Jedro

Večina dogodkov, ki jih je izpostavila tožnica, je bila posledica legitimnih vodstvenih in organizacijskih odločitev toženke ter reševanje običajnih delovnih situacij, nekajkrat pa je šlo za malomarna ravnanja oziroma napake, kar ne ustreza definiciji trpinčenja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati denarno odškodnino za nematerialno škodo v višini 17.500,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 2.829,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

2.Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer drugemu sodniku. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do listinskih dokazov, ki potrjujejo njene navedbe, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega ostavka 339. člena ZPP. Napačno je zavrnilo dokaz z izvedencem psihiatrične stroke, ki bi potrdil, da je imela zdravstvene težave zaradi (ravnanj) ravnateljice. Ni prebralo izpovedi prič in pripravljalnih vlog, odločitev pa je oprlo na neobstoječe izpovedi prič. Pritožbeno sodišče poziva, da prebere vse prepise zvočnih posnetkov glavnih obravnav, pripravljalne vloge in listinske dokaze in šele nato sprejme odločitev. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh dokazov, niti se do njih ni obrazloženo opredelilo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede vsebinske odločitve pa navaja, da ji je ravnateljica toženke neutemeljeno odvzela učilnico za angleščino, s čimer ji je otežila delo, svojo odločitev pa je utemeljila s tem, da razporejanje prostorov spada v okvir organizacijskih pravic toženke. Priča A.A. ni izpovedala, da je imela svojo učilnico le eno leto, sicer pa se je selila, kar potrjuje, da je sodišče prve stopnje le iskalo razloge, da ne bi ugodilo tožbenemu zahtevku. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da ji je bila zagotovljena ustrezna oprema (miza in stol) v kabinetu, oziroma da je bila oprema enaka tisti, kot je bila zagotovljena sodelavcem. Glede izgube ključev kabineta je prepričljivo izpovedala, da ji je ravnateljica z namenom zaničevanja naročila, naj še malo išče ključe, in ji ni odobrila izdelave novih ključev. Če pa je ključe izgubil kdo drug, je hišnik vsakič po navodilih ravnateljice naredil nov ključ. Počutila se je osramočeno, ko je morala sodelavce prositi, da ji odprejo kabinet, oziroma jih čakati pred kabinetom in prositi za ključe. Pri ocenjevanju redne delovne uspešnosti je bila za obdobje od januarja do marca 2021 ocenjena le z eno točko, medtem ko so bili ostali delavci, ki so bili zaposleni toliko časa kot ona, ocenjeni bolje. Ravnateljica je vsem drugim zaposlenim dala višjo oceno. Le pri njej je izvajala nenapovedane hospitacije. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da so razgovori o hospitaciji potekali v napetem vzdušju, vendar je napačno zaključilo, da ne gre za trpinčenje. Ravnateljica ji tudi ni hotela izročiti analize hospitacije z dne 14. 6. 2021, čeprav se tožnica z analizo ni strinjala in je prosila za dopolnitev, kar pa je ravnateljica neutemeljeno zavrnila. Glede pravočasne oddaje načrta dela na daljavo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za graje vredno in neprofesionalno ravnanje ravnateljice, vendar je štelo, da gre za osamljen dogodek, kljub temu, da je ugotovilo več takšnih dogodkov. V zvezi s premalo obračunanimi urami dela ni bila storjena le napaka. Večkrat je opozorila na kršitve, vendar je do kršitev še vedno prihajalo, s tem pa je bila spravljena v ponižujoč položaj, saj je morala redno voditi lastno evidenco opravljenih ur, nato pa še vsak mesec preverjati, ali so bile ure pravilno obračunane. Glede spremembe obsega ur je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da naj bi to bila posledica objektivnih in legitimnih organizacijskih potreb. Individualni letni delovni načrt (iLDN) se ne more spreminjati. Ravnateljica ji je z zapisom 10 ur na iLDN omogočila le 10 ur priprav na nacionalno preverjanje znanja. Ker sodišče prve stopnje ni bilo seznanjeno z iLDN drugih delavcev, ni jasno, na podlagi česa je zaključilo, da ni bila nesorazmerno obremenjena v primerjavi z drugimi učitelji. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje glede dopolnilnega in dodatnega pouka, saj na začetku šolskega leta 2022/23 ni imela načrtovanih ur dopolnilnega in dodatnega dela, zaradi česar je morala ukrepati, da je dobila dodatne ure. Ravnateljica je založila seznam knjig za angleško bralno značko, ki ga je na začetku šolskega leta oddala tožnica, vendar pa sodišče prve stopnje tega ni štelo za trpinčenje, temveč za osamljen dogodek, čeprav je ugotovilo še dva (taka) dogodka. V zvezi z rezultati nacionalnih preverjanj znanj je ravnateljica le njej delno prekrila podatke oziroma rezultate za matematiko in slovenščino, medtem ko ostalim teh podatkov ni prekrila. To ni bila običajna praksa, usmerjena pa je bila le zoper njo. Dokazala je, da ji je pomočnica ravnateljice samovoljno vpisovala dodatne šolske ure, kar ni bilo pravilno, na kar je morala opozarjati, to pa ji je povzročalo dodatno stisko in obremenitev. Ravnateljica je bila do nje stroga, vzkipljiva, z ostalimi pa je imela drugačen odnos. Vsem zaposlenim je bila omogočena pisarniška oprema in pripomočki, le njej niso bili odobreni fascikli. Ravnateljica je poučevanje nemščine določila drugi delavki, čeprav je vedela, da si tožnica želi poučevati nemščino. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje glede čestitke za rojstni dan, saj je običajno učiteljica iz razredne stopnje poskrbela za čestitko, in ne B.B., ki čestitke sploh ni podpisala, kot to zmotno ugotovi sodišče prve stopnje. Ravnateljica ji je tudi preprečila, da bi postala razredničarka, prav tako jo je spravila v ponižujoč položaj, ker ji ni odobrila niti enega dneva dopusta, drugim sodelavcem pa je dopust odobrila. Tudi v tem primeru ne gre za organizacijsko odločitev, temveč za diskriminatorno obravnavo tožnice.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, ima jasne in skladne razloge o vseh odločilnih dejstvih ter jo je mogoče preizkusiti. Pritožba ne konkretizira, katerih listinskih dokazov naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo,

saj le posplošeno navaja, da iz listinskih dokazov, ki jih je predložila tožnica, izhaja nasprotno od tega, kar naj bi izpovedale priče, pri čemer ne navede, na izpovedi katerih prič se pritožbeni očitek sploh nanaša.

6.Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo dokaz z izvedencem psihiatrične stroke. Neizvedba dokaza sicer lahko pomeni kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (nemožnost obravnavanja pred sodiščem), vendar v tem primeru ta kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaza z izvedencem pravilno obrazložilo s tem, da ni jasno, za razjasnitev katerega dejstva je tožnica sploh predlagala njegovo postavitev. Tožnica je namreč dokazni predlog utemeljila s tem, da si pridružuje pravico svoj tožbeni zahtevek modificirati po višini glede na izvedensko mnenje psihiatra, katerega postavitev predlaga iz previdnosti. Iz navedenega je mogoče povzeti, da se je dokazni predlog nanašal kvečjemu na ugotovitev škode, ki naj bi jo tožnica utrpela zaradi mobinga. Vendar pa je glede na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ravnanj toženke oziroma njene ravnateljice ni mogoče opredeliti kot trpinčenje na delovnem mestu v smislu četrtega odstavka 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), odpadel že prvi element odškodninske odgovornosti, to je protipravnost oziroma nedopustnost ravnanja. Posledično sodišče prve stopnje ni bilo dolžno z izvedencem psihiatrične stroke ugotavljati obsega škode, ki naj bi jo tožnica utrpela, saj morajo biti za priznanje odškodnine kumulativno podani vsi štirje elementi civilnega odškodninskega delikta (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter krivda povzročitelja škode). Odsotnost enega (v obravnavanem primeru nedopustnosti ravnanja) torej pomeni zavrnitev tožbenega zahtevka, ne da bi sodišče ugotavljalo tudi ostale elemente.

7.Z očitkom, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh dokazov (ki jih pritožba tudi sicer ne konkretizira), niti se do njih ni obrazloženo opredelilo, pritožba tudi neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je namreč podana (le), če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takšno nasprotje v sodbi pa pritožba očita le v zvezi z izpovedjo priče A.A., glede katere sicer pravilno navaja, da priča ni izpovedala, da je imela svojo učilnico le eno leto, vendar pa to izhaja iz izpovedi priče C.C. Da vsi učitelji niso imeli svoje učilnice, izhaja tudi iz izpovedi priče D.D. in v. d. zakonite zastopnice toženke B.B., zato ni mogoče šteti, da zaključek sodišča prve stopnje glede učilnice za angleščino temelji na izmišljenih izpovedih prič.

