Jedro

Tožnik v tožbi navaja, da naj bi fotografija dokazovala, da ni nihče "po obt." ne vstopil in ne izstopil iz prostora. Ker je bil obt. (to je obtoženec) zaradi nezakonitega vstopa tožnik, kar v zadevi ni sporno, okoliščina, da v prostore nihče po njem ni vstopil in izstopil, ne dokazuje tistega, kar želi dokazati, to je tega, da v prostore ni vstopil niti on sam. Navedeno pomeni, da predlagani dokaz, tudi če se ga obravnava kot novega, glede na vsebino kazenske zadeve očitno ni tak, da bi se mogla dovoliti obnova.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo, vloženo 3. 9. 2014, za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). Iz obrazložitve izhaja, da želi tožnik vložiti zahtevo za obnovo postopka v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Brežicah, v kateri je bila izdana sodba II K 82030/2010 z dne 12. 4. 2012 (v zvezi s pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 82030/2010 z dne 14. 2. 2013). Iz njegove vloge in dopolnitve prošnje je razvidno, da naj bi z novim dokazilom (foto sliko) dokazoval, da ni šlo za krivo ovadbo, v zvezi s katero je odslužil štiri mesece zapora, ampak je bil A.A. tisti, ki je podal krivo ovadbo o tem, da je tožnik vstopil v njegov objekt. Organ meni, da zgolj nejasna fotografija, na katero se ponovno sklicuje prosilec in s katero je razpolagal že med kazenskim postopkom, ne predstavlja novega dokaza v smislu 410. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki bi utegnil povzročiti njegovo oprostitev. Ker tožnik ne navaja katerega od drugih razlogov za vložitev zahteve za obnovo postopka, organ meni, da ni okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bi prosilec dosegel obnovo kazenskega postopka. Zato je njegovo prošnjo na podlagi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrnil. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je predložena slika dovolj jasna v smislu „celih križev“ in naj bi dokazovala, da ni nihče „po obt.“ ne vstopil in ne izstopil iz prostora. Ni res, da bi s to sliko razpolagal že med kazenskim postopkom. Meni, da nova slika s celimi križi in njegova dejanska izjava dokazujeta nezakonito dejanje, zaradi česar ima možnost za končni uspeh. Predlaga, naj sodišče odločbo izreče za nično in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj.

Sodišče zato glede na tožbene navedbe o „usl. M. D.,. – ki je začela pisat – zapisnik – pritožbo oz. za odstop ničnosti za divje odločbe – in jo prekinila – dejala pa da ne sme naprej pisat (pred tem pa nekoga poklicala po tel.)...“ pojasnjuje, da je predmet presoje tudi v tem upravnem sporu le zakonitost izpodbijane zavrnilne odločbe o dodelitvi BPP. Zanjo pa so relevantne samo okoliščine, ki imajo vpliv na pravilnost odločitve. Navedeno pomeni, da v tožbi izraženo nezadovoljstvo z ravnanjem uradne osebe, ki naj bi zavrnila sprejem tožnikove izjave na zapisnik, ni okoliščina, ki bi že sama zase lahko vplivala na odločitev v tej zadevi, upoštevaje, da je imel tožnik na podlagi poziva toženke z dne 3. 9. 2014 možnost pisno pojasniti, iz katerih razlogov želi vložiti zahtevo za obnovo kazenskega postopka, in v ta namen predložiti dokaze.

V skladu s prvim odstavkom 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se za nično izreče odločba: ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka); ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu (2. točka); ki je sploh ni mogoče izvršiti (3. točka);ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila (4. točka); ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka); v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost (6. točka).

Sodišče ni ugotovilo, da bi bil podan kateri od naštetih razlogov. Ker ga ne zatrjuje niti tožnik, je tožbeni predlog v tem delu neutemeljen. Za ničnost namreč ne zadostuje zgolj nestrinjanje z izdano odločbo.

V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP je treba pri presoji o dodelitvi BPP upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, med drugim tudi to, ali zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Navedeno pomeni, da se BPP dodeli le tistim prosilcem, ki imajo vsaj verjetne izglede za uspeh v sodnem postopku, v zvezi s katerim vlagajo prošnjo, ne pa vsem, ki si to želijo, pa si zaradi svojega slabega premoženjskega stanja ne morejo zagotoviti odvetnika.

Glede omenjene presoje pa se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerim je pojasnjeno, zakaj tožnik nima možnosti za uspeh v zvezi z vložitvijo zahteve za obnovo postopka. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na tožbene navedbe pa dodaja: Med strankama ni sporno in to izhaja tudi iz predloženih upravnih spisov, da se tožnikov predlog za obnovo postopka nanaša na kazensko zadevo, v kateri je bil obsojen na štirimesečno zaporno kazen zaradi krive ovadbe A.A., za katerega je trdil, da naj bi lažno izjavil, da je tožnik vstopil v njegove prostore. Glede na navedeno želi torej tožnik s fotografijo v obnovljenem postopku dokazati, da sam ni vstopil v A.A. prostore in da je bil zato slednji tisti, ki ga je v resnici neutemeljeno ovadil zaradi nezakonitega vstopa.

Kazenski postopek se med drugim obnovi, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen (3. točka prvega odstavka 410. člena ZKP). Sodišče zavrže zahtevo za obnovo s sklepom tudi v primeru, če ugotovi, da so bili dokazi, na katere se zahteva opira, navedeni že v kakšni prejšnji zahtevi za obnovo postopka, ki je bila s pravnomočnim sklepom sodišča zavrnjena, ali če ugotovi, da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova.

Tožnik v tožbi navaja, da naj bi fotografija dokazovala, da ni nihče „po obt.“ ne vstopil in ne izstopil iz prostora. Ker je bil obt. (to je obtoženec) zaradi nezakonitega vstopa tožnik, kar v zadevi ni sporno, okoliščina, da v A.A. prostore nihče po njem ni vstopil in izstopil, ne dokazuje tistega, kar želi dokazati, to je tega, da v prostore ni vstopil niti on sam. Navedeno pomeni, da predlagani dokaz, tudi če se ga obravnava kot novega, glede na vsebino kazenske zadeve očitno ni tak, da bi se mogla dovoliti obnova. Po prepričanju sodišča pa fotografija, na kateri so po tožnikovi navedbi razvidni „celi križi“, očitno ni dokaz, ki bi ga lahko razbremenil krive ovadbe A.A., niti zato, ker z njim dokazuje, da ni bilo vstopa v prostore A.A. Dokazuje torej opustitev ravnanja, ki sploh ni predmet kazenskega postopka zaradi krive ovadbe.

Tudi sicer tožnik povsem pavšalno trdi, da te fotografije ni imel možnosti predložiti že v kazenskem postopku, ne navaja pa okoliščin, ki bi kazale, da te možnosti res ni imel. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Neutemeljena je tudi tožnikova zahteva za oprostitev plačila sodnih taks za ta upravni spor, saj se takse v postopkih odločanja o dodelitvi BPP ne plačuje (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1).