Jedro

Polica nezgodnega zavarovanja bi po tretjem odstavku 972. člena OZ lahko pomenila zavarovanje odgovornosti tožnikovega delodajalca, ne toženkinega odgovornostnega zavarovanca. Brez odškodninske odgovornosti tožnikovega delodajalca, ki zato ni solidarni dolžnik s toženkinim zavarovancem, je znesek 17.200,00 EUR predstavljal zavarovalnino za zavarovalni primer, ob kateri ima tožnik po določbi drugega odstavka 972. člena OZ pravico zahtevati polno odškodnino od odgovornega oziroma njegove zavarovalnice.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v obsodilnem delu znesek 35.200,00 EUR zviša na 44.000,00 EUR, znesek stroškov 2.266,88 EUR zviša na 3.067,60 EUR, v zavrnilnem delu pa znesek 30.800,00 EUR zniža na 22.000,00 EUR.

II. Pritožba tožene stranke se v celoti, pritožba tožeče stranke pa v ostalem zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati tožeči stranki 363,47 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna plačati tožeči stranki (tožniku) 35.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2010 do plačila, kot odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v delovni nezgodi 13. 2. 2008. V presežku, za dodatnih 30.800,00 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženki pa naložilo povrnitev 2.266,88 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Toženka jo je iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izpodbijala po višini, kolikor sodišče prve stopnje od utemeljene odškodnine ni odbilo zneska 17.200,00 EUR (za 43 % invalidnosti), ki ga je tožnik zaradi istih poškodb že prejel iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja, za katerega je pri zavarovalnici X., d.d. premije plačeval njegov delodajalec B. X., s.p., zaradi česar se zavarovanje šteje kot zavarovanje odgovornosti. Odškodninsko odgovorna sta tako toženkin zavarovanec G., d.o.o. kot tožnikov delodajalec, in to solidarno, zaradi česar je z delnim plačilom odškodnine delno prenehala tudi obveznost toženke. Sodišče prve stopnje tega z opustitvijo ustreznih poizvedb pri zavarovalnici X. d.d. ni ugotovilo, zato je toženka predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnik je v odgovoru na toženkino pritožbo predlagal njeno zavrnitev, ker njegov delodajalec ni odškodninsko odgovoren. Iz nezgodnega zavarovanja je prejel zavarovalnino za zavarovalni primer.

4. V svoji pritožbi, v kateri ni navedel formalnih pritožbenih razlogov, je tožnik nasprotoval stališču sodišča prve stopnje o 20 % sokrivdi in prenizki odškodnini, ki bi iz naslova telesnih bolečin po njegovem morala znašati 15.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 35.000,00 EUR in za skaženost 5.000,00 EUR. Zato je predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da je toženka dolžna plačati 55.000,00 EUR odškodnine.

5. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Toženka ni nasprotovala trditvam v tožbi in ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožnik utrpel telesne poškodbe, ko je bil zaposlen pri podjetniku B. X., s.p., vendar je kot „posojeni“ delavec družbi G., d.o.o. delal na objektu K. v K. Na krožni žagi si je pri rezanju stiropora odrezal prve tri prste desne roke. Na objektu je delo organiziralo G., d.o.o., ki je bilo tudi lastnik krožne žage, nevarne stvari. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je delal pod nadzorstvom in po navodilih G., d.o.o., ki je bilo dolžno poskrbeti za varstvo pri delu, pa tudi toženka je v odgovoru na tožbo zapisalo, da je bilo G., d.o.o. glavni izvajalec del, ki so se opravljala s sodelovanjem podizvajalcev ter da so vsi delavci delali pod nadzorom delovodje P. Z., zaposlenega pri G., d.o.o.. Tožnik ni bil usposobljen za delo na krožni žagi, za kakršno ni bilo niti predvideno, da bi ga opravljal. Za škodo, nastalo z uporabo krožne žage, v skladu z določbo 150. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odgovarja njen imetnik, ki je bilo G., d.o.o. (toženkin odgovornostni zavarovanec). Tožnikov delodajalec ni odškodninsko odgovoren že na podlagi samega dejstva, da je bil tožnik pri njem zaposlen, pač pa bi v skladu s 184. členom v času nezgode veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), za njegovo odgovornost morali biti izpolnjeni pogoji iz splošnih pravil civilnega prava. Objektivna odškodninska odgovornost delodajalca tožnika ni podana, ker ni bil imetnik nevarne stvari, elementi za njegovo krivdno odgovornost po prvem odstavku 131. člena OZ pa niso bili zatrjevani. Toženka se neutemeljeno zavzema za delodajalčevo odškodninsko odgovornost, ne da bi kdaj zatrjevala in dokazovala, kaj je delodajalec protipravno storil ali opustil, kar bi bilo v vzročni zvezi s tožnikovo škodo.

