Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med pravdnima strankama obstajalo takšno razmerje, ki ga glede na svojo vsebino in intenzivnost lahko enačimo z zakonsko zvezo.

Ni pomembno, da je bila toženka tista, ki je najela kredit in ga je tudi odplačevala (bodisi sama bodisi s pomočjo prijateljev oziroma prvega toženca), temveč dejstvo, da je bil kredit najet v zvezi s skupnim premoženjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Prvi toženec sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da v skupno premoženje tožnika in pokojne C. C. spada dvoinpolsobno stanovanje št. 84, neto tlorisne površine 69,59 m2, v 9. nadstropju večstanovanjske stavbe na naslovu X in da imata tožnik in pokojna C. C. na tem stanovanju vsak delež do ene polovice. Odločilo je, da sta toženca dolžna tožniku nerazdelno izplačati 28.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20. 5. 2014 dalje do plačila. Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje sodi kupnina za prodano stanovanje št. 11, v etaži št. 1 na naslovu Y je zavrnilo. Tožencema je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov v višini 2.817,85 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Prvi toženec se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Prvenstveno uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka, saj sodišče prvega toženca ni zaslišalo kot stranko, zato je poseglo v njegovo pravico do izjave (8. točka drugega odstavke 339. člena ZPP). Priznava sicer, da se na vabilo sodišča na zaslišanje ni odzval, vendar pa sodišču očita, da se ni opredelilo do razlogov, ki so prvemu tožencu preprečevali udeležbo na naroku. Ker sodišče po prvem naroku postopka ni zaključilo, prvi toženec pa se je drugega naroka udeležil, bi sodišče moralo njegovo zaslišanje izvesti. Zaradi neizvedbe zaslišanja stranke je bilo zmotno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Iz trditvene podlage namreč izhaja, da je prvi toženec pomagal pri odplačilu mesečnih obrokov za stanovanje na X, odplačal pa je tudi zadnji obrok kredita za to stanovanje, zato je bilo mogoče ustanoviti zastavno pravico kot zavarovanje za nakup stanovanja v Y. Navedeno je ob zaslišanju potrdila tudi C. C. ter v ta namen predložila listine, do česar se sodišče ni opredelilo. Napačno je zato stališče sodišča prve stopnje, da stanovanje v Y predstavlja skupno premoženje tožnika in pokojnice. Meni, da bi sodišče moralo verjeti pokojni toženki in ne tožniku, saj je bila v svoji izpovedbi prepričljivejša, predložila pa je tudi listine, ki so dokazovale, da je nakup stanovanja v Y financirala sama oziroma s pomočjo prvega toženca. Na njeno verodostojnost kaže tudi dejstvo, da se je tožnik iz stanovanja izselil šele tik pred prihodom izvršitelja. Ker je drugi toženec v predmetni zadevi izpovedoval bistveno drugače kot v drugem postopku, mu sodišče ne bi smelo verjeti. Nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da sta tožnik in pokojnica živela v zunajzakonski skupnosti. Med njima tako ni bilo medsebojnega spoštovanja, pomoči in čustvene pripadnosti. Izpostavlja tudi izpovedbe posameznih prič, ki po njegovem mnenju niso potrdile, da sta bila starša par tudi po razvezi zakonske zveze. V nasprotju s predloženimi dokazi je tudi ugotovitev sodišča, da delež tožnika na skupnem premoženju predstavlja polovico. Priglaša še stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožniku in drugemu tožencu, ki nanjo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V zvezi z odsotnostjo prvega toženca s prvega naroka za glavno obravnavo je treba pojasniti, da sodišče sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko ugotovi tudi z zaslišanjem strank (257. člen ZPP), torej to ni nujno oziroma obligatorno. Vsakdo, kdor je povabljen, mora namreč priti na sodišče in povedati, kar ve o zadevi (229. člen v zvezi s 263. členom ZPP), če pa se stranka na vabilo ne odzove, lahko sodišče zasliši samo eno stranko (drugi odstavek 258. člena ZPP). Prisilni ukrepi zoper stranko niso dovoljeni in sodišče glede na okoliščine presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje (262. člen ZPP). Pritožnik sicer navaja, da je bil z naroka odsoten opravičeno, vendar v ta namen ne predloži dokazov. Ob dejstvu, da se vabilu ni odzval, na drugem naroku pa pri svojem zaslišanju ni vztrajal, ga sodišče ni bilo dolžno zaslišati. Tudi sicer mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, česar pa prvi toženec ni storil (286.b člen ZPP), zato je uveljavljanja tovrstnih kršitev v pritožbi prepozno in jih sodišče druge stopnje ne sme upoštevati. Pritožnik namreč ne navede, zakaj teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka in dejstev, ki jih je ugotovilo, pravilno zaključilo, da je bilo premoženje, navedeno v izreku sodbe sodišča prve stopnje, pridobljeno z delom v času, ko je med pokojno toženko in tožnikom, kljub razvezi zakonske zveze v letu 1992, obstajala izvenzakonska skupnost. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede pravno relevantnih dejstev je celovita in popolna in kot taka v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva. Bistvena za odločitev v konkretnem primeru je presoja, ali je v odnosu tožnika in toženke šlo za razmerje iz prvega odstavka 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), po katerem ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, da je med pravdnima strankama obstajalo takšno razmerje, ki ga glede na svojo vsebino in intenzivnost lahko enačimo z zakonsko zvezo. Za presojo takšnega razmerja je namreč odločilno, da se mora življenjska skupnost, kazati tako v skupnem prebivanju, skupnem gospodinjstvu, ekonomski skupnosti oz. odvisnosti kot v vsebini njunega notranjega čustvenega razmerja, saj mora tudi izvenzakonska skupnost temeljiti na svobodni odločitvi živeti skupaj na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. 7. Sodišče je tako ugotovilo, da sta tožnik in pokojna toženka tudi po razvezi zakonske zveze (1992) vse do leta 2007 prebivala v skupnem gospodinjstvu. Tudi sama toženka namreč ni zanikala, da je tožnik prevzel določeno skrb za gospodinjstvo, otroke, da je kuhal, jim priskrbel oblačila in jih vzgajal. Da je v relevantnem obdobju med njima obstajala ekonomska skupnost, je sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnika, drugega toženca in številnih prič, ki so vsi potrdili, da je k nakupom stanovanja, hrane, oblačil, avta in k drugim izdatkom prispeval tudi tožnik. Ob tem se je sodišče opredelilo do izpovedbe toženke,(1) ki je takšno skupnost zanikala, vendar ji tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno ni sledilo. Trditve pokojne toženke, da tožnik prihodkov ni imel in da pri nakupu stanovanj ni sodeloval, se namreč niso izkazale za resnične (v izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev pod točko 11 izpodbijane sodbe). Da je tožnika in toženko okolica kljub razvezi štela za moža in ženo, je sodišče ugotovilo s pomočjo prič A. A., B. B., D. D. in E. E., katerih izpovedbe so bile skladne in prepričljive, zato jim je sodišče utemeljeno sledilo. Pritožba sicer izpostavlja posamezne dele izpoved prič B. B. in A. A., ki naj bi dokazovale nasprotno, vendar so ti pritožbeni očitki iztrgani iz konteksta celotne izpovedbe prič, ki jih je treba presojati kot celoto in v povezavi z ostalimi dokazi (8. člen ZPP). Navedene izpovedbe so se tako v bistvenem ujemale tudi z izpovedbami tožencev, ki sta oba potrdila (sodišče se je oprlo na izpovedbo prvega toženca, pridobljeno v drugem postopku), da so hodili na skupne počitnice in da je del odgovornosti pri njuni vzgoji nosil tudi oče. Pri presoji, ali je med pravdnima strankama v tem času obstajala tudi čustvena navezanost, je sodišče ocenilo tako izpoved toženke kot tudi tožnika, oprlo pa se je tudi na izpovedbo drugega toženca. Pritožba v tem delu zmotno meni, da mu sodišče ne bi smelo slediti, saj je v primerjavi s prejšnjim postopkom v bistvenem spremenil svoje navedbe. Sodišče je namreč jasno navedlo, da si obe izpovedbi v določenih delih nista nasprotujoči, obrazložilo pa je tudi, zakaj prvemu tožencu verjame, da je bil v prejšnjem postopku bolj pod vplivom matere ter da je njegova izjava v tem postopku bližje resnici. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je tožniku uspelo dokazati, da je med prvotnima pravdnima strankama obstajala zadostna čustvena navezanost, da sta tudi po razvezi zakonske zveze vztrajala v skupnem gospodinjstvu, skrbela za otroke ter z delom prispevala k zagotavljanju svoji in družinskih potreb, kar ustreza vsem elementom izvenzakonske skupnosti. Dokazno breme, da temu ni bilo tako je bilo na toženki, ki razen lastnega zaslišanja ni ponudila drugih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je bila njuna skupnost nekaj drugega (zgolj zatrjevana „starševska skupnost“).

