Jedro

Dejstvo, da je tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil z vlogo z dnem 7. 6. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo 6 mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje.

Tožnik je po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP upravičen do potrebnih pravdnih stroškov, nastalih od vložitve tožbe do pravočasnega umika. Sodišče prve stopnje bi pravdne stroške do umika tožbe moralo pravilno presojati po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo, tudi kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne, pritožbi tožnika pa se ugodi in se izpodbijani del sklepa v III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 146,83 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 178,80 EUR v 8 dneh od vročitve sklepa, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je tožnik tožbo umaknil in postopek ustavilo (I. in II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper odločitev o stroških postopka se pritožujeta tožeča in tožena stranka.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da toženi stranki naloži povrnitev stroškov na prvi stopnji ter pritožbenih stroškov. Navaja, da je še vedno sporno, ali pripadnikom SV pripada 30 % ali 130 % dodatek. Meni, da je bilo vztrajanje tožnika v tožbi upravičeno, saj je tožena stranka naknadno dne 5. 12. 2017 in 5. 3. 2018 posameznim pripadnikom izplačala določene 30 % dodatke, še vedno pa ni pravnomočno odločeno o tem, ali jim morda pripada celo 130 %. Sprašuje se, kdaj naj bi nastopil tisti trenutek, ko naj bi bil tožnik dolžan umakniti tožbo, da ga ne bi zadele posledice po prvem odstavku 158. člena ZPP. Zatrjuje, da bi sodišče moralo uporabiti drugi odstavek 154. člena ZPP, kar je bila podlaga za odločitev v drugih istovrstnih zadevah in o povrnitvi stroškov odločiti v sorazmerju z uspehom v pravdi.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper odločitev o stroških postopka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni, podrejeno pa, da zadevo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Meni, da je temeljno pravilo pri odločanju o stroških postopka, da mora nositi stroške tista stranka, ki v pravdi ni uspela. Umik tožbe ne pomeni uspeha tožnika, razlog, zaradi katerega se je tožnik odločil za umik tožbe, pa ni pomemben. Tožnik mora biti tisti, ki bi moral nositi stroške tožene stranke in še lastne stroške. Strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik tožbe ni umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila pretežni del zahtevka. Meni, da ZPP ne daje podlage, da se je v primeru umika, ki ni vložen takoj po izpolnitvi zahtevka, glede povračila stroškov postopka odloči na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP. Zatrjuje, da umik tožbe ne pomeni, da je tožnik s tožbo kakorkoli uspel, temveč prav nasprotno. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne in potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

6. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi.

8. Zavzemanje tožnika za to, da bi moralo sodišče odmeriti stroške postopka po uspehu, je utemeljeno. Sodišče prve stopnje je zaradi delno nepravilnega materialnopravnega stališča, da je tožnik tožbo umaknil nepravočasno, odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, pri tem pa upoštevalo tudi, da izračun ni vedno posledica matematičnega izračuna o polovičnem uspehu vsake pravdne stranke. Dejstvo, da je tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil z vlogo z dnem 7. 6. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi, saj rok za umik tožbe ni določen ne v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ne v ZPP. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo 6 mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožnik, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Določena časovna razlika med delno izpolnitvijo in umikom tožbe ne pomeni, da tožnik pri stroškovni posledici ni podvržen določbi prvega odstavka 158. člena ZPP, kar zmotno uveljavlja pritožba tožene stranke. Citirano določbo ZPP je potrebno razumeti tako, da tožniku pripadajo potrebni stroški od vložitve tožbe do pravočasnega umika tožbe pod predpostavko, da jih pravočasno uveljavlja.

9. Tožnik je tako po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP upravičen do potrebnih pravdnih stroškov, nastalih od vložitve tožbe do pravočasnega umika. Sodišče prve stopnje bi pravdne stroške do umika tožbe moralo pravilno presojati po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo, tudi kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP1. Glede na to bi bilo treba o stroških postopka odločiti na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, torej skladno z uspehom. Tožnik je v postopku uspel (glede na delno izpolnitev tožbenega zahtevka) v deležu 78 %, tožena stranka pa v višini 22 %. Pritožbeno sodišče je tako tožniku odmerilo stroške, upoštevajoč Odvetniško tarifo in sicer za vloženo tožbo v višini 200 točk, za pripravljalno vlogo 150 točk in 50 točk za umik tožbe, 2 % materialne stroške, kar skupaj znaša 408 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR) je tožniku priznalo 187,27 EUR in z upoštevanjem 22 % DDV in plačane sodne takse za tožbo (12,60 EUR) v skupni višini 241,07 EUR. Tožena stranka pa je upravičena do povrnitve stroškov za sestavo odgovora na tožbo 200 točk, za pripravljalno vlogo 150 točk, za soglasje k umiku tožbe 50 točk in 2 % materialnih stroškov, skupaj znese 187,27 EUR. Ob upoštevanju toženkinega uspeha v višini 22 %, je upravičena do povračila 41,20 EUR. Upoštevajoč uspeh tožnika v višini 78 % (vtoževal je znesek 299,06 EUR ter prejel plačilo v višini 233,00 EUR), je tožnik upravičen do stroškov postopka v višini 188,03 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 146,83 EUR.

10. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 146,88 EUR, pritožbo tožene stranke pa kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je skladno z Odvetniško tarifo tožniku priznalo nagrado za pritožbo v višini 250 točk, 2 % materialnih stroškov, torej skupaj 255 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke je tako tožniku priznalo 117,05 EUR, z upoštevanjem 22 % DDV pa 142,80 EUR. Tožniku je priznalo tudi stroške že plačane sodne takse za pritožbo v višini 36,00 EUR, kar skupaj znaša 178,80 EUR, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 N. Betteto V.: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2006, str. 47.