavno pravico domneve nedolžnosti N.M..

Zahteve za varstvo zakonitosti v smeri kršitve 20. člena Ustave (sojenje v razumnem roku), na katero se vložnik sklicuje zgolj načelno, ne da bi jo ustrezno obrazložil, Vrhovno sodišče ni preizkušalo, saj bi s tem ravnalo v nasprotju z zakonsko določbo 4. odstavka 424. člena ZKP.

Ker uveljavljane kršitve zakona niso podane, je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.