Jedro

Upravna odločba veže samo organ, ki jo je izdal, in udeležence upravnega postopka, ne pa tudi tretjih oseb, ki v postopku niso sodelovale. Ker nasprotna udeleženka ni bila udeleženka denacionalizacijskega postopka, bi sodišče na njen ugovor, da v obravnavanem primeru ni bilo zakonske dolžnosti vrnitve nacionaliziranega premoženja v naravi, moralo odgovoriti vsebinsko in ne le s sklicevanjem na pravnomočno upravno odločbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II., III., in IV. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek predlagateljice Občine Apatin za določitev odškodnine za odvzeto nepremičnino (del parc. št. 388/3 k.o. R. ter parc. št. 392/8, 392/12, 392/13 in 392/14 iste k.o.) v pravnomočno zaključenem denacionalizacijskem postopku št. D - 301 - 11/91-7 pri Upravni enoti Radovljica (I. izreka sklepa). Ugodilo pa je drugima dvema predlagateljema, vsakemu do ½, in za navedeno nepremičnino določilo odškodnino v višini 144.370,52 EUR s 6 % obrestmi od 27.6.2001 do plačila (II. izreka sklepa). Odškodnino je naložilo v plačilo nasprotni udeleženki, in sicer z izročitvijo njenih obveznic v roku treh mesecev od pravnomočnosti sklepa (III. izreka sklepa). Nazadnje je nasprotno udeleženko zavezalo še k plačilu stroškov postopka v višini 5.992,52 EUR z obrestmi (IV. izreka sklepa).

2. Nasprotna udeleženka se je pravočasno pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Soglaša, da je bila cesija terjatve med Občino Apatin in upravičenko J. T. dovoljena, nasprotuje pa ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je obstajala dolžnost vrnitve v naravi. Nasprotna udeleženka v upravnem postopku vračanja nepremičnine v naravi ni sodelovala kot stranka in je zato pravnomočna upravna odločba ne veže. Vztraja, da je za določitev odškodnine po 73. čl. Zakona o denacionalizaciji (ZDen; Ur. l. RS, št. 27/1991 do 18/2005) bistvenega pomena ravno vprašanje, ali so sploh obstajali pogoji za vrnitev premoženja v naravi. Občina Apatin je z osamosvojitvijo Republike Slovenije postala tuja občina, določbe ZDen o vračanju v naravi pa se lahko nanašajo le na vračanje podržavljenega premoženja, ki je v sredstvih domačih pravnih oseb in družbenopolitičnih skupnostih, sicer bi šlo za nedopusten poseg v premoženje tujih podjetij in družbenopolitičnih skupnosti. 16. člen Ustavnega Zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/1991 in 45/1994) namreč tujim fizičnim in pravnim osebam jamči lastninsko pravico in druge stvarne pravice, med drugim tudi pravico uporabe na nepremičninah, ki ležijo v Republiki Sloveniji. Občina Apatin kot tuja občina zato ni bila dolžna vrniti nepremičnine upravičenki v naravi. Poleg tega ni podano pravno nasledstvo Občine Apatin, saj ne zadošča, da je naslednica premoženja Samoupravne interesne skupnosti za zaščito otrok Občine Apatin. Posledično pritožnica nasprotuje tudi plačilu stroškov postopka. Podrejeno opozarja na nejasen izrek izpodbijanega sklepa, ki ga je mogoče razumeti, kot da se predlagateljema poleg odškodnine tudi pripadajoče obresti izročijo v obliki obveznic.

3. Predlagatelja Z. R. in D. R. v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in pritrjujeta razlogom izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V pritožbenem postopku sta ostali sporni še dve vprašanji: pravno nasledstvo Občine Apatin in njena obveznost vrniti denacionalizacijski upravičenki sporne nepremičnine v naravi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu na obe navedeni vprašanji odgovorilo pritrdilno. O tem, da je Občina Apatin pravna naslednica Samoupravne interesne skupnosti za zaščito otrok Občine Apatin, ki je odplačno pridobila sporne nepremičnine, je lahko zanesljivo sklepalo na podlagi 6. člena Zakona o potrebah na določenih področjih, za katera se sredstva zagotavljajo iz javnih prihodkov (Uradno glasilo Republike Srbije, št. 79/1991), po katerem so samoupravne interesne skupnosti prenehale delovati 31. decembra 1991, ko so njihove pravice, obveznosti in premoženje prešle na občino. Občina Apatin je torej vstopila v pravni položaj prej navedene samoupravne interesne skupnosti, ki je prenehala obstajati. Ob tem pa Občina Apatin ni prevzela samo njenega premoženja, ampak tudi njene pravice in obveznosti. Po presoji pritožbenega sodišča je šlo v tem primeru za univerzalno pravno nasledstvo, zato je odveč pritožbeni dvom o odplačnosti pridobitve spornih nepremičnin. Za drugačno pritožbeno stališče, da Občina Apatin premoženja ni nasledila v statusnem smislu, ni videti tehtnih razlogov in jih tudi pritožba ne navaja. Mnenje, ki ga je Ustavno sodišče RS izrazilo v zadevi Up – 166/98, na katero se sklicuje pritožba, se namreč nanaša na primer spornega pravnega nasledstva, ki je drugačen od obravnavanega in zato primerjava ni mogoča. 6. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke, da Občina Apatin kot tuja pravna oseba ni bila dolžna vrniti spornih nepremičnin, pa po presoji pritožbenega sodišča niso pravilni. Zgolj sklicevanje na pravnomočno odločbo, s katero je Upravna enota Radovljica Občini Apatin naložila vrnitev nacionaliziranih nepremičnin v last in posest denacionalizacijski upravičenki, namreč ne zadošča, čeprav gre za predhodno vprašanje. Upravna odločba veže samo organ, ki jo je izdal, in udeležence upravnega postopka, ne pa tudi tretjih oseb, ki v postopku niso sodelovale. Pritožnica ni bila udeleženka denacionalizacijskega postopka. Potemtakem bi sodišče prve stopnje na njen ugovor, da v obravnavanem primeru ni bilo zakonske dolžnosti vrnitve nacionaliziranega premoženja v naravi, moralo odgovoriti vsebinsko in ne le s sklicevanjem na pravnomočno upravno odločbo. Brez dvoma gre za odločilno vprašanje, od katerega je bila odvisna pravica Občine Apatin do odškodnine po 73. čl. ZDen. Če namreč Občina Apatin ni bila zavezanka za vračilo, potem tudi ni pridobila pravice do odškodnine v obliki obveznic v breme pritožnice, kar pomeni, da te pravice ni mogla prenesti na pravno prednico drugih dveh predlagateljev. Sodišče prve stopnje se zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča s tem vprašanjem ni ukvarjalo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

7. Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008) v zvezi s 355. čl. istega zakona in 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/86 in 20/88 ter Ur. l. RS št. 87/2002 do 77/2008) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje. Ugotovljeno pomanjkljivost bo namreč mogoče smotrneje in brez nesorazmernega posega v pravico strank do pritožbe odpraviti v novem postopku na prvi stopnji.

8. Sodišče prve stopnje se bo moralo ob ponovnem odločanju zlasti opredeliti do trditev nasprotne udeleženke, da je Občina Apatin tuja pravna oseba in da določbe ZDen o vračanju v naravi zanjo po teritorialnem principu ne veljajo. Šele potem bo lahko presodilo, ali sta druga dva predlagatelja sploh pridobila cedirano terjatev iz naslova odškodnine, ki jo terjata od nasprotne udeleženke. V tem primeru naj sodišče ustrezno oblikuje izrek sklepa o izročitvi obveznic in plačilu zamudnih obresti, tako da ne bo nikakršnega dvoma o vsebini obveznosti nasprotne udeleženke.