Jedro

Motenjski spor že sam po sebi pomeni nekakšno zavarovanje dejanskega položaja. Zato je v takem primeru izdaja regulacijske začasne odredbe dopustna le v nujnih primerih, ko bi sicer zahtevano sodno varstvo za stranko brez izdane začasne odredbe izgubilo svoj pomen. Pri presoji utemeljenosti začasne odredbe je treba upoštevati vsakokratne dejanske okoliščine primera. V obravnavanem primeru gre za stavbo v centru mesta Ljubljane. V teh okoliščinah konkretnega primera bi po presoji pritožbenega sodišča šlo za težko nadomestljivo škodo le, če bi tožniki z verjetnostjo izkazali, da je ogroženo zdravje oz. življenje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoroma toženk, v celoti razveljavilo s sklepom III P 68/2022 z dne 28. 1. 2022 izdano začasno odredbo in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Z njo so tožniki ob vložitvi tožbe zaradi motenja posesti zahtevali, da se toženkama naloži, da morata v roku 3 dni na nepremičnini z ID znakom parcela 000 2788/4 dvigniti zapornico in v celoti vzpostaviti prejšnje stanje, da bodo tožniki lahko na enak način kot pred motenjem posesti prosto dostopali preko nepremičnine z ID znakom parcela 000 2778 in nepremičnine z ID znakom parcela 000 2788/4 do nepremičnine z ID znakom parcela 000 2788/2. 2. Zoper sklep se pritožujejo tožniki. Uveljavljajo vse zakonsko dopustne pritožbene razloge. Predlagajo spremembo sklepa z zavrnitvijo ugovora. Podrejeno se zavzemajo za razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Opredeljujejo tudi pritožbene stroške. Trdijo, da je ugotovitev sodišča prve stopnje glede vprašanja nastanka težko nadomestljive škode protispisna in neutemeljena, saj iz samega povzetka dejanskega stanja izhaja, da tožniki zaradi spusta zapornice z motornimi vozili ne morejo več dostopati neposredno do svojega doma, tj. do stavbe na naslovu Š. ..., Ljubljana (v nadaljevanju: Stavba), kar velja tudi za njihove obiskovalce, morebitne delavce, dostavljavce in intervencijska vozila. Dostop do Stavbe s Š. ulice je mogoč zgolj peš. Š. ulica nima le praktično ves čas zasedenih parkirišč, temveč je tudi izjemno prometna, ker gre za strogi center Ljubljane. Iz tega razloga morajo tožniki, da bi prinesli nakupovalne vrečke, spečega otroka ali druga težka bremena, parkirati nekje drugje na prostem parkirišču, kar je lahko tudi več 100 m, in od tam peš nositi. Začasna zaustavitev na pločniku v neposredni bližini Stavbe ni mogoča, ker so ob pločniku parkirišča. Nujno potrebno je, da je v primeru nezgode, poškodb ali bolezni omogočen dostop z motornim vozilom neposredno pred Stavbo. Pot iz P. ulice po dovozu na dvorišče je edina mogoča pot, po kateri lahko tožniki dostopajo z motornimi vozili do Stavbe. Na Š. ulici so tožniki izpostavljeni nevarnosti prometne ceste in nezmožnosti parkiranja oz. varne zaustavitve pred Stavbo. Situacija s spuščeno zapornico in preprečitev edinega dostopa z motornimi vozili do Stavbe tožnikom bistveno otežuje vsakdanje življenje in jim predstavlja grozečo nevarnost za življenje in zdravje. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnikov o enormno oteženi situaciji, ki jo je zaradi preprečitve dostopa do Stavbe s P. ulice po dovozu doživel šesti tožnik, ko je obnavljal stanovanje. Tožniki grajajo tudi zaključek sodišča glede parkiranja tožnikov na parkirišču na dvorišču pred Stavbo. Tožniki so pred motilnim ravnanjem toženk lahko nemoteno parkirali na parkiriščih, če so bila prosta; če pa niso bila, so se lahko s sosedi dogovorili, da so jih sprostili. To jim je bilo odvzeto, zato je zavarovanje z začasno odredbo njuno, sicer bodo tožniki utrpeli hude posledice, saj bodo morali vsak dan iskati nadomestne parkirne prostore. Pogoj reverzibilnosti v konkretnem primeru je izpolnjen, saj gre za zapornico, ki jo toženki upravljata s pritiskom na gumb. Prva toženka je trditev, da je vhod Stavbe od javne ceste oddaljen okoli 4 metre, podala v odgovoru na tožbo in ne v ugovoru zoper predlog za izdajo začasne odredbe, kot to navaja sodišče prve stopnje. Zato je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poleg tega je skrajno neživljenjsko utemeljevati pogoje za izdajo začasne odredbe glede na zračno razdaljo med vhodom v Stavbo in javno cesto, saj se tam nahajajo betonska cvetlična korita ter parkirani avtomobili in je ulica izjemno prometna. Z izdajo izpodbijanega sklepa je sodišče odstopilo od ustaljene sodne prakse.

3. Toženki sta na pritožbo odgovorili in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožniki so predlagali izdajo regulacijske začasne odredbe. Pri obravnavanju takšne začasne odredbe je potreben restriktiven pristop, saj so pogoji za njeno izdajo strožji. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je izdaja regulacijske začasne odredbe mogoča samo, če je izpolnjen pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Poleg tega je treba v obravnavani zadevi upoštevati tudi naravo spora, v zvezi s katerim je bila predlagana začasna odredba. Gre za motenjski spor.1 Takšen spor je namenjen varovanju posestnikove dejanske oblasti nad stvarjo za toliko časa, dokler ni v sporu, ki temelji na pravici, odločeno drugače. Motenjski spor zatorej že sam po sebi pomeni nekakšno zavarovanje dejanskega položaja. Zato je v takem primeru izdaja regulacijske začasne odredbe dopustna le v nujnih primerih, ko bi sicer zahtevano sodno varstvo za stranko brez izdane začasne odredbe izgubilo svoj pomen.2 Pri presoji utemeljenosti začasne odredbe je treba upoštevati vsakokratne dejanske okoliščine primera. V obravnavanem primeru gre za stavbo v centru mesta Ljubljane. V teh okoliščinah konkretnega primera bi po presoji pritožbenega sodišča šlo za težko nadomestljivo škodo le, če bi tožniki z verjetnostjo izkazali, da je ogroženo zdravje oz. življenje. Tega dokaznega bremena niso zmogli.

6. Tožniki so sicer opozarjali na večje težave tretje tožnice, ki je starejša in težko hodi oz. lahko hodi le s pomočjo bergel ali drugih ustreznih pripomočkov. Njena družina sedaj z vozilom ne more več dostopati neposredno do vhoda Stavbe, kot pred nastankom motenja. To predstavlja nepredstavljivo breme in škodo za njeno zdravje. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da lahko tožniki in druge osebe za njihove potrebe pripeljejo z avtom po Š. ulici in ustavijo v neposredni bližini vhoda v Stavbo. Vhod v Stavbo je od Š. ulice, po kateri vozijo vozila, oddaljen le štiri metre. Vozilo lahko vselej za kratek čas ustavi na Š. ulici, da vanj vstopi ali iz njega izstopi oseba. Ob takšnih ugotovitvah, ki jih pritožba ne uspe izpodbiti, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tretji tožnici kljub zapornici ne nastaja težko nadomestljiva škoda. Ni bilo trditev, da tretja tožnica ne zmore peš nekaj metrov dolge razdalje. Tožniki tega tudi niso niti z verjetnostjo izkazali. Ne gre spregledati, da je druga toženka v ugovoru zoper začasno odredbo opozorila na pomanjkljivo trditveno podlago tožnikov glede tega, zakaj tretja tožnica potrebuje vozilo pred vhodom v Stavbo. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je premagovanje nekaj metrov dolge razdalje običajno tudi v stanovanju, torej to ne ustreza standardu težko nadomestljive škode.

7. Pritožba izpostavlja, da toženki v ugovoru zoper začasno odredbo nista podali trditve, da je vhod v Stavbo le štiri metre oddaljen od javne ceste, temveč da je to trditev podala prva toženka v odgovoru na tožbo. To sicer drži, vendar za odločitev ni odločilno. Prva toženka je namreč v ugovoru zoper začasno odredbo navedla, da se vhod tožnikov nahaja nekaj metrov od javne ceste. Poleg tega se je v ugovoru zoper začasno odredbo, ki ga je podala v isti vlogi kot odgovor na tožbo, na odgovor na tožbo v celoti sklicevala.

8. Trditev, da gre pri navedbi štirih metrov za zračno razdaljo, je neupoštevna pritožbena novota. Enako velja za pritožbeno navedbo, da so tožniki na Š. ulici izpostavljeni nezmožnosti varnega ustavljanja. Pritožbeno sodišče vseeno dodaja, da ulica kot je Š., vzdolž katere so parkirana vozila, ne dopušča visokih hitrosti. Ne gre za večpasovnico, ki bi onemogočala varno izstopanje in vstopanje. Dejanske okoliščine na Š. ulici niso primerljive z judikatom VSL I Cp 219/2019, na katerega se sklicujejo tožniki, saj je v slednjem primeru šlo za regionalno cesto in za ustavljanje vozila ob glavni cesti.

9. Poleg škode za zdravje tretje tožnice so tožniki zatrjevali tudi, da v primeru, če se kdo poškoduje, z vozilom ni mogoče pridi do vhoda Stavbe. Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se intervencijska vozila stavbi lahko približajo s Š. ulice. Pritožba te ugotovitve ni uspela izpodbiti. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi bil upoštevaje prometno stanje na Š. ulici lahko izgubljen dragocen čas v nudenju pomoči. Za intervencijska vozila velja drugačen prometni režim kot za ostala vozila. Za daljši čas (tj. za čas, ki je potreben za reševanje) lahko ustavijo tudi na površini, ki sicer ni namenjena ustavljanju.