7. Čeprav je sodišče prve stopnje neprepričljivo ugotovilo, da je tožnik prejel 17.200,00 EUR odškodnine iz naslova dodatnega prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, je med pravdnima strankama v pravdnem postopku nesporno, da jo je prejel iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja, sklenjenega pri zavarovalnici X., d.d., za katerega je premije plačeval tožnikov delodajalec. V nobenem primeru ni šlo za odškodnino zaradi odškodninske odgovornosti tožnikovega delodajalca, ker ta ni podana, zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, da se zavarovalnina, izplačana na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja, všteva v odškodnino iz odškodninske odgovornosti, če je zavarovalno premijo plačeval delodajalec. Polica nezgodnega zavarovanja bi po tretjem odstavku 972. člena OZ lahko pomenila zavarovanje odgovornosti tožnikovega delodajalca, ne toženkinega odgovornostnega zavarovanca. Brez odškodninske odgovornosti tožnikovega delodajalca, ki zato ni solidarni dolžnik s toženkinim zavarovancem, je znesek 17.200,00 EUR predstavljal zavarovalnino za zavarovalni primer, ob kateri ima tožnik po določbi drugega odstavka 972. člena OZ pravico zahtevati polno odškodnino od odgovornega (G., d.o.o.) oziroma njegove zavarovalnice (toženke). Pritožbeno sodišče je iz obrazloženih razlogov toženkino pritožbo zavrnilo.

8. Tožnikova pritožba je delno utemeljena.

9. Tožnik neutemeljeno nasprotuje svoji 20 % sokrivdi. Sodišče prve stopnje, ki je zaključilo, da je delovodja toženkinega zavarovanca, Z. P. tožniku na vprašanje dovolil, da si stiropor razreže na krožni žagi, ni zašlo v očitano nasprotje, ko je ugotovilo, da je stiropor rezal samoiniciativno. Ugotovilo je, da za to ni bilo potrebe, ker se je stiropor rezal z ročno žago, niti naročila nadrejenih, pač pa je na to idejo prišel sam. Pritožbeno poudarjanje, da zavarovanec pri varstvu del ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja, da tožnika ni poučil o potrebni varnosti pri rokovanju s krožno žago in da je celo privolil v uporabo, ne morejo izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnik prispeval k nezgodi. Tudi od povprečno skrbnega človeka se pričakuje, da kot nekvalificiran delavec ne bo rokoval z očitno nevarnim delovnim strojem, na katerem še ni delal in ni bil seznanjen s potrebnimi varstvenimi ukrepi ter za katerega ni razumel pisnih navodil. Tožnik se je moral zavedati, da ni poučen o nevarni uporabi žage, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo, da bi moral nekoga najprej vprašati, kako se s strojem rokuje. Do nezgode je prišlo zaradi njegove nepravilne reakcije, ko je žaga dvignila ploščo stiropora. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je s svojim lahkomiselnim, nepotrebnim in neodrejenim ravnanjem sam prispeval k nastanku škode ter je z oceno 20 % sokrivde pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 171. člena OZ o deljeni odgovornosti.

10. Pritožbeno sodišče se s tožnikovo pritožbo strinja glede prenizko odmerjene odškodnine. Po 179. členu OZ se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo prizna glede na vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo, trajanje ter pomen prizadete dobrine. Sodišče prve stopnje z odškodnino 29.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni zadosti upoštevalo, da je bil tožnik star komaj 21 let, ko je izgubil palec, kazalec in prstanec desne roke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo posledice. Težave v vsakdanjem življenju in pri fizičnem delu nekvalificiranega delavca, ki jih bo trpel vse življenje, si lahko vsak predstavlja. Odškodninski zahtevek 35.000,00 EUR iz tega naslova ni bil postavljen previsoko, kar potrjuje tudi sodna praksa.

11. Enako velja za prenizko odškodnino 3.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti, ki jo je tožnik zahteval v primerni višini 5.000,00 EUR. V pritožbi utemeljeno podarja svojo mladost in hudo stopnjo skaženosti na vidnem delu telesa.

12. Odločitvi o odškodnini 2.000,00 EUR za strah tožnik ne nasprotuje. Od zahtevanih 20.000,00 EUR odškodnine za telesne bolečine je sodišče prve stopnje tožniku ugodilo do 9.500,00 EUR, kar je po mnenju pritožbenega sodišča prav tako prenizko. Krožna žaga je tožniku prste scefrala, zaradi česar je bila potrebna amputacija in številne nevšečnosti med zdravljenjem, ki ob telesnih bolečinah v času poškodbe in zdravljenja ter stalnih bolečinah na občutljivih krnih odstranjenih prstov utemeljujejo odškodnino 13.000,00 EUR. Skupna pravična odškodnina doseže znesek 55.000,00 EUR, ki ga predlaga pritožba. Ob upoštevanju 20 % sokrivde je tožnik upravičen do 44.000,00 EUR skupne odškodnine. Pritožbeno sodišče je v toliko njegovi pritožbi ugodilo in po peti alineji 358. člena ZPP s pravilno uporabo materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo.

13. V skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Po delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje znaša tožnikov uspeh 66,66 %, zato je od 5.021,66 EUR upravičen do povrnitve 3.347,43 EUR. Toženka je od svojih 839,58 EUR stroškov postopka na prvi stopnji upravičena do povrnitve 279,83 EUR. Po delnem medsebojnem pobotanju dolguje tožniku še povrnitev 3.067,60 EUR.

14. S pritožbo je tožnik od 19.800,00 EUR uspel do 8.800,00 EUR ali do 44,44 %, zato je od 817,89 EUR pritožbenih stroškov (nagrada pooblaščencu za postopek 670,40 EUR, DDV 147,49 EUR) upravičen do povrnitve 363,47 EUR stroškov pritožbenega postopka.