Jedro

Tožnica je toženo stranko z dopisom z dne 19. 3. 2015 v skladu s 1. odstavkom 200. člena ZDR-1 pozvala, da izpolni svojo obveznost iz sklenjenega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. V tem sporazumu se je tožena stranka zavezala, da bo tožnico po poteku projekta ponovno zaposlila pod enakimi pogoji za nedoločen čas, na enako ali enakovredno delovno mesto. Tožena stranka je tožnici odgovorila, da nova zaposlitev pri njej ni možna in da njen poziv štejejo za brezpredmeten in neutemeljen. Tožničin pooblaščenec je ta odgovor prejel 27. 3. 2015. Tožnica pa je tožbo, s katero je od tožene stranke zahtevala sklenitev pogodbe o zaposlitvi, vložila šele 18. 5. 2015, kar je po izteku roka iz 2. odstavka 200. člena ZDR-1. Zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo kot prepozno (274. člen ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, ki jo je tožnica vložila 15. 5. 2015. 2. Zoper takšen sklep se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da tožena stranka ni njen delodajalec, saj je bila tožnica do 5. 4. 2015 zaposlena pri družbi A. d.o.o.. Tožnica je prvi odgovor tožene stranke sicer res prejela 27. 3. 2015, vendar je bila z njo vse do 17. 4. 2015 v stikih glede dogovarjanja za ponovno zaposlitev pri toženi stranki. Tožnica je najprej sprožila individualni delovni spor proti delodajalcu A. d.o.o.. Ta tožba je bila zavržena s sklepom, ki je bil tožnici vročen 17. 4. 2015, takrat pa je bila tožnica glede ponovne zaposlitve tudi zadnjič v stiku s toženo stranko. Navedeno pomeni, da se je rok za vložitev tožbe iztekel šele po 18. 5. 2015 in ne 27. 4. 2015. V kontradiktornem postopku bo tožnica lahko pojasnila, zakaj je tožbo vložila šele 15. 5. 2015 in kakšna so bila dogovarjanja med njo in toženo stranko. V kolikor sodišče ne bi storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka bi prišlo do ugotovitve, da je tožničina tožba utemeljena. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožničine navedbe glede obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka sicer niso povsem jasne, vendar jih je možno razumeti kot očitek, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo, ne da bi poprej zaslišalo tožnico. Vendar pa takšno ravnanje ni v nasprotju z določbami ZPP, saj 1. odstavek 274. člena ZPP izrecno pooblašča predsednika senata, da po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnim predpisom določen rok za tožbo. Tak poseben predpis je tudi določba 2. odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) na katerega se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje. V skladu s to določbo mora delavec uveljavljati sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti. Tožnica je namreč v skladu s 1. odstavkom 200. člena ZDR-1 toženo stranko z dopisom z dne 19. 3. 2015 pozvala, da izpolni svojo obveznost iz dne 2. 3. 2012 sklenjenega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. V tem sporazumu se je tožena stranka zavezala, da bo tožnico po poteku projekta, ki se izvaja v okviru A. d.o.o. ponovno zaposlila, pod enakimi pogoji za nedoločen čas, na enako ali enakovredno delovno mesto. Tožena stranka je tožnici odgovorila, da nova zaposlitev tožnice pri njej ni možna ter, da tožničin poziv štejejo za brezpredmeten in neutemeljen. Tožničin pooblaščenec je ta odgovor prejel 27. 3. 2015, tožnica pa je tožbo, s katero je od tožene stranke zahtevala sklenitev pogodbe o zaposlitvi vložila šele 18. 5. 2015, kar je nedvomno po izteku roka iz 2. odstavka 200. člena ZDR-1. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo kot prepozno.

6. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP izdalo izpodbijani sklep že v okviru predhodnega preizkusa tožbe, ne da bi razpisalo narok za glavno obravnavo.

