Jedro

Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da si je toženec izposodil od prve tožnice zneske, katerih vrnitev se v tožbi zahteva, in da jih ni vrnil, je odločitev sodišča materialnopravno pravilna (2.odst. 562.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Revizijsko sodišče spričo ugotovljenega dejanskega stanja tudi v pravilnost odločitve o zahtevku druge tožnice ne dvomi. Tožena stranka ni glede tega zahtevka navedla v reviziji nobenih takih dejstev, ki bi jih bilo mogoče pri odločanju upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da plača prvi tožnici tolarsko protivrednost 700 DEM po prodajnem tečaju LB-TB ..., ki velja na dan plačila, z zamudnimi obrestmi, ki veljajo za devize in hranilne vloge na vpogled za čas od 18.11.1991 dalje do plačila, nadalje tolarsko protivrednost 200 AUD z enakimi zamudnimi obrestmi ter znesek 840,71 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.11.1991 dalje do plačila, drugi tožnici pa da plača tolarsko protivrednost 400 DEM po prodajnem tečaju LB-TB na dan plačila z zakonitimi obrestmi, ki veljajo za devizne vloge na vpogled od 18.11.1991 dalje do plačila. Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek tožnice A.K. zavrne, v delu, ki se nanaša na terjatev tožnice S.K., pa naj sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je prišlo sodišče prve stopnje pri oceni dokazov do napačnega zaključka in je bil na tej podlagi napačno uporabljen materialni zakon. Poudarja, da je prvi tožnici posojilo vrnil, o čemer je imelo sodišče na razpolago dokaze. Znesek 400 DEM sta z drugo tožnico porabila za skupne potrebe.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

V čem naj bi obstajala kršitev določb pravdnega postopka, tožena stranka v reviziji ni pojasnila. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizijski razlogi kažejo, da ugovarja tožena stranka predvsem dejanskim ugotovitvam sodišč prve in druge stopnje. Teh ugotovitev revizijsko sodišče ni preizkušalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP).

Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da si je toženec izposodil od prve tožnice zneske, katerih vrnitev se v tožbi zahteva, in da jih ni vrnil, je odločitev sodišča materialnopravno pravilna (2.odst. 562.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Revizijsko sodišče spričo ugotovljenega dejanskega stanja tudi v pravilnost odločitve o zahtevku druge tožnice ne dvomi. Tožena stranka ni glede tega zahtevka navedla v reviziji nobenih takih dejstev, ki bi jih bilo mogoče pri odločanju upoštevati.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).