Jedro

Sodišče je tožbeni zahtevek presojalo tudi z vidika določb OZ o družbeni pogodbi, ter ob upoštevanju določbe 994. člena OZ, ki ureja korist in izgubo družbenikov, pravilno ocenilo, da iz razloga, ker tožnica ni podala trditev o tem, kolikšni so bili prispevki (v odstotku) posameznega družbenika v poslu, ter ker ni bilo mogoče izračunati, kakšna je bila izguba in kolikšen delež izgube bremeni posameznega izmed njih (in torej tudi toženca kot družbenika), tožbeni zahtevek tudi na podlagi družbene pogodbe ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna tožencu v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti pritožbene stroške v znesku 2.661,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni plačati znesek v višini 250.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2012 dalje do plačila ter (II) tožnici naložilo, naj tožencu povrne pravdne stroške v znesku 7.998,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožencu pa naloži plačilo njenih stroškov postopka. Uvodoma pojasnjuje, da je sodišče izdelalo sodbo, ne da bi tožnici pred tem vročilo v pripombe zapisnik prepisa zvočnih posnetkov z dne 6. 11. 2017, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica je dvakrat prejela zapisnik o prepisu zaslišanj prič z dne 7. 9. 2017, ni pa prejela zapisnika z dne 6. 11. 2017. Sodišče bi lahko tožnici, kljub spremembi naslova sedeža poslovanja njenih pooblaščencev, do katere je prišlo že pol leta pred narokom z dne 7. 9. 2017, s čimer je bilo sodišče seznanjeno, pravilno in pravočasno vročilo sporni prepis zaslišanj prič. Nadalje navaja, da je pomanjkljiva dokazna ocena sodišča glede članstva J. v družbi. Povzetek izpovedbe J., da je v novembru 2011 vložil 100.000,00 EUR, na podlagi prigovarjanj pa še 250.000,00 EUR, ni pravilen, saj ob upoštevanju celotnega konteksta njegove izpovedbe ne gre razumeti, kot da je „zgolj“ vložil v posel. Ocena glede vloge J. ob sklenitvi sporne posojilne pogodbe je pomanjkljiva, saj sodišče ni pojasnilo, zakaj meni, da je bil J. akter družbene pogodbe že v času sklenitve sporne posojilne pogodbe v mesecu decembru 2011 oziroma že od prvega sestanka v mesecu novembru 2011. Sodišče ni v tej smeri opravilo dokazne ocene elektronskih sporočil in drugih listin, na katere se sklicuje v 30. točki obrazložitve. Te listine sicer ne dajejo podlage za navedeni zaključek. Sodišče bi moralo listine presojati v povezavi z ostalimi dokazi, predvsem pa se opredeliti do navedbe J., da posla ni poznal, da ni vedel, kakšni so donosi, kako je posel nastal in je zato zahteval, da se mu sredstva vrnejo, ter na drugi strani do navedb ostalih akterjev, ki niso znali opisati posla oziroma je bil njihov opis pavšalen. Sodišče se tudi ni opredelilo do tega, da je šlo pri poslu „trejd“ za goljufijo in da ni dokaza, kje je pristal denar, ki ga je izročil J. Sodišče je brez enega dokaza verjelo tožencu, da so dali v posel projekte, pa čeprav nihče ni določno vedel povedati, kaj so ti projekti predstavljali oziroma so vsi dajali pavšalne, nelogične in neživljenjske obrazložitve. Ne toženec ne K. tudi nista vedela povedati, zakaj je bilo potrebno vložiti toliko denarja. Govorila sta sicer o dokapitalizaciji družbe, ki so jo odprli v Švici, kar pa ne gre verjeti. Glede zakonsko dopustnega namena se sodišče z vidika obstoja družbene pogodbe ni opredelilo. Vprašanje je, ali so bili izpolnjeni pogoji za obstoj družbene pogodbe. V spisu ni niti ene listine, ki bi dokazovala obstoj posla in izročenih projektov. Ker naj bi šlo za milijonske posle, je neobičajno, da ne obstoji nobena dokumentacija. Presoja listin, na katere se je oprlo sodišče, je pomembna tudi z vidika, ali je bilo dogovorjeno posojilo in torej vračilo zneska ali ne. Sodišče se tako ni opredelilo do dopisa J. z dne 27. 2. 2012, v katerem je slednji zapisal, da so bila sredstva 600.000,00 EUR posojena od fizičnih oseb, katerim jih je potrebno vrniti. O vračanju vloženih sredstev je J. pisal tudi v elektronskem sporočilu, h kateremu je bil priložen ta dopis. Sodišče se prav tako ni opredelilo do dogovora z dne 7. 6. 2012, s katerim se je celo K. zavezal do 5. 7. 2013 vrniti J. sredstva po posojilni pogodbi, J. pa se je zavezal med drugim izdati potrdilo o razveljavitvi sporne posojilne pogodbe. K. je sicer na zaslišanju pojasnil, da je takrat še upal, da bodo dobili denar, za kar pa ni dokaza v spisu oziroma je to v nasprotju z vsebino elektronskega sporočila K., ki ga je 9. 5. 2012 napisal J. O obljubah, da bo dobil čim prej vrnjena vplačana sredstva, je J. pisal K. istega dne. Obljube o vračilu sredstev kažejo na dogovor med J. in tožencem ali J. in ostalimi, da mu bodo denar vrnili. Pri tem ni bilo navedb, da temu ne bi bilo tako, če bi imeli izgubo. Zaključek sodišča, da naj bi bili deleži dobičkov posameznega akterja različni, ker so bili prispevki v nepremičninskih poslih različni po višini ovrednotenega projekta, nima opore v izvedenih dokazih. Tudi izpovedba priče I. potrjuje, da se je toženec nadejal denarja od posla in da bo lahko denar J. brez težav vrnil. Obrazložitev sodišča, da je bila zahteva J., da se kot sredstvo zavarovanja sklene posojilna pogodba, logična, ker naj bi izkazovala prenakazilo denarja med J. in toženčevim računom in da je šlo za način zavarovanja J. pred morebitnim preverjanjem državnih organov, kaj je razlog za nakazilo denarja, nima opore v izvedenih dokazih. Tako kot sodišče zaključuje, da je logično, da je J. zahteval posojilno pogodbo, je potemtakem še bolj logično, da bi denar nakazal direktno v Švico ali pa bi ga sam dvignil iz svojega računa in ga izročil tožencu. Ob pomanjkanju dokazne ocene glede dogovora o vračilu denarja J. je navedeni zaključek sodišča vse prej kot logičen. Toženec si je lahko sposodil denar zase in ostale akterje, s čimer pa se sodišče ni ukvarjalo. Sodišče se ni vprašalo, zakaj so J. že od začetka obljubljali vračilo denarja in ali ni morebiti bila volja strank, da se J. njegov delež v vsakem primeru vrne. Sodišče bi moralo ugotavljati, ali je bila volja strank skleniti drugačno pogodbo od zapisane. Ugotovitve sodišča so zaradi pomanjkljive dokazne ocene zmotne.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožnici.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnici pred izdajo sodbe ni bila dana možnost izjaviti se o prepisu zvočnega posnetka naroka z dne 6. 11. 2017. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil sporni prepis zvočnega posnetka tožnici vročen 1. 12. 2017, kar je pred izdajo izpodbijane sodbe. To dokazuje dne 1. 12. 2017 podpisana vročilnica, pripeta k list. št. 392 spisa, na kateri je označeno, da je vsebina pošiljke „kopija zapisnika s prepisom zvočnih posnetkov - red. št. 92, dopis - list. št. 396“, pri čemer iz spisa izhaja, da se pod red. št. 92 nahaja sporni prepis zvočnega posnetka, pod list. št. 396 pa dopis sodišča prve stopnje z dne 22, 11, 2017 o tem, da lahko tožnica zoper prepis z dne 6. 11. 2017 vloži ugovor, kot naslovnik pa je na vročilnici navedena družba O., o. p., d. o. o., kar je tudi glede na pritožbene navedbe nov (spremenjeni) naslov odvetniške družbe, ki zastopa tožnico v tem postopku. Podpisana vročilnica je javna listina in velja dokazno pravilo, da dokazuje resničnost dejstva, da je naslovnik prejel sodno pisanje (224. člen ZPP). Stranka to javno listino lahko dokazno izpodbija, vendar mora doseči višji dokazni standard.1 Tožnica s pritožbenimi navedbami in predloženimi dokazi resničnosti vsebine obravnavane vročilnice ne uspe izpodbiti. Tožnica je v pritožbi navedla, da je dne 1. 12. 2017 prejela prepis zvočnega posnetka naroka z dne 7. 9. 2017, za katerega je zaprosila po naroku z dne 6. 11. 2017, isti prepis zvočnega posnetka je nato prejela še dne 3. 1. 2018, spornega prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 6. 11. 2017 pa ni prejela. Da je tožnica dne 1. 12. 2017 prejela prepis zvočnega posnetka naroka z dne 7. 9. 2017 in ne naroka z dne 6. 11. 2017, kar dokazuje vročilnica, je tožnica dokazovala z (enim) dopisom sodišča tožnici, da ima možnost ugovora zoper prepis zvočnega posnetka z dne 7. 9. 2017, in originalnim izvodom prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 7. 9. 2017 (priloga A13), kar pa še ne dokazuje, da je dvakrat, torej tako 1. 12. 2017 kot tudi 3. 1. 2018, prejela prepis zvočnega posnetka naroka z dne 7. 9. 2017.2 Navedeno bi tožnica lahko dokazala kvečjemu s predložitvijo dveh (enakih) dopisov in prepisov zvočnega posnetka naroka z dne 7. 9. 2017, opremljenih z originalnim žigom sodišča prve stopnje in podpisom sodne osebe. Da je tožnica dne 1. 12. 2017 prejela prepis zvočnega posnetka naroka z dne 7. 9. 2017, ne dokazuje niti priložena pisemska ovojnica (priloga A12), iz katere izhaja, da je tožnica po 15. 12. 2017 prejela prepis zvočnega posnetka naroka z dne 7. 9. 2017 in dopis o možnosti ugovora zoper ta prepis. Ob tem velja še dodati, da bi s stani tožnice pooblaščena odvetniška družba morala, glede na to, da je vsebina pošiljke navedena tudi na ovojnici, preveriti, ali vsebina res ustreza zapisu na ovojnici in v primeru, da temu ne bi bilo tako, takoj ustrezno odreagirati,3 česar pa glede na pritožbene navedbe in podatke spisa ni storila. Smiselno uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede na vse navedeno ni podana.

6. Tožnica v tej pravdi zahteva od toženca plačilo 250.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na podlagi posojilne pogodbe z dne 23. 11. 2011, ki jo je toženec kot posojilojemalec sklenil z M. J. kot posojilodajalcem ter Pogodbe o odkupu terjatve z dne 17. 12. 2012, s katero je M. J. prenesel na tožnico vse pravice iz navedene posojilne pogodbe. Toženec je zahtevku nasprotoval s trditvami o navideznosti posojilne pogodbe.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je sporna posojilna pogodba navidezna, ker je bila sestavljena in podpisana za potrebe dokazovanja denarnega nakazila 250.000,00 EUR med M. J. in tožencem uradnim organom Republike Slovenije, denar pa je bil namenjen za „dokapitalizacijo“ projekta „trejd“ v Švici. Obe pogodbeni stranki sta vedeli, da je denar, ki ga je M. J. nakazal na bančni račun toženca, v resnici namenjen za izvedbo tega posla, da je denar fizično predan Z. F. Med pogodbenima strankama ni bilo podano soglasje volje, da je med njima sklenjena posojilna pogodba, da J. izroča denar tožencu osebno in da se ta zavezuje posojeni denar v dogovorjenem roku vrniti in plačati obresti. Med njima in še med K., Č. ter z vednostjo K. P. je bilo v tistem trenutku znano, da bo denar porabljen za dokapitalizacijo družbe A. v Švici ter da bo po izvedbi „trejda“ denar vrnjen, vsi udeleženci posla pa si bodo razdelili dobičke. Tako so vsi verjeli v trenutku zapisa sporne pogodbe in s tem namenom so delovali. Presodilo je tudi, da bi delovanje udeležencev: J., toženca, K. in Č. ob sodelovanju F. v zvezi s poslom „trejd“ ustrezalo delovanju družbenikov družbene pogodbe, če bi šlo za uresničitev tistega, kar je najbolj podrobno opisal K: pridobitev finančnih sredstev od švicarske banke, s katerimi bi izvedli dokončanje „vloženih“ nepremičninskih projektov, denarna sredstva bi bila nakazana na družbo A., od koder bi sredstva prejeli. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe so navedeni akterji (tudi J.) in zato družbeniki prispevali v projekt svoje nepremičninske projekte, finančna sredstva in izvajali druge aktivnosti za uresničitev cilja - izvedba „trejda“, nato delitev dobička med seboj. Delovali so v skladu z medsebojnimi dogovori, ki so jih dosegli na skupnih sestankih. Ob nadaljnji ugotovitvi, da so bili prispevki družbenikov v posel različni, tožnica pa ni opredelila prispevka vsakega izmed sodelujočih v poslu v odstotkih, je zaključilo, da ni bilo mogoče izračunati deleža izgube, ki bremeni posameznega družbenika (994. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Tožbeni zahtevek je zato v celoti zavrnilo.

8. Tožnica s pritožbenimi navedbami ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost (povzetih) dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je vestna, skrbna in analitično sintetična (celovita), kot to veleva 8. člen ZPP, pa tudi razumna in prepričljiva. Sodišče prve stopnje se je v zadostni meri opredelilo do vseh relevantnih navedb in dokazov. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo (zlasti) na skladnih izpovedbah toženca, K. in K. P., ki so bile (delno) potrjene tudi z listinsko dokumentacijo (elektronskimi sporočili). Izpovedba M. J. na drugi strani pa je bila (delno) neskladna in tudi nelogična, zaradi česar mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo. Pri tem je med drugim pravilno izpostavilo, da je J. izpovedal, da je na podlagi prigovarjanja vseh vložil denar v projekte, na drugi strani pa je trdil oziroma izpovedal, da je šlo zgolj za posojilo tožencu, kar pa si nasprotuje. Četudi drži pritožbena navedba, da J. ni izpovedal „da je zgolj vložil v posel“, je dejstvo, da je o vlaganju svojega denarja v posel izpovedal. 9. Pritožbeni očitek, da je ocena sodišča prve stopnje o tem, da je bil J. akter družbene pogodbe že ob sklenitvi sporne posojilne pogodbe oziroma že od prvega sestanka v mesecu novembru 2011, pomanjkljiva, ni utemeljen. Ta ocena temelji zlasti na skladnih izpovedbah toženca in priče K., iz katerih je izhajalo, da so J. sprejeli kot enakovrednega udeleženca posla „trejd“ in akterja, ki je sodeloval pri vseh aktivnostih, med drugim s prispevkom (tudi spornih) denarnih sredstev. Ob dejstvu, da je J. pri poslu sodeloval z denarnimi sredstvi, je logično, da je v času, ko je prvič vložil svoj denar (100.000,00 EUR), že bil družbenik družbene pogodbe, kar pa je bilo, kot izhaja iz ugotovitev izpodbijane sodbe, pred vložitvijo spornih 250.000,00 EUR in sklenitvijo sporne posojilne pogodbe. Elektronska sporočila med družbeniki družbene pogodbe, na katera opozarja tožnica, so bila napisana po sklenitvi posojilne pogodbe, iz njihove vsebine pa tudi neposredno ne izhaja, od kdaj je bil J. akter posla, zaradi česar se sodišče prve stopnje v tej zvezi nanje utemeljeno ni oprlo. Je pa na podlagi elektronske korespondence, povzete v 30. točki obrazložitve sodbe, pravilno ugotovilo, da je J. pričakoval dobiček v znatni višini iz naslova vloženih denarnih sredstev v posel „trejd“ ter da je aktivno sodeloval pri tem, da bi se posel izpeljal. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da iz elektronskega sporočila z dne 20. 1. 2012 (priloga B8), na katerega opozarja toženec v odgovoru na pritožbo, izhaja, da se je J z ostalimi akterji posla (K., tožencem) že 5. 1. 2012 in 14. 1. 2012 dogovarjal o plačilih v zvezi z njihovim poslom, kar ob dejstvu, da je bilo to zgolj dobrih deset dni po sklenitvi sporne posojilne pogodbe in ob odsotnosti trditev in dokazov, da je J. postal družbenik šele med 23. 12. 2011 in 5. 1. 2012 oziroma 20. 1. 2012, vsekakor govori v prid zaključku, da je bil J. ob sklepanju sporne posojilne pogodbe že družbenik družbene pogodbe in da je šlo za navidezno posojilno pogodbo. Navedenega zaključka tožnica ne uspe izpodbiti s pritožbenimi navedbami, da ne toženec ne K. P. ne K. niso znali sodišču na logičen in razumljiv način predstaviti posla „trejd“, v katerega naj bi vložil J., ter da je J. izpovedal, da posla ni poznal in da ni vedel, kakšni so donosi. Četudi morda navedeno vsaj delno drži, so udeleženci posla „trejd“ po pravilni ugotovitvi izpodbijane sodbe vanj na podlagi prepričevanja F. verjeli (in sicer vse do nekako marca 2012). Navedeno izhaja iz izpovedb toženca, K. in K. P., pa tudi iz že omenjenega elektronskega sporočila J. z dne 20. 1. 2012, iz katerega izhaja, da je pričakoval znatne dobičke. Potek posla „trejd“ oziroma njegove bistvene elemente je sicer predvsem K. na zaslišanju relativno razumljivo opisal, kar izhaja iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje se pri tem v verjetnost izvedbe posla „trejd“ utemeljeno ni spuščalo, se pa je opredelilo do dopustnosti skupnega namena akterjev posla „trejd“ kot pogoja za veljavnost oziroma obstoj družbene pogodbe (990. člen OZ). Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da je bil njihov namen na podlagi vloženih nepremičninskih projektov, finančnih sredstev in drugih aktivnosti ustvariti dobiček, kar je zakonsko dopusten namen. Dejstvo, da jih je F. vse prevaral, kar se je po pravilni ugotovitvi izpodbijane sodbe izkazalo šele kasneje, ne vpliva na dopustnost namena družbene pogodbe oziroma na njen obstoj. Pritožbena navedba, da ni dokaza, da so bila denarna sredstva J. izročena F., ne drži, saj sta navedeno na zaslišanju potrdila toženec in K., njuno izpovedbo pa je potrdil tudi I., ki je izpovedal, da je bil sporni denar, ki ga je toženec dvignil na banki, v njegovi prisotnosti izročen K. in Č., ki sta ga odnesla naprej v tujino (tam je bil F.).

10. V tej pravdi je bilo, kot izhaja že iz predhodne obrazložitve, ključno vprašanje, ali je bilo dejansko dogovorjeno posojilo in posledično vračilo posojenega zneska ali ne. Sodišče prve stopnje je na navedeno vprašanje odgovorilo negativno ter se pri tem zadostno opredelilo do vseh ključnih listinskih dokazov. Med drugim se je v zadostni meri opredelilo do dopisa J., K. ter Č. F. z dne 27. 2. 2012, priloženega elektronskemu sporočilu z dne 28. 2. 2012 (priloga B23), iz katerega izhaja, da je bilo v posel vloženih več kot 600.000,00 EUR4, kar ob dejstvu, da je dopis podpisal med drugim J. (ne pa tudi toženec), govori v prid zaključku, da J. spornih denarnih sredstev tožencu ni posodil, temveč da je šlo za njegov vložek v posel „trejd“, kar je zatrjeval toženec. V dopisu je bilo sicer tudi zapisano, da so si (podpisniki) ta denar izposodili pri zasebnikih, kar pa nima posebne teže, saj ni navedeno, od koga konkretno so si denar izposodili, poleg tega tožnica ni podala trditev v smeri, da so si podpisniki dopisa denar izposodili, temveč da si je (zgolj) toženec izposodil sporni denarni znesek od J. Ob dejstvu, da je tožnica tožbeni zahtevek gradila na sporni posojilni pogodbi, ni pa kot podlage zahtevke navajala dogovora med J., K., tožencem in ostalimi udeleženci posla o tem, da bo J. v vsakem primeru dobil vrnjena vsa vložena denarna sredstva, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ocenjevati listinskih dokazov v navedeni smeri. Sodišče prve stopnje je sicer ob upoštevanju trditev toženca, iz katerih je izhajalo, da so bili J., ki je pri poslu „trejd“ med drugim sodeloval z vloženimi (spornimi) denarnimi sredstvi, toženec in ostali udeleženci posla družbeniki družbene pogodbe, tožbeni zahtevek presojalo tudi z vidika določb OZ o družbeni pogodbi ter ob upoštevanju določbe 994. člena OZ, ki ureja korist in izgubo družbenikov, pravilno ocenilo, da iz razloga, ker tožnica ni podala trditev o tem, kolikšni so bili prispevki (v odstotku) posameznega družbenika v poslu, ter ker ni bilo mogoče izračunati, kakšna je bila izguba in kolikšen delež izgube bremeni posameznega izmed njih (in torej tudi toženca kot družbenika), tožbeni zahtevek tudi na podlagi družbene pogodbe ni utemeljen5. Na podlagi izvedenih dokazov je sicer pravilno ugotovilo, da so bili prispevki družbenikov različni. Kolikšni so bili prispevki in kakšen ključ delitve dobička je bil dogovorjen, iz dokazov ni jasno izhajalo, je pa iz njih izhajalo, da prispevki niso bili enaki in da si tudi dobička ne bi delili v enakih delih. V tej zvezi se je sodišče prve stopnje tudi opredelilo do (naknadnega) dogovora z dne 7. 6. 2013 (priloga B2), ki ga omenja pritožnica. Pravilno je ocenilo, da bi lahko iz njega izhajalo, da bosta izgubo v zvezi z delovanjem družbe delila le J. in K. in ne torej tudi toženec. Ker podpisnik tega dogovora ni bil toženec, niti ni bistveno, zakaj je bil dogovor sklenjen oziroma kakšna je bila prava volja podpisnikov. Tožnica ne more uspeti niti z opozarjanjem na izpovedbo priče I., iz katere ne izhaja, da se je toženec sam zavezal J. vrniti sporna denarna sredstva.

11. Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila zahteva J., da se kot sredstvo zavarovanja sklene posojilna pogodba s tožencem, ker je na tak način izkazoval razlog za prenakazilo denarja med svojim in toženčevim računom, ima oporo v izvedenih dokazih, in sicer v skladni izpovedbi K. in toženca. Drži sicer pritožbena navedba, da bi bilo bolj logično, da bi J. denar dvignil iz svojega računa in ga izročil tožencu, saj bi bil s tem prenos denarja „skrit“ banki in državnim organom, vendar pa iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil dogovor med udeleženci posla, da J. denar nakaže tožencu, čim je tako, pa je tudi logično, da je bil sklenjen navidezni pravni posel (posojilna pogodba) zaradi dokazovanja razloga za prenakazilo denarja. Da je bil dogovor med udeleženci posla, da J. spornega denarja ne dvigne iz svojega računa in ga izroči v gotovini tožencu, temveč da ga nakaže tožencu kot posredniku, je sicer potrjeno z izpovedbo toženca, K. in K. P., (posredno) pa tudi z dejstvom, da je J. tudi zadnji vloženi znesek (prav tako 250.000,00 EUR) nakazal posredniku, in sicer K. P., s katero je J. tudi sklenil posojilno pogodbo. Iz izpovedbe K. tudi izhaja, da direktno nakazilo denarja v Švico ni bilo možno. Izpovedal je namreč, da je bilo treba denar prinesti fizično v gotovini v Švico. To, da je J. vedno, ko je nakazal oziroma vložil denarna sredstva (skupaj 600.000,00 EUR), sklenil še posojilno pogodbo (skupaj je sklenil tri posojilne pogodbe, kar ni bilo sporno), pa je tudi v prid zaključku sodišča prve stopnje, da je bila sporna posojilna pogodba sklenjena zaradi dokazovanja razlogov za prenakazilo denarja.

12. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je sporna posojilna pogodba navidezna, trditvena podlaga tožnice glede prispevkov družbenikov in o tem, kakšen delež izgube bremeni posameznega družbenika (med drugim toženca), pa je bila pomanjkljiva oziroma je izostala, je izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

13. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, mora tožencu povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožencu v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) priznalo 2.161,60 EUR nagrade za pritožbeni postopek (tar. št. 3210), 20,00 EUR za materialne stroške, oboje zvišano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 2.661,55 EUR. Priznane stroške mora tožnica plačati tožencu v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Primerjaj npr. sodbo VS RS II Ips 256/2013 z dne 9. 4. 2015. 2 Na prvi strani priloženega izvoda je sicer naveden datum prejema 1. 12. 2017, vendar pa je bil ta datum dopisan oziroma odtisnjen (očitno) s strani pooblaščene odvetniške družbe in ne morebiti s strani sodišča. 3 Primerjaj VSL sklep I Cp 1255/2010 z dne 11. 6. 2011 in VSL sodbo I Cpg 134/2011 z dne 21. 2. 2011. 4 Glede na izpovedbo K., na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, je J. vložil v posel „trejd“ skupaj 600.000,00 EUR - v tem znesku je zajetih tudi spornih 250.000,00 EUR. 5 Ob odsotnosti ustreznih trditev tožnice v smislu 994. člena OZ ni bilo mogoče izračunati, kolikšen znesek je dolžan toženec kot družbenik plačati iz naslova izgube J. kot družbeniku.