Jedro

V primeru oprostilne sodbe se nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca oškodovanca ne krijejo iz sredstev proračuna (1. odstavek 96. člena v zvezi s 1. do 5. točko 2. odstavka 92. člena ZKP). V takem primeru sodišče o navedenih stroških iz 8. točke 2. odstavka 92. člena ZKP sploh ne odloča.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se pravnomočna sodba Višjega sodišča v Mariboru z dne 30.9.2004 razveljavi in zadeva vrne Višjemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženega I.L. oprostilo obtožbe za hudo kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa po 5. odstavku 255. člena v zvezi s 1. in 3. odstavkom 251. člena KZ SRS. Pri tem je v nasprotju s 1. odstavkom 97. člena ZKP odločilo, da je obdolženec dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi zagovornika obdolženega I.L. in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka delno spremenilo tako, da na podlagi določbe 1. odstavka 97. člena ZKP obremenjujejo nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca oškodovanca proračun.

Vrhovni državni tožilec je z zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 7.3.2005 uveljavil, da je Višje sodišče v Mariboru z navedeno sodbo kršilo določbo 1. odstavka 97. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP. Predlagal je, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca plača zastopani, to je oškodovanec M.J. Zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil državni tožilec, je Vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu, vendar ta v roku 15 dni na zahtevo ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Višje sodišče v Mariboru je sicer pravilno ugotovilo, da ob oprostilni sodbi sodišče prve stopnje ni moglo stroškov, ki jih je imel pooblaščenec oškodovanca, naložiti obdolžencu. To je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (tretji odstavek na strani 6) tudi samo ugotovilo, vendar napačne odločitve po razglasitvi sodbe ni moglo več odpraviti. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi obdolženčevega zagovornika ugodilo, vendar je s svojo odločitvijo prav tako kršilo ZKP, kot v zahtevi pravilno uveljavlja vrhovni državni tožilec. Ko je sodišče obdolženca oprostilo obtožbe, bremenijo proračun po 1. odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika. Nagrada in potrebni izdatki oškodovančevega pooblaščenca so med stroški kazenskega postopka navedeni v 8. točki 1. odstavka 92. člena ZKP, kar v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP pomeni, da v obravnavani zadevi ti stroški ne morejo bremeniti proračun. Vrhovni državni tožilec pri tem pravilno opozarja, da ne gre za primer iz 1. odstavka 95. člena ZKP, ko je stroške kazenskega postopka dolžan povrniti obdolženec, ki je spoznan za krivega, niti za primer postavljenega pooblaščenca iz 3. odstavka 65. člena ZKP, zato stroške pooblaščenca nosi zastopani.

Sodišče druge stopnje je torej kršilo določbo 1. odstavka 97. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP, to pa predstavlja kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in je torej podan razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. V skladu z določbo 1. odstavka 426. člena ZKP Vrhovno sodišče ni samo spremenilo izreka drugostopenjske sodbe, temveč je glede na naravo kršitve razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje.

Drugostopenjsko sodišče bo moralo ponovno odločati o pritožbi zagovornika obdolženega I.L. glede nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca oškodovanca M.J. Pri tem bo sodišče druge stopnje moralo upoštevati določbo 1. odstavka 96. člena ZKP, na podlagi katerega v primeru prostoreka sodišče odloča le o stroških kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter glede potrebnih izdatkov obdolženca in potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika. Vsi ti stroški obremenjujejo proračun, glede ostalih stroškov, torej tudi o stroških iz 8. točke 1. odstavka 92. člena ZKP, pa v primeru oprostilne sodbe sodišče ne odloča.