Jedro

Tožena stranka je oceno, ali tožnik izpolnjuje pogoje zakonitega neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji napačno oprla na odločbo, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za podaljšanje enotnega dovoljenja in dela tujca, saj ta v trenutku odločanja še ni bila niti dokončna niti pravnomočna.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Izola, št. 214-562/2016-26 z dne 6. 1. 2017, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Upravna enota Izola (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki jo je vložil po 52. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Prvostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve uvodoma pojasnil, katera dokazila je tožnik priložil vlogi in katera dokazila je pridobil sam na podlagi poizvedovanja pri pristojnih organih. Dne 15. 11. 2016 je tožnik v postopku tudi podal izjavo na zapisnik, kjer je pojasnil vse okoliščine svojega bivanja in dela v Republiki Sloveniji. Uradna oseba, ki je vodila postopek, je tožnika seznanila, da nima veljavnega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, kar je osnovni pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, tožnik pa je pojasnil, da je tako vlogo za podaljšanje takega dovoljenja vložil v predpisanem roku.

2. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnik nima veljavnega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Tako dovoljenje iz razloga zaposlitve je imel za čas od 5. 9. 2014 do 14. 11. 2016, ko mu je dovoljenje prenehalo. Dne 9. 11. 2016 je tožnik sicer vložil vlogo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca po 37. členu ZTuj-2, vendar pa je prvostopenjski organ to njegovo prošnjo z odločbo, št. 214-677/2016-14 z dne 6. 1. 2017, zavrnil. Ker torej tožnik ne izpolnjuje osnovnega pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca po 52. členu ZTuj-2, to je, da je pet let neprekinjeno zakonito prebival v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje ali potrdila o vloženi prošnji za podaljšanje, je njegovo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca zavrnil. 3. Po pritožbi tožnika je odločitvi prvostopenjskega organa pritrdilo Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju drugostopenjski organ) ter se v obrazložitvi pridružilo vsem argumentom prvostopenjskega organa. V obrazložitvi svoje odločitve drugostopenjski organ citira določbo 52. člena ZTuj-2 in ugotavlja, da je iz uradnih evidenc razvidno, da tožnik nima več veljavnega dovoljenja za začasno prebivanje na območju Republike Slovenije in da s tem ni izpolnjen osnovni pogoj za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca. Tožnik je sicer pravočasno vložil vlogo za podaljšanje zadnje izdanega dovoljenja za začasno prebivanje, vendar pa je bila ta njegova vloga zavrnjena. Prvostopenjskemu organu tudi ni mogoče očitati, da ni odločal brez nepotrebnega odlašanja, saj je moral v postopku zbrati vse potrebne dokaze in podatke za sprejem odločitve, torej je izvedel ugotovitveni postopek.

4. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in jo s tožbo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov, sodišču pa predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Navaja, da je izpodbijana odločba v nasprotju sama s sabo. V odločbi je ugotovljeno, da je tožnik dne 28. 9. 2016 vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca s prilogami, kot tudi, da je imel izdano dovoljenje za začasno prebivanje za čas od 5. 9. 2014 do 14. 11. 2016 in da je dne 9. 11. 2016 zaprosil za podaljšanje tega dovoljenja. Tožena stranka pa nato citira določbo 52. člena ZTuj-2, ki, med drugim, navaja, da se dovoljenje za stalno prebivanje tujcu izda, kolikor biva v Sloveniji neprekinjeno pet let in to na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje ali potrdila o vloženi prošnjo za podaljšanje tega dovoljenja. Tožnik je torej dne 28. 9. 2016, ko je vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, izpolnjeval prej navedeni pogoj iz 52. člena ZTuj-2. Res je sicer, da je prvostopenjski organ tožniku zavrnil izdajo dovoljenja za začasno prebivanje in to z odločbo z dne 6. 1. 2017, torej odločbo, ki je bila izdana istega dne kot sedaj izpodbijana odločba. Odločba o zavrnitvi pa ob odločanju o vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje še ni bila pravnomočna, bila pa je tudi nezakonita, saj je bilo v njej od tožnika zahtevano, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od dokončnosti odločbe, nakar je prvostopenjski organ dne 19. 1. 2017 izdal sklep, s katerim je to napako popravil in določil, da se ta rok šteje od pravnomočnosti odločbe.