8.Pritožba tudi neutemeljeno predlaga, naj pritožbeno sodišče, preden odloči o pritožbi, prebere vse prepise zvočnih posnetkov glavnih obravnav, pripravljalne vloge in listinske dokaze, kar utemeljuje s tem, da naj sodišče prve stopnje tega ne bi storilo. Ker je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze z zaslišanjem strank in prič, se je po naravi stvari že seznanilo z njihovimi izpovedbami, zato v prepisih zvočnih zapisov ni ničesar, s čimer ne bi bilo seznanjeno. V zvezi z reševanjem pritožbe pa je bistveno, da se pritožbeno sodišče samo ne ozira k vsemu gradivu, ki je bilo zbrano v prvostopenjskem sojenju. Svojega sojenja ne začne tako, da najprej preuči ves prvostopenjski spis, temveč vedno izhaja iz izpodbijane sodbe. Ta mu večinoma zadostuje, da lahko opravi preizkus po uradni dolžnosti, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo in ali obstajajo nekatere absolutne bistvene procesne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zunaj teh okvirov pa mora vsak pritožnik, da bi lahko uspel s pritožbo, svoje razloge usmeriti zoper izpodbijano sodbo.

Natančno mora pojasniti, kateri zaključki sodišča prve stopnje so napačni in zakaj, ne pa zgolj ponavljati trditev s prve stopnje brez jasno in razumljivo izražene povezave z razlogi izpodbijane odločbe.

9.V zvezi s posameznimi očitki ravnanj, ki naj bi sama zase oziroma v povezavi z drugimi dogodki predstavljala trpinčenje na delovnem mestu, tožnica v pritožbi najprej neutemeljeno izpostavlja, da so ji kot učiteljici angleščine v šolskem letu 2017/18 odvzeli lastno učilnico. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila pri toženki prostorska stiska. Toženka je namreč navedla, da je v šolskem letu 2016/17 prišlo do povečanja števila oddelkov na razredni stopnji, zato je bilo potrebno učilnico ..., ki jo je do tedaj uporabljala tožnica, nameniti 4. razredu. Predložila je izseka iz letnega načrta dela za leti 2016/17 in 2017/18, iz katerih izhaja, da se je število oddelkov razrednega pouka povečalo z 8 na 10. Teh trditev tožnica ni argumentirano izpodbijala, niti ni izpovedala, katera učilnica naj bi bila prosta, da bi bila lahko dodeljena izključno njej. Izpostavljanje pritožbe, da se je morala tožnica seliti vsako uro skupaj z vsemi pripomočki, ne utemeljuje sklepanja o šikanoznem ravnanju, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je šlo za ustaljeno prakso, predvsem na predmetni stopnji, na kateri je poučevala tudi tožnica. Glede na vse navedeno pritožba neutemeljeno navaja, da je bil ukrep usmerjen le zoper tožnico z namenom njenega izoliranja in oteževanja dela. Na drugačno odločitev ne more vplivati izpostavljanje pritožbe, da gre za enega pomembnejših predmetov. To samo po sebi ne pomeni, da ravnateljica v okviru vodstvenih organizacijskih pravic ne sme zaradi objektivnih organizacijskih (prostorskih) potreb organizirati dela tako, da učilnico nameni oddelku razredne stopnje.

10.Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnici zagotovljena ustrezna oprema (miza in stol) v kabinetu. Iz izpovedi priče, hišnika E.E. namreč izhaja, da je bila miza iz devetega oziroma osmega razreda, torej največja, ki jih imajo v razredih, priča F.F. pa je izpovedala, da bi ona lahko sedela za takšnimi mizami ter da je tudi sedela na takšnem stolu. Zato je sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za opremo, ki je ustrezna za odraslo osebo. Zgolj to, da je tožnica uporabljala šolsko klop in šolski stol, namenjen učencem višje stopnje, pa samo po sebi še ne dokazuje dejanja trpinčenja, kot to zmotno meni pritožba.

11.V zvezi z neizdelavo ključev kabineta, ki jih je tožnica izgubila, pritožba neutemeljeno navaja, da ji je ravnateljica z namenom zaničevanja naročila, naj še malo išče ključe in ni (takoj) odobrila izdelave novih ključev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica pred začetkom šolskega leta 2020/21 prejela nov ključ, originalni (izgubljen) ključ pa kasneje našla doma. Glede presoje ravnanja ravnateljice je bistveno, da je tožnica navajala, da je ključe izgubila v začetku maja 2020, da je bila zatem odsotna z dela zaradi zdravstvenih razlogov in se je na delo vrnila 1. 7. 2020, torej ko ni bilo več pouka. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča vztrajanje ravnateljice pri iskanju izgubljenih ključev, zaradi česar ni takoj odredila izdelave nadomestnih ključev, ne predstavlja dejanja trpinčenja na delovnem mestu, tudi če je morala tožnica v tem obdobju za odprtje kabineta prositi sodelavce. Glede na predstavljene okoliščine (tožničina bolniška odsotnost in šolske počitnice) niso odločilne pritožbene navedbe, da je ravnateljica v primeru, če je ključe izgubil kdo drug, takoj odobrila izdelavo novih ključev.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožničina ocena redne uspešnosti za obdobje od januarja do marca 2021 (ko je bila ocenjena zgolj z eno točko) način kaznovanja oziroma trpinčenja tožnice, in da so bili vsi ostali delavci, ki so bili na šoli zaposleni toliko časa kot tožnica, ocenjeni bolje. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla, kdo naj bi bili delavci, ki so bili pri toženki zaposleni toliko časa kot ona, pa so bili ocenjeni bolje, niti tega ni navedla v pritožbi, zato gre za pavšalne navedbe, ki jih niti ni mogoče preizkusiti. Toženka je v zvezi z ocenjevanjem zaposlenih predložila seznam zaposlenih s številom nadpovprečnih ocen kriterijev za delovno uspešnost za obdobje od januarja do marca 2021, iz katerega je razvidno, da sta bila v navedenem obdobju le dva od 23 zaposlenih ocenjena s tremi točkami, ostali pa z eno, enako kot tožnica. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica po pregledu navedenega seznama potrdila, da večina zaposlenih ni izstopala, a je izpostavila, da sta dve sodelavki prejeli po tri točke. Vendar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnica v tem obdobju izpolnila kriterije za nagrajevanje izjemnih in nadpovprečnih dosežkov, določene s Sklepom o kriterijih za določitev redne delovne uspešnosti in izplačevanju dela plače za redno delovno uspešnost zaposlenim.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je ravnateljica le pri njej izvajala nenapovedane hospitacije (opazovanje pouka) z namenom šikaniranja in ponižanja. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je nenapovedana hospitacija legitimen ukrep ravnateljice, predviden v 49. členu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), ter da je ravnateljica pristojna izvajati takšne hospitacije. Sodišče prve stopnje je pri presoji ravnanja ravnateljice pravilno upoštevalo, da nobena priča ni potrdila, da bi bila tožnica hospitirana pogosteje kot drugi delavci, ali da bi bile pri njej podane kake posebnosti glede hospitacij. Posledično, tudi če je šlo pri tožnici za nenapovedane hospitacije, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da to ne predstavlja trpinčenja.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da gre za trpinčenje, ker naj ravnateljica tožnici ne bi omogočila podaje pripomb na zapisnike o hospitacijah, oziroma da ji je pomočnica ravnateljice v zvezi s tem odgovorila, da njene pripombe niso resnične in da zapisnikov ne bo popravljala. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo tožnici omogočeno, da svoje stališče poda pisno kot prilogo k zapisniku (kar izhaja iz izpovedi tožnice same), s tem pa je tožničino (pisno) stališče postalo del uradne dokumentacije.

Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da ravnateljičin neutemeljen očitek tožnici o zamudi oddaje načrta dela ni bil del sistematičnega vzorca različnih negativnih ravnanj, usmerjenih v ponižanje tožnice, temveč je šlo za osamljen konflikt, ki se je nanašal na eno samo specifično temo. Pritožba s tem v zvezi neutemeljeno navaja, da ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da gre za osamljen dogodek, če pa je ugotovilo več osamljenih dogodkov, ki jih je vse storila ravnateljica. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je sodišče prve stopnje ugotovilo še, da je prišlo do napake pri obračunanih urah dela, glede seznama knjig za angleško bralno značko in vpisih v eAsistent, vendar pa nobeno od navedenih ravnanj ne predstavlja načrtnega ali usmerjenega ravnanja, uperjenega proti tožnici (glede napačnega obračuna ur je bila napaka odpravljena pri naslednjem obračunu, tožnica pa je tudi prejela opravičilo). Zato tudi "vsota" teh nekaj ravnanj ne more ustrezati zakonski definiciji trpinčenja iz četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, ki je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

Kot že zgoraj nakazano, ni dokazano, da je šlo pri napaki pri obračunu ur za namerno, sistematično in graje vredno ravnanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je ravnateljica priznala, da je enkrat storila napako sama pri prepisu ur, drugič pa je napako storila računovodkinja. Za napaki se je opravičila, ure pa so bile tožnici že naslednji mesec pravilno poračunane in tožnica ni bila prikrajšana. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so se napake dogajale, da pa takšna dejanja kažejo na malomarno in slabo organizacijo dela pri toženki, in ne na ciljano šikaniranje, posebej ob dejstvu, da je prišlo celo do napake v korist tožnice. Glede na vse navedeno pritožba neutemeljeno navaja, da je ravnateljica tožnici nagajala na vsakem področju. To, da je tožnica večkrat opozorila na tovrstne kršitve, vendar je do teh kršitev še vedno prihajalo, ne utemeljuje pritožbenega stališča, da je bila tožnica s tem spravljena v ponižujoč položaj, ker je morala redno voditi lastno evidenco opravljenih ur, nato pa še vsak mesec preverjati, ali so bile ure pravilno obračunane. Tudi sicer od delavca ni neutemeljeno pričakovati, da tudi sam vodi lastno evidenco opravljenih ur, vsekakor pa ni mogoče šteti, da je delavec s tem spravljen v ponižujoč položaj, ki ustreza trpinčenju na delovnem mestu.

Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da so bile spremembe obsega ur posledica objektivnih in legitimnih organizacijskih potreb. V zvezi s spremembo obsega ur je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prišlo do združitve skupin v en razred, ko se je tožnica vrnila z bolniškega staleža, zaradi česar je tožnica imela tri ure manj delovne obveznosti na teden. Glede združevanja skupin je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bile odločitve o obsegu ur in oblikovanju skupin sprejete na podlagi pedagoških in organizacijskih kriterijev (npr. število učencev v skupini), da je bilo združevanje skupin običajna praksa, zlasti v primerih bolniških odsotnosti, saj se je s tem zagotovilo nadomeščanje brez potrebe po angažiranju dodatnih učiteljev, ter da je bila za odločitev o združitvi skupin pristojna pomočnica ravnateljice, vendar vedno v dogovoru z ravnateljico. Pritožbena navedba, da je to za tožnico pomenilo stres in od nje terjalo dodaten čas za prilagoditev delovnega procesa, pa ne utemeljuje, da je šlo za trpinčenje.

V zvezi z vpisom dodatne šolske ure (15. 6. 2023) v eAsistent pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil ta dan zadnji dan pouka za devetošolce, zato je tožnici odpadla ura z njimi. Ker pa je 8. a razredu zaradi športnega dne prejšnji dan odpadla ura angleščine, ji je pomočnica to uro nadomestno vpisala, da bi se snov predelala in da bi tožnica izpolnila svojo delovno obveznost. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje je šlo za organizacijsko rešitev in ne za provokacijo, ki bi bila usmerjena proti tožnici.

V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica z izpisi iz eAsistenta dokazala, da je morala sama opozarjati na vpisovanje ur (npr. dopolnilnega pouka), nenehno preverjanje evidenc pa ji je povzročalo dodatno obremenitev in stisko, pritožba izvaja nepravilno stališče, da ne gre le za napake, ki so se dogajale, temveč da gre za trpinčenje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se nepravilnosti dogajale, vendar ne le pri tožnici, in da so bile te napake odpravljene. Pravilno je štelo, da se napake nanašajo na administrativno-organizacijsko področje dela in da jih ni mogoče šteti za trpinčenje.