10. S pritožbenimi navedbami o parkiranju pritožniki ne morejo uspeti. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, namreč niso zatrjevali, da bi jim zaradi oddaljenega parkiranja lahko nastala škoda, ki bi bila težko nadomestljiva. Izdajo začasne odredbe so utemeljevali zgolj s težavami zaradi onemogočenega dostopa.

11. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da navedbe o nošenju težjih bremen ne opravičujejo ohranitve izdane začasne odredbe v veljavi. Nevarnost nastanka težko nadomestljive škode ni stvar ugibanja sodišča, temveč jo mora predlagatelj zatrjevati. Konkretno mora navesti relevantna dejstva ter obrazložiti, zakaj ta dejstva predstavljajo nevarnost nastanka škode in zakaj bo ta težko nadomestljiva.3 Tožniki so sicer navedli, da morajo zaradi spuščene zapornice prenašati bremena na daljši razdalji od prostih parkirišč do vhoda v stavbo. Vendar niso obrazložili, zakaj je za njih škoda, ki iz tega izvira, težko nadomestljiva. Navedbe, da so bistveno ovirani pri uporabi svojih nepremičnin, bi lahko kazale na zmanjšano kvaliteto bivanja. Vendar v ugotovljenih okoliščinah konkretnega primera to ne predstavlja težko nadomestljive škode. Prenašanje ugotovljenih bremen od oddaljenejših parkirišč do vhoda v stavbo je v mestnih središčih običajno.

12. Enako velja za dostopanje delovnih vozil in prenašanje gradbenega materiala do stavbe. Tožniki niso pojasnili, zakaj naj bi te okoliščine predstavljale nevarnost nastanka težko nadomestljive škode. Ob pomanjkljivih trditvah se sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej opredeliti do obnove stanovanja šestega tožnika, in je drugačno pritožbeno stališče zmotno. Nenazadnje pa iz navedb tožnikov iz odgovora na ugovora zoper začasno odredbo izhaja, da je šesti tožnik v času zaprtja zapornice obnovo stanovanja dokončal. Torej ni mogoče govoriti o težko nadomestljivi škodi, saj so bila dela dokončana. Tožniki so v odgovoru na ugovora navedli, da je serviser zaradi spuščene zapornice prvemu tožniku in drugi tožnici zaračunal parkirnino in dodatno porabljen čas. Po ustaljeni sodni praksi premoženjska škoda ni nenadomestljiva.

13. Ob vsem povedanem pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi tožniki niso niti z verjetnostjo izkazali, da jim brez začasne odredbe grozi nastanek težko nadomestljive škode. Razdalja nekaj metrov, ki jo je treba zaradi spuščene zapornice prehoditi, čeprav mimo parkiranih vozil in cvetličnih korit, v okoliščinah konkretnega primera tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. Zaradi bistvene razlikovalne dejanske okoliščine, da gre v obravnavani zadevi za problem dostopa do stavbe, ki se nahaja v centru mesta Ljubljane, je neustrezno sklicevanje na sodno prakso, ki jo tožniki navajajo v pritožbi. Pritožbeni očitek odstopa od sodne prakse je neutemeljen. V judikatih, ki jih omenja pritožba, ne gre za primerljive okoliščine. V zadevi VSL II Cp 2494/2017 je govor o gospodarskih poslopjih in vrtu, v zadevi VSL II Cp 2856/2015 o hribu in vinogradu, v zadevi VSC Cp 170/2020 o kmetijskih strojih, cisterni, prevozu mleka, živine in silaže, v zadevi VSK I Cp 846/2006 pa o zaselku ob meji s Hrvaško. Tudi v zadevi VSL I Cp 1038/2021 ni šlo za center mesta Ljubljane, saj iz odločbe izhaja, da je bilo zagotovljeno relativno redno in kontinuirano parkiranje in neomejen dovoz do stavb in poslovnih prostorov, kar pa ni značilnost centra mesta Ljubljane. Poleg tega ne gre za primerljivo zadevo tudi iz razloga, ker gre v slednji zadevi za problem parkiranja, v tu obravnavani zadevi pa je bila začasna odredba izdana zaradi onemogočenega dostopa.

14. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in ni obremenjena z uveljavljanimi niti uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo. Stroški zavarovanja, predlaganega med pravdo, namreč spadajo med pravdne stroške, o katerih odloči sodišče prve stopnje s končno odločbo.

1 Iz tega razloga je neprimerno sklicevanje tožnikov na judikat VSL II Cp 67/2015, saj v slednjem primeru ni bila obravnavana začasna odredba v sporu zaradi motenja posesti, temveč v sporu na ugotovitev priposestvovanja služnosti. 2 Primerjaj: VSL Sklep I Cp 1654/2020. 3 Tako tudi N. Pogorelčnik Vogrinc v Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 86.