Jedro

Pri uporabi 200. in 203. člena ZOR je treba upoštevati tudi starost oškodovanca. Apriorno odklanjanje te okoliščine kot pravno odločilne pri presoji odškodnine, je zato napačno. Vendar to dejstvo ne more imeti enakega vpliva na vse oblike odškodnine.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožene stranke se deloma ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 4,345.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.9.1998 dalje do plačila ter pravdne stroške v znesku 357.755,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.9.1998 dalje do plačila, v 15 dneh.

V preostalem delu se pritožba tožene, v celoti pa pritožba tožeče stranke zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 96.050,00 SIT, v 15 dneh." V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 53.812,50 SIT, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Toženo stranko je obvezalo, da mora tožeči plačati odškodnino za negmotno škodo, ki je nastala v prometni nesreči dne 26.7.1995, v znesku 5,900.000,00 SIT (gmotna škoda v revizijskem postopku ni več sporna). Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in odškodnino za negmotno škodo znižalo na skupni znesek 3,600.000,00 SIT. Pritožbo tožeče stranke je zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija odločitev o povrnitvi negmotne škode. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ji prisodi še 7,917.000,00 SIT. V reviziji ponavlja potek dogodkov od prometne nesreče do končanega zdravljenja. Posebej poudarja, da je v prometni nesreči prišlo tudi do pretežne izgube sluha in vida, za kar pa sta sodišči ugotovili, da ni vzročne zveze. Takšna odločitev je zmotna. Trdi nadalje, da je na odločitev vplivala njena starost. Premalo je bilo upoštevano, da je tožnica sedaj 70% invalid (z upoštevanjem izgube sluha). Sodišče druge stopnje tudi ni upoštevalo ugotovljene 40% invalidnosti. Prisojena odškodnina na drugi stopnji je za tožnico žaljiva, saj gre za napad na njo samo. Tako zahteva za zmanjšanje življenjskih aktivnosti še 3,500.000,00 SIT, za fizične bolečine še 1,267.000,00 SIT, za primarni in sekundarni strah še 600.000,00 SIT ter za skaženost še 300.000,00 SIT. Končno še zahteva dodatno odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in sicer za dodatnih 30%, ki gre na račun izgube sluha, za kar pa priznava, da obstaja njena "soodgovornost" v višini 50%, in tako iz tega naslova zahteva še 2,500.000,00 SIT.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v tem primeru še nadalje uporablja).

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je treba pri uporabi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) upoštevati tudi starost oškodovanca. Apriorno odklanjanje te okoliščine kot pravno odločilne pri presoji odškodnine, je zato napačno. Prav pa ima tožeča stranka, da to dejstvo ne more imeti enakega vpliva na vse oblike odškodnine. S tem izhodiščem se očitno strinja tudi tožena stranka, saj je v pritožbi izpodbijala le višino odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti in skaženost, ne pa tudi za telesne bolečine in strah. Vrhovno sodišče se s takšnim izhodiščem tožene stranke v pritožbi strinja. Za starejšo osebo (tožnica je bila v času škodnega dogodka stara 80 let) je pomenila obravnavana poškodba v prometni nesreči hud stres, ki je imel močan vpliv na njeno duševno počutje ob nesreči sami in med zdravljenjem, saj pomeni prelom vratu desne stegnenice ob glavici hudo telesno poškodbo, ki ima v takšni starosti negotov izid. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da je sodišče druge stopnje zmotno ravnalo, ko je tudi za ti dve vrsti škode odškodnino znižalo. V tem delu je zato revizija utemeljena. Tožnici torej gre odškodnina za telesne bolečine v znesku, ki ga je prisodilo sodišče prve stopnje, tj. 1,000.000,00 SIT. Tako visoka odškodnina ji gre prav zaradi tega, ker pomenijo dalj časa trajajoče telesne bolečine, operacija z vsemi neugodnostmi poznejše rehabilitacije, za starejšega človeka večje breme kot za mlajšega. Enako velja za odškodnino za strah. Sodišče prve stopnje je sicer enotno odškodnino za strah razdelilo na odškodnino za primarni strah v znesku 200.000,00 SIT in 200.000,00 SIT za sekundarni strah. Vsota (400.000,00 SIT) pomeni po presoji revizijskega sodišča pravično odškodnino za strah, ki ga je poškodba povzročila pri tožnici ob nesreči in po njej, zaradi možnih posledic, ki so pri starem človeku skorajda redno prisotne. Več pa tudi po presoji revizijskega sodišča tožnici ne gre.