5. Tožnik navaja, da bi, če bi tožena stranka o njegovi vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje odločila v razumnem roku, ki jih določajo predpisi, morala odločiti drugače. Iz upravnega spisa je razvidno, da se je tožnik v zadnjih letih znašel brez dela in v težki situacijah. Razloge za to je prvostopenjskemu organu tudi pojasnil. Tožnik se podreja pravnemu redu v Republiki Sloveniji, vse zapadle obveznosti pa je tudi poravnal in to prvostopenjskemu organu izkazal z dokazili. Meni, da je zavrnitev njegove prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje neutemeljena in neživljenjska in zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, zadevo pa vrne prvostopenjskemu organu, ki naj v novem postopku odpravi pomanjkljivosti ter izda odločbo, s katero naj tožnikovi prošnji ugodi.

6. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

7. Tožba je utemeljena.

8. Prvi odstavek 52. člena ZTuj-2 določa, da se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tujcu, ki pet let neprekinjeno zakonito prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje ali potrdila o vloženi prošnji za podaljšanje ali izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje ali potrdila o vloženi prošnji za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje, ki tujcu v času odločanja o njegovi prošnji za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje dovoljuje prebivanje v Republiki Sloveniji in ki izpolnjuje druge pogoje za izdajo dovoljenja, določene s tem zakonom, in če ni razlogov za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 55. člena tega zakona. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da tožnik tega pogoja ne izpolnjuje, saj je njegovo zadnje dovoljenje za začasno prebivanje in delo tujca, ki mu je bilo izdano za čas od 5. 9. 2014 do 14. 11. 2016, poteklo, vloga za podaljšanje tega dovoljenja, ki jo je sicer vložil v zakonsko določenem roku, in sicer dne 9. 11. 2016, pa je bila z odločbo prvostopenjskega organa z dne 6. 1. 2017 zavrnjena. Tožena stranka je torej neizpolnjevanje pogoja iz 52. člena ZTuj-2 utemeljila na odločbi, ki je bila izdana istega dne, kot je bila izdana izpodbijana odločba in ni bila niti dokončna niti pravnomočna niti tožniku še ni bila vročena.

9. Sodišče ugotavlja, da materialnopravni učinki odločbe, izdane v upravnem postopku, nastopijo praviloma šele z njeno dokončnostjo, medtem ko materialno pravnomočna postane odločba, s katero je stranka pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, enako tudi odločba, s katero je bil zahtevek stranke zavrnjen (224. in 225. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP). V obravnavanem primeru se je po presoji sodišča tožeča stranka pri svoji odločitvi neutemeljeno oprla na zavrnilno odločbo, ki je bila izdana tožniku, vendar pa ta v trenutku, ko je odločila v obravnavani zadevi, še ni bila niti dokončna niti pravnomočna, kar pomeni, da materialnopravni učinki te odločbe še niso nastopili. Tako stališče utemeljuje tudi osmi odstavek 37a. člena ZTuj-2, skladno s katerim lahko tujec, ki pravočasno zaprosi za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (to je pred iztekom tega dovoljenja), prebiva na območju Republike Slovenije do pravnomočne odločitve o njegovi prošnji. Enak zaključek je mogoče sprejeti tudi na podlagi 52. člena ZTuj-2, ki za izpolnitev pogoja neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji, kot temeljnega pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, določa med drugim tudi, da ima tujec, ob predpostavki petletnega zakonitega bivanja v Republiki Sloveniji, potrdilo o vloženi prošnji za podaljšanje ali izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje. Sodišče ob tem še poudarja, da se pogoj neprekinjenega petletnega bivanja presoja glede na trenutek odločanja upravnega organa in ne glede na trenutek, ko tožnik vložil prošnjo, kot to smiselno navaja v tožbi.

10. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je tožena stranka oceno ali tožnik izpolnjuje pogoje zakonitega neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji napačno oprla na odločbo, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za podaljšanje enotnega dovoljenja in dela tujca, saj ta v trenutku odločanja še ni bila niti dokončna niti pravnomočna. Tožena stranka je torej napačno uporabila materialno pravo. Skladno s takim zaključkom tožena stranka ostalih pogojev, ki jih mora izpolnjevati tujec, da lahko pridobi dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, niti ni preverjala. Sodišče je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo ter vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku mora tožena stranka ponovno preveriti ali tožnik izpolnjuje pogoj zakonitega neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji iz 52. člena ZTuj-2. Kolikor bo ugotovila, da ta pogoj izpolnjuje, mora preveriti še druge pogoje, ki jih za pridobitev dovoljenja za stalno bivanje določa ZTuj-2 in nato ponovno odločiti o tožnikovi prošnji.