8. Ker je v spornem obdobju med strankama obstajala zunajzakonska skupnost, je tudi premoženje, pridobljeno v tem času, njuno skupno premoženje (51. člen ZZZDR). Konstitutivni element za nastanek skupnega premoženja je torej okoliščina, da je bilo le-to ustvarjeno z delom, kakor tudi, da je nastalo v času trajanja izvenzakonske skupnosti. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da za nastanek skupnega premoženja ni nujno, da je delo partnerjev skupno in usmerjeno k istemu konkretnemu cilju. V obseg skupnega premoženja namreč spada tudi tisto premoženje, ki sta ga ustvarila zakonca vsak s svojim od dela drugega zakonca neodvisnim delovnim prispevkom. Odločilno za nastanek skupne lastnine v konkretnem primeru je dejstvo, da sta obe pravdni stranki prispevali k skupnemu premoženju tako s svojim zaslužkom kot tudi z delom (varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsaka druga oblika dela ter s sodelovanjem pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja – prvi in drugi odstavek 59. člena ZZZDR). Ob tem ni pomembno, da je bila toženka tista, ki je najela kredit in ga je tudi odplačevala (bodisi sama bodisi s pomočjo prijateljev oziroma prvega toženca), temveč dejstvo, da je bil kredit najet v zvezi s skupnim premoženjem. Ker nobena od strank ni uveljavljala nadpolovičnega deleža, velja domneva o enakih deležih partnerjev na skupnem premoženju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR).

9. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Glede na izpovedbo, ki jo je podala v zadevi P 528/2008-II.