Jedro

Tožnik je s samovoljno zapustitvijo Azilnega doma dal podlago za sklep, da nima več namena prositi za mednarodno zaščito v Sloveniji oziroma počakati na odločitev v obravnavani zadevi. To pa obenem pomeni, da je s potekom predpisanega tridnevnega roka prenehal tudi njegov pravni interes za tožbo zoper odločitev, da se njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrne.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. Tožnik je dne 23. 4. 2021 vložil tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbenem zahtevku predlaga naj sodišče izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, oziroma podredno, naj samo spremeni izpodbijano odločbo tako, da tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo tožniku prizna status begunca, oziroma pravico do subsidiarne zaščite .

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prerekala tožbene navedbe iz razlogov, ki jih je podrobneje obrazloženo navedla, ter v celoti vztrajala pri izdani odločbi in predlagala zavrnitev tožbe. Z naknadno vlogo z dne 5. 10. 2021 je sodišče obvestila, da je tožnik dne 30. 7. 2021 samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani, kjer je bil nastanjen in da ji njegovo sedanje prebivališče ni znano. Navaja, da tožnik nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Iz navedenega izhaja, da mora oseba, ki zahteva sodno varstvo, za to izkazati svoj pravni interes, kar pomeni, da mora biti izkazano, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje pravnega položaja, v katerem se oseba nahaja, in ki ga brez vložene tožbe ne bi mogla doseči. Pravni interes je torej procesna predpostavka za tožbo in mora obstajati ves postopek, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

6. Iz vloge tožene stranke z dne 5. 10. 2021 izhaja, da je tožnik dne 30. 7. 2021 samovoljno zapustil Azilni dom, kjer je bil nastanjen in se vanj ni več vrnil do 5. 10. 2021 oziroma do dneva izdaje tega sklepa.

7. Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) v 2. alineji drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 določa, da se prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh od samovoljne zapustitve vanj ali njegovo izpostavo ni vrnil. Pristojni organ o tem izda sklep o ustavitvi postopka (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1 oziroma tretji odstavek 50. člena ZMZ-1).

8. Po povedanem je tožnik s svojim ravnanjem dal podlago za sklep, da nima več namena prositi za mednarodno zaščito v Sloveniji oziroma počakati na odločitev v obravnavani zadevi. To pa obenem pomeni, da je s potekom predpisanega tridnevnega roka prenehal tudi njegov pravni interes za tožbo zoper odločitev, da se njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrne. Stališče, da prosilci, ki samovoljno zapustijo azilni dom oziroma njegovo izpostavo ali naslov, na katerem so nastanjeni, nimajo več pravnega interesa za vodenje postopka, je večkrat do sedaj sprejelo naslovno sodišče (npr. v zadevah I U 1374/2015 z dne 7. 10. 2015 in I U 654/2016 z dne 6. 5. 2016) in tudi že Ustavno sodišče (npr. v zadevah Up 3936/07 z dne 4. 7. 2008 in Up 805/08 z dne 5. 3. 2009).

9. Ker torej tožnik v zadevi ne izkazuje več pravnega interesa, je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 s sklepom zavrglo.