Neutemeljena pa je revizija v delu, ko napada višino prisojene odškodnine na drugi stopnji za duševne bolečine zaradi skaženosti in zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Vrhovno sodišče se glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti opira na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči druge in prve stopnje, saj vanj zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP ne sme več posegati. To pomeni, da tudi ne more posegati v ugotovitev, da med izgubo sluha tožnice in poškodbo ni vzročne zveze. Vzročne zveze med poškodbo in izgubo vida tožnica med postopkom na prvi in drugi stopnji ni zatrjevala, tako da je treba to njeno trditev v reviziji šteti kot nedovoljeno novoto. Kar zadeva ostale posledice, ki jih je tudi sodišče druge stopnje v zadostnem obsegu upoštevalo, to pa je omejena gibljivost desne noge z oteženo hojo po stopnicah in oteženo daljšo hojo ter nemožnost počepniti in poklekniti, pa revizijsko sodišče sprejema oceno o pravični odškodnini, ki jo je prisodilo to sodišče. Sodišče druge stopnje je materialnopravno pravilno upoštevalo tudi tožničino zdravstveno stanje pred poškodbo, kamor sodijo tudi starostne spremembe pred škodnim dogodkom (starostna artrotična zadebelitev kolen, gonartroza kolen, flembotronoza ožilja goleni). Prisojena odškodnina ni žaljiva za tožnico, žaljive pa so trditve njenega pooblaščenca, saj s tem svoji stranki neupravičeno zmanjšuje občutek satisfakcije, ki mu je odškodnina za negmotno škodo namenjena. In to kljub dejstvu, da primerjava z odškodninami, ki jih vrhovno sodišče prisoja za tovrstne poškodbe in za oškodovance v tožničini starosti, pokaže, da je odškodnina, ki je bila prisojena za to vrsto škode na drugi stopnji, pravična in zato materialno pravo nikakor ni bilo kršeno v tožničino škodo.

Enako velja tudi za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Prav ima sodišče druge stopnje, ko ugotavlja, da takšni spremembi (nežna brazgotina v višini kolka in nekoliko pošepavajoča hoja) ne moreta biti razloga za tožničino omejenost v takšnem obsegu, da več ne more na plažo ali sprehod. Tudi o tej odškodnini je torej sodišče druge stopnje razsodilo pravilno.

Revizija tožeče stranke je tako utemeljena le za odškodnino za strah in telesne bolečine in sicer v skupnem znesku 600.000,00 SIT. Zato je revizijsko sodišče ob ugotovitvi, da je bilo dejansko stanje glede vseh pravno odločilnih okoliščin ugotovljeno, na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje ustrezno spremenilo (v skladu z 200. in 203. členom ZOR).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 166. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Revizijsko sodišče je o stroških prvostopenjskega postopka odločilo tako, da je v pretežnem delu sprejelo izhodišče sodišča prve stopnje glede potrebnosti stroškov, višino pa je nato odmerilo v skladu z uspehom obeh strank. Drugače od prvostopenjskega sodišča je v korist tožeče stranke prisodilo vse stroške za izvedenca, ker ti niso odvisni od višine prisojene odškodnine, poleg tega pa je tožeča stranka po temelju v celoti uspela. Ker so stroški obrestovani od izdaje prvostopenjske sodbe dalje, revizijsko sodišče tudi ni posegalo v vrednost točke po taksni in odvetniški tarifi, ki je bila upoštevana na prvi stopnji. Stroške na pritožbeni in revizijski stopnji pa je odmerilo v skladu z uspehom pravdnih strank (tožene na pritožbeni stopnji z zneskom 1,990.000,00 SIT, tožeče pa na revizijski stopnji z zneskom 600.000,00 SIT). Te stroške je odmerilo v skladu z veljavno odvetniško in taksno tarifo v času sojenja na revizijski stopnji. Zamudnih obresti ni prisodilo, ker jih stranki nista zahtevali.