Jedro

Morebitna prekoračitev pooblastila, samodejno še ne privede do sankcije ničnosti poravnave, saj praviloma ne učinkuje nasproti tretjemu, ki je sklenil pogodbo s pooblaščencem – v danem primeru torej nasproti odgovornostni zavarovalnici toženca in s tem tudi nasproti njemu glede na vsebino poravnave, temveč povzroči le upravičenje pooblastitelja nasproti pooblaščencu zahtevati povrnitev morebitne škode (93. člen ZOR).

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zahtevek prvega tožnika za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo ter za plačevanje mesečne rente, povzet v izreku prvostopenjske sodbe, v celoti zavrnilo, drugi tožnici pa je prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti sina (prvega tožnika) v znesku 2,500.000 tedanjih SIT s pripadki (od zahtevanih 10,000.000 tedanjih SIT), njen zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo pa je zavrnilo, ker da tožnica te škode ni uspela izkazati.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tako pritožbo tožnikov kot pritožbo toženca in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila revizijo tožnika, vendar se obrazložitev njune revizije nanaša le na del pravnomočne odločitve o zavrnitvi zahtevka prvega tožnika. Kot revizijski razlog uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava, sicer pa ponavljata trditve iz pritožbe, da je zunajsodna poravnava o odškodnini za škodo iz istega škodnega dogodka (prometne nesreče z dne 23. 12. 1994), sklenjena 28. 11. 1996 med njunim tedanjim pooblaščencem odvetnikom J. S. in Z. T. kot odgovornostno zavarovalnico toženca, nična – na kar bi morali sodišči prve in druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, saj ni bila odraz prave in resnične volje zakonite zastopnice tedaj mladoletnega prvega tožnika (druge tožnice); odvetnik je prekoračil svoja pooblastila in je poravnavo 28. 11. 1996 podpisal v nasprotju z dogovorom s svojo stranko. Tožeča stranka smiselno ponuja v reviziji tudi trditve o napakah volje v pomenu izpodbojnosti poravnave in predlaga spremembo zavrnilnega dela pravnomočne sodbe v smeri ugoditve zahtevkoma tožnikov v celoti, podredno pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje oziroma sodb sodišč obeh stopenj v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v novo sojenje v tem obsegu.

4. V skladu z določbami 375. člena za obravnavani primer upoštevnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bil izvod revizije poslan toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Glede na neizpodbojne dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi (tretji odstavek 370. člena ZPP), da je prvi tožnik 23. 12. 1994 v prometni nesreči, ki jo je povzročil toženec, utrpel hude telesne poškodbe, da je njegov tedanji pooblaščenec odvetnik J. S. 28. 11. 1996 sklenil zunajsodno poravnavo z odgovornostno zavarovalnico toženca (Zavarovalnica d.d.), na podlagi katere je bila tožniku izplačana odškodnina 5,594.856 tedanjih SIT (pred tem pa je zavarovalnica že izplačala 1,535.935 SIT za stroške zdravljenja v U., drugi tožnici pa še 969.950 SIT ter trikrat po 500.000 SIT), da iz besedila poravnave izrecno izhaja, da je z izplačilom v njej dogovorjenega zneska odškodnine „postal I. F. (sedanji toženec) kakor tudi katerakoli druga oseba, zlasti njegova odgovornostna zavarovalnica, prosta vseh pravnih obveznosti do prvega tožnika“, pri čemer se je odrečna izjava nanašala na vse bodoče zahtevke, da je bilo v času sklenitve poravnave zdravstveno stanje prvega tožnika že toliko stabilizirano, da so bili znani tudi podatki o njegovih zmanjšanih duševnih funkcijah ter da je bil tedaj že znan obseg poškodb in da naknadno niso bile ugotovljene kakšne drastične oziroma objektivno nepredvidljive posledice, in da je bila tako nepremoženjska kot premoženjska (bodoča) škoda, ki je nastala prvemu tožniku kot posledica prometne nesreče, predvidljiva in zaobsežena v poravnavi, je izpodbijana odločitev o zavrnitvi v tej pravdi uveljavljanega zahtevka prvega tožnika materialnopravno pravilna.

7. V obrazložitvi revizije tožnika (natančneje prvi tožnik) problematizirata le vprašanje veljavnosti 28. 11. 1996 sklenjene poravnave. Pri tem razlogov, ki naj bi imeli za posledico njeno ničnost, nista uspela natančno artikulirati; v delu, v katerem so ti povzeti iz njune pritožbe in ponovljeni v reviziji, zadošča napotitev tožnikov na razloge sodbe sodišča druge stopnje, v kateri sta že dobila materialnopravno pravilne odgovore s tem v zvezi. Glede revizijskih trditev, da sporna poravnava naj ne bi odražala prave in resnične volje zakonite zastopnice tedaj mladoletnega prvega tožnika, da je odvetnik prekoračil svoja pooblastila in da je poravnavo podpisal v nasprotju z dogovorom s svojo stranko, pa je treba pojasniti, da te trditve tožeče stranke nimajo opore v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje. Ker po določbi 1. točke prvega odstavka 95. člena ZPP vsebuje pooblaščencu odvetniku dano pooblastilo tudi pravico skleniti sodno (torej tudi zunajsodno) poravnavo, velja, da ima po pooblaščencu – odvetniku sklenjena poravnava enak pravni učinek, kakor če bi jo sklenila sama stranka (primerjaj z določbami 92. člena ZPP ter 84. in 85. člena v zvezi s prvim odstavkom 89. člena v času sklenitve poravnave veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR) in da izjavljena volja pooblaščenca, ki je pooblastitelj na pravno upošteven način ni nikoli pozneje spremenil ali preklical, povsem nadomesti voljo pooblastitelja. V primeru, če torej revidenta morda merita na ničnost poravnave iz razloga odsotnosti podlage (kavze) po 52. členu ZOR, že zato ne more privesti do z njune strani terjane posledice. Sicer pa morebitna prekoračitev pooblastila, ki niti ni ugotovljena v razlogih pravnomočne sodbe, samodejno še ne privede do sankcije ničnosti poravnave, saj praviloma ne učinkuje nasproti tretjemu, ki je sklenil pogodbo s pooblaščencem – v danem primeru torej nasproti odgovornostni zavarovalnici toženca in s tem tudi nasproti njemu glede na vsebino poravnave, temveč povzroči le upravičenje pooblastitelja nasproti pooblaščencu zahtevati povrnitev morebitne škode (glej določbo 93. člena ZOR). Glede revizijskih trditev v delu, v katerem bi jih bilo mogoče interpretirati kot trditve o napakah volje v pomenu izpodbojnosti poravnave, pa zadošča odgovor, da tožnika niti ne zatrjujeta, da bi bila sporna poravnava kdaj pravno upoštevno razveljavljena.

8. Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti opravilo tudi siceršnji preizkus materialnopravne pravilnosti zavrnilnega dela pravnomočne sodbe. Ker je ugotovilo, da uveljavljani in tudi po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP) ni podan, je revizijo tožnikov na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.