Nadalje pritožba neutemeljeno navaja, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da se iLDN lahko spreminja med šolskim letom. Prvi odstavek 44. b člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (KPVIZ) določa, da pred začetkom šolskega leta ravnatelj na podlagi predloga letnega delovnega načrta zavoda za novo šolsko leto sprejme individualni letni delovni načrt za vsakega učitelja, v katerem opredeli obseg in razporeditve del in nalog v skladu s pogodbo o zaposlitvi. KPVIZ v osmem odstavku 44. a člena določa, da mora ravnatelj v primeru začasne prerazporeditve delovnega časa, ki odstopa od individualnega letnega delovnega načrta učitelja iz 44. b člena te kolektivne pogodbe, o tem pisno obvestiti učitelja najmanj en dan pred prerazporeditvijo delovnega časa. Že KPVIZ torej omogoča spremembo oziroma poseganje v iLDN, zato ni mogoče pritrditi stališču tožnice, da med šolskim letom ne more priti do spremembe iLDN. Če so spremembe utemeljene z organizacijskimi potrebami, je torej tak poseg dopusten. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da je določitev in spreminjanje iLDN eno od temeljnih orodij ravnatelja za organizacijo delovnega procesa v šoli. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno navaja, da je ravnateljica s tem, ko je na iLDN (za leto 2022/23) napisala "10 ur", povsem neupravičeno tožnici omogočila le 10 ur priprav na nacionalno preverjanje znanja (namesto prvotno predvidenih 20 ur). Ker je tožnica nasprotovala zniževanju predvidenih delovnih ur za nacionalno preverjanje znanja, in ni trdila, da je zaradi tega bolj obremenjena kot ostali učitelji, ni relevanten zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi spremembe iLDN tožnica ni bila nesorazmerno obremenjena v primerjavi z drugimi učitelji.

Pritožba neutemeljeno navaja, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno glede dopolnilnega in dodatnega pouka, ker naj bi ravnateljica tožnico trpinčila s tem, da ji je na začetku šolskega leta 2022/23 na avgustovski pedagoški konferenci izročila načrtovane ure, iz katerih je bilo razvidno, da naj tožnica ne bi opravljala tega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožnici nekaj dni po pedagoški konferenci, na podlagi njene prošnje, dodeljena ura dopolnilnega in dodatnega pouka angleščine, ki jo je ravnateljica odvzela F.F. Tudi v tem delu je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za organizacijski ukrep, ne pa za graje vredno, žaljivo ravnanje, ki bi bilo uperjeno proti tožnici, tudi če je tožnica zaradi (prvotne) nedodelitve ur dopolnilnega in dodatnega pouka (ki ga je v prejšnjem šolskem letu opravljala) doživela stres.

Pritožba v zvezi z založitvijo tožničinega seznama knjig, ki naj bi jih toženka naročila za angleško bralno značko, neutemeljeno navaja, da gre za dejanje, ki skupaj z ostalimi ugotovljenimi nepravilnostmi oziroma dogodki izpolnjuje pogoj ponavljajočih se dogodkov in s tem ustreza opredelitvi trpinčenja iz 7. člena ZDR-1. V zvezi z založitvijo tožničinega seznama knjig je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je šlo za napako ravnateljice, ki je založila seznam, zaradi česar knjige niso bile pravočasno naročene za vse razrede oziroma učence in za vse učitelje (in ne le za tožnico). Ravnanje torej ni bilo usmerjeno zoper tožnico in ne gre za dejanje trpinčenja. Kot je bilo že navedeno, ugotovljene nepravilnosti, napake in izolirani dogodki, ki pa niso bili sistematično usmerjeni proti tožnici, ne pomenijo, da je šlo za trpinčenje. Pri tem je treba izpostaviti, da zamuda pri naročilu knjig ne more biti usmerjena proti tožnici, temveč je dejansko usmerjena proti učencem, ki niso prejeli knjig, kar še dodatno potrjuje zaključek, da ni šlo za ravnanje, ki bi ustrezalo definiciji trpinčenja na delovnem mestu.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je ravnateljica (tudi) s tem, ko je prekrila podatek na rezultatih nacionalnih preverjanj znanja za slovenščino in matematiko, tožnico ponižala in osramotila, ker da je te podatke prekrila le tožnici. V zvezi s tem je bistveno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica poučuje angleški jezik, zato podatkov o rezultatih NPZ za matematiko in slovenščino za opravljanje svojega dela ne potrebuje. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je šlo le za posredovanje relevantnih informacij, ne pa za dejanje z negativnim namenom.

Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da je bila ravnateljica stroga le do tožnice, da je bila vzkipljiva, z ostalimi zaposlenimi pa je imela drugačen odnos. Takšnega očitka dokazni postopek ni potrdil, saj je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izpoved B.B., da ravnateljica tožnice ni verbalno napadala, njeno izpoved pa sta potrdili priči C.C. in D.D. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila ravnateljica dosledna vodja, ki je strogo vztrajala pri spoštovanju pravilnikov; nekatere sodelavke so to sprejemale kot normalen in pravičen način vodenja, tožnica pa je to doživljala kot osebni napad in trpinčenje.

V zvezi z neodobrenim fasciklom in prejemom zvezka z mehkimi namesto trdimi platnicami pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da gre za osamljen dogodek in da tožnica ni bila obravnavana drugače kot drugi sodelavci. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, to, da je tožnica dobila zvezek z mehkimi in ne s trdimi platnicami, ne more predstavljati graje vrednega ravnanja; bistveno je, da ga je dobila. Priča G.G. - tajnica pa je potrdila, da se tožnica nikoli ni pritožila, da ni dobila ustreznih pripomočkov.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ravnateljica tožnici ni omogočila poučevanja nemščine in da je s tem izkoristila svojo moč ter nadrejeni položaj. Pritožba namreč niti ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil razlog za odločitev ravnateljice, da bo nemški jezik poučevala H.H. in ne tožnica, v tem, da je imela tožnica v šolskem letu 2020/21 že dovolj ur učne obveznosti. Pravilno je (ponovno) razlogovalo, da je organizacija delovnega procesa dolžnost toženke kot delodajalca in če je ravnateljica kot odgovorna pri toženki ugotovila, da bi poučevanje nemškega jezika tožnico prekomerno obremenilo, sodišče v tako odločitev ne more posegati.

Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede prejema čestitke za rojstni dan. Navedba, da čestitke ni podpisala pomočnica ravnateljice B.B., temveč učiteljica I.I., je nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj je tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje navedla le, da ji je I.I. čestitko prinesla v razred, kar je odstopalo od tradicije na šoli, da se čestitka preda slavljencu v zbornici, na čestitki pa tudi ni bilo podpisov vseh sodelavcev. Prav tako ni predlagala zaslišanja I.I. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi B.B. pravilno ugotovilo, da je navedena zaradi optimizacije časa sama podpisala čestitko za celoten kolektiv. Tožnica torej res ni prejela čestitke, ki bi jo podpisali vsi sodelavci, vendar to tudi po stališču pritožbenega sodišča ni odločilno, saj je čestitko prejela, prav tako denar kot darilo. Zato pri tem dogodku po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne gre za graje vredno, žaljivo ravnanje, uperjeno proti tožnici.

Neobrazložen je pritožbeni očitek, da je ravnateljica tožnici preprečila, da bi postala razredničarka in si za to izmišljevala mnogo razlogov. Takšne pritožbene navedbe niti ni mogoče preizkusiti. Tudi sicer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niso bili vsi zaposleni učitelji hkrati tudi razredniki.

Prav tako ni utemeljena pritožba glede neodobritve dveh dni letnega dopusta. Pritožba priznava, da je ravnateljica sicer kasneje tožnici odobrila dopust, vendar neutemeljeno izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da se je morala tožnica ponovno boriti za svoje pravice, medtem ko naj bi ravnateljica dopuste odobrila vsem ostalim sodelavcem. V zvezi s tem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je ravnateljica ravnala skladno z določbami KPVIZ in da zgolj to, da ni takoj odobrila izrabe letnega dopusta, ne dovoljuje zaključka o neprimernem ravnanju ravnateljice, saj je morala pri odločanju o tožničini izrabi letnega dopusta pretehtati organizacijo delovnega procesa in pričakovanje, da tožnica letni dopust izrabi v času šolskih počitnic.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je večina dogodkov, ki jih je izpostavila tožnica, posledica legitimnih vodstvenih in organizacijskih odločitev toženke ter reševanje običajnih delovnih situacij, nekajkrat pa je šlo za malomarna ravnanja oziroma napake, kar ne ustreza definiciji trpinčenja.

Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna toženki povrniti stroške pritožbenega postopka, svoje stroške pa nosi sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki skladno z določili Odvetniške tarife priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 625 točk za odgovor na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,60 EUR) skupaj znaša 466,65 EUR.

-------------------------------

1Kar tudi sicer ne bi predstavljalo s tem v zvezi očitane kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

2Prim. sodbo in sklep VSL I Cpg 381/2024.