7. Odločilna dejstva, ki izhajajo iz listin v spisu in na podlagi katerih je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo sklep o zavrženju tožbe kot prepozne so predvsem naslednja: - tožnica in tožena stranka sta 2. 3. 2012 sklenili sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi; - s tem sporazumom se je tožena stranka zavezala, da bo tožnico po poteku projekta B. d.o.o., ki se izvaja v okviru A. d.o.o. ponovno zaposlila pod enakimi pogoji za nedoločen čas, na enako ali enakovredno delovno mesto v primeru, da ne bo drugih aktivnih projektov v okviru katerih bi delavka lahko opravljala delo; - tožnica je 14. 3. 2012 družbo A. d.o.o. sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto namestnice vodje projekta; - družba A. d.o.o. je tožnici 27. 2. 2015 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga; - tožnica je 4. 3. 2015 zoper družbo A. d.o.o. vložila tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi; - pooblaščenec tožnice je 19. 3. 2015 na toženo stranko naslovil pisno zahtevo, da v roku 8 dni s tožnico sklene pogodbo o zaposlitvi pod enakimi pogoji, za nedoločen čas in z enako oziroma enakovredno delovno mesto, kot se je to zavezala storiti s sporazumom o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi; - tožena stranka je 27. 3. 2015 pooblaščencu tožnice vročila odgovor, da nova zaposlitev tožnice pri toženi stranki ni mogoča in da tožničin poziv štejejo za brezpredmeten in neutemeljen; - tožnica je 15. 5. 2015 vložila tožbo zoper toženo stranko z zahtevkom, da se toženi stranki naloži, da s tožnico sklene pogodbo o zaposlitvi pod enakimi pogoji za nedoločen čas na delovno mesto vodje sektorja zaprtega odlagališča in ... ali enakovredno delovno mesto.

8. Tožnica v pritožbi posebej opozarja, da tožena stranka ni njen delodajalec. Če tožnica meni, da zaradi tega ne pride v poštev določba 1. in 2. odstavka 200. člena ZDR-1, je potrebno pojasniti, da bi bilo takšno stališče zmotno. Okoliščina, da navedeni določbi uporabljata izraza delavec in delodajalec ne pomeni, da teh določb ni potrebno uporabiti tudi v primeru, ko pravice uveljavlja nekdo, ki nima statusa delavca napram fizični ali pravni osebi, ki formalno nima statusa delodajalca, vendar pa zatrjuje, da med njima dejansko obstaja delovno razmerje ali pa da bi moralo obstajati. Tako se določbe 1. in 2. odstavka 200. člena ZDR-1 uporabljajo v primeru uveljavljanja dejanskega delovnega razmerja, pa tudi v primeru, kakršen je konkretni, ko tožnica meni, da bi tožena stranka z njo morala skleniti pogodbo o zaposlitvi na podlagi predhodno sprejete obveznosti.

9. Zmotno je pritožbeno stališče, da je rok iz 2. odstavka 200. člena ZDR-1 začel teči šele potem, ko je tožnica prejela sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila zavržena njena tožba zoper družbo A. d.o.o.. S to tožbo je tožnica uveljavljala nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in plačilo odškodnine. Spor z drugo pravno osebo v ničemer ne vpliva na tek rokov po 1. in 2. odstavku 200. člena ZDR-1. Tožnica je bila tožbo dolžna vložiti v roku 30 dni po izteku roka, v katerem bi tožena stranka lahko prostovoljno izpolnila svojo obveznost na podlagi predhodne pisne zahteve tožnice, vendar pa tega ni storila.

10. Prav tako je zmotno stališče tožnice, da bi na tek roka za vložitev tožbe lahko vplivalo dogovarjanje med njo in toženo stranko. Roki začnejo teči z vročitvijo zahteve za izpolnitev obveznosti in sicer najprej rok 8 dni, v katerem delodajalec lahko izpolni svojo obveznost in nato nadaljnji rok 30 dni, v katerem mora delavec vložiti tožbo. Morebitno dogovarjanje delavca za izvensodno ureditev medsebojnih razmerij, ne more vplivati na podaljšanje z zakonom predpisanega roka za vložitev tožbe.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.