15. 12. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. novembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 2193/2002 z dne 26. 8. 2002 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. P 548/96 z dne 8. 7. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je bil zavrnjen predlog pritožnika (tedaj tožnika po nasprotni tožbi) za izdajo začasne odredbe prepovedi odsvojitve in obremenitve določenih nepremičnin (in premičnin - vendar se ustavna pritožba na ta vidik vsebinsko ne nanaša). V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da sta sodišči predlog za začasno odredbo zavrnili z utemeljitvijo, da bi takšna začasna odredba posegala v pravice tretje osebe - kupca sporne nepremičnine. Vendar pa, kot navaja pritožnik, ta še ni vpisan v zemljiško knjigo in je lastnik sporne nepremičnine v času odločanja sodišč še vedno bil dolžnik. Meni, da odločitev sodišč ni v skladu z načeli konstitutivnosti vpisa in zaupanja v zemljiško knjigo. Oporeka stališču sodišča, da prodaja nepremičnin upnika ne ogroža, češ da dolžnik ravno s temi prodajami pridobiva znatna denarna sredstva. Meni, da stališče sodišča, da upnik ni izkazal dolžnikovega namena, da oteži ali onemogoči izvršbo, ni v skladu s sodno prakso in se s tem v zvezi sklicuje na judikat Vrhovnega sodišča. Meni, da je instančno sodišče kršilo zakon in spregledalo kršitve zakona s strani nižjega sodišča, vse zato, da stranki ne bi zagotovilo zavarovanja terjatve in pravnega interesa. Zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave in pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

B.

2.V obravnavani zadevi je treba upoštevati, da je Višje sodišče zavrnitev pritožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe utemeljilo s štirimi, med seboj neodvisnimi razlogi, torej tako, da bi za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe zadoščal že en izmed teh razlogov. Po mnenju Višjega sodišča namreč pritožnik ni izkazal, da bi dolžnik nepremičnine odtujeval z namenom, da prepreči izvršbo (prvi razlog), da položaj pritožnika ni ogrožen tudi zato, ker bo dolžnik s prodajo nepremičnin pridobil izdatna sredstva, na katerih bo možna izvršba (drugi razlog), da pritožnik ni izkazal, da je dolžnik neplačevit in da bo zato poplačilo upnika oteženo ali onemogočeno (tretji razlog) in da bi z izdajo začasne odredbe prepovedi odtujitve in obremenitve nedopustno posegli v pravice tretje osebe - kupca, ki je v času postopka zavarovanja že imel sklenjeno prodajno pogodbo (četrti razlog). Za uspeh ustavne pritožbe bi pritožnik moral izkazati, da so vsi štirje razlogi za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe z vidika človekovih pravic nedopustni. Če bi se namreč izkazalo, da je vsaj eden od navedenih, med seboj neodvisnih razlogov, za sporno sodno odločitev ustavno dopusten, ustavno sodišče te sodne odločbe ne bi smelo razveljaviti.

3.Ni izključeno, da so lahko sporna (tudi ustavnosporna) stališča Višjega sodišča o tem, da upnikov položaj zaradi odtujitve nepremičnine ni ogrožen, ker bo pridobil znatna sredstva s kupnino, prav tako o razlagi pojma subjektivne nevarnosti in prav tako o zahtevi po varstvu tretje osebe (kupca), čeprav do zemljiškoknjižnega prenosa lastninske pravice še ni prišlo. Vendar bi bil tudi brez teh pravnih stališč predlog za izdajo začasne odredbe v obravnavani zadevi zavrnjen. Tako z vidika pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave kot tudi z vidika pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave je ustavno dopustno pravno stališče, da je začasna odredba izjemen ukrep in da je na predlagatelju breme, da navede okoliščine, ki kažejo na to, da je dolžnikovo siceršnje premoženjsko stanje takšno, da bi zaradi odtujevanja konkretne nepremičnine to lahko povzročilo, da bi bila izvršba onemogočena ali precej otežena, če ne bi prišlo do prepovedi njene odtujitve in obremenitve (pri čemer pa le velja dodati, da je napačna argumentacija Višjega sodišča o tem, da začasna odredba predstavlja začasen ukrep ureditve spornega razmerja - ta opredelitev namreč velja le za t.i. ureditvene oz. regulacijske začasne odredbe, v obravnavani zadevi pa gre za zavarovalno začasno odredbo, ki ima namen zavarovati možnost bodoče izvršbe).

4.Za kršitev človekovih pravic, kakor jih zatrjuje pritožnik, očitno ne gre. Ustavno sodišče ustavne pritožbe zato ni sprejelo v obravnavo.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger